7. Jezus je nenehno z nami: razsuti ateisti postanejo Jezusovi in kristjani

Ohlapnemu verniku v duhovno infuzijo

Popačena Michelangelova slika; atheistparents.org: "Naše poslanstvo je pomagati staršem po vsem svetu, da vzgojijo dobro izobražene, etične, socialno odgovorne, okoljsko zavestne in, kar je najbolj pomembno: BREZBOŽNE otroke." Že njihova naslovna slika je protislovna kot celoten ateizem: potrjujejo, da Bog obstaja, le zavrniti Ga je treba. 

Zgornja slika in zapis pod njo sta napor predojdipalnega ateizma, da otroke zapiše večnemu trpljenju, kajti duše smo večne in brez Gospoda nikjer ne najdemo miru. Otroke si želijo vzgojiti v etične, a kako boš etičen, če vsaj do neke mere ne sprejmeš Božjih zapovedi, ki jih je Bog Oče dal ljudem ravno zato, ker niso vedeli, kaj je prav in kaj ni, in so posledično hudo trpeli. Vodilni protikatoliški FDV sociolog je pred kratkim na TV razlagal, da raziskave kažejo, da ateisti niso nič manj srečni od vernih. Odvisno, kdo je te raziskave naredil in v kakšnih okoliščinah. Če so narejene v potrošniški družbi v dobi ekonomske stabilnosti, je to morda do neke mere res, če pa so narejene v času krize, vojn in osebnih tragedij, pa so te raziskave povsem zlagane, kar so dokazali že koncentracijski taboriščniki. Gospod namreč prihaja k stisnjenim in zavrženim, če ga ti s srcem pokličejo. Potem se spomnim nedavnega intervjuja Vesne Milek s kardinalom Francom Rodetom (KLIKNI), o katerem smo pisali že spodaj, v blogu št. 4. Ko je bilo intervjuja konec, sem pomislil: »Zdaj pa ženska morda že razloči, kateri gostje jo razcvetijo in kateri posivijo?« Jasno je bilo namreč opaziti, kako sta jo up. nadškof Uran (KLIKNI) in kardinal razcvetela, ker sta ji priznala njeno večno iskanje pred Vrati (že v najavni špici roki sramežljivo sklene kot v molitev) in njene kulturne karizme, medtem ko so jo brezbožni znanci kot po pravilu oveneli, skorajda upepelili.

Pa da ne gremo predaleč, si poglejmo dva primera od brezštevilnih, ki nam povesta v kakšne stiske in celo tragedije ljudi pripelje brezbožna vzgoja otrok in kako iz teh stisk Gospod Jezus, z njim pa Sveto Pismo in Cerkev, rešujejo duše.

Bistvo ateizma je huda obremenjenost s samim seboj, posledica česar je nenehen nemir, tesnobnost in menjave obupa ter vzvišenosti. V sebi pa čutijo in slutijo nekaj drugega, ter so vede ali nevede zavistni tistim, ki imajo mir in duševno stabilnost. Zato se ateisti radi našpičijo ravno proti vernikom ter jih želijo tako ali drugače 'premagati'. Poglejmo si prvi primer. Nisem ga izbral naključno, kajti od te osebe se danes ves svet uči apologetike (zagovorništva) krščanstva, evangelija in Jezusa Kristusa, pred treniranimi islamskimi ideologi, katerih naloga je najti napake v Nauku, ter zmesti in osmešiti kristjane. Ime mu je David Wood in je zaradi interneta morda najbolj znan apologet na svetu. Poglejmo si, kako je iz nasilnega psihopata postal kristjan, družinski oče in nepremagljivi svetovni Kristusov zagovornik. Povezava na krajšo verzijo:

