OSVEŽUJTE SPLETNO STRAN ZA NOVE OBJAVE. Povezava za STAREJŠE OBJAVE je čisto spodaj desno. Ali pa v desnem meniju, ki kaže datum.

nedelja, 30. april 2017

33+6. Mihaelov meč Novega začetka


Odvrženim, poraženim, a željnim Gospoda


                                                                                                                              splet
Nedelja zjutraj je, ravno je sonce pokazalo prvi noht vstajenja izza hriba. Jaz pa hvalim Gospoda, v nemoči, kako bi Mu izrazil vse hvaležnosti, da mi srce ne poči od njih.

Kot mulc sem prebiral marsikaj, in naletel sem na zgodbo ženske, ki se je 'vpisala' v neko belo-magijsko ložo. A je imela hude osebnostne probleme in takšne ter drugačne motnje. Šef lože, mojster hermetičnih znanosti, je stvar hitro preučil in ji povedal, da je bila v mnogo prejšnjih življenjih povezana s črno-magijskimi združbami. In da smrt telesa in novo telo nista storila nič: povezava je ostala. Izvedel je ritual, ji prekinil te povezave, in ženska je takoj prišla k sebi. Jo je pa opomnil, naj tudi v mislih, v duhu, ne ponavlja teh povezav, sicer se bo vse povrnilo. Obstaja namreč 'astralna cev' med dušami, in če kdo misli, da je povezava le enosmerna, je v popolni zablodi. Ženska, ozdravljena, pa je čez čas znova začela vegetirati in propadati. Ker je ponovno vzpostavila dušno vez z mrakom sveta.

Ta zgodba je enaka zgodbi v Evangeliju, v kateri Jezus ozdravljenemu reče:

Pojdi, in ne greši več!

Nov začetek, ampak res Nov

Vsako bitje, ko pride v stiske, vneto išče 'nov začetek'. Zaradi tega nevestne mame in očetje zapuščajo družino in otroke, zaradi tega hodijo zmedeni v prešuštva, zaradi tega se roma in zaradi tega se posti. In moli?

Naš blog je z veliko hitrostjo postal Božji priročnik za iskrene iskalce, ki jim ni dovolj najti Gospoda 'enkrat v naslednjih življenjih', kot to učijo nekatere religije ali discipline, ampak kar takoj, zdaj, oziroma še za življenja fizičnega telesa, ob smrti ali tik po njej. Ključ do te Sreče je:

LJUBITI GOSPODA;
LJUBEZEN Z GOSPODOM IN DO NJEGOVIH SVETIH DUŠ.

Ne ljubezen do sebe, ne ljubezen do ljudi in sveta, nikakor, kje pa, Bog ne daj, ampak:

LJUBEZEN Z GOSPODOM!

Ta pa je uresničljiva le pod temi pogoji:

1.) Na nek način zapusti ali izgubi vse od tega sveta.
2.) In postani padli, najpadlejši, poraženi (blogi od št. 21 do 25, z uvodnim št. 20).
3.) Potem najdi nekoga, ki ima Ljubezen z Jezusom Kristusom, in od njega sprejmi seme predanega služenja Gospodu. To lahko dobiš z naklonjenostjo, iskrenostjo, že v enem pogovoru, celo telefonskem. Lahko pa se dobi tudi v duhu, če je duša že dovolj zrela in je dobila kanec Božje pameti.

S tem se začenja Novo življenje. Vodili te bodo 'trije Bogovi': Bog Jezus Kristus v pojavnosti svetih zakramentov, svetih knjig in spisov; Bog Jezus Kristus v podobi Njegovega duhovnega učitelja; ter Bog Jezus Kristus v tvojem srcu, kjer živi kot Božja iskra, Nadduša vsakega živega bitja, kaj šele krščenega. Seveda je Bog in Učitelj le eden, a kdor misli, da Ga bo izluščil iz samega sebe brez zunanjih pomoči, je iluzionist. Potrebujemo pomoč, ta pa prihaja od Božjih bitij.

Zdaj pa k stvari: skrite vezi in sveti krst

Ključ za vsak Nov začetek je PREKINITEV S STARIM. Jezus zahteva enako kot vsi drugi resnični za Njim. Prekinitev s starim, kot smo jo vsaj 1000x citirali na našem blogu, pa mora biti tudi tam, kjer naša zavest pravzaprav nima dostopa: v podzavesti, v našem nezavednem. Brezkončno je polje vsega Božjega Znanja, in mučim se, precej, kako bi iz vsega tega izluščil sámo bistvo, za ta zapis. Gospod mi pomagaj, prosim.

Slišal sem, od duhovnika, da je cerkev do 4. stoletja sprejemala možnost reinkarnacije, potem pa jo je zavrgla. Jaz se s tem ne ukvarjam, ker je vzhodnjaški mojster nekoč dejal: »V tem življenju imaš le to življenje, zato ga dobro izkoristi za Pot.« In tega se držim v totalu: izkoriščam ga za uresničitev edinega človekovega Cilja:

ISKATI IN NAJTI BOGA, TER MU SLUŽITI Z LJUBEZNIJO.

Nekako je reinkarnacija smiselna za tiste, ki vidijo duše, pa tudi, vidim, da se Gospod Jezus Kristus pogosto reinkarnira v svoje svetnike: Njegov duh vstopi vanje, ker pa v transcendenci ni razlike med neko Osebo in Njenim duhom, je jasno, da je sveta Favstina, in drugi svetniki, postala inkarnacija Jezusa, torej se je Jezus reinkarniral, ponovno utelesil. Kakorkoli, pustimo zdaj to, da se ne bi kdo na to temo začel usajati in hudič bi speljal današnje sporočilo v prepire.

Pa pojdimo z druge strani, krščanske. Dejstvo je, da duša živi večno, kot je Bog večen. Torej je živela, še preden je prišla v (zdajšnje) fizično telo. Tam, kjer je živela, si je nabrala neka znanja in dolgove ali milosti. Z vso to prtljago se torej rodimo: večina nas je povprečnih neumnežev, nekateri so bolj svetniški, nekaj pa je kajnov, rojenih psihopatov. To je dokaz, da je IZVIRNI GREH resničen. In krščanstvo se ga s krstom želi znebiti. Kar je nujno.

Naslovna zgodba našega zapisa pa nas uči, da to ni tako lahko: krst izbriše izvirni greh in naj bi izbrisal tudi vse stare vezi duše, a ko duša po neki karmi v življenju naleti na znake svojih prejšnjih vezav, se lahko bolni odnos PONOVI. To se zgodi, če po krstu nismo popolnoma absorbirani samo še v Gospoda, ki je Kristus. To pa ni mogoče, saj mlad človek potrebuje rast možganov in izkušnje telesa s tem svetom, zato hitro spet pade v svet, in moč krsta je oslabljena, kajti Jezus je dejal: »Pojdi, in ne greši več.« Duša pa gre in se spet poveže z grehi: k temu jo sili najprej njeno telo, ob tem pa se zbudijo še prastari nezavedni spomini, ki se jim reče karma.

Sveti krst je torej resničen: preseka stare negativne vezi in odstrani dušni dolg prejšnjega življenja duše, ter človeka poveže z Odrešenjem, ki je Oseba, ki je Kristus.

Ker pa okolje deco zatem vzgaja nazaj v greh, tudi duše padejo nazaj v greh, a ta sveta sveta sveta vez z Odrešenikom vendarle ostane, četudi ni dovolj močna za končno Odrešenje.

Končno Odrešenje je Ljubiti Gospoda, pot do tega pa je prekinitev starih vezi s svetom, predvsem grešnih.

Meč osvoboditve

Še celo svetnike včasih mučijo pra-pra vezi, ki se jih niti ne zavedajo. To so lahko vezi z ljudmi, ki niso od Boga, duhovi, spomini, kraji in časi … Včasih nam te vezi razkrijejo sanje. Ko z Gospodom začnemo vzpostavljati Ljubezen, se nam prebudijo zaznave duhovnega sveta, in začnemo se zavedati, kaj vse nas v skrivnem muči. In ker sveti krst ni dovolj, ker je Jezus Gospod dejal: »Pojdi, in ne greši več« – potem ko je rešil prej neodrešenega – moramo delati predvsem na tem, da ne grešimo več. Greh pa je na tej stopnji kakršnokoli preveliko intimno druženje s svetom. Kajti zdaj je že čas, da 'umremo v Kristusu, z Njim na križu, ter se na novo rodimo v Kristusu'. To je potrebno delati vsak dan znova!

