15. Spoznajmo temelje džihadističnega odnosa do sveta in nas. 1/3

Lani je bilo ubitih okoli 100.000 kristjanov, le zato, ker so bili kristjani. Mnoge odgovore, zakaj je tako, najdemo tudi v Koranu. V tem in še kakšnem od naslednjih blogov se bomo nekoliko dotaknili samega drobovja tega problema.

Umorjeni sirski kristjan - je to pravi džihad?

Uvod: moji prvi stiki z muslimani

Te teme se lotevam nerad, nisem hudo navdihnjen, pa tudi samega sebe bom moral ugrizniti v jezik, kajti vse življenje sem zagovarjal prijatelje muslimane, kot tudi Jude in vse ljudi drugih kultur. V vojski, JLA, sem imel najboljše prijatelje ravno med muslimani – bili so človeški. Kot 'gušter' (zelenec) sem branil drugega 'gušterja', kosovskega Albanca, pred nesramnimi šikaniranji razpetelinjenih Srbov. Takrat nisem imel pojma o stvareh, ki so se kasneje odvile v strašno in krvavo vojno, ki pa so jo začeli 'takrščeni'. Gani mi je bil za pomoč hvaležen – naslednja dva mesece in pol. Potem pa je prišla nova pošiljke 'Šćiptarjev', kot so se sami klicali. Od njih sem se takoj naučil kakšnih 50 besed in še zdaj znam pozdravljati in naročiti dve kepici sladoleda. Sem pa spoznal, da je postal prej prestrašeni in nebogljeni Gani nekako prezirljiv tako do mene, kot do vseh drugih, ki smo ga sprejeli za svojega. Opazil sem, da se Albanci zvečer skrivoma družijo in ne pustijo nikogar zraven. To mi je bilo logično, saj so mnogi počeli tako, vsak s svojo narodno skupino. Nekoč je 'glavni' od njih prišel k meni in me nevljudno prosil za majhen radio, ki sem ga imel, da sem poslušal slovenske novice in skrivoma kdaj tudi radio Vatikan. Ko je padel mrak, so šli v grmovje ob igrišču in redno poslušali 'radio Prištin'. Do tu vse OK, razen tistega prezira in skritega posmeha do vseh drugih. Radio sem jim vsakič skorajda 'moral' dati in z njim niso delali lepo, kaj šele, da bi kdaj kakšno baterijo kupili. Za njih sem postal nekakšen kljukec, se mi je zdelo. Sem pa od nekdaj podpiral njihovo geslo »Kosova republike!«, katerega sem bil vesel tudi, ko sem ga zagledal na obalah Maine v Frankfurtu. 

