12. Mor'm reečt

Najprej pojasnilo: videl sem, da nekdo k prejšnjemu blogu podal komentar, potem pa je izginil brez sledu, četudi je ostal zabeležen v orodju za uporabljanje bloga. Ne vem, kaj se je zgodilo, zato se dotičnemu opravičujem.

'Naš Bojan' je še 'našo Špelo' nehote naučil, da sta rada dejala: »Mor'm reečt …« Kar se mora se mora. Ali nas nekaj našega žuli oz. veseli ali pa nas Nekaj po svetem Pavlu Kristusovega preganja, da moramo povedati. Pa bi dve stvari izpostavil.

Tek za Kristusom ni hoja.

1. Vesela novica, redka v verskih medijih. Preberite si jo TUKAJ. So škofje začeli še malo po evangelijsko govoriti, ne le po religijsko, in to je lahko le po pišu Svetega Duha. Škof Štumpf je jasno izrazil nekaj, kar Cerkev nerada pove: da sveti očaki, skupaj z Jezusom Kristusom, nekako 'odsvetujejo' družinsko življenje, če se je le človek sposoben 'zadržati'. Kdor pa se 'ne obvlada', naj se poroči, da bo imel svoboden dostop do spolne utehe. Naš svetniški Jože Plečnik, človek Svetega Duha, je molil za svojo čistost in se je raje odločil za Nalogo do Gospoda in ljudi, ne za družinsko uteho. Ki na koncu sploh ni uteha.

Mnogo je duhovnih skupnosti, katerih ustanovitelji so bili sveti Božje ljudje ali celo Bog osebno, ki pa so že v prvi generaciji izsilili popustek 'druženja z vernimi ženami', posledica česar so bila 'še tesnejša druženja' in že ustanovitelj ali prvi naslednik je bil brutalno prisiljen da dovoli poroke, sicer … In tako padajo skupnost za skupnostjo v stanje običajne bolj kot ne materialistične Cerkve. Problem tovrstnih Cerkva je pomanjkanje resnično svetih voditeljev. In izobilje 'svetih' voditeljev. Iz take vaške skupnosti nastane dosti otrok in petja, A NOBENIH SVETNIKOV. Posledično dobimo letargične verske mastodonte, ki pa še po eni sami duši Svetega Duha ne zmorejo izkazovati. Zato se zatekajo k besednim kolobocijam. In počasi umirajo. Problem je v nekaj besedah vrhunsko razjasnil naš kardinal Franc Rode, (blog št. 4, KLIKNI), ki je dejal, da je celibat prednost in svoboda, če želimo za Gospoda opravljati 'junaška dela'. Za junaška dela vseh svetnikov in Plečnika je jasno, da zahtevajo popolno razpoloženost osebe Bogu. Prehranjevanje družine in vzgoja otrok pa pobereta tisto vitalnost, ki dela razliko med povprečnostjo in sveto ustvarjalnostjo. Jezus hoče vse, da daje vse. Škof Štumpf pove, kateri učenci so Mu bili najbližji:

Zakaj so Peter, Andrej, Janez in Jakob vse zapustili, tudi svoje domače in šli za Jezusom? Ker so pri Jezusu našli bližino in nežnost. Jezus je postal njihov stalni sopotnik. Ti štirje so bili bližje Jezusu, kot so bili ostali učenci. In od teh štirih je samo Janez pri zadnji večerji slonel na Jezusovem srcu in poslušal bitje Božjega srca. Ne gre za Jezusovo izbranost bližine. Gre za to, kako je vsak učenec zase hotel biti blizu Jezusu.

Juhuhu! In kolikšno ceno je torej treba plačati? Navidezno je to velika cena, v resnici pa je zelo majhna, kajti vsakdo pred smrtjo izgubi vse od tega sveta – kot tudi begunci, težki invalidi, zavrženci in veliki grešniki. Na koncu prav vsakdo od nas izgubi ves svet, ki ga je imel za pomembnega. Zakaj se mu ne bi odrekli že sedaj, in kar takoj stopili k Jezusu? No, obstaja ena težava: to lahko storimo le po Svetem Duhu, tej sveti norosti ljubezni, ki stori, da hromi hitijo preko gora in slepi zvezde preštevajo. Tako, na koncu koncev, vendarle spet potrebujemo človeka z živim Svetim Duhom, da nas blagoslovi, nam vstavi seme ljubezni do Boga v srce. Če nas Gospod že sam osebno ne obišče.

