OSVEŽUJTE SPLETNO STRAN ZA NOVE OBJAVE. Povezava za STAREJŠE OBJAVE je čisto spodaj desno. Ali pa v desnem meniju, ki kaže datum.

sreda, 29. marec 2017

31. Razumeti Boga


Kdo je Jezus Kristus in kako do Njega


Stopnice v vrt Getsemani, po katerih je hodil Gospod Jezus. Kdor je Njegov, mu ob pogledu nanje zažari srce.

Postni čas je. Izkoristimo ga v polno za Gospoda. Obravnavali smo že, kako nujen je popoln propad tusvetnega človeka, da lahko najde Boga in je Rešen; potem smo razlagali ubogost v duhu, katere je nebeško Kraljestvo; zatem je bil objavljen končni korak krščanske vere in Nauka, ki je v zaljubljenosti v Jezusa; sledili so dokazi jalovosti in zmote Druge Jezusove zapovedi, če pred tem ni živa Prva Jezusova in Mojzesova zapoved … Danes pa bi: razumeli Boga.

Bog je seveda v svoji vseobsežnosti popolnoma nedoumljiv človeškemu umu; še celo pol-bogovi in nebeške boginje sreče, ki so Mu služabniki, Ga ne dojemajo do konca (ker so še vedno aktivni v materialnem svetu), in celo nebeška bitja, zelo slavna v duhovnem Kraljestvu, kjer je naš Dom, Ga ne poznajo popolnoma in v celoti. Vendar so mnogi, ki Boga razumejo. To so Njegovi najbližji osebni spremljevalci. Recimo sveta Mati, sveti Jožef, sveta Magdalena, sveta Pavel in Peter, sveti Janez in drugi svetniki po Ljubezni – govorili smo o svetnicah, ki sem jih proglasil za Najsvetejše. Če greste gospoda župnika vprašat, zakaj so najsvetejše, ali pa škofa, skoraj verjetno ne bo dobrega odgovora. A ne bomo danes o tem vprašanju.

En hiter pogledek v jetrje naše Cerkve.

Še to bi rekel v uvod: kot mi je bilo izkusiti in mi je bilo povedano od tistih, ki najtesneje poznajo naš najvišji kler, je poglavitna taktika odgovorne duhovščine, ko naleti na kaj zanimivega in svežega o Gospodu in Poti takšna:

Sprejmi, kar je dobrega, ostalo pa odloži v najtemnejši kot v kleti.

To je seveda zelo modra katoliška taktika, ki pa deluje takole: vernik pride npr. k višjemu kleriku ali škofu, in mu obelodani neke zanj svete stvari. Oni reče, da bo stvar preučil, potem pa NIKOLI VEČ NI NOBENEGA ODGOVORA. Takšen je katoliški zakon. Kaj pa se dogaja v ozadju? O tem me je iz prve roke obvestila starejša gospa, ki ima vpogled v samo jetrje cerkve. Takole je dejala: »Joj, take stvari nesti škofom, pomeni, da ne bo nobenega odgovora. Vse bodo zadržali zase in preučevali. Zato raje nesite sestram …« Ne bom povedal, katere redovnice je svetovala.

Katoliški voditelji so torej zelooo inteligentni. Kot jezuiti nekoč po svetu: vzamejo, kar mislijo, da bo ugodno zanje in vero, ostalo pa ignorirajo. Sv. Tomaž Akvinski na primer, je bil tak mojster. A je v tej modri taktiki velika hudičeva past: KDO JE TISTI, KI IZBIRA? Vidite, v tem je problem, kajti če izbira še vedno materialni um (pod idejo, da je navdahnjen od Svetega Duha), izbira na slepo in izbere preklemansko malo – to se kosmati potem veseli! In še več: takšni teksti, ki govorijo o Ljubezni z Gospodom, jih spravljajo v obup, ne v veselje, ker se jim razodene, da tu ni mogoče ničesar ukrasti, če sam nisi izpolnil kriterijev velike ljubezni do oznanjevalcev Ljubezni, do Gospoda osebno in do Njegovih svetih duš. Toliko takim v razmišljanje. So pravzaprav še vedno ne-spreobrnjeni. A so boljši od nepremišljenih dogmatičnih jurišnikov, ki zavračajo takoj, ne da bi pomislili: »Dve možnosti sta: ali je res, ali pa ni. In če je res, bom v veliiiki zagati pred Gospodom osebno!«

Kdo lahko razume Boga?

V naših blogih je bilo podano mnogo dokazov, da mnogi verni pravzaprav ne razumejo Evangelija v njegovi Božji srčiki, ki ni nikoli kontradiktorna. Še več: kdor razume Jezusa, Njegovo delo in Besede, tudi sam nima protislovja med svojim življenjem, delovanjem, vero in Spoznanjem. Kajti vse skupaj se združi v celoto, A EDINO PO DUHOVNI LJUBEZNI, ki ne hrope: zame, zame, ampak deluje: Zate, Zate moj Gospod.

Takšne osebe so 'z dušo pravzaprav že v nebesih'. To pomeni, da so v transcendenci, zato jim je preprosta Nebeška logika, podobna logiki čistega otroka, 'v krvi', ker je ta kri Kristusova. In oni lahko razumejo Gospoda, ki Ga še mogočni pol-bogovi, Gospodovi pod-upravljavci materialnega sveta, ne zmorejo razumeti. Kdo lahko postane takšen Gospodov bližnji sluga, prijatelj, spremljevalec? Vsakdo, kajti če je to postal Savel in je postala Magdalena, lahko postaneš tudi ti. Edino iskren moraš biti in srčen, kot sta bila onadva. To sta pa bila, do amena.


                                                                                                                    000ilsognatore000

Kdo je torej Kristus?

To lahko v polnosti razume tisti, čigar srce in glava sta že v nebesih in Gospodu služita tam na svoj osebni spontani način. Berite svetnike. Kdor ima torej svoj um preklopljen iz materialnega, iz materialne vere in razlag, na transcendentnega, Gospoda spozna osebno na tak ali drugačen način, in tudi spozna, KDO je v resnici Kristus.

V Božjem svetu namreč ni razlike med Gospodom in Njegovim svetim imenom. Tudi ni razlike med Gospodom in Njegovim transcendentnim telesom. In ni razlike med Njim in Njegovimi deli. Ter ni razlike med Njim in Njegovimi svetimi spremljevalci. Ni razlike med Njim in Njegovo sveto podobo in ne med Njim in Njegovim simbolom: vse to je Gospod, kajti Gospod je v vsem, v čemer je Gospod. Ni pa neposredno prisoten v vseh 'izdelkih' MATERIALNEGA sveta. V materialnem svetu je namreč prisoten le POSREDNO, preko Njegovih zakonov narave. Zato je zelo nespametno Gospoda iskati v materialnem svetu, kajti tu najdemo le Njegove bežne odseve. Kdor je resen, Ga išče tam, kjer je Gospod doma: v duhovnem Kraljestvu, v transcendentnem.


Imamo mnogo verstev in združb (celo 'krščanskih'), ki sicer priznavajo Jezusa, vendar le kot nekakšnega preroka, pol-boga, energijo, Luč; a kdor ostane pri tem, je seveda duhovno slep. Hinduizem npr. pozna Boga, Krišno, katerega emanacije so Višnuji (nekateri trdijo obratno), ter uči, da so Bog in Njegove emanacije ENAKOVREDNI. Ko pa naletijo na Jezusa, potrdijo, da je On Božji Sin, potem pa znajo namigniti, da je Krišna Bog, Jezus pa 'le' Njegov Sin. Podobno oziroma še slabše delajo islamisti, ki pa so svoje variante razlag pravzaprav prevzeli od 'heretičnih kristjanov', kot so npr. Jehove priče ali Mormoni, ki Jezusa ne zmorejo sprejeti kot Boga, ENAKEGA Bogu Očetu. Jehove priče in Mormoni pa so pravzaprav vnuki protestantizma. Kako lahko ocenimo vse te njihove razlage Jezusa Kristusa? Vsekakor so umetno 'stvorjene' iz materialnega uma, ki še ni transcendenten. Zato so polovičarske ter posledično nevarno neresnične – svojim sledilcem v hudo dušno breme. Vse je zaman v njihovi veri in askezi, če ne doumejo, da je Božji Sin prav tako Bog - in Ga ne skušajo Ljubiti

V Božjem Kraljestvu namreč ni razlike med Bogom in Njegovim Sinom. V Božjem Kraljestvu je Božji Sin prav tako Bog. Zato je Jezus Bog. In Sveti Duh je prav tako Bog. Jezus ni Oče in Sveti Duh ni Oče ali Sin, a vsi trije so en sam Bog. So ENO. Ni razlike med Njimi. Zato je transcendentni duši popolnoma jasno, da je Jezus Kristus Najvišji Bog. Je 'oblika' Boga Očeta, poslana v Odrešenje vsem materialnim svetovom vseh vesolj in časov.

