Zaključek bloga, 3/3:
Kdo je najbolj Usmiljen in nas lahko reši?
Že ob petih zjutraj so lipe opojno zadišale in zašumele. Tri dni nazaj
sem opazil prvi odprti cvetek, zdaj pa diši vsa pokrajina. Takšno je Božje
Kraljestvo - kot ta prvi, drobni cvetek.
Večina jih misli, da je Gospod Jezus mislil - ko je podal
primerjavo Kraljestva z drobnim semenčkom gorčice - na to, da iz malega raste
veliko, a to je le en, zunanji pomen. Kajti Jezus gorčično zrno uporabi v dveh
različnih primerih:
1. Enkrat reče, da je Nebeško Kraljestvo kot gorčično zrno, ki se
strahovito razraste. KLIKNI
Ti dve izjavi sta si navidezno nasprotni: ena govori o
brezmejnem ŠIRJENJU, druga pa o brezmejnem KRČENJU, FOKUSU. Obe skupaj nam
razodeneta Božjo naravo, naravo Boga Očeta.
Obstaja torej še droben, skrivni in tihi pomen, znotraj
prvega, ki se ŠIRI. Ima obraten pomen od širjenja. Mislil sem pisati o tem,
skrivnem in neopaženem pomenu, ker pa
Gospod ne mara, da se prav vse 'skrivnosti' razlagajo nevoljnim poslušalcem
(KLIKNI), bom o tem le vmes kdaj kak cvetek dodal. Ker me sili, naj ga.
Zdaj pa bom pisal o nečem drugem, četudi je Božje
Kraljestvo v vsem, kar je Božje.
Kdo je najbolj
Milosten?
Rečeno je, in tako tudi je, da je Bog brezmejno Milosten
in blag, ter da Mu nihče v tem ni kos. Vendar nam že Stara zaveza večkrat pove,
da to ni čisto tako. Že na začetku lahko beremo, da je kak Božji služabnik
usmiljenejši od Boga samega. Ker pa Jezus Gospod govori, da služabnik ne more
biti večji od svojega gospodarja (delavec od direktorja), moramo, da bi lahko
nadaljevali, najprej rešiti ta problem. Takole je rešen:
Gospod je tako zelo Usmiljen, da nam pošlje Svoje služabnike,
ki znajo biti še Milostnejši od Njega.
Torej je Gospod kljub vsemu Najusmiljenejši. Je kot
usmiljeni upravnik popravnega zavoda, ki ne popušča domislicam gojenca,
delinkventnega mladeniča, a pošlje k njemu vzgojitelja, da se mu ta približa z
razumevanjem in lepo besedo. In resnično, povem vam:
Božje Kraljestvo je kot ta poslani
vzgojitelj.
Evangelijsko
dejstvo
Na hitro lahko zaključimo, da nas Gospod Jezus uči:
Ljubiti svoje sovražnike, a sovražiti svojo
družino in sebe,
če želimo biti Njegovi osebni večni
spremljevalci v Nebeškem Kraljestvu.
Jezus od nas pričakuje samo tole: Zapusti vse in hodi za Menoj. Zapusti vse, pomeni zapustiti svoj
ribiški čoln, mreže ter ostarelega očeta na njem, ter oditi za Njim. Prevod:
zapusti tisto, s čimer se preživljaš, pravi Jezus - kajti Bog Oče tudi ptice
hrani, pa ne bo tebe? - in se posveti samo še molitvi in delu za Gospoda. Delo
za Gospoda pa ni le v svetu in za svet, ampak je v srcu in za Gospoda. Ta drobna, skrita stvar v srcu, ta Cvet
Ljubezni, to je Božje Kraljestvo. Vsa zunanja dela so le njegov odmev. A
nisem mislil o tem pisati, čeprav sem sprva mislil.
Vse, kar je resnično Božjega, torej NE ODOBRAVA
DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA (začetek katerega je veselje do rednega seksa, in nič
drugega), kajti posvetna družina ni naša prava družina, prava je namreč Božja.
Naša posvetna družina je enaka tistim, ki jo imajo tudi volkovi, opice in divji
pujsi. Jezusovi učenci pa so zapustili vse, in odšli le za Njim. Zato so zdaj
svetniki. To je VSE.
