24. Od kod prihaja odrešujoča ubogost v duhu?

Blagor ubogim v duhu, kajti njih je Nebeško kraljstvo

Sveti Peter v ubogosti duha in polnosti Gospoda

splet

Ta zapis spada v sklop blogov od št. 20 do 24. Brez tega vrstnega reda ga bo težko razumeti. 

Ko sem bil mulc in hodil k verouku, so nas partijsko okuženi sošolci včasih skušali zafrkavati: »Blagor vam, prf…..nim v duhu, kajti vaše je nebeško kraljestvo!« To jim je bil velik štos in mnoge učiteljice so bile srečne. Vero so namreč istovetili z duševno zaostalostjo in iz nas ter iz duševno prizadetih 'brili norce'. No, dandanes je malo drugače – te osebe so razvaline, če sploh še so. Verniki smo jim odpustili, Gospod pa jim ni. Kajti Gospod ZELOOOO težko odpušča žalitve Svojih otrok, če kesanje ni izjemno in vrhunsko. Dokaz za to je Juda Iškarjot. Četudi je bil Gospodov učenec, mu Gospod zelo očitno NI odpustil. Pa tudi zasmehovalcu na križu poleg, ne. Zato take care.

Kaj je resnični pomen ubogosti v duhu? Kdo misli, da je to domišljati si, da si revček, pa te bo imel Gospod bolj rad. Ali biti dobro situiran in si domišljati, 'da nisi vezan na materialnost'. Gladiti si svoj vampek in obsojati 'materialiste', sebe pa v domišljiji istovetiti s svetim Frančiškom. Haha, dosti teh štosov in verskih blaznosti, čas je za ubogost v duhu, ki pa je od dokončne ubogosti. Da bi to ubogost dojeli, moramo pred tem doumeti planet Zemljo in zakaj smo tu. Ta blog bo pretresljiv ali morda strašen za vsakega, ki ga bo prebral, a le tako se lahko v polnosti vzame Zdravilo, ki je Gospod. Saj itak na naš blog zaide le tisti, ki mu je od Gospoda dano, torej je že vsaj malo zrel za resnico.

Kaj je smisel življenja na Zemlji?

Kdor je vsaj malo inteligenten ali pa vsaj že nekoliko v letih, bo potrdil, da je življenje na Zemlji nekaj malega užitka in veliko trpljenja. Tri glavne bolezni Zemlje 'harajo' brez milosti: bolezen, starost in smrt. Temu dodajmo še nesreče, katastrofe, vojne in boj za preživetje, pa izdajstva in nezvestobe – in slika je popolna: Zemlja je dolina okostij in mlakuž krvi. Ni nam namenjena v užitek, kot si domišljamo, ampak v malo užitka in za kazen veliiiko trpljenja. Je nuna, naša opatinja, meditirala, da je Bog Zemljo ustvaril zato, da mi na njej uživamo (tudi s klanjem in goltanjem živali?), kar pa je bolj teologija kosmatega, kajti enaka je marksistični.

Naše življenje na Zemlji ima nek drug namen, kot da se topimo v njega blaženostih: naučiti nas mora, da Zemlja ni naš dom, ampak so to nebesa. Tako zelo nas mora stisniti, da uteho najdemo samo še pri Gospodu. To je naloga našega življenja na Zemlji in naravni zakoni brez milosti poskrbijo za to.

Zakaj smo se sploh rodili na Zemlji, se sprašujete? Zato, ker smo hoteli malo vladati in se imeti fajn: sladko jesti, spati, seksati in komandirati. Bili smo torej uporne duše in po zakonu karme smo prišli v 'uklonilni' zapor, imenovan Zemlja. Naloga vsake duše, ki je tukaj zapornik, je, da se preko želja za užitki tako nasiči trpljenja, da se končno spomni, kje je Mir in je Blaženost in pri Kom je to in Kdo je naš Izvir.

Seveda pa obstajate dve sorti duš: tiste, ki so inteligentne in tiste ki so do konca sveta bebaste. Inteligentne na neki točki trpljenja vendarle sprejemajo Boga in Ga začno iskati, klicati, slediti ter LJUBITI, druga sorta pa do konca sveta zdravilo išče na tem svetu in se vse bolj poglablja v pekel lastne duše.

To bi bilo, na kratko, v treh minutah, o nalogi Zemlje: postopoma nas mora prisiliti k pameti in nam stvari urediti tako, da si ZAŽELIMO končnega miru, ki pa je lahko le Gospodov Mir. O tej temi bi lahko napisali knjigo, a naj je dovolj za tiste, ki so duhovno inteligentni.

Osnovo torej imamo in šele z njo lahko razumemo kaj pomeni biti ubog v duhu.

Predstopnje ubogega duha so neubogi duhovi

Vsak kristjan naj bi si želel priti v nebesa, kjer je Gospod doma. Pa si tega v resnici ne želi, ker si še bolj od Kraljestva želi ugodnega in uspešnega in srečnega življenja na Zemlji. To je torej 'konflikt interesov' in kristjan postane hinavec, kajti celo Nauk si ukrivi tako, da mu potrjuje pravico za srečno življenje na Zemlji. Vanj se naseli 'religiozni duh', ki Svetemu Duhu ne dovoljuje vstopa, kajti religiozni duh je meseni duh, Sveti Duh pa je Gospod, torej je Božji Duh.

Kot smo že razložili v prejšnjih blogih (od 20. naprej), Gospod tistim, ki so se odločili Zanj, naklanja različne stopnje razsvetljenja, ki so odvisne od odnosa duš do Njega. Enim daruje rezultate površne vere in ti ostajajo meseni ljudje, Bog pa jim je predvsem žegnana šunka in slika na steni. Bolj vdanim daruje suho, pusto in dolgočasno vero, ker so tudi oni do Njega takšni. Tretjim pa daruje Svoje obilje, ker so že čisti in sposobni sprejeti Svetega Duha vase, saj slavijo Gospoda in ne živijo v ponavljalnih grehih.

No, ti, tretji, so glavni motor religije in ker živijo v Gospodovem duhovnem in najbrž tudi materialnem obilju, mislijo, da so že Odrešeni, Zveličani. Polni so znanja o Nauku in polni so sile, zato so veliki oznanjevalci, zdravilci, graditelji, reformatorji, ustvarjalci in pismoslovci v Božjem Duhu. So frančiškani in teologi z velikimi trebuhi, kar je seveda paradoks. Kdor je torej v Božjem Duhu, ki je Duh Pomočnik in Tolažnik, opravlja velika dela za Gospoda in ljudstvo. Vendar čas tem dušam pokaže, če so iskrene do konca, da so vsi rezultati njih naprezanj bolj kot ne 'bob ob steno' – v glavnem jalovi. Kajti ne oni ne njih gojenci preko Gospodovega obilja ne pridejo do Gospoda osebno. Četudi je Sveti Duh Gospod osebno, nas namreč na koncu odreši samo osebna bližina Gospoda Jezusa Kristusa, kajti Njegovo sveto duhovno telo je polno znanja, večnosti in blaženosti. Moramo torej objeti Njegove noge, to pa ni mogoče brez LJUBEZNI (navedek SP o tej grešnici, ki je mnogo ljubila in je bilo zato vse odpuščeno, si najdite sami).

splet

Blagor ubogim v duhu, kajti njih je Nebeško kraljestvo

V blogu št. 21 (KLIKNI) sem navedel, kateri ljudje so zreli za ubogost v duhu, katere je Nebeško kraljestvo: naštel sem različne tipe duš (in dodal slike), ki so prišle do POPOLNEGA PORAZA.

Dozorele so, preko jalovosti zemeljskega življenja in vseh naporov, da se skrušijo same vase, se zrušijo in si PRIZNAJO svoj popoln poraz. Takšna duša na tem svetu ne vidi niti drobtinice svetlobe več. Čuti, da umira, kajti umira zemeljski duh v njej oziroma umira njen ego. Lahko pa dejansko telesno in duševno umira. Če v tem stanju sprejme Gospoda kot ZADNJE ZDRAVILO, kot svojo edino LJUBEZEN, se ji Gospod razodene osebno. Mnogi v tej fazi pa Ga ne sprejmejo in ne preostane jim drugega, kot da ostanejo tudi z duhom na Zemlji in iščejo lažna zdravila vse do konca sveta. Ta sorta trmogalvcev je znana kot Kajnov rod in njih je zemljeno kraljestvo.

Ubogost v duhu prihaja, kot je povedano v blogu št. 21, od trpljenja, ki ga prinašajo dokončni porazi, ki so nepopravljivi. Vsakdo ima svojega, če je bil iskren in ni popolnoma gnil v svojem srcu. O tem bi lahko pisali zelo veliko, a kdor bere to in omenjeni blog, bo našel vse odgovore. Mi pa se zdaj posvetimo našim svetim očakom, patriarhom in svetnicam – kako so oni končevali ta vek in odhajali v 'prihodnji vek', kot se končuje molitev Vera. Podal bom nekaj primerov, ki pa so jih polne tudi druge religije sveta. Vi pa, ki ste vsi visoko šolani v primerjavi z menoj in ste tudi spoštovano pismouški, boste odslej sami iskali nove dokaze, da bedni Jona tukaj omenja poslednjo resnico sveta, ki pelje v večno Resnico Življenja.