Tega materialni um, četudi je pobožen, ne more doumeti. In če že ne doume, naj vsaj molči, ker če bo v svoji teološki nespameti Jezusa jemal za manjvrednega, naj se potem vpraša, KDO ga bo pa potem Odrešil, če je Jezus poslan za Odrešenika sveta?????? Kdor torej Jezusa smatra kot drugorazrednega, le poslanca, mu tudi Buda, Mohamed, Bog Krišna ali Duh Manitu ne bodo mogli pomagati Domov. Blodil bo, do konca sveta. Groza! Na kolena pred Križanega, kdor je vsaj malo pameten in vsaj malo ljubi svojo dušo!

Božje pojavljanje

Podoba Boga je za transcendentno dušo prav tako Gospod. Podoba sicer ni Bog, a ISTOČASNO je Bog. Podoba Boga je narejena npr. iz kamna, lesa ali barv, a če je ustvarjena ne-žaljivo in predano Gospodu, ta podoba, četudi je glinena, postane Gospod osebno. Enako velja za Jezusovo sveto ime. In svete Knjige, predvsem Sveto pismo. In enako velja za tiste ljudi, ki so um preklopili v transcendentnega in ki živijo ne-žaljivo do Gospoda ter Ga oznanjajo z gorečnostjo. In ker ni razlike med vsem, kar je čisto v Gospodu, in Gospodom, tudi ni razlike med Njim in svetniki, svetimi – če ljubimo in služimo enega izmed njih, ali sveto Mati, bomo prav tako občutili Gospodovo Ljubezen in prišli Domov.



Ali opazite razliko med transcendentnim umom in običajnim verskim materialnim umom? Prvi Gospoda srečuje v vsem in povsod, kjer Gospod je, drugi pa hiti ločiti kamen, glino, barve in zvok – od Gospoda. Za tak versko-posvetni um je Bog vedno nekje daleč, Njegova znamenja pa so le 'simboli'. Vendar Gospod ni simbol. Da je križ le simbol, je bila zame vedno ena od največjih herezij, ki sem jih poslušal v krščanstvu. Od takih pripovednikov sem se vedno nemudoma odvrnil, ker so mi povzročali meglo v prsih in pajčevino čez srce. Zaradi njih sem izgubil leta, desetletja časa v iskanjih.

Iz vsega tega lahko prepoznamo strahotno RAZLIKO med Božjo in običajno verno dušo. Ena je ujeta v delčkih in jih ne more sestaviti, druga pa vidi Gospoda povsod, dovolj je že, da si reče: »Gospod!« In Gospod ji odgovori v srcu: »JAZ SEM«, kar je Božje ime v Kraljestvu. Sčasoma takšna duša začne zaznavati Božji šepet, ko pa ji fizični čuti dokončno pozaspijo za materialni svet, spozna, da Gospod pravzaprav govori zelo glasno.

Kakšen odnos ima Gospod do nas?

Bog ima takšen odnos do nas, kakršnega imamo mi do Njega: če Ga Ljubimo, čutimo Njegovo Ljubezen; če Ga želimo pozabiti, se nam bo odmaknil in se ne bo vsiljeval. No, potem bomo takoj žrtev naravnega boja za preživetje, kajti zakoni narave so v Božji službi in njih naloga je, da nas spametujejo. Zato tisti, ki ne služijo Gospodu s transcendentnim umom in srcem in telesom, v hipu padejo v služenje materialnemu svetu in sebi, kar pa povzroči obupen in trpek BOJ ZA PREŽIVETJE ter nenehno tesnobo in grenkobo. Mnogi takšen boj bijejo tudi v Cerkvi. Tesnoba je simptom materialnosti – vsa živa bitja zemlje so nenehno tesnobna. Kdor je Božji, ni tesnoben in nima strahu. Če včasih čuti tesnobo, je ta od drugih ljudi, ne njegova.




Vrt Getsemani, kjer je Jezus dočakal vojake, ki so prišli po Njega. 

Kako svoj pasji um preklopiti na Božjega?

Narava pasjega uma je, da teče za vsako vrženo kostjo. Takšen um imamo tudi mi. Peklenski zvitorepci, ki poznajo naravo uma, zato pred naše oči nosijo podobe, reklame, ki si jih um potem ZELO ZAŽELI. S tem pa začne dušo voditi v stranpoti in trpljenje.

Ljudje imamo šest čutil, ne le pet: vid, sluh, vonj, okus in tip, potem pa je še um, katerega narava je razmišljajoče hotenje. Zamislite si hobotnico: ima pet krakov (naša čutila), ki vsi vodijo k sredini, k umu, ki je šef 'kontrolne sobe'. Čutila svoje vtise posredujejo umu, TA NOREC PA SI POTEM TEGA ZELO ŽELI. Takšno je bedno človeško življenje: karkoli 'lepega' vidimo, hočemo tisto tudi imeti. Samo za hip vidimo golo kožo, zavonjamo dobro hrano ali parfum ali slišimo neko 'lepo' obljubo ali zvok športnega avtomobila ali pokemona – in že hočemo imeti vse to. Samo otroke si dobro oglejte.

Vsaka duhovna Pot torej na prvem mestu zahteva, da svoje čute ODVRNEMO od nenujnih materialnih vtisov. Temu služijo samostani, habit, kapuce in Nauk. Moramo se UMAKNITI od sveta, da nas ta ne bombardira več z nespodobnimi predlogi. V tem času odmika pa je nujno misliti le na Gospoda, srečati Božjega človeka (v živo, v duhu ali v pisani besedi), z njim s pomočjo LJUBEZNI vzpostaviti stik, ter se začeti učiti Ljubezni do Gospoda. Na tak način bodo naši fizični čuti pozaspali in prebujati se bodo začela duhovna čutila: duhovni sluh, vid in razum.

Vera sama torej ni dovolj, potrebno je več, veliko več: vsaj malo Ljubezni, ki pa je duhovna, ne svetna. 

Spanje fizičnih čutov in novo Življenje

Ko nam fizični čuti po DOLGOTRAJNEM duhovnem boju pozaspijo, to ne pomeni, da postanemo gluhi, slepi, nemi … Še vedno vidimo svet okoli nas, še bolj jasno, in slišimo njega bedarije – še bolj jasno. A nekaj se je zgodilo: 'kontrolna soba' naše 'elektrarne', naš um (direktor, ki sedi v sobi in pregleduje ekrane zunanjih petih kamer-čutov) se NE ODZIVA VEČ na 'nespodobna povabila'. Naš um, ki je sicer materialne narave, postane Božji um. Njegova subtilna naloga je, da nenehno misli na Gospoda, z Ljubeznijo, ter Ga nenehno zasleduje, gleda, Mu služi, Ga obožuje. Naloga prerojenega, transcendentnega uma je, da prebujene duhovne čute prilepi, priveže, priklene na Gospoda, ki je Kristus. Kamere torej usmeri stran od sveta: h Kristusu.

Ena pod-nalogica pa umu še ostaja: da zaradi blagora telesa od fizičnih čutil prepušča samo še tiste najnujnejše vtise, ki so nujni, da se lahko oskrbi preživetje telesa. Torej skrbi za NAJNUJNEJŠE spanje, hrano in zdravje. Za vse ostalo pa je postal slep, nem in gluh. Fizična čutila so torej še vedno aktivna, a nimajo več vpliva na um, ker je um zbran samo še na Gospoda in Njegove pojavitve in svete. Aleluja!

Tako lahko um vodi dušo, potnico tega Božjega vlaka Domov, v nebesa. Naša duša si želi samo tega: priti Domov, h Gospodu, in ostati tam. Zato je že pred tem, že med potovanjem, zelooo srečna.

Um pa postane pravi teološki znalec: razume Gospoda, razume Njegov načrt, Voljo, razume Njegovo Besedo. Zato daje telesu komande, naj se postopoma odreče prav vsemu, za Gospoda. Obdrži lahko samo najnujnejše za preživetje, ali pa še to ne, če je taka Zaveza z Gospodom. Ko obdrži najnujnejše, pa je to seveda samo zato, da lahko služi Kristusu, na svoj osebni intimni način, skozi svojo karizmo.


Oljska gora, kraj Jezusovega vnebohoda. In kraj, ker se bo spustil ob zadnjem prihodu. Vse te slike krajev, kjer je Jezus hodil, so za našo dušo prav tako Jezus, če je naš um transcendenten in smo Ljubečni do Njega. Le kdo lahko to razume?

So ljudje, mnogi, ki so tako srečni, da so obiskali te kraje, a tam niso našli Gospoda. Zakaj ne? Ker Ga niso najprej našli v svojem srcu. Kdor pa ima dovolj Ljubezni Zanj, se najdeta. 