VENDAR. Vsi niso tako močni, večina ljudi je mečkačev
brez pravega poguma, a s kar precej napuha, skritega ali odkritega. Predvsem pa
z veliko strahu za preživetje in izgubo tistega, kar imajo na tej Zemlji. Zato
so tudi zvijačni, zavistni in zlobni. Prešuštni. A nekateri med njimi si vseeno
želijo tudi še Boga. Vendar njihova prihodnost ni in ne more biti svetla, od Luči
prepojena in Gospodove bližine odrešilna, kajti Jezus, ki je Gospod, pove:
Prej bo prišla kamela skozi šivankino uho,
kot na svet vezani v nebesa.
Pa da ne bo kdo tarnal, da je Jezus nemogočo
primerjavo dal: 'Šivankino uho' so poimenovali ena od stranskih mestnih vrat,
vrata, ki so bila najmanjša. Skoznje je lahko prišel pešec, ne pa tudi kamela.
A kakšen kamelji mladiček bi nemara le lahko prišel skoznje? Gospod torej le ni
tako zelo zahteven in popolnoma neusmiljen do mečkačev in kalkulantov, do
prešuštnikov? In resnično, resnično, povem vam:
Božje Kraljestvo je kot ta mala vrata,
imenovana Šivankino uho.
In še več: Božje Kraljestvo je kot ta
kamelji mladiček, ki lahko pride skoznje.
Ali pa pešec, ki gre lahko skoznje, če le pusti svoje kamele zunaj.
Ker je Bog VSE, je Največji, istočasno pa je lahko tudi
Najmanjši, v najmanjšem, v najskritejšem, v najdrobnejšem. Če Gospod ne bi
zmogel biti tako Največji, kot tudi Najmanjši, ne bi bil Gospod, ampak invalid.
Zato je Božje Kraljestvo kot ta najmanjša mestna vrata, Šivankino uho.
Gospod je Največji in je v vsem,
a je tudi Najmanjši in je iskra Življenja v naši duši.
Zato smo mi Njegove drobne iskre.
Kdor to doume v srcu, je takoj Odrešen.
a je tudi Najmanjši in je iskra Življenja v naši duši.
Zato smo mi Njegove drobne iskre.
Kdor to doume v srcu, je takoj Odrešen.
Kdo pa je milosten, kadar ni milosten Gospod?
Imamo torej problem. Ta problem je Božji problem, a je
tudi moj velik problem: kako pomagati mečkačem in kalkulantom, prestrašenim in
ničesar-se-odrekajočim, ki pa vseeno želijo še Boga vrhu vsega? Enaki so sicilijanskim
mafijcem, ki želijo vse, tudi tisto, kar jim ne pripada, a potem želijo še
Boga, saj jih duše tesnobijo in jih strah lovi. Takih ljudi in vernikov je
večina na tem svetu in v naši lepi deželici, kjer bo cerkvá kmalu več kot res
vernih duš. Jezus Gospod, ki je Usmiljeni, takim dušam, katerih je največ tudi
med bralci tega bloga, ne ponuja nobene rešitve. Enostavno pove, da taki NE
PRIDEJO DOMOV, v nebesa. To je torej DEJSTVO.
A če Gospod nima rešitve, vsaj daljnoročne, tudi za take
duševne pokveke, ki imajo več src, ne le enega, ne bi bil Gospod. In ker smo
povedali, da obstajajo celo bolj Usmiljeni od Njega, nam preostane edino le še
to, da si jih poiščemo. Kajti Gospod
je tako zelo Usmiljen, da nam pošlje takšne, ki so še bolj Usmiljeni od Njega.
Kdo so to? To so Njegovi drobni cvetki, njegova mini-semenčka. Ti velikokrat
delujejo v samem svetu, velikokrat pa se družijo v male cvetne združbice, ki
pa znajo postati tudi zelo velike.
Taka združba je:
Taka združba je:
Cerkev
Cerkev je pretežno posvetna ustanova, kajti ljudje vanjo
prihajajo predvsem, da bi si z Božjo pomočjo potešili zemeljske želje in
tegobe. Zato Cerkev uči mnoge stvari,
ki jih v Evangeliju NI. Govori, da
je Evangelij zadnja Beseda, potem pa govori in živi drugače od te Besede. Jezus
pogosto uči eno, Cerkev pa čisto drugo. Zakaj je to tako? To je zato, ker je Gospod poslal Cerkev, da je še bolj Usmiljena od
Njega, s tem, da se celo sama približa zemeljskemu življenju ter tešenju tovrstnih
tegob. Cerkev torej še bolj konkretno sledi Jezusov zgled, ko je bil med
nami kot človek, in je sama precej človeška.
