2. Življenje novoletnega jutra 2017

Tema je še, novoletnega jutra, in ker so me mladega naučili, kako zelo pomembno je, kaj počneš na tega dneva zarjo, sem takoj pomislil na Življenje. Na Gospoda, ki te v hipu napolni s tihim veseljem notranje izpolnjenosti in svežine. Če Ga imaš rad. Jezus je večna jutranja zarja.

Potem sem pomislil na Cankarja. Zadnjič sem se po mnogo desetletjih spomnil na njegovo Moje življenje (pdf. dobite na spletu), da sem ga nekemu fantičku priporočil v branje, ker me je spomnil na Ivanove dateljne za en groš, ki so postali še ena grenkoba njegovega življenja. Takrat sem spet prebiral te črtice in bil pretresen tako nad Cankarjevim izjemnim pisateljskim mojstrstvom, kot njegovo tragedijo življenja, ki pa je imela v sebi seme odrešenja. To seme je zagotovo prihajalo od njegove matere. In on je to seme Rešenja nosil v sebi, a ni imel moči, da se ga drži in ga zaliva in ga vzkali. Tudi to pretrese bralca njegovih solzic.

So pri poročilih kazali novoletna rajanja po svetu, ki pa jih nikakor ni za razumeti: česa se že veselimo? Vse tovrstne zabave se mi že od otroštva zdijo kot pogrebne sedmine vsem prisotnim – sem se tak že rodil? Potem sem nekaj časa moral sodelovati in 'lučke na nebu čakati', a nikoli nisem vedel, česa se pravzaprav veseliti, ko pa so veseljaki zjutraj tako skrokani in prostori tako nasmeteni in živalce v šoku ali pa jih nikjer več ni? Včasih smo se otroci veselili vsaj darilc nekega Dedka mraza iz USSR, zdaj pa ga prehitita sveti Miklavž in Božiček, in ruski dedek iz ledu nima več pomena. Razen za trgovce in starejše brezbožnike?

Kaj pa duše? Bodo pripravljene, ko nenadoma pride stara teta, in s koso, preden zamahne, pokaže na nebeška vrata? Jih dosežemo? Ali pa se naš obraz spači od groze, ker namesto Svetega zagledamo vratarja spodnjih vrat? Večni Ivan Cankar je v Njeni podobi zapisal:

Bral sem nekoč, kako je umiral sveti mož. Vsa izba je bila polna sorodnikov, prijateljev in občudovalcev, jok in stok se je razlegal prav na cesto. Ali v tistem trenutku, ko je sveti mož izdihnil, so prestrašeni pobegnili sorodniki, prijatelji in občudovalci ter se niso vrnili. Obraz se mu je bil nenadoma spačil, ves drug je bil, prejšnjemu čisto nič podoben, kakor da je bila pustna krinka padla od njega. V poslednjem hipu se je grešna duša razgalila, kajti smrt ne pozna laži in hinavščine. Ta zgodba je resnična. Kadar se tiho zapro duri za življenjem, izreče vest svojo pravično in neizprosno sodbo; in ta sodba je z razločnimi črkami napisana na čelu, na licih in ustnih. Če bi hotel risati dušo in skrito misel človeka, bi ga risal spečega, rajši mrtvega. Poznal sem jih, ki so prestrašeni planili iz spanja, ko so začutili na čelu pogled izprašujočih, bdečih oči. Tako bi se prestrašil grešnik, ki bi nenadoma in nepripravljen ugledal sodnika pred seboj.

Potem je opisal obraz svoje umrle matere:

V smehljaju materinem je bilo kakor sladek počitek po dolgi, dolgi poti, kakor bogato plačilo za ves strašni, do zadnjega hipa neprepoznani in nepoplačani trud, kakor tisočkratno povračilo za neizmerno trpljenje. Vsa blagost in čistost, neoskrunjena od grenkih dni, od prečutih noči, od skrbi in bridkosti, se je razodevala na mrtvih ustnicah.

In:

Z dlanmi sem zakril oči; tedaj se je prikazala pred menoj tako čista in jasna, kakor sem jo videl pred davnimi leti. Le njene ustnice se nikoli v življenju niso tako smehljale – zadnji, predsmrtni smehljaj je bil, ves blag in miren v poslednjem spoznanju.

In:

V mojem srcu je materina podoba – lepota in blagost, kakor je nikoli in nikjer nisem videl, in ki jo bodo živo ugledale šele moje umirajoče oči . . .

Bog daj, da so jih. Tudi sam sem videl takšne obraze umirajočih in umrlih. Vsi ti so poznali Jezusa in bili z Njim v zaupljivem in ljubečnem odnosu. Ta črtica o materini podobi je podoba tudi današnjega človeka: nekaj svetega je ves čas med nami, nekaj odrešilnega, a kot je od materine smrti zadeti Ivan ušel in pozabil celo, kje leži njen grob, vendar mu je v srcu ostalo seme Božje ljubezni, tudi današnji človek srečuje Gospoda vsak hip dneva, ker je med nami, a zbeži pred Njim. Vendar je odtlej, od tega pobega, vse drugače: črv nemira se takšni duši zagriza v srcu in čuden hlad gre od njega. O tem nesmislu sem pomislil to jutro, in kako zelo je Gospod poln Življenja, ki plane v nas, kadar ne pozabimo na Božje seme, če smo ga imeli srečo dobiti od nekoga, ki je na koncu imel tako spokojen obraz. Gospoda moraš od nekoga dobiti.

Ko pridejo zadnji hipi našega življenja, vse odpade, ves materialni svet postane ničev in samo nekaj nas lahko reši in ohrani: ljubimo Gospoda, ki je Kristus? Kajti že v tisti minuti se odvija sodba, ne šele ob koncu sveta: če si Ga ljubil, ti sodi On s svojim velikim usmiljenjem, ali pa ti sodijo Božji zakoni narave, po načelu: kot si sejal, boš zdajle tudi žel. Pošteno? Kdaj kdo umre mirno, s spokojnim obrazom, ker je od sedativov zadet in omamljen ali uspavan, a v duši se zgodi enako, kot tistemu, ki je pri zavesti: dano nam je videti, KDO prihaja po našo dušo: svetniška oseba, angeli ali Gospod osebno; ali pa čudno bitje, več njih, ki jih je težko gledati, ker so neusmiljeni po Božjem dovoljenju in imajo pravico priti po svoj ulov, ker jim je umirajoči stregel vse življenje. Od tega videnja se duše v blagosti prepustijo ali pa v grozi spačijo.

Sveti Janez Krstnik je napovedal (Janez 3,35-36):

Oče ljubi Sina in mu je dal vse v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno Življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl Življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.

Ljubi Rešenik, daj vsem svežine svoje večne jutranje zarje. Le to bi bila prava sreča v Novem letu in – večna sreča. 

  Sveta Bernardka