13. Pogovor o zadevah okoli Torbena Krstnika

Ko pridejo prvi dihljaji pomladi, se spet veliko delo začne in takrat bo morda kak blog manj napisan. Tale trdovratni mraz pa je pravi čas za Božje zadeve popisovati. Bralka bloga je v št. 10, o Zadnji Reformaciji, v komentarju zapisala nekaj vprašanj. Ker je to tema, ki odpira mnoga vprašanja in pomisleke, naj bodo moji ubogi odgovori zbrani tukaj, vsem na razpolago in v morebitno pomoč.

Jona, tale zapis je pa zame kar trd oreh. Dvakrat sem prebrala in o tem mnogo premišljevala.

Babica (je tvoj nick), seveda je to trd oreh za vsakogar, ker presega omejitve našega razuma. Kristjani se o tem sprašujejo že 1900 let, četudi je vse lepo zapisano že na prvih nekaj listih Apostolskih del v Svetem pismu. Dobro je to spet kdaj prebirati. Imajo pa delovanja Svetega Duha popolnoma drug namen, kot da le razmišljamo o njih. Vsak od milijonov vrst duhov je v svojem bistvu ČUSTVO, ki ima svoj specifičen namen. Enako je s Svetim Duhom, le da je ta presežen, transcendenten nad materijo. Je Svet. In ker je tak, je Bog, vsi pa vemo, da duh obvladuje materijo in je sposoben v določenih okoliščinah popolnoma spremeniti zakone narave. To je vernim jasno že od nekdaj, znanstvenikom pa ne bo nikoli. Ker želijo tekmovati z Bogom, so Mu zavistni in so polni napuha. Če gledaš tovrstne posnetke, ves splet jih je poln (vsi pa so, se zdi, luteranskega porekla), si lahko ob kakšnem hudo navdahnjen – to je trenutek, s katerim moraš nadaljevati, ne pa se usesti in gruntati. Če nadaljuješ, še ves vroč od navdiha stopiš pod Križanega, se pokrižaš in Ga častiš, in Duh pride še k tebi. Ali pa moraš k človeku, ki je navdahnjen z Duhom, da kar cvili od veselja. Vendar – Sveti Duh ni NAM v lagodje, ampak le v dokaz in moč srca, da potem z zanosom oznanjamo Rešenika – iz vsega srca. Sicer hitro odide.

Odtlej je kot z mlado kravico: ko jo prvič pomolzejo, jo je treba vseskozi molsti in vedno bo dajala mleko. Enako je z našim odnosom z Bogom: če se ne ustavimo, smo na Božjem gliserju.

Najprej sem bila zelo začudena, ko sem se zavedela kako v mojem življenju sv. Duh skorajda ni bil prisoten, pa je vendar ena izmed Božjih oseb. Kadarkoli sem bila v težavah sem se zatekala k Mariji in svetnikom, ali k Jezusu, nikoli pa k sv. Duhu. Tudi v Cerkvi se o sv. Duhu zelo malo govori. ZAKAJ TAKO ???

Ne morem se strinjati, da ni prisoten. Če si se zatekala k sv. Mariji, svetnikom in Jezusu, in je prišlo olajšanje, je bil tukaj seveda tudi Sveti Duh. Le da se nam ta ne razkriva skozi obliko, ampak skozi navdih, sladkost v srcu, hvaležnost, ljubezen do Gospoda ali vsega Njegovega, redkeje pa se ga da zaznati po nekih dogodkih v fizičnem svetu.

Problem vseh vernikov sveta, ki še niso zaslutili dokončne ničevosti upanj, vloženih v materialni svet, je, da ne morejo dobro razumeti Svete Trojice. Zato celo kristjani begajo okoli tega vprašanja, kaj šele vsi drugi, recimo muslimani, morda hindujci, da ne omenjam ateistov. Pravijo: 'Kako je lahko Bog tudi Sin in Sveti Duh?' Pri tem pozabljajo, da je Bog vsemogočen, torej je lahko v čemerkoli in komurkoli. In pozabljajo, da je sosedov France istočasno oče, mož, električar, popoldne pa gasilec ali balinar; je tudi sin in je vnuk in je svak in je tast. A Bog pa ne more biti istočasno še Sin in Sveti Duh? To ni pošteno.

Zato tudi ni svete Marije brez Svetega Duha in ni Jezusa brez Svetega Duha in ni svetnika brez Svetega Duha in ni svetniške osebe brez Svetega Duha. In ni svete spovedi, evharistije, razpela, kapelice, cerkve ali Božje podobe brez Svetega Duha, če smo Mu odprti. Luterani so vse te stvari v glavnem junaško zavrnili, in, kot kaže, sprejeli predvsem Besedo in navdih Svetega Duha, kar pa lahko na koncu reši svet. Bo pa težko, ker je kosmati strašen, rešene pa bodo duše, ki bodo ta Navdih sprejemale. Morda je luteranstvo predvsem v tem aspektu koristilo svetu, kajti katoliški narod že dolgo kaže nekam jezljive odzive na vse navdihe po Svetem Duhu. Aleluja ekumenizem aleluja!