'Ubogost v duhu' naših svetnikov

Seveda bomo začeli kar pri Odrešeniku sveta, našem Gospodu Jezusu Kristusu. Veliko razočaranj je moral doživeti v svojih treh letih oznanjevanja Resnice. Sami si poiščite navedke v Evangeliju, ko so ga zapustile trume učencev, da je še Svoje najbližje vprašal, če bodo odšli tudi oni. Judje so ga množično zavrnili ter na koncu celo obdolžili herezije in izsilili Njegov umor. Tudi Nazarečani, Njegov rod, s katerimi se danes enačijo mnogi kristjani sveta in se 'dičijo' s tisto arabsko črko N, so ga zavrnili (KLIKNI). Spomnimo se tudi, kaj Jezus na koncu zavzdihne: »Oče, Oče, zakaj Si Me zapustil?« S tem nas je učil zadnjega koraka pred svetostjo: popolnoma ubogega duha, ki pa vso upanje in ljubezen usmerja k Bogu oz. Gospodu. Ne prosi Ga za obilje, ampak le za Njegovo odrešilno bližino.

Pa se spomnimo svetega Pavla. V enem od pisem pove: »V svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino.« Njegovo bolečino lahko začutimo na kar nekaj mestih, izvira pa od tu: »Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi tako iskreno skrbel za vaše zadeve, saj vsi po vrsti iščejo svojo korist in ne tega, kar je Jezusa Kristusa.« In pa: »Od tistih, ki so iz obreze, so ti edini sodelovali z menoj za Božje kraljestvo in mi bili v tolažbo.« Ter: »To veš, da so me vsi iz Azije zapustili. Med njimi Figel in Hermógen.« In: »Ko sem se prvič zagovarjal, se zame ni zavzel nihče, ampak so me vsi zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo.«

Vsakdo je poražen na področju, kjer se je največ angažiral na tem svetu. To je ključno in je končni cilj našega zemeljskega življenja, ker nas le ta poraz vodi Domov. In še več: poleg tega, da je Bog Pavla držal v zaporu do konca dni, mu je zadnji dan naklonil še mučeniško smrt. S tem je ta sveta duša, polna Boga, prejela popolno ubogost duha – popoln poraz na tem svetu, da je lahko v celoti sprejela Nebeško kraljestvo in Gospodov večni objem.

Spomnimo se svetega Janeza M. Vianeja, kako je večkrat skušal pobegniti v samoto, ker je vedel, da nujno potrebuje svojo ubogost v duhu v miru izraziti pred Gospodovimi nogami. A škof in narod sta ga vedno znova zvlekla nazaj v spovednico in celo kleriki še danes učijo, da ga je takrat hudi duh skušal, kar je popoln nesmisel in teološka zmota. Kajti Sveti Vianej je bil že v stanju popolne duhovne ubogosti, ljudje pa so v spovednicah in izven njih od njega iskali Gospodovo obilje. Ko je duša že tako zrela za Gospoda, da se Njegovemu obilju izogiba, je zanjo strahotno mučenje, ko mora obilja klicati, četudi za uboge. Takrat je križana od teh muk, kar je dobro občutila tudi sveta Mati Terezija, ki je bila v tem stanju menda kar 40 let. In zato je pravilno povedano, da je bil sveti Vianej »mučenik spovednice«.

Spomnimo se svete Favstine Kowalske najsvetejše, ki je ena od redkih svetnikov, ki je že za časa življenja v popolnosti in dokončno razumela nujnost popolne ljubezni z Gospodom Jezusom in v celosti uresničila prvo Božjo zapoved vseh zapovedi, iznad katere ni nobena, tudi Druga ne:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in vso močjo!

Tudi njej je Gospod najprej odvzel svet, potem pa še vsakršno tolažbo v redovniškem življenju in Cerkvi. Edino rešitev je lahko našla le še pri Njem. Popolnoma se Mu je posvetila in predala. To pomeni TOTALNOST: z vsem telesom, čuti, čustvi, mislijo, delovanjem, predvsem pa z vso silo duhovne LJUBEZNI. Kdor pride do tu, mu je Gospodovo obilje v precejšnjo muko. Ne želi si ga več, četudi bi bilo to dobro za sobrate in sestre. Hoče biti samo še z Gospodom in Njegovimi svetimi, kajti Gospod ga tako zelo veže nase s Svojo ljubeznijo.

In tako je bilo z vsemi svetniki, ki so Gospoda popolnoma ljubili že na Zemlji: zavračali so Njegovo obilje in le za druge so Ga kdaj prosili, proti koncu pa jim je bilo tudi to v muko, zato so raje delili Njegov neposredni blagoslov, ki ni v obilju, temveč v odrešenju.

Za konec tega zapisa združimo dve sveti duši: svetega Frančiška, kralja ubogosti v telesu in duhu, ter svetega kralja Davida, ki je znal od veselja plesati pred Gospodom. V prejšnjem blogu sem omenil, da je sv. Frančišek umrl tako, da je kot zadnje besede izgovoril 141. Davidov psalm. Berite ga v duhu ubogosti Frančiškovega in Davidovega in Jezusovega duha, in zjokali se boste:

Na vso moč vpijem h Gospodu,

na vso moč prosim Gospoda za milost.

Pred Njim izlivam svojo tožbo,

pred Njim sporočam svojo stisko.

Ko mi dih zastaja,

Ti poznaš mojo stezo.

Na poti, ki po njej hodim,

so mi skrivaj nastavili zanko.

Ozri se na desno in glej,

nikogar ni, ki bi se zmenil zame.

Ni več pribežališča zame,

nihče ne sprašuje po meni.

K Tebi vpijem, o Gospod;

pravim: »Ti si moje zatočišče, moj delež v Deželi živih.«

Prisluhni mojemu vpitju,

ker sem silno beden.

Reši me pred preganjalci,

ker so močnejši od mene.

Izpelji me iz ječe,

da se bom zahvaljeval Tvojemu imenu.

Pravični me bodo obdajali,

ker mi boš izkazal dobroto.

Ta psalm bi lahko na drobno razložili, a razumeti ga je potrebno kot odhod duše s tega sveta, kjer ni več nobenega mesta za oprijem, tudi v sobratih in Cerkvi ne, samo še Gospod in družba Njegovih svetih Pravičnih je rešitev in tolažba.

Kako uboga je Davidova in Frančiškova in Vianejeva in Favstinina ubogost v duhu, kar pomeni popoln in dokončen poraz vsega zemeljskega v njih, zato so polni Gospoda in njih duh se kljub jadikovanju veseli Gospodovih (že darovanih ali prihodnjih) objemov, besed, pogledov in dotikov! Dozoreli so in zapuščajo svojo ubogo človeškost ter odhajajo v svetost. Nič jim ni mar za Gospodovo duševno in materialno obilje, čudeže, zdravje in debelo družino. V ničemer niso podobni povprečnemu verniku, ampak so podobni oziroma enaki Jezusu. Enaki so Mu po kvaliteti, le da je Jezus ogenj, oni pa Njegove svete iskre. Niso torej Bog, so pa Božji. Pri tem seveda ne pozabijo blagoslavljati tiste, ki jih zapuščajo, a se ne pustijo motiti od njih in odločno odhajajo Domov.

Prvi kristjani so znali sprejeti to ubogost v duhu, k temu jim je obilno pomagalo tudi krvavo preganjanje. A že med njimi so bili tisti, ki so si želeli le Gospodovega obilja. Ampak dobro, želeti si Gospodovega obilja kot pomoč k spreobrnjenju drugih, je seveda sprejemljivo, če sami živimo skromno in asketsko, če pa Gospodovo obilje končuje v naš užitek, smo pač le bedni krščeni demoni. Če nam Gospod nakloni obilja v takšni ali drugačni obliki, je naša dolžnost zase vzeti le tisto najnujnejše za preživetje telesa, ostalo pa porabiti v oznanjevanje Rešenika. Če ne delamo tako, smo hinavci in ves svet kristjane imenuje za hinavce. Polni smo obilja, a živimo v duhu mesa, ne v Svetem Duhu. Če je v nas meseni duh, ni Svetega Duha. In če se križamo, imamo pa mesenega duha, smo dvolični. Nekaj na to temo bo potrebno spisati v prihodnje, kajti če se ne zavedamo tega duha v sebi, ne bomo nikoli zmogli sprejeti svoje ubogosti, s tem pa tudi Gospoda ne bomo spoznali. Ostali bomo Kajnov rod, ki se v cerkev hodi križat in svete ocenjevati. Ali pa še Cerkev in papeža grdo ogovarjamo, četudi 'priznavamo Boga'. Vendar se Gospod takih na zadnji dan ne bo spomnil, je večkrat povedal. Kajti prav v ničemer niso podobni ne Njemu, ne Njegovim svetim. V svetih je namreč Gospodov Duh, v njih pa duh razpadajočega mesa.

Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško veselje in Življenje!

splet

23. Kako je Frančišek svojo svetost dosegel

In kako svetnika nehote k sebi pritegniti

Mislil sem nekaj napisati o 'zastonjskem Božjem usmiljenju', ali pa o navedku Svetega pisma, ki ga satan sovraži, a ko sem sedel k tipkovnici, me je poklical sv. Frančišek. Na spletu sem našel okoli 90 let star Cerkveni dokument o njegovem življenju in zelo veliko dela je bilo, da sem ga iz tiste pra-elektronske oblike spravil v takšno, da jo lahko objavim tukaj.

Časi se spreminjajo in tudi Cerkev se spreminja, in lahko rečemo, da vodeni. Recimo, če dandanes vprašaš tako vernika kot kakega duhovnika, celo škofa, o najpomembnejši Jezusovi zapovedi, ne bodo znali Prve povedati, ampak le Drugo, ta pa jim ne gre v delo, ker je brez prve mrtva, kot vsaka druga 'tvar'.

Zato si poglejmo spodnji zapis škofa B. Jegliča, ki je bil poslan faram v mašno branje. Vmes ga bom malo pokomentiral, v luči prejšnjih dveh blogov št. 21 in 22. Naj se vas 'sveti Frančišek od ljubezni' dotakne, kot se je mene, ob urejanju tega besedila.

LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST

Leto 1926. Ljubljana, 23. septembra 1926. štev. 7.

ANTON BONAVENTURA, PO BOŽJI IN APOSTOLSKE STOLICE MILOSTI ŠKOF LJUBLJANSKI, VERNIKOM O SV. FRANČIŠKU ASIŠKEM.

Letos mine 700 let, odkar je sv. Frančišek Asiški umrl, namreč ponoči od 3. na 4. oktober 1226. Ker ima ta nenavadni svetnik mnogo častilcev pri vseh narodih in pri vseh stanovih, ker ima na tisoče duhovnih sinov in hčera v treh po vsem svetu razširjenih redovih, ki  jih je on ustanovil, pač ni čuda, da vesoljni svet praznuje letos posebne slovesnosti v spomin njegove svete smrti.

Sv. Oče, papež Pij XI., ki so sami že od mladih nog tretjerednik, so nam dne 30. aprila tekočega leta poslali krasno okrožnico o svetem Frančišku Asiškem. V njej z vso zgovornostjo slave tega svetnika in naročajo škofom, naj skrbe za slovesen in koristen spomin njegove smrti. Da ustrežem želji sv. Očeta in tudi želji svojega srca, vam pošljem tale pastirski list. Podal vam bom nekoliko črtic o njegovem življenju in delovanju.

1. Frančišek Asiški je bil rojen v letu 1182. v malem laškem mestecu Asisi. Oče njegov je bil Peter Bernardone, bogat, trdosrčen in le dobička željen trgovec. Mati mu je bila blaga Pika, rojena na Francoskem. Oče je hotel zelo nadarjenega sina vzgojiti za svoj poklic. Visoko leteči duh Frančiškov ni dosti maral za dobiček in bogastvo, pač pa je hrepenel po svetnih časteh in po veselih zabavah. S tovariši je prirejal vesele pojedine, z njimi je po mestnih ulicah popeval, povsod je hotel biti prvi. Cenili so ga in poveličevali, ker je bil kot sin premožnega trgovca lahko potraten. Toda nikdar ni ničesar storil, kar bi bilo prostaško ali nespodobno.

2. Tega veselega, častihlepnega, toda čistega mladeniča si je Bog odbral za velika dela v neprecenljivo korist vsega človeškega rodu. Polagoma ga je tako vodil, da je vsako neurejeno nagnjenje korenito iztrgal iz srca: pa je mogel vzplamteti čiste, popolne ljubezni božje. Kako se je to zgodilo?

V prejšnjem blogu sem zapisal, kako Gospod k Sebi vodi tiste, ki so se popolnoma odločili le Zanj, niso pa še pri Njem, ker jih še vedno stare vezi s svetom pritegujejo: začne jim odvzemati vse, kar dušo ovira k popolnemu srečanju s Kristusom.

V letu 1202. je bil v vojni mesta Asisija zoper mesto Perugio ujet. Celo leto je bil jetnik, kar je lahko prenašal: smejal in šalil se je ter prepeval in pripovedoval. Visoko je letel in trdil, da ga čaka sijajna in slavna prihodnjost in je izgovoril te-le prepomenljive besede: »Doživeli boste, da bo ves svet meni pred nogami.«

Gospod je Frančišku podaril slutnjo nečesa velikega v njegovem življenju, a takrat seveda še ni mogel vedeti, kaj natančno naj bi to bilo.

V letu 1203. je bil sklenjen mir in Frančišek je dobil svojo prostost. Kmalu potem smrtnonevarno oboli. Počasi okreva, na palico naslonjen se pomalo sprehaja. Začno se mu vzbujati nenavadne, resne misli. Petje in vesela družba ga več ne mika. Da, dosedanje življenje se mu dozdeva vedno bolj nespametno in brezpomembno. Kmalu potem hoče v boj za papeža. Na potu oboli, strese ga mrzlica in mora domov. Bogati mladenič se vda zopet veselemu življenju v znani tovarišiji svojih prijateljev. Toda resnih misli, ki so se mu poprej začele vzbujati, ne more več zadušiti. Po cele ure hodi po polju in po samotah le z enim prijateljem. Zahajal je pač v stare tovarišije, kjer so prijatelji prepevali in se zabavali, toda srce mu je uhajalo drugam.

Bog začne pritegovati Frančiška. Na enak način deluje z nami, če nas je izbral ali če Ga mi – zavedno ali nezavedno – iščemo v uteho svoji prazni duši. Mnogokrat se stvar začne z nenavadno ali močno boleznijo. Ki človeka prisili, da se umiri in umakne iz divjanja po svetu. Umakne se vase, da lahko sliši Gospodov šepet. Takrat duša spozna vso končno jalovost česarkoli zunanjega, posvetnega. Seveda pa nas fizična čutila, ki umu pošiljajo podatke videnega in v njem zbujajo hotenje, znova lovijo v svet. Začne se hud notranji duhovni boj: bomo več gledali Gospoda ali svet? Moderni nauk nas uči, da je Gospodova milost zastonjska, ker je bil Jezus žrtvovano Jagnje za nas, po svoji sveti krvi, pa vendarle odrešenje ni tako zelo poceni, kajti mi se moramo predhodno pripraviti za to zastonjsko Milost. Preberimo si, kako je to izvajal sveti Frančišek in se malo zamislimo sami nad seboj in našo pogubno moderno vernostjo.  

Blizu mesteca Asisija je bila samotna votlina. V njo je zahajal in v njej se je v goreči molitvi boril z Bogom. Leta 1205. se je udeležil pre-šumne veselice. Po njej stopi pred prijatelje in jim začudenim reče, da hoče vzeti nevesto, ki je bogatejša, lepša in čistejša, kakor bi si oni mogli predstavljati. Mislil je na siromašnost, ki jo je od dne do dne bolj ljubil, mrziti pa začel sijajnost in razkošnost življenja. Pa saj je tudi v najbolj razposajenih dneh siromake ljubil in jim srčno rad z obilnimi darovi pomagal. Kako mu je bilo žal, da je nekega dne zavrnil berača, ki ga je prosil miloščine v imenu ljubezni do Boga! Sklenil je, da nobenega prosilca več ne zavrne.

V enem od prejšnjih blogov (št. 20), sem pisal o nujnosti umika in samote. Kot vidimo, je tako storil tudi Frančišek, in se tam 'boril z Bogom', kar pomeni, da je opravljal svoj notranji duhovni boj. Boj s samim seboj oziroma s svojimi vezmi s poželenji sveta. Pri tem mu je bilo dano spoznati, da siromašnost že sama po sebi zelo pomaga, kajti če nečesa nimaš – kako bi bil potem vezan na tisto? Začel je torej živeti po Jezusovih evangelijskih priporočilih.

Od tedaj je prosil Boga, naj mu jasno razodene, kaj hoče od njega. Toda odgovora ni. Frančišek začne deliti še več miloščine siromakom. In nekega dne jaha na sprehodu. Sreča gobavega človeka iz bližnje bolnišnice. Hitro skoči s konja, z nenavadno silo se premaga in začne poljubljati rane siromašnega bolnika. Drugega dne gre v dotično bolnišnico, vsakemu bolniku stisne v roko dar in pri tem vsakemu roko poljubi. S tem premagovanjem je Frančišek hotel Bogu reči: Glej, dosedanje življenje sem zavrgel, za menoj leži kakor kosci razbitega stekla, povej mi, kam naj v prihodnosti obrnem. In Bog ga je uslišal.

Vsi, ki so vsaj malo resni, začno v neki začetni fazi Gospoda spraševati, kaj On želi od njih? Zelo se mučijo s tem vprašanjem, a odgovora seveda ni in ga ne bo, kajti Gospod čaka na nekaj drugega: »Sam Mi ponudi, kaj bi ti želel Zame storiti. In sprejel bom tisto, kar bo najbolj polno ljubezni do Mene.« Kaj pa potem Gospod izbere, od naših del Zanj, nam da jasno vedeti.

