8. Dragi mladini, ki ne spregleduje Gospoda, a vseeno spregleda vse

Vzemi si 20 min. za duha razlikovanja

Zaplet: vstopil sem v nek blok in zagledal fantiča, ki se je trudil prenesti kolo iz kleti do vhodnih vrat. Pri tem je z gumami butal v stene in jih črnil. Šel sem k njemu in ga vprašal, če mu lahko pokažem, kako sem jaz to delal kot otrok. Z očmi je pokazal nekaj zanimanja. Poprijel sem kolo in mu pokazal, kako ga lahko tudi otrok nosi skorajda z eno roko, brez da udarja ob stene. Oči mu je prešel čuden blesk, potem pa se je pišmevritično obrnil in mirno odšel domov. Meni pa je pustil kolo. Bil sem kot s kamnom zadet v srce, in pomislil: »Hud je ta duh, ki ne sprejema ljubezni.« Kasneje sem spoznal, da je vsa predojdipalna mladina takšna, in če ima pri sebi še DOVOLJ OBILJA, ji praktično ni pomoči. Peter, Filip, Bosco, Tereza in Frančišek so to vedeli že dolgo pred tem. 

Posnetek iz filma: Sveti Filip Neri. Ni se udinjal razvajeni mladini, ker takšna ne sprejema Božje ljubezni, ampak povsem zapuščenim otrokom. Desno kliknite za kratek izsek iz filma. 

Najprej bolj strnjeno, kako je videti resnično življenje in kako smo ga živeli: vajenec ni bil odprtih rok sprejet k mojstru. Najprej mora nekdo zanj spodobno pismo in besedo zastaviti, brez tega ni bilo nič. Potem je bil sprejet, a le pred vrata. Tam je čakal in čakal in marsikdo je bil neprijazen z njim. Vse to je bil test. Ko je bil sprejet v hišo, delavnico, je hitro začutil, kje vse je neuk, neroden in morda prepameten. To so mu dali vedeti starejši vajenci, mojstrova zahtevna žena, njegovi otroci in celo mojster sam, ko je bilo nujno.

Vajeništvo je začel tako, da je pometal, po cigarete tekal, otroke merkal, kofete kuhal in – OPAZOVAL, če je imel ta dar. Po nekaj mesecih tovrstnega preizkusa potrpežljivosti, pokorščine in kaljenja volje, se je lahko približal mojstru, orodju in starejšim učencem, ter jim služil. Na tak način se je tudi učil. Danes bi temu rekli maltretiranje in bi mojstra in 'njegovo bando' prijavili. Napaka. 

Tri leta niso tako hitro minila, kajti pritisk je bil znaten. A po treh letih je bil izpit, in če je bil opravljen, je bil že mali mojster svoje obrti – izučeni rokodelec. V tem času so njegove roke postale mišičaste, hrbet širok, nasmeh samozavesten, glas močan in znanje spodobno. Tudi njega udarec je znal koga vreči po tleh, če se je spozabil čez nekdanjega vrabiča, zdaj pa že skoraj možaka. In tudi punce so mu začele dajati skrivne znake in lahko je že kaj boljšega izbral, za razliko od tistih, ki so odnehali sredi uka ali že na začetku in so lahko le sanjali o normalnem dekletu.

Tržiška šuštarija (arhiv muzeja)

Tako nekako je bilo po vsem svetu, od nekdaj. Pri Indijancih in Indijcih, pri Azijatih in Evropejcih, pri Afričanih in Eskimih. Takšen je svet, takšno je življenje: prosi in žrtvuj se, da boš sploh sprejet. Pokaži nekaj, da boš dobil še več. Danes pa mladina pravi (besede sem si sposodil na sosednjem blogu, napisalo pa jih je sicer od Gospoda navdahnjeno dekle):

»Mi se radi pogovarjamo. Ko bi le bilo več duhovnikov, ki bi si upali pogovarjati se z nami. O katoliških in vseh ostalih temah. Pa ne pokroviteljsko ali v stilu poučevanja, ampak kot sopotniki.«