Po nekaj mesecih vojnega roka je 'lakota' dosegla, da se je Gani zlomil: vpričo mene je začel jesti vojaško konzervo, staro skoraj 40 let, v kateri je bilo poleg zelja tudi nekaj koščkov svinjskega mesa. Dotlej je konzerve vedno menjal za tiste z ovčjim mesom. Zdaj pa jih ni bilo, on pa je bil lačen. Ves bled jo je odprl in mi z velikimi očmi dejal: »Če bi oče vedel, bi me takoj ubil!« Bil sem presenečen. Začel sem ga spraševati o teh zadevah in spoznal, da prihaja iz kulture, ki ima za temelj nekaj jeklenega in strašnega. Ubiti lastnega otroka, če poje košček svinjine? To se mi je zdelo malce pretirano, po drugi strani pa sem takšno gorečnost nekako občudoval, če le ne bi šla do konca. Gani mi je povedal marsikaj. Najbolj se me je dotaknila njihova besa. Navajen sprenevedavih kristjanov socializma, med njih sem spadal tudi sam, sem bil nad zgodbo o besi očaran in takoj povrnjen v svoje naravno stanje. Besa pomeni dati neprelomljivo in nepodkupljivo obljubo. Prisego. Povedal je primer: na vrata dvorišča (vse domačije imajo zid, kot utrdbe) potrka človek, s katerim ste v dolgotrajnem sporu. Prosi za zaščito, ker ga želi ubiti človek, s katerim je po družinski liniji v krvnem maščevanju. Gospodar domačije ga takoj povabi notri, zapre vrata in izreče beso: »Dokler boš pri meni, te bom branil s svojim življenjem. Enako tudi vsi moji. Bodi nam dobrodošel!« Odtlej osebo hrani in brani, četudi pred lastnim očetom in brati. Beso sem povezal z islamom, a sem kasneje sem izvedel, da prihaja iz zakonika Leka Dukadžinija, ki pa je bil kristjan, ki se je boril proti Turkom. Ter da so Albanci na podlagi svoje bese med drugo svetovno vojno rešili množice Judov. Nekako sem uspel ločiti odločnost Ganijevaga očeta, da ubije lastnega otroka, če bi ta kršil Šarijo, islamski zakonik, ter beso, častno besedo, ki jo zagovarjaš z lastnim življenjem. Pravzaprav je besa zagotavljala vsaj drobec življenja znotraj tudi več-desetletnih družinskih krvnih maščevanj, značilnih za ves Balkan, skupaj z južno Italijo. Besa je torej kapljica živega krščanstva v morju krvnega maščevanja, ki živi še danes.

Še enega muslimana moje mladosti ne smem izpustiti. Bil je starejši bosanski musliman, ki je zaradi poslovnih zadev občasno prihajal na obisk k očetu. Postala sta spoštljiva prijatelja. Tudi oče je obiskal njegov dom v Bosni in z njim potoval naokoli. Ta drobni starejši gospod me je popolnoma očaral. Bil je vljuden, fin, prijazen, darežljiv. Oče je povedal, kako živijo pri njem doma: o Bogu-vdanosti, prijaznosti, čistoči. Govoril je o asketizmu tega gospoda, držanju besede in resnicoljubnosti, redni molitvi … To je name naredilo neizmeren pečat in čez čas sem se tudi zaradi njega odločno podal v cerkev.

Zaplet: vzroki za te zapise

Muslimane imam torej rad. Ko pa sem naletel na njihove izjave o Jezusu Kristusu, Cerkvi in Evangeliju, ter spoznal vzroke, ki muslimane v hipu preobrazijo v Mohamedove vojščake, ki obglavljajo kogarkoli, celo verne in dobre muslimane, sem sebi in Gospodu dal beso, da odkrijem vzroke temu in si jih pojasnim. Naj mi bratje muslimani ne zamerijo, če bom povedal nekaj stvari o Koranu in Mohamedu, ki jih učita Koran in Mohamed. To osnovno znanje bi morali imeti vsi, ki se srečujejo z muslimani, predvsem pa muslimani sami. V to so me podali grozoviti govori strašnega muslimanskega pridigarja, ki zna vsako vrstico Korana in Svetega Pisma na pamet, jih obrača po svoje ter z neprekinjenim mitraljiranjem navedkov ter nekih zaključkov zmede krščanske vernike ter sproža salve aplavzov od tisočev zbranih muslimanov, ki so temu pridigarju redna kulisa. Za to kuliso sem kasneje izvedel, da jih niti pol ne razume angleščine. Ime tega islamskega 'strahoviteža' je Zakir Naik. 