Cerkev npr. uči, direktno ali posredno, naj jemo meso,
pijemo vinček, se poročimo in izdatno svobodno plodimo med rjuhami - čimveč
otrok! Čimveč 'svetega' seksa! Že življenje duhovnikov je urejeno tako, da
namigujejo k temu: tudi sami jedo meso in pijejo vino, mnogi pa se tudi
poročijo in si storijo otroke, družine. Kar pa je za Božje služabnike, ki so že
transcendentni, precej grešno delovanje, kajti te aktivnosti nam ONEMOGOČIJO RAZVOJ LJUBEZNI Z
GOSPODOM - na tak način lahko razvijemo le vero. Ne moreš služiti mamonu in Bogu istočasno, ker boš enega
črtil in drugega častil, je povedano. Jezus in svetniki nas učijo ali/ali, Cerkev pa nas pogosto uči in/in. To je PRILAGOJENO Božje
Usmiljenje za potrebe vrtca:
Ja, dete ljubó, dete sladkó: lahko
istočasno ješ kašico, kakaš v pleničko in še vpiješ zraven. Ni problema, ni
panike.
Kar je odraslim prepovedano, je otročkom še dovoljeno. To
je pretežna karakteristika Cerkve. V Njej je Gospodovo Usmiljenje za zblojeni
svet, ki želi imeti vse, ničemur pa se ne zmore odreči. Zato lahko rečemo, da
je Cerkev tisti prvi cvetek lipe, ki je kot Božje Kraljestvo.
Namen našega
bloga pa je bil …
Namen našega bloga je, po Božji volji, nekoliko drugačen
od vsakdanjih namenov Cerkve. Namen našega bloga je, da (skozi čas) iz naroda
izvleče tiste redke močne in predane duše, ki:
bodo zapustili vse in šli le za Jezusom in
Njegovimi svetimi
ter postali resnični (ne le navidezni)
duhovni svetilniki v temi.
V ta namen sem želel na koncu izdati tudi najvišjo
skrivnost njihovega delovanja, ki je v 'drobnem zrnu'. A ker čas še ni pravi in
ker bo že Gospod vsakemu takemu sam povedal, se blog končuje malo drugače: ne
nagovarja več tistih, ki bodo bodoči svetilniki Božje Besede, ampak ga skrbi
predvsem skrajna nemoč večine vernikov,
ki si želijo Boga, še bolj pa so vezani na svet, sebe, strah in tisto, kar
smatrajo za nepogrešljivo, pa je v resnici le navlaka na duši, ki jim onemogoča razvoj
duhovne Ljubezni z Gospodom.
Kako njim pomagati? Gospod pravi, da nikakor, Cerkev in
Mati, ki ju je Gospod poslal, pa pravita:
Pridite k nama!
Najti Gospoda
skozi Cerkev: časovni okvir
Kdor nima moči (četudi misli, da jo ima), ne zmore
zapustiti VSE in hoditi za Kristusom, zato ni kandidat za skorajšnje Nebeško
Kraljestvo. Njegov časovni urnik je drugačen: ker ne hiti za Gospodom, Ga bo dosegel kasneje. Da pa se vmes ne
izgubi, naj služi vsaj Cerkvi. Vse ostale variante so za dušo smrtonosne in
pogubne. Ne se predati Svetemu in Njegovim, a tudi Cerkev zanemarjati, je
namreč pot demonov, ki bodo že nekaj hipov po telesni smrti hudo obžalovali
izgubljeni čas v svojem izgubljenem življenju. In odtlej so odvisni samo še od
molitve Božjih duš na Zemlji.
Kdor je torej verski polovičar - če se le da veliko sveta, mamona (denarja in seksa) in
nekaj Boga - naj se drži Matere Cerkve in Matere Marije, kajti njuno Usmiljenje
je večje od Gospodovega, zato ju je Gospod poslal k nam (kdo je torej najbolj
Usmiljen?). Je pa tukaj en problem, ena razlika: čas.
Nikoli nisem razumel vernikov, ki ne HITIJO za Kristusom.