                                                                                                                                                  splet
In Gospod nam začne dajati mnoga znanja, duhovna znanja in moči, da lahko opravljamo ljubezensko službo Zanj, pa tudi za svet, ki Ga išče. Zelo bi rad na tem blogu podal prav vsako od teh znanj, ki so bila dana, a nekaj mi šepeta v srce, da je to prenevarno, da ta znanja, ki jih lahko osvoji vsaka iskrene duša v treh minutah, in niso nič novega, niso za vse, zato so tudi v Vatikanu tako skrivnostni včasih, in je Jezus le izbrane poučeval. Ker te vrstice tudi hudi berejo. A tole lahko povem:

Z Ljubeznijo z Gospodom torej ni moč začeti, če nas vežejo stare nevidne spone, ki so kot jeklenice: presekati jih je potrebno. Kako? Napisal bom, kot je Duh govoril:

Molitev in prošnja

Ljubi Gospod Jezus, prosim Te, pošlji k meni svetega nadangela Mihaela, z ostrim mečem odrešitve. Sveti nadangel Mihael, prosim Te, da v Gospodovem svetem Imenu, ki je Jezus Kristus, s svojim svetim mečem presekaš vse zle vezi, ki na skrit način vežejo mojo dušo v svet in greh. Prosim Te, presekaj, prereži, prežagaj, prekini; prežgi, pretrgaj, razkleni, odkleni; odreši me vseh vezi s svojim mečem in me osvobodi vsega, kar ni v Kristusu in kar ni za Jezusa, ki je moj Gospod. Gospod usmili se me, Kristus usmili se me! Amen.

Bodite zelo odločni v tej molitvi. Že ena takšna molitev je dovolj, če smo skrajno odločni. Sicer pa jo lahko molimo prav vsak dan, a če ni odločnosti, bo to le še eno brbranje med mnogimi. Bodite kot sam nadangel Mihael, in že v naslednjem dnevu, dneh, se bo v duši veliko spremenilo. Vendar:

Pojdi, in ne greši več!

Ne grešiti pa je možno le, če prejšnji greh NADOMESTIMO z veliko Ljubeznijo, sicer pademo nazaj, kot govori zgornja zgodba, in še slabše bo kot prej. Pazi, kam usmerjaš svoje oči in česa si poželijo! Če boš oči in ušesa nenehno usmerjal v Jezusa, boš ne le osvobojen, ampak kmalu tudi za večno Odrešen. In ljubi Njegove svete. Zelo preprosto je vse skupaj, samo vztrajati je treba na tej Poti, vsak dan, vsako uro, vsako minuto.

Veliko jih je, ki gredo v cerkev, tam pa namesto v Gospoda, ZIJAJO v ljudi, in domov pridejo polni hudih duhov, četudi je bil Božič ali Velika noč, četudi so sveto obhajilo prejeli. Kajti Gospod takoj po prejemu izskoči iz njih, ker Ga niso vredni. Gospod ne more bivati v templju, ki je truplo. Ostane le v tistem telesu in duši, ki Gospoda vsaj malo Ljubi. Zato je za nekatere celo sveta maša izguba časa, prostora in priložnosti, ko pridejo domov pa se skregajo.
  
Zaključek

Tale naš blog bi bil v veliko pomoč vsem bogoslovcem v semeniščih, ker če bi ga od srca, brez napuha, študirali noč in dan, bi ti duhovniki svetniki bili. Ker pa je to le utvara tegale črva, ker zagotovo škofje tega bloga ne priporočajo, naj je namenjen odvrženim neposvečenim kamnom, ki so jih zidarji zavrgli. Iz njih Bog Oče zida svoj sveti oltar. In tako je od vedno, za vedno, in tudi danes je:

Kdor bo pri koritu, ne bo pri Deležu.

Napisano, ker bi rad pomagal tistim bralcem, ki jim ne morem drugače pomagati, a so iskreni, in se jim oči solzijo, ko jih napenjajo v ta naša pisanja. Bog je z njimi. Bog je z njimi. Bog je z njimi. So pa tudi bralci, ki so od hudih duhov, četudi krščeni, in ljubi Gospod, usmili se jih tisti trenutek, ko bodo imeli vsaj hip slabosti in bo njih ego-poza malce upadla: udari takrat vanje z Milostno kapljo svoje Ljubezni in jih sesuj v to, kar v resnici smo: Tvoji večni srečni služabniki. Amen.


PS: Ko sem na spletu iskal kakšno sliko nadangela Mihaela za ta blog, sem se začel čuditi: nič novega nisem napisal, ves svet pozna njegovo vlogo pri prekinjanju zlih vezi. To je zame dokaz, da je današnje pisanje resnično, kajti nikoli nisem o teh stvareh bral (a sem bral precej), ampak mi je Duh pojasnil, in lasten križ ob času. 

četrtek, 27. april 2017

33+5. Religija žal še NI Evangelij


Danes na obisku: duh razločevanja

  

                                                                                                                  splet

                                                                                                
Ni dovolj le o Ljubezni govoriti, ker se ta sploh ne bo razvila (kako, o tem še ene besede nismo rekli), če ni duha razlikovanja. In če neke stvari opravljamo versko-avtomatsko, ne vedoč, da smo pravzaprav še vedno v materiji. Ker smo še vedno dvojni. 

Skozi naše zapise smo pogosto utemeljevali, da vera v Gospoda še ni Ljubezen z Gospodom, ter da religija še ni Evangelij. V čem je bistvena razlika?

Gospod, duhovna Ljubezen, Božje Znanje itd. so transcendentni (= presežni) glede na materialna pojmovanja, v njih ni protislovij (zato tudi hinavščine ne).

Materialni svet in njega razmišljanja pa je vedno protisloven sam s seboj, ker je to svet dneva/teme, moškega/ženske, yanga/yina, dobrega/slabega. Zato je tudi teologija, ki jo razlaga neodrešena duša, protislovna sama s seboj in lastnim naukom. Kot taka pa je neodrešujoča.

Nekaj primerov

1.) Že smo omenjali veliko zmedenost Janezovega zapisa Bog je Ljubezen (blog št. 26), kjer preprost Gospodov um ne more vedeti, kaj je kaj. Podobno je z vsem krščanstvom: nenehno omenja veliko Ljubezen do sveta, a če pogledamo samo zgodovino, je bilo te ljubezni najbrž manj kot je bilo hudega. Ni daleč od resnice trditev, da se je krščanstvo vtepalo z ognjem in mečem. Tudi stoletna mesarska klanja med katoliki in evangeličani preprost Božji človek ne more umestiti niti k Jezusu, niti v Evangelij, kvečjemu v Staro zavezo in islam, ki se je sprevrženo učil od nje.

Zadnjič sem bral odličen nagovor bivšega nadškofa Antona Stresa (KLIKNI), ki pa se čisto na koncu konča tako, da preprosta Božja duša ne ve, kaj je kaj:

»Kakršnokoli postavljanje ljubezni pred vero ali obratno, vere pred ljubezen, je enostransko in ni zvesto krščanskemu izročilu.«

Kar je seveda res. A toliko smo že pisali o Ljubezni in 'ljubezni', pa celo najvišji oča nemara še vedno ne ločijo tega. O KATERI ljubezni naj bi kristjani govorili, za Gospoda svetega? Pojdimo na kratko še enkrat od začetka (to je kot bi po skalah brazde orali):

Slovenci, Veneti, prihajamo iz Indije, tudi naš jezik je tak in ima stotine besed, ki jih najdemo tudi v sanskritu. Ta 'jezik Boga' pa ne pozna besede ljubezen, za takšno čustvo, ki je do sveta. Ljubezen je za naše Božje pra-prednike le ena:

To je Ljubezen do Boga in z Njim in s svetimi.

To so vedeli že vsaj 3000 let pred krščanstvom, in takrat tudi zapisali, torej dosti pred Toro, Staro zavezo. Za to, kar svet imenuje ljubezen in posledično razlaga tudi gospod nadškof, pa obstaja povsem druga beseda: to je POŽELENJE. In ker je materialistična vera iz istega rodovnika, je tudi njena 'ljubezen' do sveta takšna: prikrito poželenje ZASE. Pozornemu bralcu takšno vsakdanje Cerkveno izrazoslovje povzroča hude preglavice, površnim bralcem pa dela skrito zmedo v dušah. Kajti celotno krščanstvo je pozabilo na tole, zato ne loči zrnja od plev, ostanek originalnega Janeza pa je to znal ločiti; 1 Janez 2,15:
         
Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni.

Ljubiti svet torej sploh ni možno, ker to ni ljubezen. Svet si lahko le 'poželimo', pod krinko nekakšne 'Ljubezni', a vse skupaj je hinavščina, ker smo pozabili na prvo Božjo zapoved:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem, kar si!

Šele potem bo tvoja ljubezen do sveta prava, ker bo Kristusova. In to bo le ena, nebeška Ljubezen, katera nikoli ne vsebuje niti enega atoma zemeljske 'ljubezni', poželenja. Vse kar si Božja Ljubezen želi na tem svetu je namreč le eno: voditi duše k Odrešenju.

2.) Gledal sem Rimski križev pot 2017 (KLIKNI), prekrasno in HVALA. Čisto na koncu, v zadnji minuti, pa redovnica zaključi celotno oddajo z razlago, ki bi jo lahko razumeli in strnili v tole žalost:

Jezus je prišel na svet, da bi bil naš Suženj.