»Če duhovnik z nami deli življenje in se 99% časa pogovarja z nami kot prijatelj in sopotnik, potem nas lahko 1% časa tudi poučuje in ga bomo poslušali. Sicer pa so časi prižnice, vsaj za nas mlade, že zdavnaj mimo. Samo eni duhovniki tega žal še ne razumejo in potem ne najdejo poti do nas ... Sicer pa še najboljši profesorji na univerzi ne poučujejo več v onem togem smislu poučevanja.«

Hvala ji, da je nam staruhom obrazložila današnje stanje mladine, kajti marsikaj nam ni jasno. Spoštujem to, spoštujem to, še posebej, če vidim, da so kljub takšnemu pristopu sposobni Svetega sprejeti in svete občudovati. Moj zapis nikakor ni kakšno polemiziranje z njo osebno, ampak bi pa na splošno taki mladini rad nekaj na srce položil, če imate ušesa: takšen pristop je možen le v današnjih laboratorijskih pogojih obilja. Le nekaj minut kasneje pa je lahko vse popolnoma drugače, in kdor je staro pot spoznal, mu bo veliko lažje. Gledate kaj novice? Ali vidite begunce, ki umirajo od mraza, vidite vašim podobne družine, ki danes so, jutri tečejo za življenje, pojutrišnjem pa jih je samo še pol? Pa ljudi, ki v mrazu ali dežju ure dolgo stojijo za kos kruha in nekaj juhe? Itd, da ne dolgovezim. Življenje na zemlji (ki je uklonilni zapor za nespametne duše, kajti Bog želi, da živimo v nebesih) je malo užitka in kmalu nato – veliko trpljenja. In ko pridejo takšni časi, ne bo nikomur prav nič mar, kako je z vami – pridejo takšne ure, dnevi, tedni ali leta. Bog ne daj desetletja. No, od tistega trenutka dalje pa se cela zadeva obrne: ti moraš priti zraven, in ti moraš prositi za hrano, pomoč, prevoz, povoje ali znanje. Ljudje imajo toliko opravkov s samimi seboj, da jim še na pamet ne pride, da bi se preveč prefinjenim ekskluzivistom približevali, iskali poti do njih, jih prosili za sprejem in živeli z njimi 99% dneva, da bi jim lahko darovali kos kruha in konzervo.

Migranti čakajo na obrok. Mnogi od njih so pred tem živeli tako kot mi. Vir

Kajti, ko so časi težki, komu mar, če mladina ne posluša pridiganja npr. svetega Janeza Vianeja? Ali ostarelega duhovnika stare šole, ki je Gospodov služabnik in se po njem Gospod oglaša? Komu mar, če razvajen otrok noče jesti? Komu mar, če se ni sposoben ukloniti in se prilagoditi trdim razmeram, recimo v vajeništvu ali športu, katerih namen je razviti jekleno voljo in namero, preko tega pa karakter? Komu mar, če mladina umira mlada, ker se ga napije in ne hodi spat, ampak se pobija po cestah? Mar je le najbližjim, seveda, a svetu ni mar. Svet se namreč v takih okoliščinah predvsem za svoje življenje bori. Takšna je torej narava sveta, povprečen dan zgodovine.