Nadškof Zore pa je izjavil:

Bolj ko so časi zahtevni, bolj moramo biti mi evangeljski,

da moremo prekvašati z Bogom ta svet in družbo v njem.

Besede, ki oživljajo. Evangelijski, je povedal, kar pomeni, da nam je lastna mati v napoto in oče v nadlego in žena v breme, če z nami ne tečejo ljubit Gospoda. In ko Gospoda najdemo, oziroma On nas, se vrnemo med ljudi, a ne za svoja olajšanja, kot prej, niti njihova, ampak v veselenje Gospoda. Po teh stavkih se daje slutiti, da Cerkev ponovno sliši šepet Svetega Duha v daljavi: »Komu boš služil: Meni ali svetu? Pretvarjajoč se, da služiš Meni?«

Kdor služi Gospodu neposredno, ne pa Gospodu skozi ljudi, ni nikoli ubit od žalosti, razočaranj, zavrženja in neuspehov. Zato najprej služimo Njemu. Simple. 

2. Ko pa smo že tukaj, se spotaknimo ob izjavo gospoda nadškofa, da v prihodnje ne bodo duše v zmedo spravljane, ampak zbujane. Vzeta je od TUKAJ. Takole pravi, ta nerodnost:

»Naši sodobniki so. Na sebi nimajo zlatih tunik in svetniške avreole, ampak so oblečeni kakor mi in so del vsakdanjika«. Tako je po besedah nadškofa skupina prepoznala tudi herojske kreposti v Božjem služabniku duhovniku Strletu in dala pobudo za začetek postopka za njegovo beatifikacijo.

Aureola dveh svetnikov

Nadškofova osebna fascinanca je očitna že od svete Bernardke naprej: občuduje svetnike, ki so tako ponižni in tihi in nepomembni, tako podobni pozabljenemu vaškemu revežu, počenemu vrču, zarjavelemu loncu, odbrcnjeni konzervi, tako podobni odloženi metli za vrati, da že kar boli. A to ne gre, tega ni. Kajti sveti očaki so rekli: 

Kdor je Gospodov iskreni služabnik, ni nikoli v bednem stanju. 

Takšni so samo v srcu, ker so umrli za vso posvetnost in svoj ego, a če so svetniki, njihove duše širijo zlato aureolo, njihove glave sijejo zlati sij in njihova dela so velika. Gospod nadškof za beatifikacijo predlaga svetniško osebo, ki pa naj ne bi imela svetniške aureole? To so zelo okorne in nerodne besede. Jasno, da je mislil na to, da je bil Božji služabnik Anton Strle brez vsakršnega napuha in lažne svetosti. A izbral je besede, ki pravo svetost izpodbijajo: »Ta svetnik je bil brez svetniške aureole.« Iz tega monisti potegnejo veseli zaključek: vsi smo svetniki, saj tudi mi nimamo nobene svetniške aureole! Pa je tukaj, zlodej, vsegliharski.

Transcendenten um, Božji um, ni kontradiktoren. Posvetno pojasnjevanje pa je vedno samo sebi v spotiko. Če klerik govori o Božjih stvareh, naj govori direktno, po Božje. Če tega še ne zmore, bo samo duše v zmedo spravljal. V evangelijskem življenju je diplomacija kot smet v urnem mehanizmu. Evangelij pomeni samo eno: razparati kožo na prsih, razpreti reberje in srce poljubiti. To je Kristusova nežnost.

Če je ta zapis za koga bogokleten, prerobat v svoji nežnosti, naj mu Gospod doda ali vzame kar je premalo ali preveč. Osebno pa mi je odveza dana po naslednjih besedah predsednika Celjske Mohorjeve družbe Jožeta Planinška:

Bistvo je temeljna uresničenost človeka, ki razmišlja in piše po svojem odnosu z Bogom in hkrati v razmerju do ljudi. To je izhodišče za katoliške novinarje. Potem pa verjetno ljubezen do Cerkve, ki pa je lahko boleča ali pa razveseljujoča, ampak pri obeh mora biti radikalen." 

Aureola Gospoda in apostolov. Eden od prisotnih pa je brez nje. Vir.