Debata s pastorjem: 'Je bil Kristus resnično križan?' ali bolni džihad

Tu si lahko ogledate enega od njegovih nastopov, ko 'zatre' srčnega kristjana. Seveda pa se ne upa soočiti s Jezusovim apologetom, Davidom Woodom – postavlja mu nemogoče pogoje za srečanje. S seboj bi moral namreč pripeljati 'tisoče svojih sledilcev', kadar pa g. Zaik naleti na osamljenega srčnega kristjana, ki ni treniran v hitri apologetiki, pa je pripravljen odgovarjati in ga sesuti. Na posnetkih ne prezrite močnih mož, ki vedno stojijo ob spraševalcih Zakirja Naika. Jasno je, kakšna je njihova eventualna vloga, tako fizična kot psihološka:

https://www.youtube.com/watch?v=xqWxDi3R4Js

Ko torej poslušamo tega gospoda, ki naj bi bil najmočnejši zagovornik islama na svetu, spoznamo, da govori nesmisle, polne sprevračanja in tudi napak. To ni v redu. To ni islam kot so mi ga predstavili dobri muslimani, ampak norost, nesramnost in blasfemija. Je celo nasprotovanje Koranu samemu, kar dokazujejo Wood in drugi apologeti. Med njimi tudi bivši musliman, zdaj Jezusov apologet Nabeel Qureshi, katerega knjiga je pravkar izšla pri Družini in poskrbela za prvi zaplet. Tekst in video:

http://www.topnews.si/2017/01/26/knjiga-razumeti-islam-in-dzihad-sprla-tajnika-islamske-skupnosti-nevzeta-porica-in-religiologa-draga-ocvirka/

Videl sem tudi posnetke evropskih muslimanov, ki na ulicah vpijejo o zmotnosti Evangelija, preganjajo normalno poletno oblečene ženske, če pa se jim kak kristjan upre z Besedo, ga porazijo z zahtevami, naj vendarle citira natančne številke Pisemskih navedkov. Ko se oseba zmede, ji oni sami citirajo Evangelij ter jo posmehljivo odslovijo oziroma jih naženejo, kot jih to uči njihov nauk. Ker pa je to satanski posel, se v svetu rojevajo apologeti krščanstva, ki so dali beso (dali so besedo), da prijateljem muslimanom ter vsem ostalim razložijo, kaj v Koranu in hadidih pravzaprav sploh piše. Avtor tega bloga bo skušal po svojih zmožnostih in na čim krajši način (dva ali trije blogi) vse skupaj razodeti, brez vsake želje poniževanja ali žaljenja kogarkoli. Namenjeno je inteligentnim kristjanom in ateistom, ki se jih muslimani zadevajo. Na zgornjem posnetku ob izidu knjige je bilo videti, da gospod Ocvirk ni bil dobro pripravljen na soočenje in da bi bil na drugem terenu v trenutku poražen, če bi naletel na koga drugega, kot je do sedaj še dokaj zadržani Nevzet Porić. Ne more biti vsakdo apologet. To so posebne vrste ljudje, specialno trenirani in hitrih misli ter besed. Poleg tega morajo biti pripravljeni zagovarjati Jezusa tudi pod pretnjo s smrtjo. Današnja evangelizacija jih nujno potrebuje. Islam pa svoje trenira že dolgo časa – iskanje šibkosti v Evangeliju, kristjanih in Cerkvi jim je glavna dodatna točka njihovega študija islama. A v Evangeliju ni nobene šibkosti, so pa, žal, v Koranu in islamu. Žal. Z nastavljanjem še drugega lica bomo iz svojih vnukov in pravnukov naredili muslimane, ki bodo raztrgali ta svet. In, kot je dejal kardinal Rode, Jezus ni nastavil drugega lica, ampak je rekel: »Zakaj me biješ, baraba?«

Očitki skrajnih muslimanov

Problem skrajnega islama bi lahko kondenzirali na nekaj temeljnih točk: odnos do Jezusa Kristusa in Evangelija; odnos do Cerkve, kristjanov ter do vseh drugih; odnos do žensk; nepoznavanje stanja, v katerem je prerok Mohamed pisal Koran ter nepoznavanje njegovega moralnega življenja; nepoznavanje vzrokov, zakaj je nastal Koran in komu je bil namenjen … Pa tudi, zakaj je islam kontradiktoren Koranu, Koran pa je v zmoti glede Evangelija, ki ga Koran sicer potrjuje. Kar veliko zmede torej, zaradi katere pa krvavi ves svet.