Prav to pa nam očitajo druge religije: imamo Sužnja v nebesih, ki še zdaj trpi za naše grehe, za grehe krščenih kristjanov, zato da lahko mi lepo, mirno, GRDO GREŠIMO ŠE NAPREJ in verujemo, da bomo na tak način zlahka prišli v nebesa. Ker imamo tam Super-Sužnja. Kot neki super-Mario?

                                                                                                   Grob neznanega sužnja, Allisom Meier

Seveda bi se morala takšna sveta oddaja zaključiti s pojasnilom tega 'suženjstva' in s klicem k služenju Gospodu z Ljubeznijo. Za kaj takega pa bo potrebno okoli 200 let, tako trdonjast je kristjan. Zanj je Gospod le suženj, mlekomat. Če nam ne daje vsega, kar si v svoji nespameti zaželimo, gremo pa v mega-market. V nedeljo dopoldne, ker nam tako paše.

Neznanje, neznanje in še enkrat neznanje Resnice se kaže na vseh nivojih krščanstva: ne boš prišel v nebesa, ljubček, ljubica, če se zanašaš le na svojega Sužnja, niti če boš suženj soljudem, ampak le, če boš:

Svojega Sužnja Ljubil in bil Njegov služabnik.
In bil najnižji služabnik služabnika Njegovega služabnika od služabnika.

Kajti: Nebeško Kraljestvo je zagotovljeno NAJPADLEJŠIM, ki so tako zelo 'ubogi v duhu', tako zelo brez vseh svetnih upov, da se v svoji ničevosti in porazu zrušijo pred Gospodom in Mu služijo, tako da služijo Njegovim svetim in njih služabnikom.

Zlata vstopnica h Gospodovim stopalom je torej le ena: biti NAJPADLEJŠI.
Ki pa se je z vsem, kar je, vrgel Predenj.

Seveda je moral pred tem odvreči ali izgubiti VSE.

Kako samozavestno nekateri pri mikrofonu govorijo stvari, ki jih vernikov um ne zaznava, na duši pa puščajo odprte rane in ji uničujejo kompas, ki pelje Domov! Že smo omenili redovnico z visokimi petkami in vsem nam vidnim čipkastim modrcem, ki je 'rada lepa' in je na TV. In resnično, resnično, poglejte: ko je 12-letni fantič končno sprejel, da je to nuna, je padel v kavč in se hihital, dekletce pa si je zaželelo biti taka nuna. Zgledi vlečejo, in morda nas čaka živahna prihodnost z disko-nunami, kar so že neresni filmi prikazovali. Ko jim bodo dodani še playboy-fratri, bo to pravi raj. Sredi pekla.

3.) Prebral sem intervju s patrom Markom Rupnikom (KLIKNI). Vselej jih rad preberem ali pogledam, a vselej ostane nekaj nenahranjenega v duši, ker nekaj pač manjka. Pater so velik Božji umetnik, vse boljši in boljši, in so tudi duhovni učitelj vesoljne katoliške Cerkve. Že sem omenjal, da za duhovnega učitelja čudno, da se boji smrti, kot je nekje omenil, in je kasneje pojasnil, da se je tudi Jezus v Getsemaniju bal smrti. Naj malo pojasnim razliko.

Nihče ne more biti duhovni učitelj, če se boji smrti. Kajti duhovni učitelj je transcendenten, ali pa ni duhovni. Transcendenten pomeni, da je presegel materialni svet in njega rojstvo/smrt, saj mi nismo telesa, ampak duše. Duše pa živijo večno, enako kot Gospod, ZATO SMRTI NI. Kdor se torej boji smrti, ni vreden, da se dotakne opanke prvokrščanskih mučencev in patriarhov.

Je gospod nadškof Zore te dni dejal, da se vsakdo boji trpljenja, saj se vsakdo poti in trese pred zobozdravniškim stolom. To je res, a je spet le polovična resnica. To resnico sem nekoč rešil pri svojem zobozdravniku, s katerim sem imel nekaj časa kar dosti krvavih opravkov. Rekel sem mu: »Ne bojim se, popolnoma sem miren v sebi in ni mi mar, a moje telo deluje povsem drugače: srce mu razbija in pritisk se mu dviga in poti se in zebe ga.« Nasmehnil se je: »Seveda, to so milijone let stari instinkti fizičnega telesa. Naučil se je ali udariti ali pobegniti.« Rekel sem mu: »Tudi moje telo želi to dvoje, jaz pa ne.« Jaz torej nisem moje telo.

Kaj lahko iz tega vidimo: mučenci za Kristusa so se sicer tresli, kot šiba na vodi, ker se jim je telo treslo pred levjimi gobci in rjovenjem, a duše se jim niso tresle, ker so bile s Kristusom.

Današnji fratri pa ne ločijo tresenja telesa od tresenja duše; seveda, ker se trese oboje. Pa da se je Jezus bal smrti, pričujejo točno od nje zastrašeni – kot družinski ljudje govorijo, da je imel družino, in prešuštni, da je imel ljubico. Kdor veruje, da se Bog boji smrti, je džaur, nevernik, ker razmišlja po zemeljsko, po kamnito. Jezus Kristus Gospod je Bog, Bog v podobi Odrešenika sveta, in naj bi se bal fizične smrti, ki se je še Njegovi mučenci zatem niso? Kere neslanosti, lepo vas prosim: ste že kdaj Srečali Gospoda?

Zgodilo se je nekaj drugega: Gospod je, kot vsak, ki je Njegov, zelo EMPATIČEN. Čutil je, kaj mu hudičevci pripravljajo v svojih mislih. To se seveda zelo dobro čuti skozi eter, tudi pisec tega bednega bloga čuti, kdaj mu kdo pošlje Ljubezen, gnilo 'ljubezen', kdaj pa kak teološki možganski laser bere te vrstice. Torej: Jezus Gospod je vedel, kaj se Mu pripravlja, saj se to lahko čuti tudi na milijon kilometrov! Vedel je, da si nekateri pripravljajo pot v pekel, da pripravljajo show, ki jih bo peljal k hudiču, a kdor se bo usmilil Nedolžnega med Njegovo kalvarijo, bo blagoslovljen in Odrešen. Zato je sprejel ta grenki kelih pelina, ker je Jezus Ljubezen, ker je Kristus Ljubezen za nas. Ni se torej bal smrti, ker smrti ni, še posebej za Boga ne, se Mu je pa treslo telo, ker je vedelo, kaj mu sledi. A če se nam trese telo in se bojimo mučnega umiranja, to NI enako, kot če se nam trese telo in se NE bojimo mučnega umiranja, SAJ NAS VENDAR VODI DOMOV. Kdor ima Ljubezen, nima strahu.

Govoriti, da je Bog Ljubezen, ki pa ima strah pred smrtjo,
je materialistična teologija, skregana sama s seboj.

Je papež zadnjič rekel, da Cerkev rabi nove mučence (KLIKNI). Morda ga pa islamisti uslišijo? Priti do mučeništva je dandanes dokaj preprosto: pošlješ 40 kardinalov v Sirijo in tam naokoli, po 'dva in dva', pa naj oznanjajo Jezusovo slavo. Kot je to poskušal sveti Frančišek. A on ni postal mučenec, v svoje razočaranje, oni pa bodo, ker si ga ne želijo.

Ojoj, povsem sem zašel iz linije tretje točke, sorry. Želel sem čisto nekaj drugega izpostaviti. Takole pripoveduje gospod Rupnik:

»Že moj oče je dejal: ''Marko, ko ti bodo ljudje v življenju hoteli povedati nekaj, kar bo zate lahko tudi težko, pazi na to, kako ti bodo to povedali. Ko ti bo nekdo govoril na lep način, čeprav bo zate težko, bo to resnica. Kdor ti pa ne bo lepo povedal, ni v resnici.'' To je zelo blizu Solovjovu, čeprav ga moj oče nikoli ni bral. Zakaj? Ker se po Solovjovu resnica razodeva v lepoti. Resnica ustvarja lepoto," pravi p. Rupnik.

Ta je pa krepka! Imeti takšnega očeta pomeni nikoli do konca razrešiti ojdipov kompleks in biti večni skriti ali odkriti upornik, revolucionar. Četudi živeč v Cerkvi. V tem stavku je prisotna dresura vse duhovščine in zdravnikov: če ne govorijo umetelno, blago in sladko, lepo, kot Frančišek, potem v njih besedah ni resnice. O Bog, o sveti Božji križ, kako človeka to zadane! Kajti z menoj vzgojitelji nikoli niso ravnali tako in hvala Bogu da niso, ker sem le na trde besede (in tudi dlani) kaj dojemal. Moji vzgojitelji so bili torej po tej razlagi vsi od laži, a delovali so, kot je deloval Jezus Kristus: vzeli so bič in izgnali hudiče iz mojega templja, kadar je bilo treba. Janez 2, 13-17:

Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. 