Očitno je, da je velik del današnje mladine prerazvajen, napačno vzgojen v IZBIRALCE, namesto v ljudi, ki so hvaležni za droben dar. Niso hvaležni mojstrom, učiteljem in Božjim pridigarjem, neposlušni so jim – in potem kaj? Postanejo ljudje telefonov, fejsbukov, omrežij in druženj za lastni užitek. Moč najdejo samo v grupah, krdelih, ker vsak od posameznikov nima nobene osebne moči. En vajenec starega kova bi samo s svojo prisotnostjo, kaj šele silo, po tleh razmetal pol razreda današnjih izbirnih krofkov. Tudi težke razmere bi lažje preživel, ker je bil vzgajan in treniran tako. Znal je tudi v lakoti in mrazu in samoti in zavrženosti preživeti in se kasneje pobrati. Takšni so bili naši predniki. Bila je to trda šola, mnogi so umirali, a ker smo se mi rodili, pomeni, da niso bili kaj dosti v zmoti. Takšno je običajno povprečje sveta in zgodovine, žal. In takšno šolo so imeli za seboj mnogi od Cerkvenih svetnikov. Poglejte malo njihove življenjepise: mnogi so bili pred tem vojaki, vitezi … Tako so si na težaven način razvili veliko osebno moč, ki je v trdni volji, katera pa ni trmava, ampak življenjska. Ter pripravljena podrediti se nečemu drugemu, kot le lastnim kapricam. Takšno šolo so nudili tudi meniški redovi. Zdaj redovništvo izumira in šef jezuitov v Družini meditira, da bi se jih po nekaj iz raznih umirajočih redov skupaj zbralo, plus nekaj redovnic (za strežbo??). Je to mišljeno resno? V takih združbah je takoj nekaj, kar zunanje ljudi odvrne, lahko pa celo otroke rodi, in ni več svetih vodnikov za najti v takšnem redu. Zato mnogi zbegajo v laično življenje in tam z družino iščejo Boga. To je tudi OK, a gredo s tem v popolnoma v obratni smeri od Evangelija, kjer Jezus svetuje, da se Božjega Sina vzame na prvo mesto, žlahta pa naj ti bo mrzka, če želiš neposredno vstopnico v Kraljestvo. Kaj šele fb prijateljčki. Vse skupaj torej postaja en KOMPROMIS, kar pa je ravno obratno od Evangelija. Tak kompromis so tudi šolniki prisiljeni storiti, zdaj pa naj bi ga po tem vzoru še duhovščina delala? Sicer pa ga že dela, a vse skupaj bo dobro le za v vice. To je jasno kot beli dan, ne glede na II. Koncil, ki menda obelodanja že skoraj luteranski domislek glede resnosti vic.

Pojavljajo se mladi, ki na veliko hodijo na katoliške shode, na tisoče in deset-tisoče se jih zbere. Veliko govorijo o Jezusu kot prijatelju, radi pojejo, gredo na 'verske' koncerte. Nekateri znajo celo zelo spodobno vero braniti in beseda jim je čudežno v verskih znanjih izpopolnjena. Vendar – to ni pravo merilo. Četudi so obiskali grobe svetnikov ali celo karizmatike obiskali in se pofotkali z njimi, ni vse skupaj NIČ, čeprav je nekaj. Kajti: župnik in kaplan skrušeno povesta, da vas ni na redno čiščenje cerkve. Bili pa ste v Stični mladih nekaj dni nazaj. In se imeli fajn. Važno da se VI imate fajn, anede? A dokaz, da ste res Jezusovi, bi bil lahko prav vsakodnevno ribanje cerkve, v mrazu in pustoti mraka. To vam pa smrdi, mladina predraga? Biti na kolenih pred Gospodom, ko je Cerkev prazna in ni muzike, župnik pa čemeren, če sploh pride na spregled? Ali pa iti spat najkasneje ob 22h in zjutraj zgodaj vstati ter pomagati pri sveti maši ali pa v svoji sobi kakšno uro pomoliti? Vsak dan? Se odpovedati VSEM LETOŠNJIM osebnim in družinskim izletom in telefonom in stroškom, ter s tem denarjem v kuverti odleteti k Petru na Madagaskar, za kak mesec ali dva v pomoč? Ali pa poiskati duhovnika stare šole, ga povabiti, pogostiti, mu ponuditi prevoz, potem pa ga 'prisiliti', da vam pridiga, v dobro VAŠIH dušic? Ali pa se prilagoditi pridigarju, namesto da pogojujete, da bi se on prilagajal vam? Biti 99% prostega časa v služenju Cerkvi ali svetniškemu človeku, da bi zaužili eno sveto hostijo? Bi ne bila to prava ljubezen?