Naslednjič pa bi morda napisali kaj o Jezusovem vzkliku na križu, ki nas uči največje Ljubezni, enake ali celo večje od tiste, ki je Gospoda že Spoznala.

nedelja, 26. marec 2017


30. Totalna nevzdržnost Druge zapovedi, če ni izpolnjena Prva


                                                                                                                                   Opus Dei

Danes bi še malo utrdili že povedano: Druga Jezusova zapoved ne more obstajati brez uresničitve Prve Jezusove zapovedi.

Kdor je z Gospodom, dobi drugačen um od prejšnjega. Zelo je premočrten in v njem ni protislovij. Že v blogih o džihadu sem pisal o protislovjih islamske teologije in tudi prakse, a to velja seveda za vse religije, če jih razlagajo ljudje, ki so sicer verni, a je njihov um še vedno od sveta, in ne od Boga. Materialni um (tisti, ki še vedno podlega vtisom fizičnih čutil in hotenj) je sam v sebi vedno PROTISLOVEN. Četudi veliki teologi in filozofi razlagajo najvišje detajle Nauka, bodo v samo petih stavkih zavračali svoje lastne predhodne trditve. Tega se seveda sploh ne zavedajo, v resnici pa so kot tisti, ki brez znanja želi spraviti Rubikovo kocko v prvotno stanje – ne gre in ne gre. Božji Rubik je namreč rešljiv IZKLJUČNO LE SKOZI LJUBEZEN DO KRISTUSA, na prvem mestu.

Katekizem Cerkve sicer pravi (2069): »Ne moremo spoštovati bližnjega, ne da bi hvalili Boga, njegovega Stvarnika. Tudi ni mogoče moliti Boga, ne da bi ljubili vse ljudi, ki jih je ustvaril.« Vendar je Bog ustvaril tudi bližnjega hudiča, pa klavce nedolžnih, otrok in svetnikov, v katerih ždijo bližnji hudi duhovi: je treba vso to golazen ljubiti, da bomo lahko ljubili Boga? Kaj je torej na PRVEM mestu? Da ne bo vse skupaj ena godlja zmede?

V blogu št. 26 smo dodobra analizirali vso bolečo zmedenost Janezovega zapisa Bog je ljubezen, kjer se istočasno trdi, da vidimo in potem da ne vidimo Boga, in tako naprej, zato to pismo lahko smatramo kot napaberkovano od mnogih Janezov skozi prvotni čas. A od tam se ta zmeda nenehno širi naprej. Zadnjič sem si npr. prebral uvodnik v Družini (KLIKNI), ki je dobro mišljen, a je za dušo iskalko rušilen zaradi istočasne protislovnosti. Duša takih informacij ne mara, kajti pri Bogu ni protislovja, in tudi hinavščine ne, ki prihaja iz protislovja. Na kratko:

Pisec uvodnika pravzaprav reklamira knjigo krščanskega filozofa, ki jo je prevedel naš spoštovani krščanski filozofski 'upornik'. Že tu je napaka: uvodnik 'uradnega glasila Cerkve' bi moral propagirati branje knjig o svetnikih, svetnikih asketskega tipa, ne pa filozofije, katerih že reklama je tako protislovna, da človeka kar zazebe. Namreč, ena od najhujših ovir pri razvoju ljubezni do Gospoda je prav versko filozofiranje. Če ga označimo s pravo diagnozo, versko filozofiranje le v drobni meri zares išče Boga,

v resnici pa je le še en izraz umskega sladokusja za lastne užitke.

To je opomin, ki ga daje Gospod tistim, ki si Ga zares želijo srečati. No, tudi ta uvodnik je sestavljen tako, kot vse jezične šahovske jeguljavosti. V prvem delu pravi:

Kierkegaard poglavje pričenja z mislijo iz Janezovega pisma (1 Jn 4, 20): »… kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl.« Pogoj za ljubezen do bližnjega je že to, da smo pred njim zavestno prisotni. Dober začetek je torej, da odložimo vse, kar v tistem hipu tekmuje za našo pozornost, ter pogled in voljo usmerimo v človeka, ki je pred nami.

To je seveda teološka zmota, kajti pogoj za ljubezen do ljudi je, da ljubimo Gospoda pred tem. Savel ni najprej ljubil kristjanov, da bi potem vzljubil Boga, ampak jih je sovražil, ko pa je Srečal Gospodovo Milost, jih je počasi, a trdno vzljubil. Kdo zmore nasprotovati tej preprosti Božji logiki? Je sveta Magdalena najprej ljubila ljudi ali Boga? Skušala je sicer ljubiti ljudi - in postala velika grešnica. Brez Prve ljubezni, Ljubezni do Gospoda, je torej 'ljubezen' do soljudi le Molierovo tartifovstvo, svetohlinstvo. 

Ker če ne ljubimo Kristusa v osebnem intimnem odnosu z Njim, naša ljubezen do ljudi postane poželenje, ki čez čas postane ekonomsko, kot tudi sprevrženo, pedofilsko ali celo morilsko. Berimo malo zgodovino naše vere. A analiziranje tega ni bistvo, ki ga želim povedati. Namreč, na koncu uvodnika piše:

Nemalokrat smo nesrečni, ker ne znamo preseči slabosti in nepopolnosti sočloveka in ne uspemo videti celotne osebe. Kierkegaard priporoča, naj takrat obrnemo misel k Njemu, ki ga ne vidimo: »Če bi v življenju radi služili Gospodu, služimo ljudem tako, da bo ob tem naša misel stalno pri Bogu.«

Filozof, prevajalec in uvodničar torej priporočajo: Ljubi sočloveka, ker Boga ne vidiš! Potem pa sami sebe sesujejo z naslednjim nasvetom: Ker je sočloveka težko ljubiti, misli na Boga!

Kakšne so to umske kolobocije za iščočo dušo! Gorje iskalcu Kristusa, ki pade v te kremplje! Naj bodo takšne knjige prepuščene krščanskim filozofom v njihov lastni umski užitek, iskalec Gospoda pa skrbi le, da uživa Gospod. On pa uživa, ko Ga ljubimo. Omenjeni filozofi končajo poduk s tem, naj nenehno mislimo na Gospoda, s tem pa izkažejo nepoznavanje Prve Božje zapovedi, ki ne govori, naj mislimo Nanj, ampak NAJ GA LJUBIMO Z VSO SILO SVOJE CELOTNE OSEBNOSTI. Kako bo pri tem še kaj prostora za svet in žlahto in soljudi? Ali Jezus ne pove, da jih moramo domala 'sovražiti', s samim seboj vred? Le tako Mu uspe, da redke poslušne, ki SPREJMEJO, z vsem kar so, usmeri k Sebi in jih v trenutku Odreši. Šele po tem Dogodku jih pošlje nazaj, z ljubeznijo do sveta, ki pa je odrešenjska, ne pa filozofsko-ekonomska.

Podrobnejša analiza Druge Jezusove zapovedi

Jezus je dejal:

»Prva zapoved je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«

                                                                                         photobucket.com
Mnogim današnjim teologijam in razlagam ni jasno, kaj pomeni, da je nekaj prvo, kaj pa je drugo in tretje. Prvo je tisto, na kar se vse drugo potem 'obesi'. Če ni prvega, ni ničesar. Jezus reče, da je PRVA zapoved ta, da ljubimo Boga. Druga se lahko le obesi na Prvo, vse ostale zapovedi pa se obesijo na ti dve. Takšen je razpored pri Gospodu, pri svetnikih, pri angelih, pri Božjih ljudeh, pri majhnih otrocih in pri resničnih iskalcih.

Za vse ostale pa je katoliška teologija material za vsa možna sprevračanja, ki se na koncu končajo tako, da med postom norijo v Planici, jedo meso, pijejo alkohol, za Veliko noč pa bodo jedli močne praznične žegnane jedi, 'da bodo prišli k sebi'. Ves teden po malem jedo meso (»Samo enkrat na dan, kakšno hrenovko, salamico ali paštetko …«), v petek pa 'le eno ribico', ki je po novejši katoliški biologiji alga. Redovnica pa si sredi postnega časa za TV pobrije noge, obuje lakaste 'šikle', se našminka na 100%, dve uri lika lase v ravne, potem pa intervjuja dva duhovnika o - mučenikih! Kako zelo to Gospoda boli! Misliti, da če se ves okrancljaš, s tem ljubiš sebe in boš zato ljubil ljudi še bolj, je disko-ljubezen, ne Božja ljubezen. Kdor sebe ljubi, se ne bo nikoli šemil v 'to mi deli miška', in kdor ljubi sočloveka v Bogu, ga ne bo pri tem podpiral: »Bravo sestra, le pokaži jim svojo svobodo!« To lahko prišepetuje le kosmati, padlim, kajti če so redovniki šeme, je vera ljudi ranjena, kar je njegov cilj. Če je redovniku/ci težko vsak dan in vedno nositi redovno obleko, habit, NIMA POJMA, kaj habit je. To besedo najlažje pojasnimo v angleščini: habit pomeni: navada. Have it, imeti. To je torej posvečenemu kot koža. Če mu ta Božja koža ni všeč, se začne šemiti. Več ko je pomade od zunaj, grše je od znotraj, so učili naši predniki. A resnično, resnično povem vam:

Kdor Gospodovo Usmiljenje zlorablja za očiščevanje svojih ponavljalnih grehov, je hinavec in je najnižji celo v padlem materialnem carstvu. In takemu bo, celo po učenju svete apostolske Cerkve, ki je od Gospoda, na dan smrti in ob zadnji sodbi najstrožje sojeno! To je Kristusov Evangelij.