                                                                                  2:26 min
Je bilo v tem dejanju kaj lepote? Prav nič ni bilo lepote, zato je po besedah duhovnega učitelja Cerkve v tem laž. Tako razmišlja tudi današnji razvajeni poženščeni predojdipalni človek, ki ne vidi tri prste naprej. Razmišlja enako kot lažni komunizem in moderno brezboštvo, ki pa v svojem delovanju ZASE nista prav nič nežna. Samo v zahtevah do SEBE zahtevajo nežnost. A poglejte lepoto: ko jih je Jezus vse razgnal, je bil tempelj očiščen demonov, kajti Jezus jih je na tak, trd način izganjal. Tempelj je postal lep in v lepem templju je Resnica stala. Mnogi so namreč demoni, ki na lep način, z lepo besedo resnice, nikamor ne odidejo, ampak skočijo nate in te pretepejo do golega. To ve vsak policaj na cesti: nima katekizma in brevirja s seboj, tudi svete vodice ne in olja, ampak palico, lisice in solzivec, in mnogi demoni že samo ob tem 'stojijo mirno'. In glej: 'lepota zasanjana'! Policist se po nekaj vljudnih opozorilih zadere in se prime za palico za pasom – in večina norcev se umiri. Je bilo v tej grožnji kaj lepote? Seveda je bila, kajti lepo je gledati mirno ulico, kjer ni razbojništva. Ljubezenska navidezna grdota torej pogosto pelje v lepoto, kar so mnogi svetniki pridigarji vedeli, ki so tudi s tršo besedo izganjali demone iz ljudi. Tega so se naučili od Jezusa. Matej 23:
         
Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe.

Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni to nič, če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga prisega veže.‹ Norci in slepci!

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih ter govorite: ›Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.‹ Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke.

Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino? Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Resnično, povem vam: Vse to bo prišlo nad vas.

Kje je tukaj kaj sladkorečniške poslovne lepote? Ni lepote, kajneda, torej so po učiteljevi razlagi to laži. A lepota vendarle pride kasneje, po takih govorih: mnogi se spreobrnejo, ker jim le tak govor izžene zlo iz srca. Ne pa vsem. In obratno: leporečenje resnice pogosto rojeva grdoto in uresniči se: lepi nameni postanejo tlakovci v pekel.

Toti nepomembni Jona je kdaj komu nekaj trše kaj povedal, in kdor je bil vsaj malo ojdipa rešen, je bil rešen, kogar pa je mama vzgajala, pa copatasti oče, ni bil rešen nikoli, ker se bo vedno upiral Besedi, zgledu (avtoriteti), učiteljem in Bogu.

Že pri ustoličenju nadškofa smo poslušali govore, kjer so ga svarili, naj bo vsepotrpežljiva, diplomatska, blaga, mehka, sladka, puhasta in medikava ovca. To te verniki kar takoj na realna tla postavijo: ali boš ovca, ali pa boš sam popeval v tej visoki dvorani, in jo pometal. In je konec z nadškofom, še posebej, ko se mora politikom prilizniti, v dobro Cerkve, sicer ga gredo takoj papežu v Rim naznanit. S falkonom se popeljejo, četudi se pred tem še enkrat niso pokrižali ali laži spovedali. In dobri Frančišek jih sprejme ter posluša. Škofov pa ne sprejema tako hitro, naših še posebno ne. Pa razumi?

Aja, še PS: Da ne bo kdo mislil, da spoštovani pater Marko govori kar tjavdan: njegova umetniška skupina resnično deluje po principu: 'kamo Mihelandželo okom, tamo šegrti skokom'. Njegova avtoriteta je nesporna in vodenje je blago, a v ozadju je nekaj tigerskega, brez dvoma (potem tudi skupaj jedo pršutek in spijejo kak vinček - hvala pujskom, da darujejo življenja za Gospodovo umetnost). Ko človek to začuti, mu je jasno nekaj, kar očetu ni: pater niso 'niko i ništa', ampak so mnogo, še posebej ker so nekakšna desna roka papežem, torej med najvišjimi v Cerkvi. IZ TEGA izvira moč poslušnosti, ki jo ima SKRBNO PREBRANA ekipa do njega. Če bi taista oseba bila s.p. umetnik v svojem, v atelje predelanem kozolcu, bi bila ekipa popolnoma druga in odnosi popolnoma drugačni, kajti resničnih 'niko i ništ' (ubogih v duhu) dandanes ne sledi nihče, razen živi Gospod. In še kdo, ki je enaka nula.

4.) Turni cerkva. Kot mnogo drugega, se je krščanstvo tudi gradnje cerkva učilo od prednikov, 'poganov'. Tisoče let pred krščanstvom so že staro-egipčani na točno določena mesta 'zmajevih linij', ley linij, in njih križišč, postavljali templje in obeliske.
  

                                                                                                                                              
Obeliski so pravzaprav akupunkturne igle, ki s svojo težo in višino združijo zemeljsko moč z nebeško močjo. Tam potem nastane srce svete energije. Temu služijo tudi cerkveni turni. Niso samo obešalniki za zvonove, niso samo izkazi cerkvene moči nad bednim življem, ampak so prvenstveno 'akupunkturne igle', ki ustvarjajo sveti prostor, ne le po 'simbolu', ampak tudi po moči zemeljske aure, ki se na teh mestih prebije vse do nebes.

In poglejmo si zdaj to nevednost šolane duhovščine: že prva leta Slovenije so začeli v nekatere turne skrivati visoko-frekvenčne bazne postaje mobilnih operaterjev. Sem slišal. Če so ljudje osveščeni in se upirajo, pa jih podlasice zakrijejo v ciprese; manjše, vaške naprave pa skrijejo v premične 'dimnike' podkupljenega vaščana. In začne se 'tiha smrt': zelo težavno življenje tistih, ki jih te postaje obsevajo od blizu in daleč. Kjer se žarki teh postaj križajo, nastajajo skrajno moreča področja, in ni malo krajev, kjer se tako združi sevanje tudi treh ali več postaj.

In pridejo gospod župnik, z izbrano podlasico v avtu, h ključarju cerkvice, ter ga nagovarjata k montaži teh naprav v turn cerkvice. Podlasica pravi: »Ne bo nihče nič videl, vse bomo tako uredili, da bo nevidno!« Župnik, šolani in krščeni, pa si manejo roke poleg. In samo sreča stori, da se ključar ne da podkupiti, in stvar zavrne, z obljubo ljudske vstaje soseske. Potem župnik odnehajo, ne manejo si več dlani, a postaja nastane na drugem bregu in nekdo drug pobira judeževe dividende. Vendar bo ta denar zelo grenak tem dušam, kajti povzroča trpljenje ljudem in naravi. Župnik so se po zdravi pameti kmeta sicer rešili, a v fari je mnogo cerkva, in ne vemo, v katerem turnu je lahko skrit hudič.

Neznanje, neznanje in še enkrat neznanje, zavito v dvoličnosti. Eno je Evangelij, drugo pa je 'realno življenje' ????

Zaključek

Tole sem želel še enkrat povedati: blog je za tiste razmišljajoče, ki si želijo Gospoda takoj, kmalu; ki bi že zdaj, že za časa življenja, radi Božje cvetje vonjali in Gospodu služili. Običajni verniki, ki pa imajo neke koristi od vere in Cerkve, se znajo našpičiti. In tudi opehariti. Bog ne daj, a tu ni pomoči. Pa vendar govorimo samo to, kar živijo svetniki in je Gospodu zelooooooo ljubo. Sprejmi, kdor zmore ali komur je dano.

Večkrat si želim biti ponižen bizgec, a mi nikakor ne rata: ni mi Gospod tega namenil, tudi tu sem prikrajšan, enako kot pri šolah, ki nimam nobene. Vsem omenjenim se ISKRENO opravičujem, če sem jih kaj prizadel, in bom pokoro opravil danes: molil bom zanje.

Aleluja! 

Vaš sluga, črv.

nedelja, 23. april 2017

33+4. Ko Gospod stori, sluga joče od Milosti


Sveta Favstina Kowalska, ki je prišla v Imenu Gospodovem

Ne vem, kje bi začel in kaj natančno pisal, TOLIKO vsega se je nabralo te dni in čase! Srce hoče razgnati, duša se širi prek meja obzorja. Vse skupaj bi lahko stisnil v en sam svetopisemski navedek, 1 Kor 2,9:

Kakor je pisano:
Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
in kar v človekovo srce ni prišlo,
kar je Bog pripravil tistim, ki Ga Ljubijo.

A ne le tistim, ki Ga ljubijo, ampak tudi tistim, ki se jih dotaknejo srca in misli prvih.

Danes, še v mraku jutra, sem (medtem ko so na slovenskem peli o tem, kdo koga ljubi in kdo se je pijan zbudil) na 'Hrvaškem katoliškem radiju' zaslišal Rožni venec Božjega usmiljenja in druge pesmi o današnjem dnevu, ter se zjokal od Milosti. Sicer ne poslušam radija, edino ob nedeljah zjutraj ga kdaj prižgem, in danes sem se priklonil sveti Favstini, ona pa je po Gospodu odgovorila. 