Na kratko strnimo očitke muslimanskih 'pravovercev' do Krščanskega nauka in krščanstva:

1. Jezusa priznavajo za preroka, rojenega devici Mariji in izpolnjenega z Božjim Duhom, a ne za Božjega Sina in Boga. Kar je protislovno že samo po sebi.

2. Evangelij priznavajo za Božjo knjigo, skupaj s Toro, in za predhodnico Korana, istočasno pa Evangeliju očitajo skorumpiranost, potvorjenost. To je ponovna islamska protislovnost, ki bo pojasnjena.

3. Islam priznava Evangelij, potem pa ga spreminja in si izmišlja svoje zaključke. Trdi, da Jezus ni Božji Sin, ni Bog, da ni umrl na križu in da ni bilo vstajenja, ampak da je Alah storil prevaro, s katero so Jezusovi učenci in Jezus lahko prevarali svet, ker je bil namesto njega križan Juda Iškarjot. Tudi v teh izjavah je vsepolno protislovnosti in nezgodovinskih izmišljij.

4. Islam razlaga, da imajo ženske vse pravice, a razmišljajoče ženske so v obupu, ker Koran nebesa zagotavlja samo moškim, ki bodo umrli v fizičnem boju džihada, in nikomur drugemu. Vsi ostali gredo v pekel. Protislovje tega stanja je očitno.

5. Islam si po Koranu jemlje pravico šikanirati in ubijati kristjane (podali bomo navedke iz Korana). Kar je kontradiktorno samemu Koranu, ki pravi, da se to lahko stori le kristjanom, ki se ne držijo Evangelija. A islamisti tega ne preverjajo, ker seveda ne poznajo Evangelija. Pa tudi ker so od klerikov podučeni, da je zdajšnji Evangelij itak skorumpiran, spremenjen. Kar pa potem na laž postavlja njihovega preroka Mohameda, ki je v šestem oz. sedmem stoletju po Alahovem ukazu POTRDIL Evangelij, Evangelij pa se od takrat ni spreminjal. To je še eno popolno protislovje islamskih ideologov, da bi našli izgovor za spodbujanje zmotnega džihada.

6. Skrajni islam krščanstvu očita nemoralno življenje, sami pa so prav tako nemoralni: ubijanje, posiljevanje, ugrabljanje, lažnivost, teror, kriminal in ropanje. Spregledujejo pa nemoralno življenje preroka Mohameda. Če bi Mohamed živel danes, nekje v bližini islamskih skrajnežev, bi bil zagotovo hudo preganjan, maltretiran in najbrž tudi ubit. Kajti njegovo življenje je bilo tako po Svetopisemskih, islamskih kot civilizacijskih standardih nemoralno. Vse to je zapisano v hadidih. Ni težko najti.

7. Skrajni islamisti Evangeliju očitajo spreminjanje in dodatke, npr. svetega Pavla, za Koran pa trdijo, da je od začetka nespremenjen. Kar seveda ni res, kar dokazuje hadid, kjer je opisan primer, ko je po prerokovi smrti 'koza pojedla' tiste dele Korana, ki niso bili všeč pametnim Mohamedovim ženam. Ali Alah tako dela s svojo Besedo? Alah je zagotovil avtentičnost in večnost Evangelija, Koran, »zadnja Knjiga«, pa naj bi bil okrnjen zaradi ene koze? To so nedoslednosti, ki jih razmišljajoči človek težko prezre.