Mene je začasni duhovni trening v nekrščanskem okolju naučil, da moram z vso silo iskati Najvišje, še prav
posebej v tem življenju, dokler je duša še v mesenem telesu. Kristjani pa se
obnašajo kot kakšni budisti: nič se jim ne mudi. Pravzaprav jim ni tako zelo
mar priti Domov, ker jim je tukaj dokaj 'fletno'. Računajo na prihodnje
reinkarnacije na Zemlji. Četudi kristjan ne sme verjeti v reinkarnacijo, je reinkarnacija Kristusa v svoje svetnike
dejstvo: Kristusov Duh se naseli vanje, ker pa so v transcendentnem svetu
Duh in Sin in Oče isti Bog, je jasno, da ko se inkarnira Duh, se inkarnira tudi
Kristus, živi Kristus. In dejstvo je, da se je Kristus reinkarniral v mnoge svetnike,
kot npr. v sveto Favstino Kowalsko in svetega Janeza Marija Vianeja. V Vianeja
pa se je reinkarnirala tudi Mati.
Kakorkoli že, nima veze: ko umremo, naša duša živi
naprej, a ta gre lahko v nebesa ali pa v enega od ostalih milijonov svetov, od
katerih jih je mnogo materialnih. Nekateri si tega zelo želijo, a to je njihova
poguba. Vendar pustimo to, nima veze, govorim o neodločnih ljudeh, ki jim je
Cerkev edina rešitev:
Ne bodo vsi po smrti odšli v
nebesa, ampak bodo mnogo stoletij še
vedno živeli s Cerkvijo, preden bodo Odrešeni. V tem je razlika: v času.
Naš blog priganja in uči, kako Gospoda srečati še pred smrtjo telesa, lagodne
verne duše pa Ga bodo srečale čez nekaj stoletij življenja v Cerkvi in ob njej.
Za mnoge to ni noben problem, zame pa je - meni 'kasneje' ne pomeni nič, zato
sem iskal Gospoda kar takoj - in usmilil se me je. Tako stori vsakomur,
kateremu se mudi. Takšni, ki se jim mudi, so pripravljeni zapustiti vse in
hoditi za Kristusom, ki je Bog.
Kdo od šibkih, zmedenih
in večno prešuštnih gre vseeno direktno v nebesa? In kako?
Ja, tudi to se dogaja. Če ne sledimo Kristusa z VSEM, kar
smo (Prva zapoved), nam torej ostaja Cerkev, a v tem primeru bo Odrešenje za
nekaj čaaaasa odloženo. Pa vendar, Gospod je Najusmiljenejši, zato bo Odrešil
tudi nekatere od tistih, ki so najnesposobnejši in najzmedenejši od vseh. Kako?
V Cerkvi Odrešenje poteka počasneje, ker še ni razvila
polne Ljubezni z Gospodom. Razvila je obredje in zakramente,
a na koncu koncev odrešuje samo duhovna Ljubezen
do Gospoda.
In NIČ drugega.
Gospod Mb nadškof so povedali, da lahko daje odvezo od
grehov le duhovnik.
A če ta duhovnik ni v Ljubezni z Gospodom, je njegova odveza majhna, če
pa je v Ljubezni z Njim, je velika. Kajti če je duhovnik v VERI z Gospodom, je
njegova odveza majhna, če pa je v LJUBEZNI z Gospodom, je njegova odveza
velika.
In še več, še veliko več:
VSAKDO, ki je v Ljubezni z Gospodom, je z dušo nenehno
pri Gospodu, Gospod pa je v Nebeškem Kraljestvu. Takšna duša torej že služi v Kraljestvu,
četudi je njeno telo še na Zemlji. To so skrivnosti duhovne Ljubezni, V KATERI
NI NITI DROBCA ZEMELJSKIH HOTENJ IN PRIČAKOVANJ. Duhovna Ljubezen ima samo en
cilj:
Veseliti Gospoda in Njegove svete osebno.
Zato lahko grehe odveže in duše razbremeni tudi vsaka tista duša, ki
ima Ljubezen z Gospodom. Če ima le vero vanj, je njena odveza majhna, če pa ima
Ljubezen, je njena odveza velika. To je Kristusov Evangelij in je duhovno
dejstvo.
Če odveza in Odrešenje ne bi bili možni tudi po
ne-duhovnikih, ki pa so v Bogu, bi bili še vedno v Stari zavezi, prošnje
duhovščine za molitve naroda pa bi bile nesmiselne.