Pa poanalizirajmo Drugo zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Jezus tu govori o 'svojem bližnjem'. Naši bližnji seveda niso naši sorodniki, niti sosedje, prijatelji, ampak za take Jezus šteje tiste, ki so krščeni v iskanje in služenje Gospoda. Berimo evangelij (Matej 12, 46-50):

Jezusova mati in bratje

Medtem ko je še govoril množicam, so stali zunaj Njegova mati in Njegovi bratje; želeli so govoriti z Njim. In nekdo Mu je rekel: »Glej, Tvoja mati in Tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s Teboj.« On pa je tistemu, ki Mu je to povedal, odgovoril in dejal: »Kdo je Moja mati in kdo so Moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so Moja mati in Moji bratje. Kdorkoli namreč uresničuje voljo Mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je Moj brat, sestra in mati.«

S tem smo obdelali in doumeli, kaj pomeni 'svojega bližnjega'. Pa pojdimo naprej: 'kakor samega sebe'. Današnje krščanstvo govori samo o tej zapovedi, Prve pa SI NE UPA NITI 'PISNITI'. Zakaj si ne upa? Ker bo prvi mimoidoči otroček, star 6 let, vprašal: »'Tliček, KAKO pa se ljubi Gospoda?« In 'tliček bo zmrznil. Nato bo izjecljal: »Tako, da ljubiš soljudi.« Otrok bo prikimal – in ostal razklan vse življenje. Če pa je nadarjen, bo malo pomislil, in rekel: »Kako naj ljubim ljudi, če ne ljubim Gospoda? Saj je takšna PRVA zapoved?« In striček v črni halji bo našel izgovor, da se oddalji: »Boš že izvedel, zdaj si še premajhen.« Že res, da je majhen, A NJEGOVA DUŠA NI MAJHNA, niti ni od včeraj, kajti naše duše so večne, kot je Gospod.

Knock out v 30-ih sekundah torej. Takšna teologija torej ni Božja. Sesuje jo en fantič. In jaz kakšnega takega poznam.

Sledi analiza besed: 'kakor samega sebe'. Jezus je v Luka 14,26 dejal:
              
»Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.«

'Sovražiti' svoje življenje na tem svetu, torej tudi starega samega sebe, je koristno sovražiti, govori Gospod nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. Seveda se ne gre za sovraštvo, ampak za zavrženje: koristno ga je zavreči, če želimo spoznati sladkost Ljubezni z Gospodom.

Iskalec naj torej 'ne ljubi' starega samega sebe in vse od svojega posvetnega življenja, je svetoval. In s tako mero, 'kakor sovraži samega sebe', naj zdaj ljubi soljudi? Vidite, vse to je ena velika teološko/materialistična zmeda. Zakaj?

Sebe lahko resnično ljubimo samo po hudem padcu,
iz katerega nas reši spoznanje Gospodove Ljubezni.

Ker človek spoznava življenje sveta, ki je v grehu in strasteh in neznanju – ter posledično trpljenju – svoje duše pa ne more nahraniti z nobenim posvetnim mašilom, NE MORE LJUBITI SAMEGA SEBE. Ker je povsem neizpolnjen v srcu in duši, se ne more ljubiti. Kako bo potem ljubil sočloveka? In ga tudi ne: poglejte vse te vojne, katerih glavni udeleženec so že tisoč let KRISTJANI! Druga zapoved je torej neuresničljiva, je le en larifari, besedni hokus-pokus, hinavščina, če pred tem ne Ljubimo Boga. Kaj se takrat zgodi?

Ko duša zori v grehu, in je zato prazna Življenja, trpeča, se nekega dne vrže na tla pred Gospoda in Ga prosi za pomoč, Milost, Spoznanje, Njega ali Znanje. In če je tako Gospodu všeč, se takšni skesani in podrti duši razodene kot Milost. Kot Usmiljenje. To dušo takoj napolni z Življenjem, z živo vodo, in njena življenjska filozofija se spremeni. Takole modruje:

»Četudi sem padla duša, ničvredna, neuspešna ali poražena, me Gospod vseeno LJUBI, ljubi s tako močjo, da so me preplavili Mir in Olajšanje in Spoznanje. Zdaj lahko – ker me Gospod ljubi – ljubim tudi sama sebe.«

Seveda se to zgodi samo POPOLNOMA ZRUŠENIM PRED GOSPODOVIMI STOPALI, ki so popolnoma iskreni v svoji padlosti. Kaj se je zgodilo? Takšno dušo napolni Božja ljubezen, ki pa ni enaka našim človeškim lažnim 'ljubeznim', ki so minljive vsak hip.

Komu je torej Jezus govoril Drugo zapoved?

Jezusova Druga zapoved torej velja za tiste, ki so že Spremenjeni v Ljubezni z Njim. Ki Ga poznajo osebno, intimno, v srcu. Njega ljubijo, a med seboj se kdaj tudi sporečejo, in takšnim je dejal, naj bodo ENO, naj se ljubijo med seboj, kot jih je Gospod ljubil (Janez 17,23). In ker jih Gospod ljubi, ker so Njegovi zvesti, lahko tudi SAMI SEBE LJUBIJO, četudi so še vedno kdaj nehote grešni. In S TAKO, BOŽJO LJUBEZNIJO, naj potem ljubijo soljudi.

Ljubiti soljudi, kot jih ljubi Gospod, je torej možno le,
če se pred tem naučimo ljubiti Gospoda, Kristusa.

Prva zapoved je torej totalno PRVA. Njo pa lahko uresničimo edino, če zapustimo ta svet v celoti in se popolnoma posvetimo le Gospodu, istočasno pa je nujno srečati Božjega človeka, to je tistega, ki ljubi Gospoda. To ni le kak teoretik, duhovnik ali teolog, filozof ali zdravilec po veri, ampak je Božji predani služabnik. Brez njegovega vsaj enosekundnega blagoslova, naklonjenosti, ne more nihče in nikoli razviti ljubezni do Gospoda v svojem srcu. Zato ostane razklan. Ostane vernik, ujet v materialne želje, ostane filozof, teoretični teolog, pismouk, ali pa raje kar pozabi na vso to 'versko kramo' in se posveti nekemu svetnemu poželenju.

Kako boš torej ljubil sočloveka 'kot samega sebe',
če sploh ne moreš resnično ljubiti samega sebe,
vse dokler ne spoznaš, kako Gospod Ljubi tiste, ki Ga vsaj skušajo ljubiti?

To pa je filozofija Gospodovih ljubečih duš. Cerkev si je ne drzne glasno oznanjati niti v snu. Ker moraš to LJUBEZEN vseh ljubezni NAJPREJ IMETI, sicer te že kak fantič sesuje v nulo. Dobri papež Frančišek je papež za to dobo ateizma, zato, kot sem uspel videti v novicah, evropskim voditeljem ni niti pisnil o Kristusu, ljubezni do Njega, o nujnosti Prve zapovedi. Vse, kar je lahko rekel, da ga niso ven vrgli, je bilo, naj bodo solidarni do beguncev in migrantov? Naj jih torej ljubijo, kot sami sebe? A kako jih bodo, če še sami sebe sovražijo? Navzven se sicer ljubijo, v srcu pa zaradi neizpolnjenosti sovražijo celo sami sebe.

Vsak človek, ki še ni srečal Gospodove Milosti, nekje globoko v sebi sovraži samega sebe, kajti duša mu joka. In s tem sovraštvom naj potem 'ljubi' svet?

Ker še celo dobri papež 'nima poguma' svetu dati edinega Zdravila, in Gospoda dati na prvo mesto (ampak daje ljudi), bo tudi priporočena 'solidarnost' doživela bridek konec. Veliko bo vojn, v bližnji prihodnosti, drage duše, in skozi kri in smrt se bo rodila želja po ljubezni do Kristusa. In Jone bodo tiste, 'ki imajo ušesa', na to pripravili. In potem bo prišel papež, ki bo Ljubil Gospoda na prvem mestu in bo to tako njegov hone, kot tatemae. In kdor bo tak, bo v hipu Odrešen za večno.

Zakaj ne že danes??