https://www.youtube.com/watch?v=kS8aUSygJM0

David Wood

1. Psihopat in kriminalec. Pove, da psihopati nimajo nikakršne empatije do drugih ljudi. Ko vidijo trpljenje drugih, se jih le-to ne dotakne. V srednji šoli je poslušal Darwinovo teorijo o razvoju človeka, in doumel, da je očigledno dosegel najvišjo stopnjo človečnosti (!). Ker ga niso ovirala čustva, kot ovirajo druge ljudi. Za vsa običajna človeška pravila je čutil, da mu hočejo 'oprati možgane'. Začel je vlamljati in krasti, misleč, da se s tem osvobaja vseh teh pravil, ki so mu bila 'vsiljena' skozi življenje. Dobro mu je delo. Da bi se dokončno osvobodil vsega mišljenja o tem, kaj je dobro in slabo, je sklenil – ubiti lastnega očeta! Izbral je brutalno varianto in mu s kladivom razbil glavo. Misleč, da je mrtev, je odšel k mami, ona pa ga je namesto na policijo odpeljala na psihiatrijo. Od tam pa je pristal v ječi. Ker je oče preživel, je bil obtožen težke poškodbe in dobil je 10 let zapora. Tam je spoznal kristjana, Randya. Ko je nekoč Randy bral Sveto pismo, se ga je David (po psihopatsko) lotil: »A veš, zakaj bereš Bibijo? Ker si rojen v ZDA. Če bi se rodil na Kitajskem, bi bil budist, če bi se v Indiji, bi bil hindujec, če pa bi se v Saudski Arabiji, bi bil musliman. Ker ljudje kot si ti, verjamejo, kar jim je rečeno, naj verjamejo.« A je naletel na pravega; Randy se mu ni dal – za razliko od drugih kristjanov ga je vsakič znova 'raztrgal na koščke'. Sledilo je nekaj mesecev prerekanj: krščanstvo proti Davidovemu pogledu na svet. Randy je te debate redno zmagoval, zato je začel David brati Biblijo, v upanju, da najde rešitev in premaga tega kristjana. Jezus pa ga je očaral. Od mišljenja, da je najboljši človek na svetu, je prišel do spoznanja, da je najslabši na svetu (začel se je zavedati svojih zmot). Preostalo mu je le dvoje: ali ostane ujet v tem, kakršen je, ali pa obstaja nekdo, ki ga lahko iz tega izvleče. 

In edini, ki lahko radikalno spremeni popolnoma uničene ljudi, je Jezus Kristus in nihče drug, je spoznal. Samo Jezus – brez Njega ni nobenega drugega upanja. 

Priklonil se je, molil in rekel: »Bog, ne vem, če bom jutri verjel Vate, a Vate verjamem že zdaj. Če lahko karkoli storiš z menoj, si dobrodošel.« Molil je kesanje, ki ga je slišal v ječi. In ko je vstal – je bil ves svet drugačen: kot da je bil na drugem kraju in vse je bilo 'drugačne barve'. Čutil je neverjetno pomirjenost. Po vsem življenju nemira, je končno lahko sedel in se spočil. Napisal je pismo očetu. Oče ga je obiskal ter mu povedal, da je vse v redu, da mu odpušča in da pravzaprav sploh ni razmišljal, da je bil on tisti. Po petih letih zapora je bil izpuščen in takoj je odšel študirat. Začel se je 'prerekati' z mlado žensko, ki je bila agnostik, posledično je postala kristjanka, poročila sta se in imata štiri otroke. Ko jih vidi rasti, mu je jasno, da ne bi smel imeti takšnega normalnega življenja, glede na to, kaj je počel nekoč. Želi, da ljudje vedo: da obstaja Stvarnik sveta, da so ljudje pomembni in da se ne gre samo zase. Jezus je vstal od mrtvih in pokazal, da smisel obstaja, da Mu je mar za nas in da je prišel na svet zato, da je umrl za nas. To pa je pomembno sporočilo, ker SPREMENI PRAV VSE, pravi.