Logika Prve zapovedi vseh zapovedi

Prva zapoved, nad katero ni nobene druge in so vse ostale (tudi Druga) odvisne od nje, je:

Ljubi Boga, svojega Gospoda, z vsem, kar si: srcem, razumom, telesom in delom. Ko je to uresničeno, se odpirajo vsa vrata, o katerih nam dajejo slutiti svetniki.

Zdaj pa k logiki vseh logik: Kako boš komu koristen, če sam nisi zadovoljen, če nisi srečen??? To ni mogoče, kajne? Grenki ljudje so le od male koristi tako Gospodu kot svetu. Potrebno je torej biti vsaj malo srečen v svojem srcu. Inteligentni bralci in verniki zdaj že vedo, da ni nobene trajne sreče izven našega ljubečega odnosa z Jezusom, ki je Gospod. Vse druge sreče so minljive in na koncu žalostne ali prazne, samo Ljubezen z Gospodom in Njegovimi vedno narašča in se medi.

Prva zapoved nas torej neposredno, direktno, vodi k skriti sreči v duši, v srcu. Samo od tu naprej lahko človek 'po Božje' Ljubi svet in mu pomaga. Današnje krščanstvo pa je s te poti v večinski meri zašlo, ker Prve zapovedi, Ljubezni z Gospodom, ne zna več obuditi. Naletel sem na LINK, ko bivši pastor govori, zakaj je padel in zakaj pada po 1500 pastorjev mesečno, tam čez lužo: ker si želijo neke ljubezni, potem pa končajo v takšnih in drugačnih odnosih z ženskami, ki pa niso več moralni, zato so iz Cerkva kot duhovniki izbrcnjeni. Zdaj to leze še v katolištvo: ker jih ne poteši odnos z Gospodom, ker ta odnos ni obujen, ne poteši niti sveta hostija niti obredje, zato jih tešijo razumevajoče ženske in njih telesa. Pri tem je treba omeniti še naivnost in žensko prilagodljivost, in iz dobrotneža postane bedak in kriminalec: PRIMER (tekst prekrijejo reklame, zato klikajte 'nazaj'). Podobne stvari smo šli 'čez', v večji ali manjši meri, vsi, in iz tega vrtenja v krogu in iskanja 'tam, kjer ni', nas lahko reši SAMO živi Jezus Kristus, ki Ga skozi poskuse Ljubezni spoznamo kot VSE. Takrat postanemo notranje mirni in srečni, tudi modri, zunanje pa morda malo nesrečni zaradi duševne slepote sveta.

To je torej totalna in zmagovita logika Prve zapovedi:

Brez nje ni sreče, brez sreče pa ni Druge zapovedi.

In je seveda totalni poraz Druge zapovedi o ljubezni do sveta, kajti ta ljubezen je peklenska in lažna (KLIKNI), vse dokler Prva zapoved ni povsem uresničena. Šele takrat umremo v Kristusu in se Rodimo v Kristusu, za večno, zato je tudi naša Ljubezen do sveta od Kristusa.

Izkazi resničnosti naše Ljubezni z Gospodom

Že sem ponazoril naše čutenje: fizični čuti so nam kot lovke hobotnice, um pa je kot glava hobotnice, ki vse čuteno sprejema, in si videnega ZAŽELI. Zato ni ključna le askeza čutov (samostanska strogost telesa), ampak askeza uma. Kontrola in prevzgoja lastnega živalskega uma. Vse to sem že opisal nekaj blogov nazaj, pa še enkrat: pred fizične čute postavljajmo Gospoda v Njegovih raznoterih oblikah, da bodo umu sporočali Gospoda, um pa usmerjajmo v razmišljanje o Gospodu in Božjih poteh. Tako bo naš um postopoma 'zaspal' za želje po svetu in si bo ZAŽELEL Gospoda. Ko bo na tak način vsaj delno ozdravel od norosti sveta, bo začel nazaj komandirati čutom, kaj vse od Gospoda naj mu še priskrbijo: Božje vtise bo iskal, željan jih, kot žejni vode.

Naši zunanji čuti so: vid, sluh, okus, vonj in tip. Pod tip bi lahko prišteli še fizično delo za Gospoda. Komur je um vsaj malo že ozdravljen od sveta, izvaja tudi vsakodnevna fizična dela za Gospoda. Fizično delo za Gospoda in Njegove je npr. tipkanje tega teksta. Če želim tole tipkati, moram pred tem opraviti mnoga manualna dela za preživetje tega bednega telesa. Tudi ta dela postanejo smiselna, če hitim, da bi prihranil čas in moč za npr. tipkanje za Gospoda. Tako vse, kar delamo, postane, ne delo za Gospoda, ampak POMOČNIK za delo za Gospoda. Seveda se bodo tukaj takoj razveselili krščanski opravičevalci polovičarstva, in dejali, da je vsako delo delo za Gospoda. A NI, in je takšno razmišljanje le hinavščina, pod krinko katere delajo le za svoje riti. Ki ji pridenejo še nekaj puha, krščanskega verskega napuha. Takih ni Božje Kraljestvo.

Delo za Boga v fizični obliki je delo za širjenje resnice o Njegovi veliki slavi, ki je, za tiste, ki jo sprejmejo, Odrešilna za večno. Iti k maši ter doma v tišini 'razmišljati' (meditirati) o Gospodu, brez telesnih del Zanj, je verska iluzija. Enako pa le zunanja dela za Cerkev niso dela za Gospoda, če nimamo Ljubezni z Njim, to pa lahko dobimo le od tistih, ki jo imajo.

Karkoli počnemo za Cerkev, če v nas ni velike intimne bližine s Kristusom, ne bo prineslo rezultatov, večjih od kake drobtinice.

Biti kompleten pomeni imeti intimno, skrito in od sveta neprepoznano Ljubezen z Gospodom. Ki je tako velika, da smo vsak hip pripravljeni umreti Zanj, navzven pa opravljati, če se le da, skrita dela za širjenje Besede in Gospodove Milosti, vsem, ki to sprejemajo, posredno pa tudi tistim, ki ne. Vse je torej v SKRITOSTI. Umaknjenosti od sveta, nevidnosti, pa vendar vidnosti, a bolj malo z očmi ­– bolj nas mora svet po naši duši začutiti. Če smo mi resnični, bodo oni začutili – Kristusa, pa če se zavedajo ali ne.

Zato so 'pozerski' nastopi v imenu Jezusa, tako vernikov kot klerikov, žalostna zgodba. Žalostno je videti kakšnega škofa, ki govori počasi (da ima v ozadju dovolj časa previdno razmišljati), v pozi globokega misleca, zvečer pa je v njega duši melanholija. Takšni ne vedo, da je diplomacija smrt za dušo, a dobra le za telo. Brez žive Ljubezni z Gospodom in Njegovimi je vsaka kleričnost prej kot slej, hudo melanholična, kajti križani postanejo med svet in Evangelij, ki ga v svojem srcu še ne dojemajo. Zato je moja misel z njimi in zato jim želim pomagati, a je odziv samo nemar in visokost, ki že stiska pest v ozadju. Posledično bo Gospod oživil odvržene kamne (in ne posvečenih) in ti bodo podprli majavo Cerkev. Primer:

Pastirčki sveta

O, sveti ste pastirčki
naj bodem ovca vaša 
ležeč Vam pred nogami
kot v suhem prahu črv, 
a v duši čutim srečo
in Vi ste mi v brv -
ki pelje me Domov.

Koga, ki je vsaj malo Gospodov, ta slika ne sesuje 'v nulo'??

TUKAJ si preberite o teh svetnikih. Proti koncu teksta pa se človek pogrezne v jezo in žalost, ko bere te visoke klerike, kako sebično skrivajo tretjo fatimsko skrivnost, in jo le v osami svojega uma 'premišljujejo' v neki temačni sobani. Niti pogovarjajo se ne o njej. Tako so oblegani, da mislijo, da je bila ta skrivnost NJIM dana, ne pa svetu. Kaj lahko od Svetega Duha navdahnjen človek sklepa? Da jim je ta skrivnost VELIKA ZAGONETKA, četudi so svetniki med njimi, in nimajo ključa, da bi odgovorili nanjo, če bi jo javno objavili. Skrivajo jo, ker je ne morejo usrčiti in zaživeti. 

A nič zato, komu mar, ki za Kristusom hodi: Gospod objavlja skrivnost Evangelija, ki je le uvod v še večjo skrivnost ljubečega služenja Gospodu v nebesih, četudi smo še na Zemlji. Komu mar, če je res Kristusov, to bedno SKRIVAŠTVO, ki zaudarja po nekem elitističnem napuhu 'premišljevanja zadnje skrivnosti v intimi in tišini lastnega mraka'? In resnično, resnično povem vam: Kraljestvo bo zanje dolgo skrito. Ker so preslišali opozorila in celo kletve, ki jih je Gospod Jezus izrekal po sveti Brigiti Švedski vsem, ki so v črno odeti, a so jim duše tudi takšne. Kdaj se spreobrnete iz teh višin, kamnitih, hladnobnih, kdaj? Gospod vam to pove.