»Povsod Boga«, so peli, jaz pa sem od sreče v skrivnem jokal …

Janez Krstnik 

sreda, 22. marec 2017

29. Dilema, na katero naleti vsak iskren vernik


In rešitev


                                                                                       Media.tenor

Pomlad je tu in vsak zamujeni dan dela prinaša napol izgubljeno sezono. Zato je delo nenehno, ob postu pa je vse skupaj za telo kar preizkušnja. A če se ne pogovarjamo in ne razmišljamo in ne molimo k Bogu, je vse skupaj brez pravega Cilja in zato 'brez veze'.

V popolnem komentarju na prejšnji, osemindvajseti blog, je 'Hči' zapisala:

Žalosti me, da je v različnih molitvenih obrazcih zelo veliko fehtanja, toženja, jokcanja ... V stanju močnih čustev (veselja, žalosti …) besede same privrejo in so nekateri obrazci samo opora za izročanje. V umirjenem času pa si želim preprosto biti z Gospodom, mu pripovedovati, kar on že ve; se mu zahvaljevati, ker me ljubi; mu prepevati... Pa ne vem, če je to molitev. Morda zato, ker ne daje občutka storilnosti; ne moreš preštet niti rožnih vencev niti minut (ja, nečimrnost!) in niha z navdihom (nestanovitnost ...) Zato mi je rožni venec v uteho. Pomaga držati red, uriti vztrajnost in zvestobo. Nič ni samoumevno. Všeč mi je branje Božje besede in premišljevanje, pa spet ne vem, če je to molitev. Eni stari vzorci so vkoreninjeni v dojemanju.

V Medžugorju se me je zelo dotaknilo češčenje najsvetejšega. To je tako, kot bi bila s svojim ljubim na zmenku. Če so molitve telefonski pogovori in pisma, je češčenje Božja kopel za dušo. Besede niso več potrebne. To zelo pogrešam v cerkvah, kjer so češčenja zreducirana na litanije in rituale s kadili, potem pa je hitro vsega konec. Na vaseh so cerkve čez dan zaklenjene in manjka tiste tišine za prisluškovanje Najsvetejšemu. Ja, saj je zato več narave, vendar je vseeno drugače.

Najprej kratek odgovor glede nenehnega prosjačenja v molitvah: najbrž to prihaja iz psalmov? Če pa razumemo sam pomen psalmov, bi ga lahko skondenzirali v en sam diamant:

NENEHNO MISLI NA GOSPODA!

Vse ostalo je stvar posameznikove narave in stila: imaš svetnike askete, svetnike iz filozofije, svetnike iz usmiljenja, svetnike iz boja, svetnike iz revščine in ubogosti, svetnike iz mučeništva, svetnike iz teologije … Vsakdo je malo drugačen in vsak se Bogu približuje na čisto svojstven način, Bog pa njemu. A sámo jedro, srce tega približevanja, je:

Misli Name.

Mi pa bomo temu jedrnemu Nauku dodali še končni Božji mikročip, program, softver, ki srcu daje pravi ritem in SMER:

»Misli Name«, pravi Gospod, »a z Ljubeznijo.«

Vsekakor pa vsak resen iskalec Gospoda pride v čas, ko se zjezi na Boga in prereka z Njim, ali pa moleduje nad krivicami sveta, kot Kalimero. Pravzaprav je to ena in ista stvar: prva faza je pritoževanje nad podlostjo sveta in klic na pomoč; druga faza pa je jeza na Gospoda, ker mislimo, da smo v Njegovem delovanju odkrili nedoslednosti v našo škodo. Seveda čas pokaže, da je tukaj nekaj brezmejno večjega od naših osebnih pripetij: Gospodova nedoumljiva Previdnost. Previdnost pomeni pred-vidnost, predvidevanje torej, vedenje stvari vnaprej. Božja Previdnost je potemtakem Božji Načrt in Volja.

Seveda pa, kdor ostane pri tovrstnih pritoževalnih in prosilnih molitvah, tudi po karakterju postane jadikovalec, kar pa ni nič slabega, kajti Gospod najhitreje pomaga in se razodeva iskrenim padležem. Iz tega lahko zaključimo, koga Jezus najbolj Ljubi in objema:

Tiste, ki so 'niko i ništa',

kot so nam včasih govorili starejši. Pa da ne zaidem v novo temo, naj ostane za kdaj drugič, da se bo še utrdilo tisto, kar smo zapisali v blogih od 20. do 25. Zdaj pa zares k današnji večni temi.

Boleča dilema resnega vernika

Kar bom pisal, je odločilno za rastočo dušo. A vsega mnogi najbrž ne bodo razumeli, ker niso na tisti stopnji duhovnega preporoda, da bi v to dilemo sploh prišli. Gre se namreč za usklajevanje osebnega tatemae z osebnim hone. (O teh japonskih besedah berite prejšnji blog št. 28. Še kdaj ju bom uporabil.)

Bralka bloga je pravzaprav že vse povedala v svojem prvem zgoraj citiranem odstavku, na meni je le razlaga in s tem za vedno odstranitev dvoma, ki je celo pred-svetnike spravljal v velik obup. Takole gre:

Če je vernik resen iskalec Kristusa (Odrešenika za ves svet, vse do konca materialnega obstoja vesolja), bo svoj korak slej kot prej usmeril k Cerkvi. Cerkev je na duhovni Poti enaka porodnišnici, vrtcu in osnovni šoli – te potrebujemo mi VSI. Resnična duhovna Pot Domov je vedno sestavljena iz dveh polov, ki skupaj tvorita kompletnost in zato prineseta želeni rezultat, ki je srečanje živega Kristusa osebno ter začetek predanega služenja.

Prvi pol so zapovedana načela, uradni del Nauka in duhovnega treninga,
drugi pol pa je spontano osebno služenje Gospodu.

To ni nič novega, to je del našega vsakdanjega življenja: šofer se najprej uči za šoferja, potem pa lahko sam vozi kamion. Enako je s harmonikarjem: najprej mora prste postavljati na tipke tako, kot ga učita učitelj in učbenik, ko pa to z leti obvlada, prsti kar sami hitijo po gumbih, srce pa kreira in oblikuje viže po svojem veselju.

Popolnoma enako je pri hoji za Kristusom: nekje moramo začeti in dober začetek je krst, sveta maša, evharistija, spoved, Sveto pismo ter klasični molilni obrazci. Vse skupaj je združeno v mašni liturgiji. Ko se jo udeležujemo leta in leta, ponikne v nas, in potem tudi doma začnemo delovati po tem programu. Seveda, če nismo hinavski kristjani, ki imajo vrhunski občestveni tatemae (danes se reče PR), hone v srcu pa jim je od prešuštva, mesa in dobička.

In prav v ta namen je Jezus postavil Cerkev: da dobimo osnovno versko izobrazbo in prakso, po vzorcih, ki so teološko nesporni, zato nas ne morejo voditi na kriva pota. Lahko nas na kriva pota vodi življenje kakega klerika, ko ga opazujemo in poslušamo, a katoliška teologija v svojem jedru je popolna in je Božja. O tem ni nobenega dvoma in do tega sem prišel po desetletjih iskanj ter primerjanj z drugimi verstvi, predvsem pa jo popolnoma potrdi osebno srečanje z Gospodom. Takrat spoznamo, da v njej ni napak, če jo poslušamo od Božjih ljudi in Božjih teologov. So pa napake, če jo poslušamo od kakšnih modernejših teoloških pismoukov, ki pa osebno Jezusa niso videli niti od daleč, ampak prejemajo plačo za svoje besedičenje. Takšne ljudi resen iskalec Gospoda spoštljivo spregleda. Oni pa seveda njega.

                                                                                                                                   GUWG

Zato je eden od glavnih pogojev Jezusova zahteva zapustitve golega pismoušta, kajti filozofija in teologija brez LJUBEZNI DO NJEGA postaneta strahotna zavora, kisloba in kasneje celo zavist do preprostih neukih duš, ki se jim Gospod zlahka razodeva.

Pa vendar: neko osnovno znanje in obnavljanje Nauka je nujno potrebno. To lahko naredi družina, a je osnovna šola veliko boljša, zato je Cerkev v tem obdobju nujna in neobhodna.

Duša pa zori – kaj zdaj?

Večina vernikov za vedno ostaja na stopnji prvošolcev ter pubertetnikov in njim šolski verski obrazci cerkvenega življenja ter molitev zadostujejo. Hodijo v cerkev, molijo in nimajo kaj dodati svoji veri. Zato še Svetega pisma ne berejo kaj dosti, pa tudi Družine ne. Bog pomagaj, čakajo na nek spodoben udarec življenja, dotlej pa so šunka-kristjani.