Tudi Frančišek se je kar lotil dela, četudi še ni dobil odgovora. Z vsem srcem in telesom stori tisto, kar ga najbolj veseli delati za Gospoda. In vidimo lahko, da mu je Gospod že takrat daroval svojo moč, kajti le kako boš poljubljal rane siromašnega, če nimaš Božjega navdiha, da so to rane Križanega? Očitno je, da je Gospod sprejel Frančiškovo PONUDBO služenja. In se mu oglasil s še enim navodilom:

Četrt ure pod Asisijem je bila cerkvica sv. Damijana. Polagoma je propadala. Čuval jo je siromašen duhovnik. V njej je bil le en preprost oltar in na njem križ. Sem je Frančišek pogostokrat zahajal molit. Najljubša molitev mu je bila tale: »Daj mi, o Bog, da bom v vseh zadevah ravnal po Tvojem razsvetljenju in po Tvoji volji.« In dogodilo se je, da je v tej tišini čul glas, ki se mu je dozdeval, da prihaja iz ust Križanega in ki mu je rekel: »Pojdi in pozidaj moja hišo, ki že propada!« Bil je uslišan, toda naročila ni dobro razumel. Mislil je, da naj propadajočo cerkvico sv. Damijana pozida. Gre in proda precej sukna iz očetove prodajalnice; dobljen denar prinese duhovniku, ki ga pa iz previdnosti noče sprejeti. Frančišek pa vrže blesteči denar v kot cerkvice. Ker ga duhovnik prosi, ostane pri njem cel mesec. Dan za dnevom premišljuje trpljenje Gospodovo in se ves v molitev zatopljen po cele ure in dneve v duhu razgovarja s Križanim.

Frančišek je svojo svetost šele razvijal. Najprej je napačno razumel Gospodovo navodilo, naj prenovi Cerkev, ne le obnovi eno cerkvico, potem pa je enostavno odšel po očetov denar (s kakšno pravico???) in ga vrgel v kot cerkve. Opravljeno!? Ne ne, prijatelj, to ni nič – tuj denar boš razdajal? Seveda je bilo nekaj narobe, zato potrebuje veliko molitve in iskanja Gospodovega odgovora.

Oče je izsledil stanovanje svojega sina. Frančišek se mu s početka skriva, nazadnje pa stopi pogumno predenj. Ko ga oče zagleda v raztrgani obleki, vsega od posta shujšanega in spozna, da so se izjalovili vsi vanj stavljeni upi, se raztogoti in začne sina pretepati, daviti, ga zveže in zapre v klet svoje hiše. Nekoliko pozneje je oče moral na pot. Ker se Frančišek blagi materi smili, ga izpusti. On gre koj k duhovniku v cerkvi sv. Damijana. Ko se oče vrne, zopet kar besni, da je sin oskrunil njegovo ime. Zatoži ga tatvine in zahteva denar nazaj. K škofu ga pelje. Ker denar še ni bil porabljen, ampak je v cerkvi ležal na kraju, kamor ga je Frančišek vrgel, ga je mogel pred škofom dati očetu. Pa ne samo denar, še obleko sleče in jo položi pred očeta. Ko ga škof naglo s svojim plaščem pokrije in on ves bled in od posta suh stoji pred očetom, reče glasno: »Čujte in poslušajte me vsi! Do sedaj sem Petra Brnardona imenoval svojega očeta, od sedaj bom pa edino le Bogu služil. Zato sem onemu vrnil denar, zavoljo katerega se je tako žalostil, pa tudi obleko in vse kar imam od njega. Ker od sedaj ne bom več govoril: Oče, Peter Bernardone, ampak: Oče naš, ki si v nebesih.« S tem dejanjem je Frančišek pretrgal vse vezi, ki so ga vezale na svet; toda postal je v srcu popolnoma svoboden in otrok božji.

Frančišek se 'uradno' odpove vsem posvetnim in družinskim vezem, kot od nas zahteva tudi Jezus, če želimo biti Njegovi učenci in osebni prijatelji (da vsak dan večerja z nami). Zgodba želi preveč očrniti očeta Bernardona, ki pa je bil le običajen sposoben trgovec in je reagiral kot vsakdo, ki sprejema odgovornost za preživetje svoje trgovine. Zakaj bi takemu denar jemali in ga razmetavali revežem? Tako lahko počne vsakdo, četudi ni svetnik: jemlje enim in daje drugim – kot Robin Hood. In ne pozabimo: prav z denarjem meščanov (obrtnikov in trgovcev) se je zgradilo večino cerkva po svetu. In ker je Frančišek postal svetnik, je tudi njegov oče zdaj v svetem.

Frančišek bo moral dati Gospodu in svetu nekaj SVOJEGA.

3. Po teh notranjih borbah je bil Frančišek usposobljen za preimenitno delo, ki mu ga je določila božja Previdnost. Zasledujmo njegov daljnji razvoj.

Ko je Frančišek vse zapustil in je bil popoln siromak, je v slabi beraški obleki odpotoval iz Asisija. Toda prav kmalu se je vrnil v redovniški obleki. Vedno je še mislil, da mu je Bog z besedami, naj pozida njegovo Cerkev, ki se podira, naročil, naj popravi cerkev sv. Damijana in druge cerkve v okolici, ki so bile zanemarjene in so razpadale. Da bi to dosegel, je od hiše do hiše prosil prispevkov. Mnogo zasramovanja in zaničevanja je moral prestati. Oziral se je na trpečega Zveličarja in je kljub zaničevanju vstrajal v delu. V par letih je popravil cerkev sv. Damijana, sv. Petra in ono še dosedaj slovečo cerkev Marije od Angelov, imenovano »Porcijunkula«, ki je le pol ure od mesteca Asisija oddaljena. Ta cerkev je bila njemu najbolj draga. Tu je premolil mnogo dni, zatopil se je v premišljevanje trpljenja Gospodovega, tukaj je prosil Boga, naj mu pokaže pot, po kateri naj hodi. S kako globoko pobožnostjo je bil vselej pri sv. maši, kadarkoli jo je kak duhovnik tukaj opravil!

Gospod nam dovoli, da z vso zavzetostjo počnemo neke stvari, ki niso grešne, a tudi niso še tiste prave, zato, da sta naš um in naše telo zaposlena, On pa medtem lahko 'obdeluje' dušo in jo pripravlja za končno delo. Tako dela z vsemi nami in vedno. Le hitrost je odvisna od našega osebnega razpoloženja do Njega.

Napoči jutro 24. februarja 1209. Bila je sv. maša. Zatopljen v molitev Frančišek ne vidi več duhovnika pri oltarju, pač pa Kristusa, ki ga zopet čuje govoriti. Besede Njegove pa so bile: »Pojdite in oznanjujte: Približalo se je kraljestvo božje! Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte! Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte! Ne jemljite si ne zlata ne srebra, ne denarja v svoje pasove, ne torbe, ne dveh sukenj, ne obuval, ne  palice. Zakaj delavec je vreden svoje hrane. Ko stopite v hišo, jo pozdravite z besedami: Mir vam bodi!« (Mt 10, 7-13.). To povelje Gospodovo se je natančno ujemalo z močnim nagibom, ki ga je čutil v sebi. S popolno gotovostjo je v tem klicu spoznal svoj poklic in nalogo svojega reda. »To je,« zakliče, »kar želim in po čemer s celim srcem koprnim!« Koj odveže čevlje, odvrže palico, torbo, denar in si svojo haljino opaše z vrvico. To je bil drugi korak v polje, ki ga je Gospod določil njemu in njegovim drugom, da ga obdelujejo: postal je potovalen pridigar. Ta dan je pravi dan ustanovitve reda manjših bratov ali frančiškanov.

Gospod je izbral in mu jasno oznanil, kaj želi, da Frančišek dela Zanj, če seveda tudi sam čuti veselje do tega. Tako Gospod dela z vsakim od nas, ki dozori do te stopnje medsebojnega zaupanja in sodelovanja.

4. Koj začne apostolsko delo. V preprosti kmečki haljini, z vrvjo prepasan, začne ljudem pridigovati. Siromaštvo, namreč pravo ocenjevanje zemeljskih dobrin v duhu siromaštva in splošen mir, to je bil predmet njegovih govorov. Govoril je preprosto, toda prepričevalno; poslušalce je izredno ganil, kar pretresel, da so vsi skesani svoje življenje objokovali. Da pridiguje svetovnjak, to je bilo nekaj novega, pa je ravno zato njegova beseda mnogo dosegla. To tem bolj, ker so vsi videli, da je on že sam na sebi vse to dovršil, kar je priporočal. Mogel je v hiši bogatega trgovca prav udobno živeti, sedaj pa nima, kamor bi svojo glavo položil; sedel je poprej pri bogato pogrnjeni mizi, sedaj pa uživa trd zberačen kruh in čudno zmes v lonec nametanih ostankov jedil; lastni oče ga je pretepel, preklinjal, zavrgel, zasramoval, on se ni nikdar zoper to pritožil, pač pa mu je jasen mir žarel iz njegovih oči.