A zakaj gospod župnik malo govorijo o Svetem Duhu? Kot prvo, če ga sami nimajo, je težko kaj povedati. A če ima popolno vero v Jezusa (tvoj župnik, praviš, da je tak) – kaj šele, če ima ljubezen z Njim – je Sveti Duh že itak prisoten. In zakaj bi o njem govoril ljudem, ki še Gospoda komajda resno jemljejo, pa Ga lahko vsak dan gledajo in celo zauživajo? Vseeno je, s kom od svetih imaš Božjo ljubezen: s svetniškim človekom, svetnikom (živim ali 'umrlim'), z Materjo, s Svetim Duhom, z Jezusom Kristusom ali z Bogom Očetom – to je stvar tvojega srca. Lahko imaš ljubezen tudi do razpela ali svete podobe, ikone, Cerkve … A imej, za Boga svetega, nekoga od njih totalno rad, brez omahovanja iz dneva v dan. To je Sveti Duh.  

  

Nekoliko so me zbegala vsa tista ozdravljenja, ki sem jih videla na filmu, kar malo težko je vse to verjeti. Kje se to dogaja ?

Kot rečeno, videti je, da vsepovsod. Če klikaš filmčke poleg tistih že ogledanih, vidiš, da so šli na Japonsko, v Izrael, Turčijo, po Evropi, zdaj pa je Torben Krstnik menda v Južni Ameriki ali v Afriki? Če še malo klikaš, prideš na povsem drugo linijo, nekakšno afriško, kjer pastorji izganjajo demone in bolezni z molitvijo, ukazi, sveto vodo ali energijskimi brcami … Tudi v Međugorju je eden, ki na hrbet prevrača tisoče ljudi in izganja bolezni.

Sveti Frančišek Borgija pomaga umirajočemu zakrknjencu,
na katerega dušo prežijo hudi duhovi. Slikar Goya.

Tvoja zbeganost pa je upravičena. Tudi jaz imam neko vprašanje, ki me na drobno muči v srcu, četudi se je kakšna takšna stvar že meni kdaj zgodila, ko sem hote ali nehote želel komu iskreno pomagati, ta pa je bil v primernem stanju duha. Namreč, predobro poznam svet vernikov in moč kosmatega, kaj dela iz največjih talentov in raznih skupnosti, ki so že na Božjem pragu stali, zdaj pa … Če to moje vprašanje stisnem v en stavek, bi se glasilo: »Ponovno si bil krščen, s Svetim Duhom napolnjen, potem pa si spet padel in živiš grešno – kaj pa te zdaj lahko še reši?« Stari sveti očetje so zatrdili, da za takšnega ni pomoči. Boš se šel še enkrat v vodo krstiti, še enkrat na Švedskem ali Danskem s Svetim Duhom popolniti, za ponoven greh? To so torej tegobe po svetem Pavlu in Petru, ki sta na take tiče naletela že v prvih dneh krščanstva. Krst pomeni, da je konec idej in upanj zase na tem svetu in da ti je svet puščava, povsod pa nenehno gledaš le Gospoda in ga po Svetem Duhu vriskaš.

Torben in 'njegovi' pastorji o tem ne razmišljajo, kajti ko deluješ po Duhu, v ljubezni, samo daješ, daješ … Si v 'Božji norosti', kot je bil sv. Pavel. In najbrž si rečejo: »Dajem, kar imam po Gospodovi milosti, kaj pa bodo ljudje potem s tem storili, ni več v moji moči.«

Pri nas je nekje na Dolenjskem deloval en župnik, ki je organiziral podobna srečanja (ne vem, ali jih še sedaj). Neka moja znanka, ki je imela raka, se je teh srečanj udeleževala, tudi "padla" je večkrat med polaganjem rok, potem pa vseeno umrla zaradi raka. Tudi jaz sem se dvakrat udeležila podobnega slavja, (ki ga je pri nas imel neki indijski duhovnik, ime sem pozabila). Enkrat je ta duhovnik tudi molil nad menoj, pa se ni nič zgodilo. Morda nisem za prave stvari prosila. Prosila sem za olajšanje fizičnih težav, danes bi prosila za duhovno razsvetljenje.

Tole s padanjem in premikanjem ni vedno od Svetega Duha. To je zelo lahko izvesti vsakomur, vsak otrok to zmore, tudi ti pri svojih 82-ih, če je le prejemnik pred tem na nek način 'odprt' za sprejem. Če usmeri vso pozornost na oddajnika ter mu zaupa in se relaksira. To nima bistvene veze s Svetim Duhom, je le show, s katerim si tudi kak bioenergetik omogoči, da se mu ljudje še bolj odprejo in v večji meri sprejmejo zdravilno energijo. Delovanje Svetega Duha in zdravljenje sta v svojem bistvu popolnoma različna, kot je luna drugačna od sonca. Eno je lajšanje telesnih težav ZASE, drugo pa je 'duhovno razsvetljenje', kar pomeni spoznati Boga in Mu služiti, ZANJ. Je razlika dovolj očitna? Seveda pa s tem ne zmanjšujem pomena delovanja karizmatika, ki ga omenjaš. Gospod obuja kogarkoli On želi. A ne za zdravljenje, za to je predvidel zdravo pamet in medicino. 