Ko Gospod stori, revni sluga joče od Milosti

Ne vem, če bi vam tole pripovedoval, a če morda jutri umrem, naj ne ostane to v mojem grobu, kot ostaja tretja fatimska skrivnost privilegij prestrašenih izbrancev v cementni palači Rima, ki pa ni Mir. Naj mi ne zamerijo, a če nekaj imaš, je ničvredno, če nisi dal naprej. Zato bom povedal, kaj mi v srcu gori. In tega se lahko vsakdo nauči, le tisti ne, ki mislijo, da lahko tukaj kaj ukradejo, a za razliko od razumarskih teologij, se Ljubezni ne da ukrasti in po svoje prirejati

V komentarju prejšnjega bloga sem omenil ubijalska sevanja baznih VF postaj. Vsi skupaj s sosedi vseh hiš, ki jih žarki neposredno zadevajo, smo bili že okoli dva meseca popolnoma zbiti: zbujali smo se zlomljeni, bolečih mišic in kosti. Kaj šele starci in otroci, ki so postajali bolehni. Lotil sem se dela, s starim znanjem, preden mi je Gospod vse odvzel, da sem bil lahko osvežen le Zanj. Zato sem le mukoma stare informacije iz sebe vlekel, kajti tisti duh je odšel. Uredil sem energije doma, a mi ni bilo mar za to, skrbelo me je za sosedje, četudi z njimi nimam dosti, le pozdrave in pa nesebično medsebojno pomoč, kadar je kdo v stiski. Obiskal sem jih in povprašal. Vsi so imeli enake simptome, razen onih, ki so spali v kakem zakotu spodnjega dela hiše.

Spoznal sem, da mi manjka znanja za modernodobne kataklizme. Zato sem malo posrfal po spletu in naletel na znanega slovenskega mojstra in inovatorja. Poklical sem ga in povedal meje mojega znanja. Mojster svetovnega formata je ta človek, in povedal mi je nekaj namigov, ki jih nihče normalen ne bi mogel razumeti, ker to je 'vesoljna znanost', šel sem prebrat nekaj njegovih tekstov … In takrat mi je Gospod rekel: Stori to in to. Storil sem – nič drugega kot so kdaj kaki naši predniki delali in dela omenjeni mojster – in vse grozote so izginile v nekaj trenutkih!! Izklopil sem vse zaščitne naprave in šel spat. Spal sem odlično in se zbudil 'kot raketa'. Že zgodaj sem klical in moril mojstra, ki mi je stvari potrdil, jaz pa sem mu povedal o Gospodu, ne o arhetipih in simbolih. Razumela sva se in moje srce pri Gospodu odslej moli zanj. Čisto srečen sem odšel k sosednjim hišam, nekateri sosedje so kar sami prišli do mene, in VSI SO ODLIČNO SPALI!! Od otrok, tamladih, do starejših. Ena teta me je spraševala, da se je že spraševala, kaj sem storil. Nič nisem storil, kaj pa bo to bedno revše lahko storilo?? GOSPOD JE STORIL, sem jim govoril, radi Ga imejte, in vsi so veselo sprejemali, četudi niso kaj verni. In sem babico v veselju dvignil in vrtel, ter odšel domov.

Vidim, da so mnogi ljudje v dušah vseeno verni, a s Cerkvijo nočejo imeti opravka. Takšna realnost ni dobra. Morda bi se sveta Cerkev povprašala, ali ni sama morda kaj k temu pridala, ne le hudič? Cerkev je marsikje skrivaj pridala sevalne naprave v svoje turne, da je lahko pokasirala Judežev denar - o tem bom še pisal, ker mi je človek povedal te dni.  

No, zgodilo se je. Nič nimam s tem, Gospod, Ti si storil, in tako bo za vedno, dokler bodo stvari kot Si mi naročil. Kako Te imam rad, da se kar srce topi!! Bral sem o nekem vzhodnem duhovniku, ki so ga podobice za srečo nesrečne družine prosili, pa je naredil packo na papir in slugi rekel, naj jim nese. Bal se je, sluga, kaj bo gospoda na packo rekla, a so bili hvaležni in jo nalimali ob oltar, ter čez čas poslali zahvale in darila, ker so vse nesreče prenehale. Pa čudežni primskovški župnik Humar je mrtve iz groba obujal, ali pa je kmetu, ki je prihajal po polju prosit za zdravje plemenske svinje, zaklical, naj se obrne in gre domov, ker je svinja že zdrava, a naj ne pozabi klobase v grmu, ki jo skril, ker si je premislil župniku darilo prinesti. O vsem tem sem večkrat bral in se čudil. Do danes.

Vsaka gora ima svoje ime, osebno ime, in vsaka težava ima svoje ime. In če rečeš tej gori, naj se vrže v morje, se bo vrgla (KLIKNI). A zdaj vem, da to ni vera, da se bo kaj v morje metalo, ampak 

VERA V GOSPODOVO LJUBEZEN!!!

Zdaj še trdneje vem: tako deluje Gospod tistim, ki Ga Ljubijo, ali pa vsaj verujejo Vanj. Aleluja!! Naj sprejme kdor zmore, to revše pa je ponižano v svoji nemoči in v velikem Gospodovem Usmiljenju ter resničnosti Obljube!

Nedelja Gospodovega Usmiljenja

To bi bile novice za danes, ki je sveta sveta nedelja, Gospodovega Usmiljenja nevesta. Kdor je že zrel, mu je sv. Favstina mati srčne sreče z Gospodom. Na HOZANI si lahko preberete za današnji dan, a ne spreglejte te zadrtosti, ko sveta Favstina Kowalska ni omenjena niti z eno črko, omenjen pa je papež, ki jo je k svetju spravil. Ja, katoliški svetniki so očitno res ene nule, da le Gospodu ne bi konkurirali? A Gospodu se takšno obnašanje niti malo ne zdi primerno: 'Bela nedelja' je od Gospodovega Usmiljenja, a kdor Njegove svete glasnice niti ne omeni (poslušajte danes po cerkvah gospode župnike), NE RAZUME NIČESAR, KAR SE LJUBEZNI TIČE, ker se mu še sanja ne, kaj pomeni: 'Blagoslovljen, ki prihaja v Imenu Gospodovem.' Takšen človek ni srečen človek – le kako je potem lahko kakšna korist od njega??

Še je malo časa. Amen. 


torek, 18. april 2017

33+3. Spominjanje je Pot k Bogu

                                                                                clipartfest.com

Nabralo se marsikaj za zapisati, a tudi najnujnejše delo, ki ga dež prekinja, se samo kopiči. Skušal bom uskladiti moči za oboje. In počasi se bo izluščila 'eksegeza za novi vek', ki je Gospodov. Seveda pa to NI Jonova razlaga, ampak je vse to dobil, po Božji Milosti, od svetega. Vse besede so le Njegove besede, a zaradi Jonove velike omejenosti, so le stotinka prvotnih. Naloga tega pisca je torej samo, da Besedo prevede (tudi skozi svoje spoznanje), za iščočega kristjana in iskalca 'novega veka'.

Bralka bloga je napisala: »Ko si napisal o ljubezni in spominjanju Gospoda - z veseljem preberem takšen zapis.« In nemara ista: »Kot je tukaj pokazano - v svetih podobah, slikah, filmih, pesmih najdemo ta stik, da smo jim naklonjeni, jih ljubimo.«

In druga: »Piši prosim o Ljubezni z Njim, vsak zapis je kot vržena žoga: ujemi Ljubezen in jo podaj Gospodu, On pa ti vrne z žarom v srcu.«

In tretji: »Solze zahvale in sočutja, priznanja, pokore, sreče. Draga Mati, Tvoj zgled nam je vsem v vzpodbudo, preko Tebe in Tvojih nas napaja Sveti Duh.«

Kdo je popoln in kako biti popoln?

Kdo je popoln? Kdo od nas ljudi, je popoln? Zakaj so sveti in svetniki popolni (čeprav duhovniki učijo, da so prav tako grešniki)? Zakaj so Gospodovi osebni spremljevalci popolni? Kako stremeti k popolnosti? To je vprašanje sedaj. A ne bo več.

Definicija duhovne Popolnosti je skrajno preprosta:

Popoln je tisti, ki nenehno ljubeče misli na Gospoda.

To je vse. Lahko pa dodamo še nekaj razlag:

Kdor nenehno ljubeče misli na Kristusa, opravlja najvišje služenje Gospodu v nebeškem Kraljestvu.

Kdor nenehno ljubeče misli na Gospoda, je Gospodov najbližji osebni spremljevalec v duhovnem svetu
(četudi še živi na zemlji).

Kdor ljubeče misli na Njegovega služabnika, in mu pomaga,
je Gospodov osebni ljubljenec.