Naslednji korak naprej od povsem posvetnega kristjana so poskusi 'prenove v Duhu'. Gre se za poskuse oživljanja duše s klicanjem Svetega Duha, tega pa se potem prosi za materialna uslišanja. Vidimo lahko kakega zavzetega kristjana, kristjanko, ki jima domala vsakdanje obiskovanje cerkve in javno poklekvanje ni prineslo pomiritve, zato odidejo še k fratru v Duhu, ki ljudi 'baca u nesvest'. To je nekaj, a je zelo malo. Kajti najprej je treba sestopiti s svojega kupa gnoja, se očediti, potem pa si poiskati kakšno Božjo dušo, svetniško, da nas sprejme iz oči v oči, na samem, in nam 'premeri dušo' ter svetuje kako naprej. In če smo iskreni, je blagoslov, dobljen na tak način, edina resnična vstopnica za preddverje nebes. Ta korak je za katoličana najtežji od vseh na svetu. Takoj odgovori, da je Jezus njegov učitelj in pa sveta hostija. Ostalo ga ne zanima. Ta aroganca, ki zavrača učiteljsko izročilo od Jezusa, preko apostolov, starih patriahov, svetnikov in svetih duš, ta oholost, je največkrat znamenje obleganosti takšne svetohlinske duše s hudimi duhovi. In ena specialna sorta teh grdih duhov se najbolje počuti prav v cerkvi. 

Spet tretje duše pa nekaj od znotraj gloda in gloda, kajti življenje jim ni lagodno, imajo pa veliko vero v Besedo, a tudi dvome, zakaj Beseda ne postane Živa tudi za njih. Zaradi tega nenehno brskajo, skozi leta in desetletja: molijo, romajo, berejo, se spovedujejo. A napredka NI, če ne srečajo resnične Božje duše: osebe, od katere dobijo seme Ljubezni do Gospoda. To je lahko osebno srečanje, lahko pa je le navdih, ko takšno osebo vidijo, slišijo, berejo ali slišijo o njej, in jo sprejmejo z vsem srcem in dušo. Potem ta oseba v duhu pride, in nam po Gospodovi Milosti začne darovati duhovno razumevanje in blagoslove. Sprva se tega prenosa Življenja največkrat sploh ne zavedamo. 

Vsa iskanja so bolj kot ne zaman, če nimamo ljubezni do nekoga, ki je Gospodov osebni prijatelj. Ne le vernik, duhovnik, pismouk, ampak prijatelj/služabnik.

Odtlej je vse drugače: po malem začenjamo zaznavati Gospodovo prisotnost: morda na nekih krajih, vsekakor pa v svojem srcu. Ker so duhovna ušesa take osebe še vedno delno zaprta, zaradi še vedno zelo dejavnih fizičnih čutov, lahko sliši le Gospodov šepet, senco ali navdih, več pa ne. A duša začne spoznavati, da se ji to dogaja predvsem v odmiku, tišini. Zato išče take trenutke in kraje. Želi se umakniti, da bi SLIŠALA in ZAČUTILA. Ta umik je nujen, tudi Gospod Jezus se je umikal, spomnimo se samo časa, ko je izvedel za Krstnikovo smrt. TUKAJ sami izluščite, kolikokrat se je Jezus umaknil - mnogokrat. 

                                                                                                                                        Linkedin

Umik iz verskega tatemae v srčni hone

Vajen verskega življenja in 'uradnih molitev', se človek začne poglabljati v 'tihega Boga' v sebi. Vsaj potrebo ima takšno. A če je preveč vpet v prejšnjo, šolsko vero in navado, ali je celo zaposlen v njej, bo imel velike težave; ne bo si upal na nek način 'zapustiti cerkve' in slediti Gospodovemu šepetu v sebi, ki nas začenja učiti SPONTANEGA služenja Gospodu. Spontano pomeni v skladu z našo OSEBNO karizmo in karakterjem.

Ko se ta osebni odnos z Bogom (vede ali nevede) počasi razvija, opazimo, da nas naš osebni pristop h Kristusu veliko hitreje in močneje poveže z Njim, kot prejšnji 'šolski' del našega uka. Na nek način pride do konflikta med njima. Ta konflikt je najbolj srce parajoč, ko beremo o svetnikih. Naj spomnim na dva primera. Sveta Favstina Kowalska je kot mladostnica vložila neizmerne napore in veselje ter celo pobeg od doma, da je sledila klicu po umiku iz sveta – želela je postati redovnica. Velike ovire so bile pri tem, a ni odnehala in končno je bila sprejeta v enega od redov. Njena sreča je bila neizmerna. A že po treh tednih je želela pobegniti od tam: prišla je namreč v dokaj odprti red, tam pa ni bilo dosti časa za tišino in poglabljanje v Gospoda. Ker jo je Gospod zadržal od pobega, je zelo hitro zbolela in ostala bolehna do zgodnje smrti. Še pred smrtjo je želela zapustiti to kongregacijo, ter po Jezusovem navdihu ustanoviti takšno bolj zaprtega in kontemplativnega tipa, katere poslanstvo bi bilo, da nenehno prosi in se daruje za Gospodovo Usmiljenje do sveta. A da ne bi kdo mislil, da je bila zamorjena: z velikim srcem je opravljala delo svoje kongregacije, svojo svetost pa je skrivala, da ne bi razburjala so-sester. Še proti koncu, že bolna, je z veseljem in z lahkoto sama kuhala za 40 ljudi, kajti vajena je bila tudi stotih. Kdor je kdaj kuhal za 20 ali 30 ljudi, bo znal spoštovati, kaj to pomeni.

Drugi tak mučenik je bil sveti Vianej. Nenehno je želel pobegniti v samoto, a tisoči vernikov (vsak dan!) in škof so mu to na vse načine preprečevali, tudi z malimi prevarami, in ga 'pribili' nazaj v spovednico, vse do konca. Koliko je prejokal in pretrpel, ko ni imel časa za umik v Gospoda, da bi nahranil svoj hone v vsej polnosti! A Gospod ga je hranil prav preko tega joka.

Neki kleriki so bili pri tem tako zelo duhovno nadarjeni, da so to Vianejevo dušno potrebo razglasili za 'skušnjavo hudega duha'. A v resnici so bili v skušnjavi oni sami, ker so imeli koristi od Vianejevega mučeništva v spovednici. 


Enako se dogaja vsakemu verniku, ki pride do te stopnje: razvijati se mu začno duhovni čuti, zaznava Gospodove navdihe in besede, Mir in Ljubezen v srcu, uradna šolska vera pa ga pričenja 'motiti', ker je preveč zunanja in bučna, včasih pa tudi dvolična in klerikalna.

Rešitev tega mučnega problema

Nek umik je torej v določenem obdobju NUJEN. A to ni neka duhovniška 'sobota', eno leto pavze v kakem velemestu in … hojladri. V tem času je nujno poiskati Božjega duhovnega vodnika, ki se z Gospodom dobro razume osebno, ter se mu prikloniti in ga POSLUŠATI. Najboljše je, če ga sreča v telesni podobi, če pa te ni, nadarjenemu iskalcu pomaga tudi literatura o svetnikih in o služenju Gospodu. Kajti kdor se Z LJUBEZNIJO obrača k vidnim ali 'nevidnim' Gospodovim služabnikom, jih sreča v živo v svojem srcu in razumu. In je blagoslovljen od njih.  

Ko boste tole prebrali do konca, boste videli, da vse že veste, a ker niste imeli ozaveščeno, je bilo to vedenje neuporabno. Poglejte: spomnite se življenja svetnikov po njihovi dokončni preobrazbi, Spremenjenju - videli boste, da so oba načina služenja Gospodu ZDRUŽILI. Kako to storimo? In zakaj je to potrebno?

Kdor je resničen v Bogu, se po nekem obdobju umika in izpopolnitvi OSEBNE Zaveze z Gospodom (ta tema bi zahtevala samostojen blog) vrne k Cerkvi oziroma 'šolskim' obrazcem in jih spet sprejme ter prakticira. Postanejo njegov Kristusov tatemae, osebni odnos oziroma Zavezo z Gospodom pa ima SKRITO v srcu. Kajti osebna razodetja lahko le potrjujejo in plemenitijo Nauk, ki je v Evangeliju in Apostolskih delih, sicer pa so 'prepovedana'. Pravzaprav se čaka, da človek dokaže, ali mu je Božje preroštvo prešlo tudi nazaj v vsakdanje življenje in odnose z bližnjimi.

Glede tega Cerkev dela … kar se tiče Međugorja, kajti vidce obravnavati s podobno mero kot svetniške kandidate, je milo rečeno zmotno. Videc je lahko tudi nekdo, ki morda kasneje živi bolj kot ne običajno življenje (ali pa je to le njegov tatemae), kar pa ne pomeni, da njegova videnja niso resnična, sicer ne bi povzročila tolikšen svetovni odziv, ki kar traja, in so spreobrnjenja, in so ozdravljenja in so uresničenja napovedi. No, kdor se zbliža z Gospodom in Ga spozna osebno, je odtlej previden, kot tisti, ki v temi hodi med kačami, če želi v enem kosu še kaj postoriti na tem planetu.