                                    

2. Drugi primer je izbran samo po naslovu. Pa poglejmo: doktor, ki je imel vse, a ni imel ničesar. Takšne nemirne duše poznamo vsi – povsod okoli nas se nahajajo. Pove, da je nenehno begal od ene stvari k drugi: nov avto, potem nove obleke, pa nov izlet … Zatem hobiji: triatlon, tekanje, vinarstvo … In tako naprej in naprej, brez konca. Prepričan je bil, da ima vse, da si lahko ustvari srečo: uspešno kariero, življenjski slog – a nikoli ni bilo dovolj, da bi jo res dosegel. Pravi, da je takšno življenje kombinacija žalosti, praznine, jeze in frustracije. Sprašuješ se, zakaj ti ne gre, zakaj ne uspeš, čeprav se ženeš že vse življenje? A to zadržuješ v sebi, ker te je sram, da je tako. Potem se spraviš na druge ljudi. Žena pove, da je bil malenkosten, aroganten in vedno je imel prav samo on. Vedno je bil šef in številka ena v vsem. Zapletel se je tudi s svojimi krščanskimi sosedi. Zato je v roke vzel Biblijo, da jim dokaže, da ne živijo tako, kakor oznanjajo.

                                            foto Brent Wienebrenner

Začel je brati Sveto Pismo in bil pretresen nad tem, kar je prebral. Jezus je trdil, da je Bog v 'mesu', Bog-človek na zemlji. Tega ni slišal še nikoli in pritegnilo je njegovo pozornost. Kajti če je to res, je to najpomembnejši dogodek v človeški zgodovini! Če pa ni res, je to le izmišljena verska pravljica. Hitro je pozabil na sosede in se lotil raziskovanja, kaj se je v resnici zgodilo. Najbolj ga je pritegnil evangelist Luka, ker je bil prav tako zdravnik, in zdravniki običajno zavračajo čudeže, ne pa da jih potrjujejo. Medtem ko je bilo njegovo raziskovanje akademske narave, je njegova žena Jezusa sprejemala kot odrešenika. Vedela je, da mož potrebuje nekaj več od suhih dejstev tovrstnega študija. Možu je razložila, da zares obstaja pekel, in kdor ne veruje, lahko zaide vanj. Molila je zanj. Bili so tudi časi, ko je skoraj obupala, razmišljajoč: »O moj Bog, nekaj boš moral storiti.« Mož pa je tedne dolgo študiral. Spoznal je, da krščanstvo temelji na eni jedrni stvari: vstajenju. Skoncentriral se je na iskanje dejstev, da vstajenja v resnici ni bilo. Da morda Jezus ni umrl, a so celo ameriški doktorji zaključili, da je, glede na zapisano, vsekakor umrl. Morda pa so apostoli ukradli telo, morda so le halucinirali? A nobena od teh teorij ni bila kredibilna in ni imela kakega smisla. Edina razlaga, glede na zgodovinska dejstva v izjavah rimskih stražarjev, je bila, da je bil grob prazen in da je Jezus resnično Vstal. Še posebej pa se ga je dotaknil apostol Pavel, ker je bil Jud, ubijal je kristjane, in ni imel ničesar za pridobiti – kaj za Boga svetega ga je storilo v največjega oznanjevalca vseh časov? Le ena razlaga je bila možna: da je Pavel v resnici videl vstalo Besedo, Jezusa Kristusa. Glede na vsa dejstva si je dejal, da je temu pač treba verjeti. S tem je doktor mislil, da je našel že vse odgovore. Zaključil je, da če se držiš Cerkve in krščanstva ter živiš po Nauku, po smrti prideš v nebesa – in to je to. A še ni bilo to. 