Da ne bo tokratni blog predolg, končajmo to naštevanje. Teh točk se bomo dotaknili še kasneje. Omenimo pa še en vidik islamske 'evangelizacije':

Psihološki prijemi agresivnih oznanjevalcev islama in odgovor

Že sem omenil, da apologeti islama niso kar tako. To so od malega trenirane osebe visokega intelekta, ki obvladajo posebne tehnike zapominjanja. Specialci torej. Trenirani so v hitri konverzaciji, polni stranskih resnic in polresnic, katerih cilj je ZMESTI SOGOVORNIKA. To storijo tudi s telesno držo, visokim glasom, telesno 'pretnjo' sodelavcev, znanjem delov Evangelija ter samozavestno držo s pridihom posmehljivosti. Če naletimo na tako treniranega oznanjevalca islama oziroma prikrojevalca Evangelija, v debati z njim NIMAMO NOBENIH 'ŠANS', razen Jezusove tišine. Ki pa je pri njem in poslušalcih sprejeta kot popoln poraz. Posledično je Gospod obudil velike krščanske apologete, od katerih lahko na prvo mesto postavimo Davida Wooda. Dovolj je poslušati njega in njegove debate z islamskimi ideologi, da zvemo vse o kontradiktornosti islama, kakršen je danes in kakršen rojeva morilske ekstremiste. On in drugi apologeti nam pojasnijo, kaj v Koranu in hadidih pravzaprav piše in kako odgovarjati na blasfemične trditve islamistov glede krščanskega Nauka. Zaradi Božje logike, ki jo pojasnjujejo Wood in ostali, je na tisoče razmišljajočih muslimanov zapustilo svojo vero. Postali so kristjani ali ateisti.

Druga taktika islamskih ideologov je POSTAVLJANJE VPRAŠANJ. To smo videli pred kratkim tudi na naši TV. Trenirani so, da nam postavljajo vprašanja, ki so enaka po vsem svetu in so narejena tako, da ZMEDEJO KRISTJANA. Ker je to zlo, krščanski apologeti odgovarjajo in razkrivajo vse finese te psihološke vojne. Primer takšnega vprašanja: »Navedi, kje v Evangeliju piše, da je Jezus Bog? Želim DOBESEDNI navedek.« Ker so pred tem stoletja dolgo študirali Evangelij ter v njem iskali napake (ki jih NI), so zdaj naleteli na naše apologete, ki so enako storili s Koranom in nam razkrili velike nedoslednosti in kontradikcije v njem. Wood svetuje:

»Če vas vprašajo, kje v Evangeliju je ta dobesedni navedek, jim recite, da jim boste odgovorili, a najprej naj oni DOBESEDNO navedejo tistega, kjer piše, da Jezus NI Bog.«

To pa jih zmede: NISO VAJENI VPRAŠANJ. Trenirani so zastavljati vprašanja, na katera ni mogoče odgovoriti kot oni zahtevajo, DOBESEDNO, a ko jim mi postavimo vprašanja, se zmedejo. Seveda je v Koranu in v Evangeliju vsepolno dokazov, da je Jezus tako Božji Sin kot Bog. To pameten musliman spozna tudi iz Korana, o čemer več kdaj kasneje.

Šibka točka muslimanskih ideologov je STRAH, DA BI BILE RAZKRITE nekatere stvari iz življenja Mohameda, nedoslednosti v Koranu in hadidih ter nedoslednosti v življenju muslimanskih klerikov. Strah jih je, da bi običajni muslimanski verniki resnično razumeli svoj lastni Nauk kakršen je v resnici: KONTRADIKTOREN. Zato se na vse takšne poskuse odzivajo s hudimi grožnjami in žalitvami. Mnogi vodilni krščanski apologeti so zaradi tega nenehno življenjsko ogroženi. A vse to ne more ustaviti vala Resnice, ki ga vodi Gospod, in ki želi, da znamo odgovoriti svojim zavedenim muslimanskim prijateljem, če se spozabijo in dvignejo obrv nad Jezusovim naukom in Jezusom samim. Če pa kritizirajo nas, bodimo raje tiho, saj res nismo ravno zgledni verniki.