In tako hodijo med nami skriti Gospodovi, ki so Gospodova
drobna semena v skritem ali v odkritem, ter delijo odveze od grehov na skrit ali
odkrit način. Tako drobno seme je brat Yun, ki to dela odkrito, so pa tudi
tisti, ki delajo prikrito. Kajti seme kdaj pade na vrh zemlje, včasih pa se
zakotali v razpoko, in ni vidno, dokler ne prinese nebeških sadov.
Zato je zelo
pomembno biti PRIPRAVLJEN, četudi si šibek verski dvoličnež in zvitež. Lažnivi prešuštnik
v vsem, česar se lotiš. Biti pripravljen pomeni, biti srčno naklonjen
tistim, ki prihajajo v Gospodovem Imenu. V takem primeru se nam lahko nehote
zgodi, da pristanemo v nebesih, četudi si jih po vseh Božjih standardih še ne
zaslužimo.
Kdor pride v nebesa na tak čudežen način, pa bo tam
'odplačal' svoj dolg: služil bo tistim, ki prihajajo vanje, a še niso godni za
življenje v Palači, ob Gospodu, ki je Kristus. To je zelo sveto in srečno delo,
kajti vsa dela v nebesih so zelo srečna. Tako povedo tiste duše, ki so tam -
tistim, ki jih slišijo.
Končna rešitev
za verske polovičarje in dvoličneže
Gospod je zares brezmejno Usmiljen: nešteto rešitev nam
pošilja. In če ne zmoremo biti ENOSRČNI do Njega, in smo mečkavi do lastnega Odrešenja,
nam še vedno ostajata dva rešilna pasova. Prvi
je Cerkev in drugi so Ljudje, ki so na poti k svetosti ali so že v njej.
Kdor se nasloni le na Cerkev, bo rabil nekaj sto let, kar pa je le nekaj milisekund
v večnosti; kdor pa pokaže SRCE kakšni Božji duši in ta Božja duša ZAZNA to
srčno iskrico ter si v svoje srce zapiše to osebo, ji bo Odrešenje prišlo nekaj
hipov po telesni smrti, lahko pa že pred njo. Zato je zelo pomembno vedeti
pomen tegale:
Blagoslovljen, ki prihaja v Imenu
Gospodovem
in blagoslovljen tisti, ki mu je naklonjen
ali mu celo pomaga.
Kajti, ko se pridružiš Močnemu, postaneš močan in ko se
pridružiš svetemu, boš svet. Največja skrivnost je torej v tem, S KOM SE DRUŽIŠ. Če se družiš s čutnimi
uživalci boš izgubljen, če pa se družiš - v duhu ali tudi tako – z Božjim
semenčkom, se boš postopoma naučil skrivnosti 'gorčičnega semena'. Ker:
Gospod se nam razodeva prav skozi drobna semena, ker je
tudi On za naš svet drobno seme. Zadnjič sem potoval skozi pokrajino in ob
cesti zagledal Najsvetejšega v podobi drobnega, nepomembnega semena. Ustavil
sem in Ga fotografiral, solze so polzele, in ko sem naredil fotko, mi je plamenelo
srce, kajti Gospod se je odzval. Slika:
Fotografija prikazuje tudi to, da Gospod deluje nekaj v javnem (soncu), nekaj pa v prikritem (senci). In stebla pred Njim so posušena, mrtva, tista, ki so za Njim, pa so živa, ker jih On ščiti! Aleluja!!
Komaj sem malo prišel k sebi od tega prizora, je bil ob cesti ponovno Gospod, spet v podobi drobnega, a malo manj pozabljenega (rožice!) gorčičnega semena, in ponovno mi je zagorelo srce:
Komaj sem malo prišel k sebi od tega prizora, je bil ob cesti ponovno Gospod, spet v podobi drobnega, a malo manj pozabljenega (rožice!) gorčičnega semena, in ponovno mi je zagorelo srce:
Zaključek
Aleluja! Bil sem srečen, ko sem pisal te bloge. Kar nekaj (46) se jih je nabralo v komaj petih mesecih. 4+6 je 10, Novo Življenje, za kalkulante. Bilo je preko 7500 ogledov, in ravno ko so začeli še naraščati, iz mnogih dežel sveta (Slovenci?), mora priti tudi konec. Kar se mene tiče, bi lahko pisal kar naprej in naprej, ker Božjemu Kraljestvu ni konca, a potem ne bi bilo več drobno seme, ampak poplava, kar pa ne bi bilo dobro. Tudi Cerkev je postala zelooo velika, kot puhla repa, zato ni nič narobe, če se spet skrči na drobno mero.
