14. Čudeži: pogoji in njihov namen

Se spomnite čudežne zmage Slovenije v nogometu, v zasneženem Kijevu, ko je selektor Katanec izjavil: »Bog je! In vse vidi.« ?

                                                                             Delo.si

                                                                                                 

Včasih Gospod omogoči, da vidimo v 'sama jetra' Cerkve, ki so ljudje. In ko predstojnica najbolj molečih redovnic pojamra, da molijo noč in dan za ljudi, a ni nobenih efektov, uslišanj ali čudežev, je problem. Posebej, ker se izpostavi, da ne poznajo vzrokov in instrumentov, po katerih Gospod izvaja čudeže in velika dela – po ljudeh. Izpostavljata se dva pogoja, pa ju malo predelajmo.

Ni čudežev brez posredovanja Svetega Duha. Namen čudežev pa je le eden: dobiti vero v Gospoda, Ga slaviti in se zaljubiti Vanj. Ter Ga oznanjati. Namen čudežev ni naše telesno zadovoljevanje, ampak dušno zorenje.

Obstajajo pogoji, da lahko Sveti Duh deluje po nas. Pogoje je jasno navedel Gospod Jezus Kristus v besedah Evangelija. Njih podstat, njih temelj, bi lahko stisnili v tri redovniške 'sladke jarme': pokorščino, čistost in uboštvo. Po vedskih zapovedih, vsaj tri tisoč let starejših od starozaveznih, pa so to: pokora, čistost, usmiljenje in resnicoljubnost. Če vzamemo katerokoli resnično svetniško osebo in jo pretehtamo po teh načelih, bomo videli, da jih pooseblja in da so temelj vsega svetega v njej. Vedska štiri načela religioznosti so nekoliko bogatejša: medtem ko od krščanskih treh le pokorščina kaže na nek ODNOS z nekom, in ta odnos je strogo podrejen, namenjen predvsem pokornosti predstojniku, prvi dve vedski načeli govorita o samodisciplini, drugi dve pa o ODNOSU do soljudi in bitij. Ko temu pridamo vsaj kapljico čiste ljubezni do Gospoda, nam je Sveti Duh poslan v Tolažnika, učitelja in v kreativno silo. Če pa je opatinja vzgojena v igrano ponižnost in je preveč diplomatska v želji po dobrem medsosedskem managementu ('Kako smo mi dobri Božji ljudje!') je njena združba le ena od vaških društev. Kajti vsaka diplomacija zahteva najmanj 'bele' laži. Problem je tudi, če posvečeni ne sprejemajo navdihov Svetega Duha, ker so ukalupljeni v 'red in gmah' Cerkve, v bližini pa ni svetniškega duhovnega vodnika. 

Ko so torej omenjeni štirje temeljni kamni Božjega življenja trdni in poosebljeni, ter se začenja rojevati naša nepokolebljiva ljubezen do Gospoda, pridemo na področje, kjer so čudeži mogoči. Kajti Gospod nas sprejme kot enega Svojih bližnjih in včasih stori kak čudež, nam ali drugim v trdnejšo vero. Če pa so v neki 'profesionalno duhovni osebi' še kamni spotike nad osnovnimi štirimi načeli, in se izvajajo le pozunanjeno, ne pa v 'srcu in mesu', ne bo ljubezni z Gospodom in ne bo nobenih nadnaravnih dogodkov, ki bi nam dokončno okrepili vero. In nas rešili.

Zadnje čase lahko prebiramo o življenju našega arhitekta Jožeta Plečnika. Celotno njegovo življenje je poosebljenje opisanih načel. In še več: njegov namen je bil, da jih preko arhitekture in poučevanja vtisne tudi v soljudi ter jih vodi k svetništvu. Plečnik je bil človek askeze (pokore), čistosti, usmiljenja in resnicoljubnosti. Zato je bil 'orodje Svetega Duha'. Cerkev tega ni hotela prepoznati, ker sama ni imela Duha v svojih predstojnikih. Zdaj pa ji počasi prihaja grmenje Svetega Duha, skupaj z resno pretnjo, in začela se je truditi kakega svojega svetnika počastiti v svetnika. Znaki so tudi, da odmetava tisto zatohlo nečimrnost, ki jo je doslej delala gluho in slepo za navdihe po Svetem Duhu. A bo tako kot pri starih Hebrejcih: eni bodo sprejeli, drugi pa strohneli v svoji zmotni vzvišenosti. 