KLIKNI, ko prebereš blog

Obstajata dva poglavitna razloga, da se je potrebno vrniti k 'uradni veri', četudi imamo že, po Božji Milosti, svoj osebni odnos z Rešenikom, in od Njega osebno, na mističen način, vsak dan dobivamo tako živo vodo Življenja, odpuščanje, kot evharistijo. Prvi razlog je, da moramo, če smo resnični, živeti vsaj normalno zgledno pred soljudmi ter ne delati sramote Gospodu. Moramo jih voditi po poti, katero smo hodili tudi sami: najprej šola. Drugi vzrok pa je, da s tem tudi sebi zagotovimo, da ne pademo, kajti satan je skrajno napadalen do takšnih duš in na vse načine jim želi pripraviti smrtonosno past. Nenehno vračanje k osnovnim obrazcem vere je torej modrost vseh svetnikov, četudi lahko tudi brez njih dobro shajajo v Bogu, a to morda pri kom ne bi trajalo kaj dolgo. Predvsem pa ne moreš Gospoda oznanjati, če živiš nezmerno ali celo grešno in če si pozabil predpisana načela svoje religije.

Končna faza življenja na Zemlji

Takšna duša se na tak ali drugačen način vrne k Cerkvi, četudi morda ni videna v njej, ji pomaga odkrito ali prikrito ter ji želi na nek bolj ali manj takten način pomagati tudi pri oznanjanju Odrešenika in razumevanju pasti posvetnih teologij. No, vsakdo ima z Gospodom svojo novo Novo zavezo sklenjeno, kar pa uradna Cerkev po navadi ne tolerira, zato je ta skrita v našem hone. Cerkev, katoliška, ne prenaša prav dobro osebnih razodetij, oziroma jih preverja s taktiko ignorance (hladnega prezrtja), če pa je kandidat preglasen, pa z metodami inkvizicije. Pravzaprav je njihova taktika precej preprosta (podobna islamski in levičarski):

Če si res Božji, te bom zdaj mučil ter žalil, ti pa me moraš imeti še vedno rad!

Zato od Gospoda navdahnjeni ljudje v Cerkvi postanejo izjemno zvijačni, v dobrem pomenu besede. Vsi svetniki so morali biti takšni. Npr., mnogi od njih so VIDELI Boga Očeta, a tega si ne upajo povedati naravnost, ampak le po ovinkih (prim. sv. Favstina K.). Večina jih je celo svoja srečanja s sveto Materjo popolnoma prikrila (npr. sv. J.M. Vianej). A pustimo zdaj te taktike, sporočilo je v nečem drugem.

Naše Srečanje s Kristusom v živo, ne more ostati skrito le v srcu, v hone. Slej kot prej začne na tak ali drugačen način lesti ven. To se še posebej dogaja, ko nam Gospod pove, kaj želi od nas. Takrat naš tatemae in naš hone postaneta eno, a še vedno je potrebna velika opreznost v stiku s pismoslovci in neodrešenimi visokimi kleriki. Samo sv. Janeza Pavla II. se spomnimo ter blaženega Sopočka, kako izjemno preudarna, taktična in zvita sta bila, da sta na koncu sv. Favstino Nasvetejšo lahko pripeljala do kanonizacije. Svetnika sta morala biti, sicer najbrž ne bi šlo?

Resnični svetniki demonstrirajo končno fazo in rešitev problema

ISTOČASNO živijo tako predpisano vero, kot tudi svojo osebno Spoznanje. Nekateri so na distanci do Cerkve, a z duhom v njej, od Gospoda pa hranjeni v intimi osame; drugi pa evharistijo zakramentov najgloblje doživljajo prav v cerkvi. A zamislite si takšno dušo, ki prihaja po obhajilo, ki je živi Kristus in Ga tudi vidi v srcu tako, ali pa navadnega vernika, ki prihaja po obhajilo le po predpisanem verskem scenariju. Če razumemo to razliko, nam postane jasno, da se svetost evharistije ne zgodi 'po dejanju samem', kot menda uči katekizem, ampak po LJUBEČNOSTI VERE oziroma Spoznanja. Najvišjo ekstazo pa doživi tista čista duša, ki taka sprejema živega Kristusa, od prav tako svetega duhovnika. V tistem času in po njem se ji zgode nebesa. A če je to v cerkvi pred običajnimi ljudmi, je dobro prikriti ta čustva Ljubezni, jih dati le v hone, sicer se lahko kak polvernik celo pohujša nad takšnim Božjim 'histerikom', kar pa mu bo v velikansko škodo in dušno breme, zato je bolje, da ne opazi nič. Posledično je Cerkev v 2000 letih razvila posebno taktiko: Veseli smo tvojega osebnega spoznanja, a o tem MOLČI! Seveda je v takšnem pristopu neka prava mera izgubljena in vera usiha, kajti še kdor jo najde, je bolje, da je nem, sicer ga čaka … Marsikaj neprijetnega. 

A le kako bo nem, če je videl Vse?

Kako torej deluje dozoreli služabnik Gospoda? Raje od 'uradne' molitve se druži z Gospodom v intimi Srečanja, a brez vsakega odlaganja vsakodnevno opravi vse dolžnosti predpisanih načel vere. Med izvajanjem le teh, se v srcu skrivno druži z Gospodom osebno, na svoj osebni način, in Mu služi. Sčasoma oboje postane eno. Predpisana vera torej rodi osebno vero, osebna vera pa nazaj oplemeniti predpisano vero oziroma jo URESNIČI. Nobenega konflikta ni več. Takšna duša moli glasno, ko je čas za glasno molitev, in moli tiho, kadar se druži z Gospodom v odmiku. In potem gre ta odmik z njo tudi v glasnost vere, da jo polni od znotraj. Pa vendar, kot smo videli pri sv. Vianeju, je popoln odmik od sveta in predpisanih načel prav tako nujen. To nam je prikazal tako Kristus, kot vsi svetniki. A če v osami ne najdemo Nikogar, nam bo ta osama le škodila, kajti tam bo ždel kosmati, zato je bolje iti nazaj v cerkev in služiti tako, kot zapovedujeta Nauk, župnik ter urnik pometanja. In počakati nekaj let, vmes pa iskati prve znake Gospodovega šepeta.

Kot vidimo, je Hči na dobri poti, a brez tovrstnih pojasnil so duše izgubljene v dvomih, vse do zadnje ure. Zdaj pa to ni več potrebno. Gospod ni daleč, je tu, le sami sebi si Ga zakrivamo. Če pa imamo UŠESA in HVALEŽNOST, to pomeni, da postajamo 'niko i ništa', zato nam je dano veliko. Človek ne bi verjel. 





























Etiopija. Hone.

























sobota, 18. marec 2017

28. Končni korak osebne vere in krščanstva


Prihaja Novi čas. Je že tukaj




Kot vidimo, vera peša in je polna greha. Manjka ji moči v tem svetu materialne iluzornosti. Nesposobna je svetništva. Svetništvo ne more biti umetno ustvarjeno, lahko pa je ponovljeno. Zakaj je današnja vera plitva kljub visokim zvonikom, je jasno, a težko je jasno tistim, ki so blizu. Mnogi od njih ne vidijo samega bistva. Tako je že od začetka: tisti, ki so bili najbolj šolani in na najvišjih položajih, so najbolj zavračali jedro Nauka ali svetništvo aktualnih svetnikov in pri tem argumentirali neke povsem zmotne teologije. Zdaj se to dogaja tudi glede Međugorja, pred tem pa je bitka trajala desetletja ali stoletja pri mnogih drugih svetnikih.

Zato je prišel čas preobrazbe. Začel ga bo en Gospodov drobec. Mnogim bo preprosti Nauk zadnjega koraka poti k Bogu takoj blizu, drugi pa se mu bodo uprli z vsemi štirimi. A čez kratkih 200 let bo končano in sprejeto v celoti.

Mnogo se govori o 'prenovi Cerkve'. A to je neroden izraz, ki že vnaprej omogoča osebno izogibanje. Kot da je Cerkev neka državna inštitucija, neka zidana stavba, ne pa ljudje in Gospod. Gre se torej za končno prenovo Nauka, ki pa ne bo na novo 'prefrajhan', ampak ravno obratno: očiščen bo predstopenj in razkrit, kot ga je objavil že Gospod Jezus, pa vendar tega dandanes nihče ne razume, kako.

Mora to bedni Jona povedati? Današnji evangelij pravi, da je Jožef ubogal Gospoda – tudi vsak Jona Ga mora. Saj zato so Jone? Eden je oznanil zaupanje Gospodu, drugi vero v Gospoda, tretji spreobrnjenje nazaj h Gospodu, četrti Gospodovo Ljubezen in Usmiljenje, peti pravičnost iz vere; zdaj pa bo oznanjena Ljubezen DO Gospoda. Kar nekaj Jon bo rojenih, ki bodo to zadnje Gospodovo oznanjenje klicali v puščavo. A mnogi, ki danes to berete, boste takrat že mrtvi. Upam, da le v telesu, kajti berete prvi.