Seveda iz teh temeljnih kamnov nebeškega Kraljestva sledijo tudi drugi poduki:

Kdor ljubi svet in kar je v njem, v njem ni Božje Ljubezni. (1 Janez 2,15)

Kdor se spravlja na Gospodovega najmanjšega (tistega, ki nenehno misli na Gospoda), mu Gospod skrajno težko odpusti. (Matej 18,6)

Kdor pomaga takšnemu Gospodovemu najmanjšemu, je deležen nebeškega plačila. (Matej 10,42)

Kajti (Matej 18,10):

Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje Mojega Očeta, ki je v nebesih.«

Njihove duše pa gledajo obličje Kristusa, ki je Odrešenik sveta.

Nihče, kdor ima telo, ne more biti popoln. Četudi je moralno in teološko izjemna oseba, se ne more tistim preprostim, ki nenehno ljubeče mislijo na Gospoda, niti vezalk na čevljih dotakniti. Kajti med vernimi in tistimi, ki Ljubijo Gospoda, je velik prepad in posledično verni zaničujejo Gospodove najmanjše, jih ne razumejo, s tem pa sebi na glavo – kljub veri v Jezusa – kličejo velika trpljenja.

Kdo je torej Popoln? Popolna je bila polpismena sveta Favstina, pa najbrž nepismena Bernardka, pa nešolana Mati Tereza … Seveda so bili Popolni tudi mnogi izjemni teologi oznanjevalci, a želel bi, da za vedno sprejmete, da Popolnosti ne naredi toliko in toliko:

- naučenih navedkov in teoloških bravur,
- obiskov svetih maš,
- spovedi,
- svetih obhajil,
- poklekov in priklonov,
- denarnih darovanj,
- romanj v svete kraje,
- nahranjenih ubogih,

ampak nas dela Popolne samo Ljubezen do Gospoda in Njegovih spremljevalcev.

Kako do te Ljubezni?

Ljubezen do Boga ni ena beseda niti ni en obred. Kot vidimo, ni niti sveta birma. Kajti kdor več misli na družinsko zabavo po birmi, kot na birmo, ni prejel Svetega Duha, ampak je stari duh zmedene okolice v njem ostal. Kdor sprejme Svetega Duha, Ga namreč sprejme celega, kajti Sveti Duh se ne deli po kosih, ampak v celoti, in kdor Ga sprejme, oživi v totalu in pleše od radosti pred Bogom, a ne z ljudmi.

Kako torej do te Ljubezni? Kot smo že mnogo govorili, NEKDO, KI JO IMA, TI JO MORA DATI. To se zgodi po naklonjenosti med osebama, pa četudi je le trenutna. Dobro je, da je v srečanju, lahko pa je tudi le skozi srečanje v duhu, če je iskalec od velikega srca. Takrat se sprejme seme Ljubezni z Bogom.


To je potrebno potem gojiti: po navodilih Božjih zapovedi in Jezusovih usmeritev, je potrebno nenehno puliti plevel okoli kalečega semena, da ne bo zadušeno. Pleveli so svetne 'ljubezni', ki so le navidezno videti ljubezni, v resnici pa so poželenja, ki se končajo v grenkostih. Vedno. Včeraj je medijska faca na TV razlagal, da nikoli ni naslednjič enako, kot je bilo prvič. Zato je potrebno nenehno iskati in dodajati, vse do megalomanstva. Do norosti. To je narava sveta. Narava Božjega sveta pa je ravno obratna: iz malega raste veliko, in nikoli se ne zmanjša, samo veča. Zato, ko enkrat dobimo seme Ljubezni in skrbimo za plevljenje in zalivanje, Ljubezen samo še narašča, narašča. To je znak, da je Božja.

Kako torej to Ljubezen vznegovati in krepiti vse do nebes?

Prvo je torej DOBITI Ljubezen od tistega, ki jo ima. To so Gospodovi najmanjši, na zemlji pa so ničle, ubogeži v duhu, poraženci, od napuhov sveta odvrženi. Za ljudstvo, ki ne vidi, ki ne sliši, so le navadni ljudje ali pa nepomembne figure, ki jih oko ne zazna, če pa jih, se jim posmehujejo. Takšni 'niko i ništa' so Gospodov material.

Takšni ljudje so navzven videti običajne stranske zgube, v srcih pa so ognji skrivne Ljubezni s Kristusom in Njegovimi osebnimi spremljevalci. Zato jih ne morejo prepoznati niti običajni ljudje, niti verniki, niti kleriki, kaj šele kakšni visoki teologi ali katoliški filozofi. Če ima kdo od teh malih takšno karizmo, da dela čudeže ozdravljanj, postane znan ljudstvu, in potem mora nenehno bežati pred njimi, kajti želijo si telesa, ne Duha. Ker pa je narava Duha, da pomaga ubogim, so 'prisiljeni' služiti tudi svetu, v Božjo slavo, četudi si želijo predvsem le ob Gospodovih stopalih bivati. In tudi bivajo. Kako?

Spominjati se Gospoda je živi Gospod

Spomin je ena od treh bazičnih funkcij našega uma: volje, razuma in čustev. Spominjanje je del razuma. In prav spomin je najhujši birič vseh ljudi. Tudi svetniki poročajo, da je spomin mučitelj duha. Ker nenehno muči voljo, ki bi rada sledila Gospoda in ker nenehno moti čustva, ki bi rada postala Božja za Gospoda.

Spomin je torej pravi hudič, ko se človek loti hoje za Kristusom. Nenehno ga vleče nazaj: k sorodstvu, katerega izvor je spolnost in uživanje. Naše sorodstvo je namreč proizvod telesa, ni del naše Božje duše, ti proizvodi telesa pa so proizvod želje za spolnim ugodjem. To željo ima v sebi zapisano vsaka žival in tudi mi smo živali, dokler ne iščemo Boga. In dokler služimo enakim so-živalim. Jezus Gospod takšno služenje seveda strogo odsvetuje, če kdo želi biti Njegov najmanjši učenec. Reče: »Kdor ne sovraži …« KLIKNI

Jezus Gospod nas uči, naj ne sovražimo nikogar, a naj 'sovražimo' svoje sorodstvo. Sorodstvo v širšem pogledu je vse, KAR NAS VEŽE, DA NISMO PROSTI ZANJ: naš ego, spolno uživanje in njega posledice: otroci, partnerstvo, zidava stanovanj, avtomobili, boj za denar, položaj, moč in slavo, zasvojenosti … Vse te stvari počno tudi živali – nobene razlike ni med njimi in nami. Človek postane človek šele, ko začne povpraševati o Bogu in Ga iskati.

Telesni spomin na ugodje, ki ga že podedujemo s telesom in navadami naših prednikov in sopotnikov, nas muči k uživanju, s tem pa prepreči, da nikoli resno ne stopimo za Kristusom, poiščemo nekoga z Ljubeznijo, da nam jo daruje, in postanemo Gospodovi najmanjši, Njegovi osebni učenci.

To, kar nek zmedeni duhovnik na TV oznanja kot 'sveto spajanje' moškega in ženske, je v živalskem svetu poznano kot parjenje. Živali se ne parijo zaradi ljubezni, ampak zaradi ugodja – na mladiče in skrb zanje jim takrat še na misel ne pride. Ta želja po užitku ZASE, je torej zapisana v vsa živa bitja, ki smo patološko vezana na materialni svet. Ko spolni nagon ne zmore biti presežen v DUHOVNO ljubezen, se začno težave: ljudje si izmislimo razne spolne 'teologije', duhovščina si želi porok, spolnost z ljubeznijo pa oznanijo za 'sveto'. A naši sveti patriarhi tega niso razumeli tako. Rekli so: 'ali spolnost ali Bog' in HITRO našli pot v nebesa. Kajti spolnost ni le užitek, so tudi otroci, družina, denar, hiša, avto, računalniki, tablice, izleti, šolanje, obhajila, birme, vnuki, rojstni dnevi, pogrebi in kup bežnih 'prijateljev' in žlahte ... Pa vendar je tudi tukaj Gospod poslal rešitev: spolnost je vsaj malo Božja, če se izvaja izključno le med poročenimi pred Bogom, ki se združita zato, da se rodi otrok, ki se ga potem vodi k Bogu. Lahko rečemo, da je bil spolni akt svet takrat, ko potomec postavi Jezusa na prvo mesto v svojem življenju in živi po Njegovih napotkih. Vse ostalo so le običajna parjenja, z mnogo 'duhovne' filozofije in opravičevanja. Zaradi vsega tega se resni iskalci Gospoda 'dajo na uzdo' in s tem PRIHRANIJO kilotone časa in energije za hojo za Kristusom. To je ključno za uresničitev Prve Mojzesove in Jezusove zapovedi. Ko jo uresničimo, smo resnično Srečni in le takšni lahko izdatno pomagamo svetu. Za razliko od mnogih žalostnih duhovnikov, na primer, Bog naj bo z njimi. Nesrečni neizpolnjeni ni kaj dosti koristen ne Bogu ne ljudem, umetno veselje pa celo mladostniki prepoznajo, da ima nekaj 'sumljivega' v ozadju. 