Kdo je večji prerok

In če bi bil Jezus zares samo prerok, je vsekakor večji od Mohameda. V Koranu piše, da je Jezus ozdravljal bolne, oživljal mrtve, da je v Njem Božji Duh, da je šel v nebesa in se bo vrnil, da je iz kepe blata naredil živo ptico … Mohamed ničesar od tega ni storil, ne vemo kje je in ne bo se vrnil. Jezus je premagal skušnjave hudiča in ga izganjal, Mohameda pa je hudič prevaral, da je ljudem oznanjal besede, kot da so od Boga. To je sam priznal. Jezus je obujal mrtve, Mohamed pa je zapovedoval poboje. Jezus se vrne celo k muslimanom, ki v obupu kličejo svojega Boga (KLIKNI blog št. 3). Jezus je živ in je tukaj. Zakaj bi se kdo spotikal obenj, še posebej, ker je izjavil:

In blagor tistemu, ki se ne spotakne nad Menoj.

Kdor vidi Mene, vidi Tistega, ki Me je poslal.

Če pa sodim Jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva Jaz in Oče, ki Me je poslal.

Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v Meni?

Jaz in Oče sva eno.

Ali lahko takšne besede govori katerikoli prerok? Noben prerok ni nikoli zmogel takšnih trditev. Če je kdo tako govoril, je bil spoznan za norca, ne preroka, preroki pa si kaj takega niti pisniti niso upali. Kaj takega lahko Govori samo Božji Sin, ki je eno z Očetom. Bog torej.

Kaj je pravi džihad

Džihad z otroki?

Obglavljenje punčke je džihad? 

Taliban ubija žensko. Vidite kroglo, ki udari v tla. Zadaj čaka naslednja?

Spodaj lahko vidite dva posnetka: od satana navdahnjeni starši pošiljajo lastne otročke v džihadistično smrt. Mati je izjavila: "Nihče ni premlad za džihad." Punčka se je kasneje razstrelila na policijski postaji. Žrtev ni bilo. Od teh posnetkov normalnega človeka boli srce:

 http://video.metro.co.uk/video/met/2016/12/21/8611709046157889093/640x360_MP4_8611709046157889093.mp4

Od kod ta satanska norost? Četudi bi bil Jezus samo prerok, je vreden, da odvržeš vse neumnosti in nedoslednosti posvetnih prerivanj, in se vržeš na tla pred Njim ter Ga spoznaš. Odtlej zagotovo ne boš več govoril neslanosti o Njem in o Nauku ter pobijal otroke in ženske in nedolžne. In še več: odrešen boš in nebesa ti bodo Dom. Kristjan ve, kam odhaja, musliman pa tega nikoli ne ve, razen če umre med ubijanjem sovražnikov in je moški. Zato zdaj še ženske jemljejo orožje v roke, kar pa je spet kontradiktorno z islamom samim. To pa je miselnost, ki so jo dobrosrčni muslimani odvrgli že dolgo nazaj, kajti v njej je le smrt, smrt duše, ker v raj se pride le po LJUBEZNI. In po Jezusu Kristusu. Kdor ubije dobrega človeka, gre v pekel in kdor ubije nedolžnega kristjana, gre v pekel. Amen. Resnični pomen džihada je borba z lastnimi demoni, boj, da v sebi vzpostavimo štiri osnovna načela religije: pokoro, čistost, usmiljenje in resnicoljubnost. To je džihad. Islamski morilci pa nimajo pojma o džihadu srca, o pravem Božjem džihadu, kajti krasti in pobijati ni pokora; posiljevati, preprodajati in menjavati žene ni čistost; obglavljati nedolžne in ženske in otroke ni usmiljenje: preprodajanje ukradene lastnine in drog ter govorjenje neumnosti o Jezusovem Nauku ni resnicoljubnost. 