Kot vidimo, tisti, ki se ga Gospod dotakne neposredno, ne potrebuje nikogar drugega za posrednika ali odobritelja. Tak je bil npr. sveti Pavel – šele čez tri leta je srečal sv. Petra. Tudi Frančišek je začel pridigati, četudi ni imel nobenih Cerkvenih dovoljenj ali pooblastil. Zgornji odstavek pa nam govori še nekaj zelo pomembnega:

Cerkveni nauk uči, da moramo človeka ločiti od njegovega poklica. Da torej tudi grešen človek lahko dobro opravlja svoj poklic. To je spisano v opravičevanje grešnih duhovnikov, in rečeno je, da je svetost, ki prihaja po njih evharistiji enaka svetosti svetih duhovnikov. Zapis škofa Bonaventure Jegliča to spodbija: predvsem duhovnik ne sme biti v kakšnih večjih grehih ali zasvojenostih. Je že res, da bodo zakramenti po grešniku prav tako delotvorni, a ne bodo po duhovnikovi svetosti, ampak le po prejemnikovi čisti veri. Če pa še te ne bo, ne bo iz vsega skupaj nič. To se dandanes dogaja na veliko in vera je v upadu. In če Cerkveni nauk ne ve, vedo ljudje: gane jih, če človek tudi živi tako, kot pridiga. Torej človek na poti svetosti ne sme biti ločen od svoje poklicanosti: tako njegove besede kot njegovo življenje morata biti ENO. Sicer ljudje zaslutijo hinavščino in se odvrnejo.

Koj pomladi istega leta 1209. so se Frančišku pridružili trije tovariši. Do poletja leta 1210 je imel že enajst pomočnikov. Oblekel jih je v redovniško haljino, zavezal za popolno siromaštvo, poučil jih in poslal pridigovat po mestih pokrajine Umbrije. Kako so jih, posebno po mestih, zaničevali in zasramovali! Vse so mirno potrpeli. Stradali so, prav pogostokrat so prenočili pod milim nebom in prezebali v hladni pokrajini.

Še v letu 1209 je Frančišek poiskal samoto na neki gori. Tam je prebival v skalnati votlini; okoli njega je bilo vse tiho in mirno, pa se je mogel nemoten razgovarjati z Bogom. O, kako goreče je molil noč in dan. Mislil je na prihodnost. Začel je leta v božjem imenu in Bog mu je že sedaj dal dobrih sotrudnikov. Toda, kako se bo njegovo delo razvijalo? Nekega dne moli kleče na trdi skali. Kar se nekako zamakne in duh njegov gleda v daljno prihodnost. Kar je videl in slišal, je pozneje pripovedoval svojim učencem, rekoč: »Čul sem glas, da bodo prišli modri in plemeniti možje, ki bodo z vami pridigovali pred knezi in narodi in mnogi se bodo k Bogu spreobrnili. Bog mi je vse to pokazal. Še mi je v ušesih šum mnogovrstnih jezikov, ki bodo od vseh narodov prišli k nam. Prihajali bodo Francozi, Španci, Nemci, Angleži. Gospod nas hoče storiti kot velik narod vseh pokrajin zemlje.«

Dobro je vedel, kako svet mora biti mož, ki si ga je Gospod za tako delo odbral. Ves ponižen se je vtopil v svojo notranjost. Spoznal je, kako majhen, siromašen, nevreden in grešen je človek, ki se primerja z neskončnim in presvetim Bogom. In v spoznanju svojega nič je iz strtega srca zaklical: »Gospod, usmili se me, ker siromašen in grešen človek sem!« In presveti Bog, ki je obenem tudi usmiljen, se je sklonil k ponižnemu Frančišku, ki je nekako čul zagotovilo: »Ne boj se, moj sin, tvoji grehi so ti odpuščeni!« V gotovosti, da mu je Bog vse odpustil, zapusti samoto in potuje k cerkvi Porcijunkuli. Sedaj je bil Frančišek za prevzvišeni poklic popolnoma usposobljen. Na zunaj siromak, pa v srčnem spoznanju tudi na znotraj kot nič pred neskončnim Bogom.

Tu je opisana pristna ponižnost, ki prihaja od srečanja z Gospodom. To srečanje nas popolnoma spremeni, ker je On tako zelo svet, mi pa smo, četudi smo še tako 'veliki', v primerjavi z Njim ničevi. Zadane nas Njegova milost. A ta 'ničevost' ni pobitost, sesutje duše, ampak le sesutje zunanjega, posvetnega dela človeka. Notranji človek, duša, pa se ob tem srečanju in spoznanju vzdigne in napolni z Gospodovo močjo in Mirom.

Mi smo duše, nismo telesa.

5. Prišlo je poletje l. 1210. Frančišek je s tovariši vedno bolj jasno spoznaval, da ne bodo mogli mirno in uspešno oznanjevati besede božje, ako dela ne potrdi sv. Oče v Rimu. Zato reče nekega poletnega dne svojim tovarišem: »Pojdimo k naši Materi, rimski Cerkvi in povejmo papežu, kaj je Gospod začel delati po nas, da bomo, potrjeni od papeža, mogli delo po njegovi volji nadaljevati.« Sedaj sestavi prvo pravilo za svoj red in odpotuje v Rim. Skrbelo ga je, kako bo v Rimu opravil. In res, kardinali in papež Inocencij III. mu spočetka niso nič kaj zaupali. Toda preprostost, odkrita ponižnost in sveta navdušenost Frančiškova ni dala papežu mirovati. Imel je pa iste dni te-le čudne sanje: videl je lateransko cerkev, ki je glava in mati vseh cerkva, da propada. Toda glej, majhen, neznaten mož podpre rušeče se zidove, on raste in raste, da postane velik, kakor je bila velika stavba sama. Obraz tega moža je bil kakor obraz malega, siromašnega brata Frančiška iz Asisija, ki je prosil papeža, naj mu dovoli pridigovanje in popolno apostolsko siromaštvo. Nato papež ustno potrdi nov, nenavaden način življenja. Klečeč pred papežem mu je Frančišek obljubil pokorščino in spoštovanje. Drugi bratje so pa po povelju papeževem obljubili Frančišku pokorščino in spoštovanje. Hotel je papež, naj tovariši Frančiškovi nosijo tonzuro v znak, da so kleriki in tudi njim je dovolil pridigovanje. V tem času je opat benediktinskega samostana »Subasio« Frančišku prepustil cerkvico Porcijunkulo v vedno porabo za mali letni prispevek. Sedaj je Frančišek svoje od papeža odobreno delo z vso vnemo začel in nadaljeval kot pravi poslanec božji, kot prikazen z drugega sveta. Izvrstni možje so se mu pridružili. Živeči v največjem siromaštvu so namesto kruha uživali zberačeno repo, pa tudi nebeško veselje in ljubezen in mir v duši. Po božji milosti so dosegli izredne uspehe, največji grešniki so se spreobračali. Frančišek je želel postati mučenec. Zato je hotel iti na iztok med krute mohamedance. Prvič je radi viharjev moral nazaj, drugič je pa v l. 1219. prišel pred samega sultana, toda nič ni opravil, brez uspehov se je vrnil v Evropo.

Frančišek je imel prebliske umreti kot Kristus, mučeniško, a Gospod se s tem ni strinjal, zato je razbil ladjo pri Dalmaciji in Frančišek se je moral vrniti domov. Spet drugič pa je šel naravnost k sultanu, ta pa ga je lepo sprejel in mu dovolil celo pridigati, kajti tako Koran zahteva za resnično iskrene kristjane – seveda pa ga nihče ni poslušal. Frančiškov načrt se je ponovno izjalovil: ni umrl mučeniške smrti. To ni bil Gospodov načrt.

Obiskal je svete kraje, kjer je Gospod živel in trpel. Dve sveti misli je prinesel domov. Iz Betlehema je prinesel posebno ljubezen do božičnih praznikov. O božiču je pri Greccio v dolini rietski napravil jaslice polne sena, zraven je privezal volička in oslička, povabil je sem pastirje in kmete, ki so res prišli opolnoči z gorečimi bakljami. Frančišek jim prečita evangelij o rojstvu Gospodovem in izpregovori navdušeno pridigo o betlehemskem Detetu. Odtod navada naših božičnih jaslic. Iz Getsemana in z Golgote je pa Frančišek ponesel prežarečo ljubezen do Zveličarja. Kakor otrok je jokal in zdihoval, kadarkoli je premišljeval grenko trpljenje in sramotno smrt našega Odrešenika. Ko se je vrnil, je poskrbel za potrdilo pravil sestavljenih za njegov red. Na kapitlju l. 1219 je bilo zbranih že 5000 bratov. Sklenili so, da bodo v vsakem frančiškanskem samostanu vsako soboto opravili sveto mašo na čast preblažene Device Marije in da bodo prosili papeža, naj jim izda listino, po kateri bi mogli dokazati, da je njihov red cerkveno potrjen. Ustregel jim je papež Honorij III. meseca junija 1219, ko je potrdil novo pravilo, ki mu ga je predložil Frančišek. Toda tudi to pravilo ni moglo svetega ustanovitelja zadovoljiti popolnoma. Zato je šel v samoto, mnogo je molil in strogo se je postil, pa je previdno sestavil tretje pravilo, ki ga je dne 29. novembra 1223 papež Honorij III. slovesno potrdil. To pravilo še sedaj velja in se frančiškani po njem ravnajo.