Nekoč je v službi obiskal pacienta ter ga vprašal, če ima kakšna vprašanja zanj. Pacient ga je pogledal globoko v oči in vprašal: »Ali si sprejel Gospoda Jezusa Kristusa kot svojega osebnega odrešenika?« To ga je povsem presenetilo, bil je nepripravljen in na hitro se je poslovil, nevedoč kaj naj stori. Spraševal se je: »Kako ta človek ve in kdo je on?« Nekaj noči kasneje je razmišljal o svojem življenju. Obstajale so stvari, ki jih je želel spremeniti: jezo, frustracijo – a ni imel moči za to. Nabralo se mu je in v joku se je zlomil. Prosil je Gospoda odpuščanje, se kesal svojih grehov in Ga prosil, naj ga spremeni. Želel si je novega življenja. Naslednje jutro je bilo vse drugače. Bil je v popolnem miru, brez frustracij in jeze, bil je izpolnjen brez vsakega zunanjega vzroka. Misli je, da bo to hitro minilo, a ni minilo – bil je zares spremenjen. Kot doktor je pomislil, da se je spremenilo nekaj v njegovem telesu, morda v njega biokemiji? Šel je na preiskave, a niso pokazale nič. Potem je vzrok svojega miru našel v pismu Rimljanom 6 (KLIKNI) ter v pismu Galačanom 5,22 (KLIKNI), kjer so našteti sadovi Svetega Duha. To je to, je vzkliknil, jaz ta 'spisek' imam!

Ženi je povedal, kaj se je zgodilo. Zanjo je bil to čudež, ker si ni mogla več misliti, da se bo kdaj spremenil. Postal je uvideven do drugih ljudi in to jo je šokiralo. Dr. Greg pa je skušal najti pacienta, s katerim je govoril.  Vendar njegovega imena ni bilo najti nikjer. Poznal je ime, ker je bilo napisano na posteljni deski, a ga po mesecu dni iskanja ni našel nikjer. Odkril ni niti enega dokaza, da je ta oseba sploh kdaj bila pri njih.

Dokaz zanj, da je Jezus resničen, je njegova lastna sprememba v življenju. Odtlej se ni nikoli več počutil osamljenega, praznega ali nezadovoljnega. Žena čuti, kot da je zdaj poročena z drugo osebo in da ima novega, čudovitega moža. Za Grega je resnica jasna: »Vse druge religije so, da človek išče Boga, krščanstvo pa je Bog, ki poišče človeka. V krščanstvu obstaja realen test: pokliči Kristusa, preizkusi Ga. In ne bo ti le grehov odpustil, ampak te bo tudi nemudoma spremenil, tako da boš VEDEL, da je res. V tem je velika razlika«.

Povezava: https://www.youtube.com/watch?v=SEsCs97-hOQ

Zaključek

Judje sploh ne pomislijo na Jezusa, da je bil njihov pričakovani Mesija, mnogi muslimani se trudijo premagati Ga in onečastiti kristjane ter 'današnji skorumpirani Evangelij', ruski komunizem je storil vse, da bi znanstveno dokazal laž Jezusa in krščanstva, slovenski pa je storil vse, da bi uničil Kristusovo Cerkev – a vse je zaman: nič ne morejo dokazati, če so pošteni in dosledni v svojih raziskovanjih, in ne morejo ustaviti Besede, ki se razodeva vedno znova in znova. In še več – sami so razkrinkani kot lažni. Zato nekateri ali mnogi med njimi iz zavistnih demonskih osebkov postanejo Jezusovi prijatelji in ljubeči služabniki. Mnogi med njimi so lahko slovenskemu kristjanu v zgled. Naše krščanstvo je sicer polno ob praznikih, a nekam prazno vmes, kar se vidi po pomanjkanju močnih karizem med našimi kristjani, po pomanjkanju vsaj enega svetnika (česar je kriva tudi slovenska Cerkev), pomanjkanju duhovnikov in njih svetosti, po ne-imunosti na laži in sodelovanju v njih (npr. volitve), ter po domala nevernosti mnogih krščenih.

Kdorkoli je dodobra srečal Gospoda Jezusa, je nov človek, prenovljen, in je od Njega dobil neko povsem specifično karizmo, mistično MOČ, ki se odraža v obilnejših Božjih delih te nove osebe. Ta dela morajo biti ne le umsko meditiranje, leporečenje, zidanje in frajhanje, božanski izleti, popevanje ter otožni pogrebi, ampak predvsem življenje in oznanjevanje na tak način, da nam verjamejo vsaj nekateri. In se začno spreminjati ter najdejo večno jutranjo zarjo, Jezusa – ko pridejo odrešilni težki časi tudi zanje.