Pri spominu smo. Enako nas muči tudi na druge načine: travme, zapisane v njem, ali pa bolne učenosti, nevtralizirajo poskuse volje, da bi sledila Kristusa. Svetna čustva in vezanosti pa onemogočajo razvoj zaspalega duhovnega čustva Ljubezni z Bogom. Bral sem članek o zasvojenih s pornografijo: kamorkoli pogledajo, vidijo 'tisto', ker so slike z 'vadbo' prešle globoko v spomin. To je le en primer, kako nas lastni spomin muči in ubija pri rasti duše.

Zato so svetniki najprej razvijali predvsem VOLJO, svoj sadistični spomin pa skušali ignorirati, ko jih je mučil. O tem poroča npr. sv. Terezija Avilska.

Edina rešitev iz tega nenehnega vrtenja v krogu je najprej podhraniti spomin, s tem, da GA ZAMENJAMO Z NEČIM BOLJŠIM. To je edina pot, vse drugo vodi v psiho-patologijo. Tisto boljše pa ni nekaj novega od sveta, ampak spominjati se Gospoda, z Ljubeznijo.

Nenehno spominjati se Gospoda je nebeška popolnost, kajti tam so vsi takšni: nenehno ljubeče mislijo Nanj.

Temu se reče 'duhovni boj' samega s seboj, ki pa je uspešen le, če razvijamo duhovno Ljubezen, ki ni od tega sveta in nima z njim NIČ. Seveda ta Ljubezen, če je resnična, deluje tudi za svet, a to je le odsev, ni pa glavno delo. Vsi svetniki so nenehno delali za svet, a si nenehno želeli oditi že enkrat Domov. Dokazov o tem dejstvu smo na naših blogih podali že celo množico, in kadarkoli slišim za kakega svetnika, ki ga še ne poznam, lahko slej kot prej v njem najdem enak vzorec. In navsezadnje: tudi Jezus ni ostal na tem svetu do svojega 120. človeškega leta.

In je bralka bloga napisala da »v svetih podobah, slikah, filmih, pesmih najdemo ta stik, da smo Jim naklonjeni, Jih Ljubimo.«

Zdaj pa prihaja nazaj sveto staro-katolištvo. Ne tisti janzenistični, bedančevski del, ampak sveto Znanje naših svetih patriarhov in babic, da je Gospod enak lesenemu križu, kapelici, razpelu, cerkvici, Njegovi podobi, besedi o Njem, pesmi o Njem – če Ga Ljubimo. Ko se nam začne prebujati duhovna Ljubezen do Jezusa in/ali kakega Njegovega svetega, predstavnika, poslanca, takrat naš um začne postajati duhoven, transcendenten. Ta beseda seveda ni niti malo razumljena, ker vse, kar je od psihe, ljudje smatrajo za 'duhovno'. Če samo pogledamo »duhovna dela« usmiljenja, kot jih uči Cerkev:

- grešnike svariti,
- nevedne učiti,
- dvomljivcem prav svetovati,
- žalostne tolažiti,
- krivico voljno trpeti,
- žalivcem iz srca odpustiti,
- za žive in mrtve Boga prositi.

Vidimo, je le eno od njih morda res duhovno delo, ostalo pa so 'psihološka' dela usmiljenja. Duhovnost je nekaj POPOLNOMA drugega, in to današnji kristjan ne razume: je Nekaj, kar presega svet in je od Kraljestva. Za današnjega človeka je duhovno vse, kar se ne vidi s fizičnimi očmi, vsaka ezoterika, četudi v resnici vse to spada v materialnost, v energetiko materialnosti.

Duhovni spomin torej ni enak običajnemu spominu. Duhovni spomin na Gospoda, Njegova dela, življenje in besede, pa tudi kasnejša razodetja, ter na Njegove 'male', in njih dela in življenje, tudi nas 'prestavi' v transcendenco, v duhovni svet. V pravi duhovni svet, ne le v tiste meglice izza fizičnega telesa, za katere ljudje mislijo, da so duhovnost. Za ljudi od sveta je torej duhovnost tudi pijančeva misel na skrito žganje – svet je zmeden in religije prav tako.

Duhovni boj za Popolnost – prvi korak

Boriti se moramo torej za to, da nenehno ljubeče občimo z Jezusom in Njegovim svetom. Kajti rečeno je:

Kogar um se fiksira na Gospodova sveta stopala, je Odrešen.

Ne mislimo torej na iskanje lastne popolnosti, ampak ko gledamo Gospoda, v Ljubezni, popolnoma pozabimo nase. S tem postanemo Popolni.

A to seveda ni tako lahko. Je lahko, za tiste, ki so spoznali popolno in absolutno in večno praznost sveta, in ki so se odrekli vsega, kar imajo. O tem bo govoril kak naslednji blog. Danes zastavimo samo seme. Gospod Kristus je to seme dal v en sam stavek, ki ga današnji kristjan, živeč v blaznosti verskega polovičarstva, ne sliši in ne vidi. A samo ta stavek je stavek vseh naših svetih patriarhov, puščavniških očetov, od katerih zgledov se je krščanstvo pravzaprav razvilo. Oni so se držali le enega Jezusovega stavka, ker je to najhitrejša in najlažja pot Domov. Luka 14,33:

Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti Moj učenec.

Zdaj bodo šli mnogi verniki v luft, vklopili katoliško-evangeličansko opravičevanje in iznajdljivo eksegezo, samo da bi OBDRŽALI vse, kar imajo, in bili poleg tega še Učenci. Šli bodo h gospodu župniku in če bo prebral Jonove bloge, jim bo s trdnostjo Petra skale zagotovil, da je toti pisun v zmoti, zaveden in da ga je nujno preslišati. Namreč, tako se dogaja. Tako se dogaja že od pred-Kristusa, ko so poslane preslišali in celo – ubijali. Rezultat tega je seveda nadaljnje tavanje duš tam okoli cerkva in vice po telesni smrti. To je zelo lahko videti, ker hodijo nazaj in milo prosijo molitve. Zakaj se jim to dogaja? Ker je svet aroganten in ker je pozabil na prvo Božjo zapoved:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, nase pa pozabi.

Zapustiti vse, pomeni vse še stokrat nazaj dobiti, a od zlata spremenjeno in v sladkosti srca cvetoče. Marko 10, 28-31:

Peter pa Mu je začel govoriti: »Glej, mi smo VSE ZAPUSTILI in šli za Teboj.« In Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Mene in zaradi Evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive, in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.«

NIKOGAR NI, je rekel. Jezus nam daje preprost recept, kajti popolnoma razume naravo posvetnega uma. Matej 6,20-21:

Nabirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.


Naš zaklad je torej tisto mesto, stvar ali oseba, kjer je nenehno naš um, naše srce. Če smo vezani na svojo telesno družino, bo naš um vezan nanjo in ne bomo zmogli razviti Ljubezni z Gospodom, kajti Jezus to zagotavlja le tistim, ki se Mu popolnoma predajo, z vsem srcem, dušo, mišljenjem, močjo in telesom.

Vse te naše pisarije so zelo težke za tiste, ki 'nočejo vedeti', da bodo ob smrti telesa izgubili vse stvari, na katere so zdaj tako živalsko (ali celo demonsko) vezani. Kdor pa se jim ŽE ZDAJ odpove (iz modrosti poznavanja narave sveta ali zaradi Ljubezni do Gospoda ali katerega Njegovega), bo že zdaj odvezan in svoboden Ljubiti, in že zdaj bo njegova duša v nebesih z Gospodom, četudi bo še gazil po teh poljanah grenkobe, zemlji.

To je Kristusov Evangelij. Zelo preprost je, in ravno v tem je vulkan Življenja.

Vse ostale verske razlage in ideje na to temo pa so le večna iskanja odsevov Luči po obronkih kamnite dežele Zemlje. Kdor živi tako, je njegovo ime Mara, grenki, pa naj živi v Božji hiši, mestu ali v votlini; naj ima v roki telefon, knjigo ali škofovsko palico: vedno bo mara. Nikarte!

Ps: Marsikaj je še za dopisati za vse vrste iskalcev, a tisti, ki čutijo, da je Jezusova zahteva po CELOSTNOSTI zanje prevelika, naj ne skrbijo: vrnejo naj se k materi Cerkvi in ji nesebično, brez napuha in prerivanja služijo. Druga, boljša varianta, pa je, da poleg tega pomagajo in so naklonjeni kakšnemu Gospodovemu služabniku, če imajo to srečo ali karmo, da ga srečajo in prepoznajo. Najbolj nadarjeni, ki se jim že razvija duhovni uvid, pa lahko služijo že davno umrlemu svetemu. Primer tega je bil sv. J. M. Vianej.

Mnogo poti je v nebesa, a nobene ni za zadrteže z nečistim srcem. Kdor ne išče, ne bo našel in kdor ne želi služiti Gospodu in Njegovim, bo služil temnemu, ki je 'kralj' sveta. Kar pomeni sužnjevati sebi in svetu. Takšni so Božji zakoni neba in zemlje, kajti nekomu MORAŠ služiti, če želiš ali ne, ker je služenje naša temeljna narava.