Smisel postnega časa

Postni čas je, ko se maska umakne srcu in se vzame čas, da se približamo Gospodu. Saj je post samo vaja za smrt, za tragedijo, za bolezen, za invalidnost, za izgubo vsega, za vojne, ki zanesljivo prihajajo. Vse to so stanja, ko se je treba ODREČI stvarem, katerih smo vajeni in so nam všeč. Post je torej priprava na smrt. To je lahko smrt telesa in/ali smrt naše stare osebnosti. Kajti bedni Savel mora umreti, da se lahko rodi sveti Pavel.

Začetek novega časa je: danes

Stari čas je bil pokoravati se Bogu z askezo in strahom, potem je prišel Novi čas, ko je Gospod prišel na Zemljo in je Jezus oznanil Odrešenje po veri Vanj. Pravzaprav je prišel oznanit več od tega, več od vere, in je to tudi oznanil, a so dvomi Postavnih Judov storili, da je v tistem kratkem času prebil predvsem v naporu in znamenjih, ki jih je dajal, da je On res Božji Sin, Bog torej. Ta travma se je nadaljevala pri prvih apostolih, dokler niso raje ušli v svet in se posvetili 'poganom'. A dikcija nagovarjanja dvomečih Judov je ostala. Tako se je krščanstvo rodilo z znamenjem boja za VERO v Jezusa Kristusa. A to ni bil najvišji cilj Gospoda, ko je postal človek. Prišel nas je naučiti nečesa drugega: Nujnosti LJUBEZNI do Njega, do Boga, do Očeta, do Duha. Marko 12,28-34:

Največja zapoved

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in Ga vprašal: »Katera je PRVA OD VSEH ZAPOVEDI?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen Njega, in ljubiti Njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »NISI DALEČ OD BOŽJEGA KRALJESTVA.« In nihče si Ga ni drznil še kaj vprašati.


Današnje krščanstvo ne zna učiti, KAKO Ljubiti Gospoda, svojega Boga. Zato ta problem prepušča redkim svetnikom, samo pa si je izvedlo takšno predstavo: 'Gospoda Ljubimo, če ljubimo ljudi'. In drugega ne zna povedati. Kar pa seveda ni res, kar smo utemeljili že v predhodnih blogih. Starejši kristjan mi pove: »Od vsega tega, kako zelo moramo ljubiti vse ljudi sveta, mi je že malo slabo. Tega Cerkev ni poudarjala in učila nikoli pred tem. Poudarjala je vero v Gospoda, držanje Božjih zapovedi, odpoved in molitev. Ter ljubiti sobrata v Kristusu.«

Poskušati ljubiti vsakega, ki nam pride pred oči, torej v praksi ni mogoče, in je le nekaj tako UMETNEGA kot igranje ponižnosti, če pred tem nismo SPREMENJENI v Ljubezni z Gospodom. Prva zapoved je torej za vedno Prva. Tako so živeli vsi svetniki-mistiki, ki so Gospoda gledali tudi v duhu. Nemogoče je namreč, da Ga ne bi dal na PRVO mesto in Ga Ljubil, če si Ga res srečal. Še na misel ti ne pride, da je ljubezen do ljudi enaka Ljubezni z Gospodom. Je pa lahko en indikator Ljubezni z Gospodom, to pa ja.

Jezusova obljuba

Zadnja prenova Cerkve in vere in vsakega posameznika torej prihaja, po Gospodovem načrtu. Današnjemu človeku, ki je ujet v nenehne kratkotrajne minljive svetne zaljubljenosti, vera ne pomeni kaj dosti, kajti glavni čut mu je postal moten razum, ne pa srce. Zato Gospod zanj pripravlja končno zdravilo:

Kot se znaš z očmi zaljubiti v lepe predmete sveta, se POSKUŠAJ zaljubiti v Mojo podobo. Mojo Besedo. Moje Ime. Dovolj je le drobec Mene. Pramen las, prst, les križa. Začetek je enak, konec pa povsem drugačen, kajti ko daješ 'ljubezen' svetu, je to sprevrženost, ko pa daješ Ljubezen Meni, Mi omogočiš, da jo Jaz dam tebi. Končno jo sprejmeš. In to te odreši.

Moja podoba ni le simbol, če Me POSKUŠAŠ Ljubiti, ampak sem to Jaz. Poskušaj, poskušaj in razodel se ti bom!


Vsi Jone imajo neke svoje namene, kljub temu da želijo Gospodu služiti, On pa potem stori tako, da Njega govorijo, kot On želi. Je tudi s tem tako? Ali je heretik? Čas bo pokazal, da je prišel Novi čas. A mnogi stari, ki nimajo mladik, bodo sprva opusteli, ob tem sporočilu.

Vera ni enaka gorečni Ljubezni

Vera v Gospoda in Besedo nas drži nazaj pri grehu, nadeva nam dobrodejno uzdo in nas s tem posredno rešuje pogubljenja. Tudi Svetega Duha Tolažnika-Pomočnika nam omogoči. A svetega Odrešenja le po veri ni tako lahko doživeti. Gospod prav rad osvobaja in ozdravlja, pri Odrešenju pa so Očetovi zahtevki višji:

Če sem Jaz Ljubezen, naj bo tudi moje dete Ljubezen!


Kdor veliko Ljubi, mu je torej veliko odpuščeno, kar pa pomeni, da je Spremenjen in Odrešen.

Gospodova izpolnitev Nauka


Nauk je torej popolnjen, izpolnjen, ko duša sprva vsaj POSKUŠA Ljubiti Gospoda, brez prosjačenja zase. Ali mati, ki ljubi dete, prosjači dete ali mu samo daje? Samo daje. Samo dati Ljubezen Gospodu, je lahko, če Ga Ljubimo, takšnega, KOT GA VIDIMO IN SLIŠIMO VSAK DAN: ob cesti, na steni, v kapeli in cerkvi. Slika sicer ni Gospod, kot slišim, a Gospod je lahko najden po Ljubezni videnega. Tudi na spletu se kdaj najdejo ljudje, po sliki, se zaljubijo, in zaživijo skupaj. Enako je z Gospodom, le da je Njegova podoba transcendentna, če se k njej obrnemo kot Njemu osebno. Zato, ko pride do Srečanja, bo to za VEČNO.

Ne vem, kaj je čaščenje, slavljenje, a očitno NI enako duhovni Ljubezni. ČASTITI npr. sliko Jezusa (po sv. Favstini Kowalski) ni enako kot LJUBITI Jezusa na njej. Efekti na duši so zelo drugačni. Kajti čaščenje in slavljenje je še vedno 'uradno'; Ljubiti, četudi le pramen las ali rob Gospodove obleke, pa je intima, prijateljstvo. A če Ljubiš Boga, je to duhovno, če pa 'ljubiš' nekaj od sveta, je to od mesa, zato nam povzroča trpljenje. 

To je Kristusov Evangelij v svoji diamantni, končni izvedbi, za čas, ki prihaja. Jezus je pismouku rekel, četudi je oni le teorijo povedal: »Nisi daleč od Božjega Kraljestva.« Nam pa od danes naprej sporoča:

Poskušaj Me ljubiti. Poskušaj, vsak dan znova. In razodel se ti bom. To je Moja obljuba. Potem ne boš le blizu Kraljestva, ampak bova z Očetom prišla, in bivala pri tebi.

Janez 14,23:

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če Me kdo Ljubi, se bo držal Moje besede in Moj Oče ga bo Ljubil. Prišla Bova k njemu in prebivala pri njem.



Naj sprejme kdor more. Dobro premisli v srcu. Zgodovina kaže, da se Cerkev sprva ne odzove na tak klic, potem se pol škofov jezljivo spunta, teologija se vrže na glavo, izdajo cel kup negativnih mnenj, čas in druga polovica ter 'Kongregacija za nauk vere' pa na koncu spoznajo, da je res. Tokrat bo to trajalo le dvesto let. Kajti čas bo hudo pritisnil. Če današnji človek ni bil rešen po veri do sedaj, ne bo tudi v bodoče. Po Ljubezni do Gospoda pa duša postane 'Kristusov žareči'. 

PS: Gospod ni NIKOLI kak simbol. Kadarkoli rečemo 'Bog', ali Ga naslikamo, vklešemo, zapojemo, je tu Bog osebno - če je le kaj Ljubezni do Njega. Katoliški vernik bo to lahko najhitreje sprejel, protestant pa bo potreboval čas. In Duh Tolažnik bo z njim.

PS2: drugi del tega ključnega bloga se nahaja