Vse to počno tudi brezbožni in tudi kristjani, a se pri tem nihče več ne sklicuje na Boga in nebesa. To počno samo še podivjani del muslimanov, zato je njihova krivda četvorna. In mnogi od njih, ki so umrli v boju, so umrli od kurdske ženske roke, zato jim je pekel dvojni in vse nasilje v korist njihove duše je bilo zaman. Tudi kristjani se lahko učimo iz njihovih napak, da ponovno ne delamo tako, kot smo nekoč že počeli. Sicer so 'kristjani' to počeli le nekaj let nazaj, v Bosni, a se niso sklicevali na vero, Nauk in Gospoda, ampak so ponovili brezbožne manire svojih komunističnih predhodnikov.

                                               

Ne, to ni krščanski srednji vek, to je islamski danes. Poglejte 'partizanko' desno na sliki. Je to islam, je to resnični džihad? Žensko pripravljajo za kamenjanje po šeriatskem pravu. Koga je poljubila? Zadaj vidimo primerne kamne (ne smejo biti ne preveliki, ne premajhni, pravi Šarija), torej ni prva. 

PS1.: Zanimivo, očitno je gospod Drago Ocvirk istočasno kot jaz tale blog, že zjutraj pisal iste stvari na isto temo, celo isto 'Ajšino kozo' je omenil. Preberite si. Link TUKAJ.

PS2.: Zadnji odzivi ISIS-a na Trumpov začetek boja:

"Vaša odločitev ne bo spremenila ničesar. Napadi se vam bodo zgodili iz Amerike, s strani Američanov, rojenih v Ameriki ameriškim staršem, ameriškim dedom in babicam," je po Trumpovi odločitvi sporočila Islamska država preko Telegram messengerja, aplikacije, ki se je v zadnjih mesecih množično poslužujejo džihadisti."

Ne bo šlo, podivjani 'prijatelji'. Pozabili ste na Boga. To je strašen kiks in pot v pekel.

14. Čudeži: pogoji in njihov namen

Se spomnite čudežne zmage Slovenije v nogometu, v zasneženem Kijevu, ko je selektor Katanec izjavil: »Bog je! In vse vidi.« ?

                                                                             Delo.si

                                                                                                 

Včasih Gospod omogoči, da vidimo v 'sama jetra' Cerkve, ki so ljudje. In ko predstojnica najbolj molečih redovnic pojamra, da molijo noč in dan za ljudi, a ni nobenih efektov, uslišanj ali čudežev, je problem. Posebej, ker se izpostavi, da ne poznajo vzrokov in instrumentov, po katerih Gospod izvaja čudeže in velika dela – po ljudeh. Izpostavljata se dva pogoja, pa ju malo predelajmo.

Ni čudežev brez posredovanja Svetega Duha. Namen čudežev pa je le eden: dobiti vero v Gospoda, Ga slaviti in se zaljubiti Vanj. Ter Ga oznanjati. Namen čudežev ni naše telesno zadovoljevanje, ampak dušno zorenje.

Obstajajo pogoji, da lahko Sveti Duh deluje po nas. Pogoje je jasno navedel Gospod Jezus Kristus v besedah Evangelija. Njih podstat, njih temelj, bi lahko stisnili v tri redovniške 'sladke jarme': pokorščino, čistost in uboštvo. Po vedskih zapovedih, vsaj tri tisoč let starejših od starozaveznih, pa so to: pokora, čistost, usmiljenje in resnicoljubnost. Če vzamemo katerokoli resnično svetniško osebo in jo pretehtamo po teh načelih, bomo videli, da jih pooseblja in da so temelj vsega svetega v njej. Vedska štiri načela religioznosti so nekoliko bogatejša: medtem ko od krščanskih treh le pokorščina kaže na nek ODNOS z nekom, in ta odnos je strogo podrejen, namenjen predvsem pokornosti predstojniku, prvi dve vedski načeli govorita o samodisciplini, drugi dve pa o ODNOSU do soljudi in bitij. Ko temu pridamo vsaj kapljico čiste ljubezni do Gospoda, nam je Sveti Duh poslan v Tolažnika, učitelja in v kreativno silo. Če pa je opatinja vzgojena v igrano ponižnost in je preveč diplomatska v želji po dobrem medsosedskem managementu ('Kako smo mi dobri Božji ljudje!') je njena združba le ena od vaških društev. Kajti vsaka diplomacija zahteva najmanj 'bele' laži. Problem je tudi, če posvečeni ne sprejemajo navdihov Svetega Duha, ker so ukalupljeni v 'red in gmah' Cerkve, v bližini pa ni svetniškega duhovnega vodnika. 