6. Cerkvica Matere božje od Angelov, Porcijunkula imenovana, ki jo je Frančišek dobil od benediktincev v vedno porabo in ki jo je lepo popravil, mu je bila najbolj mila, najbolj draga. V tej cerkvici si je l. 1216 od Kristusa izprosil tako imenovane porcijunkulske odpustke, ki bi jih mogli dobiti obiskovalci te cerkve. Potrdil jih je papež Honorij III.  l. 1216, in sicer tako, da se morejo od večera dne 1. avgusta pa do večera dne 2. avgusta odpustki dobiti večkrat. Treba je prejeti sv. zakramente, obiskati določeno cerkev in moliti na namen sv. Očeta. Kolikorkrat se cerkev obišče, se dobi popoln odpustek. Resničnost teh odpustkov so koj spočetka mnogi pobijali. In res, nikjer ni papeževega pisma, v katerem bi te odpustke dovolil in tudi prvi pisatelji življenja sv. Frančiška jih ne omenjajo. Vendar pa jih potrjujejo mnogi papeži in o njih govore skoraj sodobni pisatelji, ki se sklicujejo na prve učence sv. Frančiška. Resničnost potrjuje učeni papež Benedikt XIV., ki pravi, da bi bil silno predrzen, kdor bi jih tajil. Brani jih tudi učeni Bellarmin, ki opozarja na to, da so s temi čudežno danimi odpustki tri katoliške resnice potrjene, namreč nauk o odpustkih, nauk o oblasti papeževi podeljevati odpustke in nauk o potrebi skesane spovedi. Da so porcijunkulski odpustki delo božje, pokazuje izredno koristen uspeh. Koj spočetka so za dan 2. avgusta neštevilne množice priromale k cerkvi Porcijunkuli, večinoma s posebnimi dokazi kesanja in spokornosti. Do 18. stoletja so računali letno do 200 tisoč romarjev. Ker je bil zato velik naval, pač ni čuda, da so se dogodile marsikatere nesreče. Do leta 1486. se je ta odpustek mogel dobiti edino le v porcijunkulski cerkvi. Pozneje so papeži dovolili iste odpustke tudi v drugih frančiškanskih ali župnijskih cerkvah, kakor se vam vsako leto posebej oznani. In od tega časa je naval v Porcijunkulo  manjši, vendar še vsako leto priroma tja še več tisoč vernikov.

Odpustek pomeni, da si storil neko duhovno pokoro, in če je izvedena iskreno, se duši olajšajo vsa bremena, kajti Gospod ji odpusti in jo nahrani s svojim Življenjem.

Četudi se je Luter kasneje uprl denarnim odpustkom, ne moremo mimo dejstva, da tudi darovanje materialnih sredstev Cerkvi ali svetim ljudem duši resnično odvzema del ali celotno dušno breme. Kajti denar je nekaj, na kar je odrasel človek skorajda najbolj navezan, je pa dobrina, do katere je težko priti. Zato darovanje po eni strani predstavlja odpovedovanje vezanosti na materialno, po drugi strani pa pomoč širjenju Nauka. Če je dar darovan iskreno in če je sprejet le za Gospoda, duša pride do olajšanja. Seveda pa je darovanje šele drugi ukrep, ki nadomesti pokoro: prvi pa je vsekakor priznanje napak in kesanje, ter sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika. Brez tega so odpustki le dober posel in pot v pekel za oba: tako darovalca kot prejemnika.

7. Navdušenost za sv. Frančiška je rasla od dne do dne. Celo oni verniki obojega spola, ki so jih vezale družinske dolžnosti, so hoteli zapustiti vse in vstopiti v red sv. Frančiška. Ta okolnost je dala povod, da je sv. Frančišek premišljeval, kako bi ustanovil nov red za svetne ljudi, ki naj bi ostali v svetu pri svojih opravilih, pri svojih družinah in v svojem zakonskem življenju, pa bi vendarle mogli hrepeneti po krščanski popolnosti ter biti deležni zaslug in miru redovniškega življenja. Kmalu mu je dozorela misel, da ustanovi tretji red. Sestavi primerno pravilo, ki ga potrdita papeža Honorij III. in Gregor IX. Papež Leon XIII. je prvotna pravila tretjega reda s konstitucijo dne 30. maja l. 1883. nekoliko času primerno prenaredil in dolžnosti omilil. Preklical je poprej dane odpustke in določil znova in točno, kake odpustke morejo dobiti tretjeredniki sv. Frančiška in kedaj. Po teh prenarejenih pravilih veljajo za tretjerednike te-le določbe:

a) Sprejeti se more vsak vernik, ki je dovršil 14. leto starosti. Mora pa biti pošten, miroljuben in vdan sveti Cerkvi in sv. Očetu. Žena naj se ne sprejme, ne da bi vedel njen mož, razen v posebnih slučajih. Sprejeti dobe in naj nosijo vrvico in mali škapulir. Kdor to zanemari, sicer ne greši, toda izgubi pravice in ne dobi odpustkov. Pred sprejemom mora vsakdo prestati enoletno preskušnjo.

b) Člani naj ne nosijo gizdave, razkošne obleke in naj vsak po svojem stanu skuša zadeti srednjo pot. Ogibajo naj se plesov, lahkomiselnih iger in grdega popivanja. V jedi in pijači naj bodo zmerni; pred jedjo in po jedi naj vselej molijo.

c) Dan pred praznikom brezmadežnega spočetja Device Marije in pred praznikom sv. očeta Frančiška naj se postijo. Hvalevredno je, ako bi se tretjeredniki postili na vsak petek, ali ako bi se v sredah zdržali mesnih jedi. Tretjeredniki svetnega stanu naj izmolijo vsak dan 12 krat Očenaš, češčena Marija in Čast bodi, razen ako zavoljo bolehnosti ne bi mogli. Tretjeredniki duhovskega stanu zadoste tej dolžnosti z brevirjem. Vsak tretjerednik mora mesečno enkrat prejeti zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa.

Tudi naj vsak o pravem času napravi oporoko.

d) V družinskem življenju naj bodo vsem lep zgled. Pospešujejo naj pravo pobožnost in vse dobro. V hiši ne smejo imeti škodljivih knjig in časopisov, skrbe naj, da jih tudi njihovi podložni ne bodo čitali. Negujejo naj medsebojno ljubezen in prizadevajo naj si, kako bi prepire preprečili in poravnali. Prisegajo naj le, kadar je res potrebno. Ogibljejo naj se umazanega govorjenja, varujejo naj se nespodobnih šal. Zvečer naj o tem izprašajo vest in morebitne grehe s pokoro izbrišejo.

e) Ako je mogoče, naj gredo k sv. Maši vsak dan. Udeležujejo naj se mesečnih shodov, kakor jih voditelj določi.

f) Po možnosti naj prispevajo za pomoč bolnim članom, ali za dostojnost službe božje. Ako član oboli, naj ga prednik obišče sam, ali drugega pošlje, da mu izkaže krščansko ljubezen. Ako je član nevarno obolel, naj ga opozori, da pravočasno vse dušne zadeve uredi.

g) K pogrebu pokojnega člana naj pridejo vsi tretjeredniki iz iste župnije in iz okolice. Skupno naj izmolijo en del sv. rožnega venca za mir njegove duše v večnosti. Duhovniki naj se pokojnika spominjajo pri sv. maši, svetnjaki pa po sv. obhajilu, da mu tako izprosijo večni mir in pokoj.

Te točke tretjeredništva bi moral prakticirati vsak kristjan. Če to zaradi okoliščin ali družbe ni mogoče, jih je treba izvajati v sebi. Dandanes je težko pričakovati, da te bodo poslušali in sledili lastni otroci in partner/ka, zato je Gospod Jezus pripravil rešitev: zapusti jih, če te ovirajo pri hoji za Menoj. To pa zdaj ni v skladu s Cerkvenim naukom o družini? Koga torej poslušati: Jezusa, ali trpeti demonske sorodnike, dokler še sami ne pademo? Rešitev: sam najdi Gospoda in rešenih bo mnogo tistih, ki so ti (bili) blizu. Tako je živel in storil tudi sveti Frančišek.

8. Bratov frančiškanov je bilo vedno več. Frančiška je skrbela prihodnost. Premišljeval je, bodo li vsi vedno ohranili pravega duha. Začel je o tem dvomiti. Prišli so v red ljudje bolj lenobni, možje nestanovitni. Vstopili so učenjaki in Frančišek se je bal, da ne bi postali na svojo znanost prevzetni, da bi pozabili na ponižnost in na znanost križa Kristusovega. Upiral se je tudi z vso močjo, da njegovi bratje ne bi koprneli po visokih cerkvenih časteh. Pa kaj naj stori, da te nevarnosti za pravi duh reda odstrani? Da bi to dosegel, je hotel v svoji osebi uresničiti vzor svojega reda, namreč naj bi redovniki postajali od dne do dne Jezusu bolj podobni. Odločil se je za nekrvavo mučeništvo. Odšel je v samoto velikih gozdov kasentinskih h kamaldulenzom. V molitvi sklene, da se odreče prav vsemu, karkoli mu je ljubo in drago.