Vse to bi VAM zelo prav prišlo, da ko pridejo dnevi groze, ne izpadete hinavci in slabiči, dragi mladci. Ti dnevi prihajajo, vsaj naslednjih 50 let bo Evropa cilj vsega sveta. Vaša prefinjena izbirčnost bo takrat neuporabna, tako za vas kot za svet. 99% časa se boste morali ukvarjati za preživetje, da vam bo dano 1% olajšanja. In 99% boste morali dati od sebe, da boste bili eno minuto ob svetem Božjem človeku. Zelo malo veste, draga mladina, zamaknjena od izobilja moderne vzgoje: ljudje so še nekaj desetletij nazaj peš odhajali v Italijo ali še dlje, zapravili vse, kar so imeli, da so lahko po dnevih ali celo tednih čakanja prišli k svetemu spovedniku v kamro. Vse so dali za tiste tri minute, ki so jim rešile duše za večno. Samo svetega patra Pija se spomnite, pa Vianeja, pa Leopolda Mandića. Kaj ima vaša današnja prefinjenost s tem, kar se je dogajalo pri njih? Nič, razen nekaj pokrižanja in pofotkanja.

Sveti pater Pij. Ni živel z ljudmi po njihovo, ampak so oni prišli k njemu, da je lahko živel za njih.

Dobrota svetih pridigarjev in spovednikov je v tem, da so tam, ti pa moraš dati VSE, kar imaš, da prideš do njih. Enako je z Gospodom. Ti moraš iti k Njemu, da te On obišče. Mladina, ki se je za hipec dotakne Bog, je vzhičena: Kaj vse je GOSPOD lepega storil ZAME! A duhovniku se pozabi zahvaliti, in tistim, preko katerih križa je Gospod kaj storil zanje. To je še vedno oholost in veliko neznanje. Zdravilo za to bolezen je samo eno: dobri slabi časi. Samo ti duše kalijo za Gospoda, vse ostalo je le bežna romanca.

To je torej Življenje, to je resnična hoja s Kristusom: si dal VSE, da si dobil VSE? Religijska vera namreč ni enaka Evangeliju. To ve vsakdo, ki je vsaj malo nadarjen začetnik. Mladi, ne dajete se prositi, ampak sami prosite in nudite. In deležni boste velikih blagoslovov, če boste nudili Božjim ljudem in Bogu. Gospodu je treba ponuditi marsikaj, da sprejme tisto, kar je res nekaj vredno. In se nam razodene, od samega zadovoljstva nad našo drobtinico, ki pa je od čiste ljubezni brez računice ZASE, ZASE. 

Gospod ni tisti, nam poslan v strežbo, ampak Tisti, ki Mu mi strežemo. Le tako lahko drug drugemu dajeva vse. 

To je EDINI aksiom vesolja, a današnji mladini ni jasno niti za drobec. Če si srečal Božjega človeka in si navdušen nad njim – služi mu! Daj življenje zanj in za njegovo delo. Vse ostalo je hinavščina, enaka posvetni. Če še rokodelskemu ali kakemu drugemu mojstru ne zmoreš nekaj let vsakodnevno služiti, recimo župniku v 'staromodni' maniri, boš pa Bogu? ?????? Ne se hecat. To je res smešno.

Naš misijonar Peter Opeka: TU je njegovo delovno mesto in SEM ga je treba priti objemat, če je res taka 'faca' za nas.

Klikni na video, 1:30 min.