Opisali smo torej prvi pogoj za čudeže: osebna posvečenost, čistost in predanost, askeza in čisto srce, ki želi služiti Gospodu. To je prvi pogoj. Po domače bi mu rekli RED. Red v srcu, v glavi, v telesu, v domu in v svoji veri. Truditi se živeti BREZ GREHA. Če nenehnim molilcem izza samostanskih zidov Sveti Duh ne omogoča krepitve vere tudi skozi uslišanja in čudeže, to pomeni, da v njih srcih ni dovolj čistosti, ni kapljice ljubezni z Gospodom in zato ni Svetega Duha. Brez njega pa so vsa dela le suho mučenje – kot da bi skušali orati avgustovsko zemljo, posušeno v beton: samo črto bi vlekli po njej.

Drugi pogoj za čudeže je osebni odnos z Gospodom. Če Mu je pravično in brez zvijačnosti obrazloženo, zakaj bi bil kak 'materialni' čudež dober, in če smo v Svetem Duhu, kar pomeni, da smo v ljubezni z Gospodom, nam zna Gospod, iz čistega zadovoljstva, kakšen čudež pripraviti. Namen pa je le eden: da še trdneje zaupamo Vanj, Ga trdneje objamemo in potem glasneje oznanjamo dušam v odrešenje. Včasih so to čudeži, ki jih lahko vidijo ali občutijo mnogi: potres, ozdravljenja, kratki dežni nalivi, ali uresničitev specifičnih prošenj, ki so velika dela ali uslišanja.

Včeraj sem nekaj časa gledal rokometno tekmo med Slovenijo in Hrvaško, šlo se je za bron svetovnega prvenstva. Ker se je ponavljal scenarij iz prejšnje tekme s Francozi, z nenehnim zaostankom petih golov, sem šel spat. Čez kake pol ure me zbudi telefon: razburjeni glas sprašuje, če sem gledal tekmo. Da so naši v zadnjih minutah čudežno zmagali. Jutranje hrvaške novice pa pišejo, da so Hrvatje v zadnjem delu izgubili vso moč. Selektor je dejal, da so bili mrtvi, še hoditi niso mogli. Naš selektor pa, da nima pojma, kaj se je zgodilo in kako so sploh zmagali. Pomislil sem: Gospod je to storil, nekomu v vero. Nekdo je prosil in Gospod se je poigral. Že res, da so bili Hrvatje utrujeni, a to ne more dokončno pojasniti čudnega preobrata, saj so vendarle profesionalci. Tudi sami pravijo, da to ne more biti izgovor, saj so le nekaj minut pred koncem vodili za 5 golov. Bilo je še 'nekaj drugega'. Spominja me na zmage starozaveznih Judov. Selektor Vujović 10 minut pred koncem ekipi reče:

Sedaj morate umreti! Še deset minut je!

Morate dati vse v življenju! Igrajte, kot da bo konec sveta!

Ker je to popolnoma v skladu z Jezusovimi besedami in pričakovanji, in ker so tako storili, se je zgodilo. 

Govor, ki gre v zgodovino našega športa. Tudi razočarani Hrvatje na spletu slavijo in častijo te besede. KLIKNI

                                                                                           Delo.si

Včasih se kdo sprašuje, ali je Bog pristranski, ko ljudje molijo za posvetne zmagice svojih ekip in kaj ima Gospod s tem? Pravzaprav res nima nič s temi našimi mesenimi in brezbožnimi zabavami, a če Ga nekdo prosi za čudež, da si bo lažje okrepil že itak solidno vero (Vanj ali v svojo moč blagoslova po Njem), je Gospod tako razveseljen, da rade volje postane pristranski do takšne osebe. In stori kak čudež, da ga še svet vidi. Bistveno je, da uslišanec ta čudež potem tudi prizna in izpusti vsaj eno hlipajočo glosolalijo: »Bog je!«

                                                                                   Printerest