Aha, se je že začelo: takoj ko se naberejo več kot trije ljudje, se že začno razkoli, kajti niso vsi enako gorečni za Gospoda. Mnogi pa sploh niso – začno iskati 'puščavniško slavo' ali položaj v duhovnem redu in pozabijo na to, kaj je za Gospoda, ker mislijo le na to, kaj je za njih.

Ker je Gospod zavrnil Frančiškovo krvavo mučeništvo, se je Njegov najmanjši odločil za nekrvavo mučeništvo: življenje v pokori do zgodnje smrti. To je sklenil storiti sobratom v zgled in odrešenje. Poistovetil se je s Kristusom.

Na zboru bratov o prazniku sv. Mihaela stopi med svoje brate, pogleduje jih s svojimi bolnimi očmi in reče: »Od sedaj bom za vas mrtev. Glejte tukaj brata Petra Tutanija, kateremu bodimo poslušni vsi, jaz in vi.« Predenj poklekne kot pred svojim poglavarjem, pa mu prvi obljubi vdanost in pokorščino. Ginljiv prizor! Jok bratov pretrga tišino.

Frančišek je ustanovil red, pridigal po svetu, zdaj pa je prešel v zadnjo fazo: popolno odrekanje Gospodovemu obilju in tudi vsem 'sorodnikom v Kristusu', sobratom: »Od sedaj bom za vas mrtev.« Odpove se vsem položajem v redu: NA KONCU OSTANE SAMO GOSPOD.

Kolika žrtev za Frančiška! Pokazal pa je svojim, kaj je premagovanje samega sebe, odpoved, ponižnost in pokorščina. Daroval je, kar mu je bilo najbolj pri srcu, ves svoj red je prepustil vodstvu drugih. Ko je izprosil potrditev redovniškega pravila, je odpotoval v mirno dolino rietsko. V samoti je za brate molil. Posebno pa je napredoval v popolni ljubezni do Boga. Do te ljubezni mu je Bog sam pomagal. Ker, kar Bog začne, tudi izpelje. On je klesar, ki kamen neusmiljeno kleše, dokler ni izobličen popolni umetni kip. Zato so k sedanjim preizkušnjam prišle nove. Bolezni so se ga lotile. Že v mladosti ga je napadala mrzlica. S postom si je zdravje izpodkopal. Skoraj nikdar ni zavžil kuhanih jedi; ako jih je, jih je potresel s pepelom. Ni čuda, da je začel kri bruhati in je bil včasih v smrtni nevarnosti. Tudi oči so mu pešale in so ga bolele.

Seveda v srcu ni pozabil na sobrate, molil je zanje. Zaradi razprtij v redu, ker so eni želeli več udobja kot ga je živel Frančišek, se je umaknil na goro La Verno in upravičeno jokal: »Ljubezen ni ljubljena, ljubezen ni ljubljena!!«

Zraven so ga notranje skušnjave mučile. V samotnih urah si je očital preveliko strogost, pa ga je satan motil in mu vzbujal težke misli. Frančišku so se vrivale te-le misli: »Vsak grešnik se more zveličati, le oni ne, ki si je s pretirano strogostjo sam zdravje uničil.« Slične misli so ga mučile po noči in po dnevi. Naučil se je, kako se morejo potolažiti ljudje, ki so v istih izkušnjavah. Zmeraj bolj se je izpopolnjeval v umetnosti, kako razločevati notranji glas božji od glasu izkušnjavca. Skušanemu bratu Rufinu je rekel: »Kar srce omehča in poživi, pride od Boga, vse pa, kar srce ožalosti, ga napravi, da postane trdo, brezupno, malomarno, leno, prihaja od satana.«

9. Ko se mu je l. 1224 zdravje nekoliko zboljšalo, je zahrepenel po samoti v kasentinskih gozdih in po gori Alverni. Sem odpotuje v spremstvu nekoliko bratov. Z njim se je na to goro popela tudi skrb za brate, raztreseno po svetu. Edino v molitvi dobiva tolažbe. Brat Leon je večkrat opazil, kako je kar zamaknjen in kako njegovo telo nad zemljo plava. Frančišek je živel bolj na drugem, kakor na tem svetu. Postajal je Gospodu vedno bolj in bolj podoben. Največjo milost in največjo podobnost z Gospodom je pa prejel na praznik Povišanja sv. Križa, dobil je namreč rane Jezusove, in sicer takole. Zjutraj prav zgodaj se je Frančišek pred vratmi svoje sobice zatopil v molitev in je molil:

»O Gospod Jezus, podeli mi dve milosti, preden umrjem. Prva je, da bi še v življenju na duši in na telesu čutil one bolečine, ki si jih Ti, o presladki Gospod, občutil v svojem najbolj grenkem trpljenju, v kolikor je to mogoče. Druga je, da bi v svojem srcu čutil ono neizmerno ljubezen, ki je, o božji Sin, tako v Tebi gorela, da si hotel za nas grešnike toliko trpeti, v kolikor je to mogoče.«

Dolgo je tako molil in je bil v srcu prepričan, da ga bo Gospod uslišal. Začel je globoko zbran premišljevati Kristusovo grenko trpljenje in njegovo brezkrajno ljubezen, pa je žar njegove pobožnosti tako vzplamtel, da je bil iz ljubezni in sočutja kar nekako v Jezusa spremenjen. Vzor je bil dosežen. Sedaj se odpro nebesa. Križani odtod plava k Frančišku, nosi ga šest belih peruti. Razsvetljen je Frančišek spoznal, da bo popolna podoba Križanega ne po telesnem mučeništvu, pač pa po notranjem žaru ljubezni do Križanega. Ko je nebeška prikazen izginila, je imel Frančišek rane Gospodove na svojem telesu, na rokah, na nogah in na strani.

Frančišek je vstopil v nenehno zavedanje in gledanje Gospoda, v Božjo zamaknjenost. Seveda se ta ne briga več za svoje telo, ker duša kar sili iz njega. Če takšna oseba nima skrbnikov, hitro umre, ker se ne meni za svoje telo. V tem stanju je Frančišek dosegel popolnost Spoznanja: ne po veri, ne po asketizmu, ampak po LJUBEZNI z Gospodom smo odrešeni. Po veri v Gospoda smo OSVOBOJENI materialnih vezi in hudih duhov, a le po LJUBEZNI z Njim smo ODREŠENI. O tej ljubezni in kako do nje, današnje krščanstvo skorajda nima več pojma. Že preko 20 let pozorno poslušam klerike vseh Cerkva in še nikoli nisem slišal, da bi spregovorili odločujoče besede o LJUBEZNI do Gospoda in z Njim. Ko po 10h minutah te besede ne omenijo in jo omeniš ti, pa planejo: »Ja seveda, itaaaak: ljubezen, kajpak, saj to je to!« »Ja, ampak je nisi niti omenil, jaz sem jo!?« »Ko pa je ljubezen že itak; ni je potrebno omenjati« odvrnejo. To je včasih bedni šah za zjokat se. A prihaja čas, da se Gospodova hiša obnovi ali pa jo bo Mohamed stisnil nazaj na 12 učencev.

Sveti Frančišek dobiva stigme. Gerrit van Honthorst,17.stol.

Resničnost ran nikdo ne bi mogel tajiti, tako očividni in zanesljivi so dokazi. Ponižni Frančišek je skušal to milost prikriti. Toda kmalu je moral skrivnost razodeti bratu Leonu. Potreboval je ovojev, da rane prikrije in da zmanjša velike bolečine. Ovoje je brat Leon vsak dan izmenjaval; le od četrtka zvečer do sobote zjutraj Frančišek ni dopustil odviti ovoja, hoteč trpeti s svojim Zveličarjem in Gospodom. Kdor bi hotel rane sv. Frančiška tajiti, moral bi zavreči prav nepobitna spričevanja:

zavreči okrožnico brata Elija, ki jo je koj na dan smrti Frančiškove l. 1226. poslal vsemu redu; zavreči poročilo v življenjepisu sv. Frančiška, ki ga je spisal Tomaž Celano l. 1230; zavreči listino papeža Gregorja IX. iz leta 1237; zavreči spričevanje zavetnika Frančiškovega reda, kardinala Hugolina, ki je resničnost ran z vso gotovostjo zagovarjal; zavreči slovesno izjavo brata Bonifacija, ki je rane videl in o njih pričal na zborovanju v Genovi l. 1254.

Od tega časa je duša Frančiškova kar poskakovala in vriskala radosti in hvaležnosti. Bil je star 42 let. Zdelo se je, kakor da ne živi več na zemlji.

10. Dne 30. septembra 1224 je bil sv. Frančišek še pri sv. maši v mali kapelici na gori Alverni. Po sv. maši je odpotoval in se je od te zanj svete gore poslovil za vselej. Ker radi pekočih ran ni mogel hoditi, je moral po gori jahati. Bil je kar zamaknjen. Iz te zamaknjenosti so ga prebudili ljudje, ki so od vseh strani k njemu hiteli. Veselo so mu vriskali in ga pozdravljali, imajoč oljkine vejice v rokah, poljubovali so mu rob njegove obleke, pa tudi rane, akoravno jih je prikrival; na bolnike so polagali vajeti živinčeta, na katerem je Frančišek jahal, in veliko čudežev se je dogodilo.