Odprla pa si drugo glodajoče vprašanje: Si ne bodo bolni ljudje kupili poceni vozovnico in se odpeljali do najbližjega prekrstitelja po Svetem Duhu le zato, da jih ozdravi bolezni in težav? Da bodo lahko znova v grehu in mesu živeli? In ker bodo s takšno željo prišli, ne bodo ozdravljeni, zato bodo postali zavistni in jedki? Ali Torben take ljudi ozdravlja na ulicah? Ne – nobeden od njih ne pričakuje zdravljenja. Torej je odnos že v osnovi povsem drugačen. In prav ta moment bo s pokvarjenim kvasom prekvasil vso svetost. Kot se je že apostolom dogajalo. Bolezni so nam v odrešenje, ne v pogubo. Jemljejo nam, kar je bilo odveč, da se lažje spomnimo edine naloge na tem svetu: najti Gospoda in Ga imeti rad. Zato je čudežno ozdravljanje betežna stvar za svetnike; tudi sveti J. M. Vianej je imel raje spreobrnjenja kot čudežna ozdravljanja. Kajti več možnosti za odrešitev duše daje trdovratna bolezen kot čudežno ozdravljenje. Zato je Gospod Jezus le redkim izbranim ali vztrajnim ali posebej verujočim čudeže storil, drugim ljudem v nekaj vere. In preroki prav tako. Vsem pa je ponudil odrešenje po veri Vanj ali, še bolje, po ljubezni z Njim. To je prava stvar, kajti na koncu bomo vsi telesno umrli, tudi vsi čudežno ozdravljeni, duša pa ne umre, lahko pa je odrešena. Ali pa ni. Skrbeti je treba torej predvsem za blagor duše.

Praviš, da si nekoč prosila za olajšanje fizičnih težav, danes pa bi za duhovno razsvetljenje. Poglej, še danes, zdaj, boš razsvetljena, a najprej o zmoti tvojih prošenj: obe sta enaki, obe sta malovredni, kajti obe vzdihujeta samo: ZAME, ZAME, ZAME! DAJ MI! Zato je ista figa, če prosiš Boga za 'mercedes benz' ali pa za duhovno razsvetljenje, oboje je ničevo, dokler nisi pripravljen prostovoljno služiti Gospodu. Vidiš, to je duhovno razsvetljenje, o katerem budisti, voidisti, monisti, naturalisti in ateisti niti ne sanjajo: Obrni se k Božji podobi in ji izkaži ljubezen. Tako delaj ves dan. Nenehno ljubeče misli na Jezusa. Pa boš imela Svetega Duha in Jezusa in Marijo in svetnike in odrešenje. Aleluja! Evo ti razsvetljenja. Ne gruntaj, stori.

Tudi to me zanima, kako zgleda, če dobiš dar jezikov, ali lahko govoriš v tujih jezikih tako, da tudi razumeš kaj poveš, ali samo nekaj žlobudraš?

Ali sami sebe razumemo oziroma ali nas razumejo drugi? V Apd beremo, da so apostoli govorili tuje jezike, da so jih lahko tujci razumeli. Na vseh posnetkih pa se gre za, kot praviš, žlobudranje. Tudi Torben in njegovi potrebujejo prevajalce v tujih deželah. Apostolske stopnje znanja tujih jezikov 'na izust' še nisem zasledil. Če pa bi do tega prišlo, bi katoliška Cerkev najbrž upravičeno skakala do stropa in še višje, kajti znano je, po očaku Gabrielu Amorothu, ki je pomehkuženo katoliško Cerkev rešil modernih zablod o hudem duhu in ga z izganjanjem milijonkrat dokazal (umrl je nedolgo nazaj), da so na tem svetu edini, ki znajo vse jezike govoriti – hudi duhovi. Če jih izganjalec sprašuje v kateremkoli jeziku sveta, mu znajo v tem jeziku tudi odgovoriti. Pa raje pustimo to; to so hude zadeve – le kdo jih lahko razume? Zato se ne ukvarjaj s tem, ker je le stranska stvar. Glosolalija je le izkaz močne prisotnosti Duha, izkaz nekega notranjega veselja morda. Če je nekdo zelo vesel, še vriskati ne more, samo jeclja in cvili. V tem duhu glej na 'jezike'. So pa tudi tisti, ki to le pozunanjeno oponašajo, da bi dokazali, da 'so v Svetem Duhu', a je brez smisla – kot da bi odrasel človek skušal oponašati novorojenčkov prvi jok, da bi se pomladil. Jok pride sam, z rojstvom, in glosolalija pride s Svetim Duhom. Ali pa tudi ne, ni nujno in ni bistveno. Bistveno je ali se trajno zaljubiš v Gospoda ali ne. To je razsvetljenje.

Če se vam zdi smiselno mi te stvari malo pojasnite, za kar se vam zahvalim.

                                                                                       Pozdrav.

Hvala za dobra vprašanja in oprosti za moje odgovore. To je vse, kar zmorem.

Pinterest

Razsvetljenje na kvadrat