In kako se lahko pustiš prositi starejšemu nemodernemu duhovniku, ki pa je zgleden v nošnji križa? Morda ne veš, da je lahko Gospod v njem? Da torej Gospodu postavljaš pogoje? Pogoje za sprejem v vaše krdelo? Komu mar vaš prefinjeni klan, razen tistim, ki si želijo mlade družbe za svoje sebične cilje? Pameten človek namreč ve, da razvajenega in kapričastega ni moč rešiti – zakaj bi se mu torej sploh približeval? Saj bo sam prišel, ko ga stisne resnica sveta – ali pa pač ne bo prišel (Janez 6,66). Gospod je brezmejno Usmiljen, a največ Milosti dobivajo tisti, ki so v stiski, a so tudi ponižni in hvaležni. Razvajenemu krdelu mladih, od katerih ima vsakdo v roki veliko ploščico in bulji vanjo, pa manjka tako ponižnosti kot tudi hvaležnosti. Gospod noče, da bi se jim Njegov človek do onemoglosti prilagajal. Če želiš pomagati alkoholiku, ne potrebuješ popivati. A če želiš pomagati prefinjeni izborni mladini, jih imej rad, vendar jih pusti na miru, ker itak ne prideš zraven, če ne boš isti kot oni. 

Ker oni zahtevajo, da si do njih kot je Peter Opeka do smetiščnikov na Madagaskarju, spregledajo pa, da sami niso kot tisti zapuščeni otroci, ampak so prepolni samih sebe, hrane in tudi denarja ter prostega časa. Ali je Don Bosco takim pomagal? Nikakor, niti enemu takemu ni uspel pomagati. Kajti če bi lahko, bi Peter Opeka živel in deloval v Sloveniji. 

Don Bosco in deca

Gospod želi, da služimo Njemu osebno. Ali pa Njegovemu svetemu, in to nas v hipu napolni z živo silo in nam daruje Mir. 

Če pa silimo v ljudi, prepolne vsega, smo samo neskončno utrujeni, kot mnogo duhovnikov. Peter Opeka bi v Sloveniji pogorel na vsej črti, bil bi še en zagrenjeni duhovnik, in Mati Tereza bi bila v Sloveniji le kisla sestra. Kajti Gospod ne bi hotel skoznju delovati za razvajence in izbirčneže. Za njih ima drugačen program: izvoli, kar izsiljuješ, potem pa se od tega nekaj nauči. Tudi to je velika ljubezen. 

Klikni na sliko za kratek video

Vidite, mladina in ostali Slovenci, zato je Gospoda drugje mnogo več kot pri nas. Mi še enega svetnika nimamo, tudi po zaslugi nečesa nedojemljivega v Slovenski Cerkvi, in ga tudi ne bo, če ne bo odšel tja, kjer so ljudje lačni in brez napuha. Je sveti Filip Neri deloval med izbirčno mularijo, polno pogojev za sprejetje, ali je šel med popolnoma zapuščene otroke na ulicah? In jih vodil Domov, v nebesa k Očetu. Je bila sveta Bernardka razvajenka ali hči boleče revščine? Je sveti Frančišek pomagal bogatim in zdravim, ali ubožnim in bolnim? H komu torej prihaja živi Gospod? Živi Gospod prihaja k tistim, ki so izgubili vse, a so obdržali čista srca Zanj, k vsem ostalim pa prihaja le kot odmev ali silhueta. Kot krščanski 'simbol'. 

Bi bil/a rad/a svet/a? Pusti svojo družino in frende in fb in pojdi v uk k svetniku, ki živi v čistosti, uboštvu in pokorščini. Če boš 99% časa živel kot on, boš postal najnižji od tistih v nebesih. Je kaj še večjega od tega, kot biti koristen v svetem?

To je napisano v veliki ljubezni do mladine. Naj sprejme, komur je dano. 

Zadnja večerja z otroki ulice 
(Razodetje 3,20)

Slikar Joey Velasco je to delo naslikal bolan in skrbel je za revne filipinske otroke vse do svoje zgodnje smrti l. 2010, star 43 let. Nekoč je pogostil revne otroke iz okolice, potem pa se ga je skozi njih dotaknil Bog, in dobil je navdih, da jih naslika. Bil je duhovno povezan z Don Boscom. 
Ko je, preden je postal slikar, hudo zbolel, je bil ves obupan, klical je Gospoda in Gospod mu je ponudil – čopič. Postal je pričevalec: Božji slikar, pisatelj o Jezusu, posnel je tudi tri filme. Filmček o njem: KLIKNI.