To so bili nehoteni čudeži po svetosti svetnika in po veri tistih, ki so ga počastili. Če bi bilo njegovo življenje ločeno od njegovega poslanstva, čudežev ne bi bilo, ljudje pa bi mu jih rade volje z vejicami po hrbtu naložili in ga grdo ogovarjali ter v cerkev ne prišli.

V novembru je prijahal k Porcijunkuli. Oživili so se mu spomini prvih let. Zopet je hotel streči bolnikom in posebno gobavcem. Telesno bolj mrliču podoben je vendarle vsak dan jahal po bližnjih vaseh, kjer je vernikom pridigoval in negoval gobavce, kjerkoli jih je dobil. Saj je svojim bratom večkrat priporočal, naj v bolezni ne koprne preveč po zdravju, ampak naj bodo Bogu za vse hvaležni in naj nikakor ne žele, da bi se jim godilo bolje kakor hoče Bog. Ponavljal je besede: »Najbolj sladko in drago mi je, kar Gospod z menoj stori.«

Sedaj je že v stanju popolne zamaknjenosti v Gospoda in takšen človek ne deluje več racionalno, kot običajni ljudje, kajti z vso dušo je že v nebesih, tukaj le še telo stežkoma za seboj na nitki vleče. Nima več nobene svoje želje, samo Gospoda gleda in Mu prepušča vse odločanje in vodenje. Duša take osebe je v Božjem veselju, njen zemeljski um pa zna biti v popolnem Božjem siromaštvu, ki prihaja od porazov na tem svetu. Ali pa je tudi on v Miru in tihem veselju.

Napori pri potovanju so bili vendarle za Frančiška pretežki, tudi oči so ga zopet močno pekle in bolele, bila je nevarnost, da popolnoma oslepi. Zato je mislil na kraj nemotenega miru. Le malo je še videl in ni mogel gledati solnčne svetlobe, ki jo je vendar tako ljubil. V tem stanju so ga spravili v slabo kočico pri cerkvi sv. Damijana, potem pa radi ozdravljenja v mesto Albertino, kjer je željno pričakoval svojo sestro: smrt. Pa Gospod še ni poslal svojega angela po dušo, ki je tako vroče po njem koprnela. Njegov strežnik brat Frančišek ga je hotel prepeljati v Celle pri Kortoni. Frančišek ne ugovarja. Toda v Celli se na hirajočem telesu pokažejo prvi znaki vodenice, ledvice in jetra ga strašno bole; oslabljen želodec ne more prenesti nobene hrane več. Frančišek neizmerno trpi. V težkih dneh izrazi željo, in sicer zadnjo željo, namreč: »Peljite me v Asisi, k Porcijunkuli!«

Umirajočega odpeljejo v Asisi in v poznem poletju v Porcijunkulo. Namestijo ga v borno kočico blizu te cerkve. Začel se je mesec oktober l. 1226. Prvi četrtek je bil Frančišek izredno slab. Blagoslavljal je svoje učence. »Kolikor morem,« je govoril, »in več ko morem.« Blagoslavljal je vse: pričujoče, nenavzoče, prihodnje brate. Morje ljubezni je napolnjevalo njegovo dušo! Zadnja skrb na tem svetu mu je bilo siromaštvo, bratska ljubezen in ponižnost. Da doseže popolno siromaštvo, se sleče, leže na gola tla in si izprosi od gvardijana potrebno obleko. V tej izberačeni obleki je umrl. To je bila njegova zadnja pretresljiva pridiga o siromaštvu. Vprašajo ga, kam želi biti pokopan. Odgovori: »Na peklenski grič, kjer hudodelce obešajo.« To je bila zadnja in najbolj jasna pridiga o ponižnost. Volja se mu je izpolnila. Toda na tem griču so sezidali kmalu mogočno cerkev, kamor so 26. maja 1230 prenesli Frančiškovo telo, ki še sedaj tam počiva.

Zdaj je Frančiškova duša že popolnoma Doma, od tam pa skuša do zadnje sekunde čimveč Milosti prenesti na tiste, ki so mu blizu. Biti pokopan tam, kjer je bila neposvečena zemlja, ima mnogo pomenov, bistvo pa je v tem, da Gospod prihaja posvetiti tista mesta in duše, ki so najbolj padli.

V petek zjutraj se bolnik prebudi. Misleč, da je še četrtek, prosi naj mu bratje prečitajo evangelij za veliki četrtek: »Ker je Jezus vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je svojim skazal ljubezen do konca.« In učenci so še enkrat slišali evangelij o umivanju nog, evangelij, ki govori o služeči ljubezni in ki se takole sklene: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem jaz vam storil.« Kako ginljiva pridiga o ljubezni! V soboto 3. oktobra pride zdravnik. »Kdaj se mi bodo odprla večna vrata?« vpraša umirajoči. Proti večeru prosi svoja brata Angela in Leona, naj zapojeta še enkrat njegovo solčno pesem. Ko je ta pesem s koncem o sestri smrti prenehala, začne moliti 141. psalm in zdihne: »S svojim glasom kličem k tebi, o Gospod;« psalm izmoli do zadnje vrstice, ki se glasi: »Izpelji iz ječe mojo dušo, da bom poveličeval tvoje ime!« Okoli umirajočega stoje bratje. Mirno in brez boja izdihne svojo dušo. Bil je od najbolj idealnih ljudi, karkoli jih je nosil svet. Gotovo je njegova sveta, očiščena duša splavala takoj pred prestol Večnega, da gleda Boga v njegovi luči, Ga poveličuje in v nebeški ljubezni uživa.

Konec.

Kako vzvišeno je življenje sv. Frančiška! O da bi tudi mi ljubili Boga, svet prezirali in z vso dušo koprneli po srečni večnosti v Bogu. Bodimo ponosni na katoliško Cerkev, ki je Cerkev svetnikov in ljubljencev božjih, kar Bog potrjuje s čudeži, ki jih na njihovo priprošnjo izvršuje tudi v naših časih, o čemer nas prepričuje množica umrlih, katere so sv. Oče zadnja leta, posebno lani, na temelju nepobitno dokazanih čudežev proglasili kot svetnike. Mi kličemo: hvala Bogu za to nam nevrednim izkazano dobroto.

Blagoslov Boga Očeta in Sina in sv. Duha naj pride nad vas in naj ostane nad vami.

V Ljubljani, 10. septembra 1926.

Anton Bonaventura, škof.

Ta list naj se prebere vernikom s prižnice počenši z nedeljo dne 3. oktobra t. l. V nedeljo dne 3. oktobra naj se tudi služba božja opravi s primemo slovesnostjo v spomin jubileja sv. Frančiška Asiškega. Odgovorni urednik Josip Dostal. Za Jugosl. tiskamo v Ljubljani, Karel Geč.

Zaključek

Ob tem pisanju se me je sveti Frančišek prišel dotaknit v srce. Začelo se je, ko sem v prejšnjem blogu sliko njegove tunike prilepil (nanjo sem naletel 'po naključju' med googlanjem), potem sem naletel na tale škofov zapis, ob tem pisanju pa se me je Frančišek, ker sem mu odprl srce in mu s tem služil, prišel dotaknit in zraven sedet. Dobil sem noro veselje njegov grob enkrat obiskati, a me je pomiril, da je on mene obiskal.

Tako se služi svetim: daj jim cvet iz srca in dali ti bodo naročje cvetja: daj jim besedo in dali ti bodo Besedo. Zakaj je kristjanu tako težko služiti svetim?? Zakaj tako z veseljem služi predvsem sebi, dela greh in se zanaša na zastonjsko odrešenje? To ni ne Jezusov ne Frančiškov evangelij, ampak utvara. To je pravljica za ateiste, ne pa za tiste, ki so sprejeli krst in molijo Vero.

In še tole: tale 'list' prebrati je kar trajalo in ljudje so pred 100 leti poslušali, cerkve so bile polne in svetosti je bilo kar nekaj, pa tudi duhovščine. Dandanes pa le pičle pridige slišimo, veliko pa je petja in maše so krajše. Kot da nimajo duhovniki nič od Duha za kričati??? Zato so tudi naše duše krajše in njih mir je pičel in smisel življenja bo zapravljen ter po smrti telesa se bo začela cela večnost puščob in tesnob. In mnogi bodo od tam kleli župnike, če so jim poceni odveze dajali in pridigali o neresnosti hudiča in pekla in Božjih zapovedi; o LJUBEZNI z Gospodom pa niso znali nič povedati, ne z zgledom prikazati. Najbrž bodo kar skupaj jadikovali, a tega ne bodo vedeli, kajti v peklu je vsakdo sam, da je kar hudo in samo s svojimi problemi se ukvarja.

Usmili se nas dobri Gospod, tudi po svojih svetnikih, a česar mi nočemo sprejeti in storiti, nam tudi Ti ne zmoreš in ne smeš darovati. Vendar Te prosim, naredi izjemo vsaj pri meni: prisili me, če bom kje pretrmast ali preneumen, zlepa ali zgrda, ker vem, da Si Ljubezen!

                                                                                              Jusepe de Ribera