Aleluja! Bil sem srečen, ko sem pisal te bloge. Kar nekaj (46) se jih je nabralo v komaj petih mesecih. 4+6 je 10, Novo Življenje, za kalkulante. Bilo je preko 7500 ogledov, in ravno ko so začeli še naraščati, iz mnogih dežel sveta (Slovenci?), mora priti tudi konec. Kar se mene tiče, bi lahko pisal kar naprej in naprej, ker Božjemu Kraljestvu ni konca, a potem ne bi bilo več drobno seme, ampak poplava, kar pa ne bi bilo dobro. Tudi Cerkev je postala zelooo velika, kot puhla repa, zato ni nič narobe, če se spet skrči na drobno mero.
Božje Kraljestvo teži k širjenju, a Njegova
moč je v zmanjševanju.
No, pa sem povedal delček zadnje skrivnosti: biti najmanjši pomeni biti Božje seme, ki
bo s svojo smrtjo prineslo veliko plodov. Kdor živi in moli tako, pozna
skrivnost v celoti in njegovo srce je
Ogenj Življenja.
..........
Še
to naj reče, tole revše: kdor je žalosten, da je bloga konec, bo Gospodov;
kdor ga je in ga bo bral z veseljem in hvaležnostjo, ter brez zavisti, bo
Odrešen. In kdor je sodeloval v njem s komentarji, ne bo nikoli pozabljen,
ampak je zapisan v Knjigi Življenja. Aleluja, juhuhuuu, aleluja!! In
HVAAAAAALAAAAAA!
Ta blog je bil pisan tudi za bogoslovce in bodoče duhovnike, kot tudi za že posvečene. Hudo dvomim, da ga gospodje škofje priporočajo semeniščnikom. Če ga ne, bo rezultat katastrofalen za našo bodočo Cerkev, ker je Gospod prišel nekaj povedat, nihče bedni Jona pa je to zapisal. Hudo, hudo mi je srečati duhovnike brez Boga, živega, osebnega Boga. Na tole sem pravkar po naključju naletel, in se zjokal:
Bog te oživi, naš duhovnik! Ko Jona pride k tebi, si namreč slep, visok, gluh in nem. A vsaj fasade so lepe in zidovje je obnovljeno. Tudi to nekoliko šteje, a le doooolgoročno. Kdor želi srečati Živega Gospoda, mora biti v Cerkvi, potem pa Cerkev na nek način ZAPUSTITI, srečati Gospoda, ter se vrniti v Cerkev, da jo oživi. Vse dotlej boš osamljen, za umret. Kako groznooooo!!!
DODATEK:
Ta blog je bil pisan tudi za bogoslovce in bodoče duhovnike, kot tudi za že posvečene. Hudo dvomim, da ga gospodje škofje priporočajo semeniščnikom. Če ga ne, bo rezultat katastrofalen za našo bodočo Cerkev, ker je Gospod prišel nekaj povedat, nihče bedni Jona pa je to zapisal. Hudo, hudo mi je srečati duhovnike brez Boga, živega, osebnega Boga. Na tole sem pravkar po naključju naletel, in se zjokal:
Obstajajo določeni pogoji, da se lažje približamo Gospodu in se nam razodene. O njih sem obilno pisal tukaj, četudi to še daleč ni vse, in bo pisano še drugje. A bistveni pogoj je Ljubezen, so Jezusove besede, ki sem jih citiral v spodnjem komentarju M.
Bistven pogoj je srečati TISTEGA, KI SE Z GOSPODOM LJUBITA.
Bog te oživi, naš duhovnik! Ko Jona pride k tebi, si namreč slep, visok, gluh in nem. A vsaj fasade so lepe in zidovje je obnovljeno. Tudi to nekoliko šteje, a le doooolgoročno. Kdor želi srečati Živega Gospoda, mora biti v Cerkvi, potem pa Cerkev na nek način ZAPUSTITI, srečati Gospoda, ter se vrniti v Cerkev, da jo oživi. Vse dotlej boš osamljen, za umret. Kako groznooooo!!!
Ta Jona je svojo dolžnost opravil. Ko otrok zapre usta, mu ni več čokolinota v usta za siliti.
Pa vendar: pošiljajte link našega bloga tem ubogim.
Naj bo to vaše delo za Gospoda, in Gospod bo videl.
Jezus usmili se nas,
Gospod usmili se nas,
Kristus usmili se nas, prosim.