Ko so torej omenjeni štirje temeljni kamni Božjega življenja trdni in poosebljeni, ter se začenja rojevati naša nepokolebljiva ljubezen do Gospoda, pridemo na področje, kjer so čudeži mogoči. Kajti Gospod nas sprejme kot enega Svojih bližnjih in včasih stori kak čudež, nam ali drugim v trdnejšo vero. Če pa so v neki 'profesionalno duhovni osebi' še kamni spotike nad osnovnimi štirimi načeli, in se izvajajo le pozunanjeno, ne pa v 'srcu in mesu', ne bo ljubezni z Gospodom in ne bo nobenih nadnaravnih dogodkov, ki bi nam dokončno okrepili vero. In nas rešili.

Zadnje čase lahko prebiramo o življenju našega arhitekta Jožeta Plečnika. Celotno njegovo življenje je poosebljenje opisanih načel. In še več: njegov namen je bil, da jih preko arhitekture in poučevanja vtisne tudi v soljudi ter jih vodi k svetništvu. Plečnik je bil človek askeze (pokore), čistosti, usmiljenja in resnicoljubnosti. Zato je bil 'orodje Svetega Duha'. Cerkev tega ni hotela prepoznati, ker sama ni imela Duha v svojih predstojnikih. Zdaj pa ji počasi prihaja grmenje Svetega Duha, skupaj z resno pretnjo, in začela se je truditi kakega svojega svetnika počastiti v svetnika. Znaki so tudi, da odmetava tisto zatohlo nečimrnost, ki jo je doslej delala gluho in slepo za navdihe po Svetem Duhu. A bo tako kot pri starih Hebrejcih: eni bodo sprejeli, drugi pa strohneli v svoji zmotni vzvišenosti. 

Opisali smo torej prvi pogoj za čudeže: osebna posvečenost, čistost in predanost, askeza in čisto srce, ki želi služiti Gospodu. To je prvi pogoj. Po domače bi mu rekli RED. Red v srcu, v glavi, v telesu, v domu in v svoji veri. Truditi se živeti BREZ GREHA. Če nenehnim molilcem izza samostanskih zidov Sveti Duh ne omogoča krepitve vere tudi skozi uslišanja in čudeže, to pomeni, da v njih srcih ni dovolj čistosti, ni kapljice ljubezni z Gospodom in zato ni Svetega Duha. Brez njega pa so vsa dela le suho mučenje – kot da bi skušali orati avgustovsko zemljo, posušeno v beton: samo črto bi vlekli po njej.

Drugi pogoj za čudeže je osebni odnos z Gospodom. Če Mu je pravično in brez zvijačnosti obrazloženo, zakaj bi bil kak 'materialni' čudež dober, in če smo v Svetem Duhu, kar pomeni, da smo v ljubezni z Gospodom, nam zna Gospod, iz čistega zadovoljstva, kakšen čudež pripraviti. Namen pa je le eden: da še trdneje zaupamo Vanj, Ga trdneje objamemo in potem glasneje oznanjamo dušam v odrešenje. Včasih so to čudeži, ki jih lahko vidijo ali občutijo mnogi: potres, ozdravljenja, kratki dežni nalivi, ali uresničitev specifičnih prošenj, ki so velika dela ali uslišanja.

Včeraj sem nekaj časa gledal rokometno tekmo med Slovenijo in Hrvaško, šlo se je za bron svetovnega prvenstva. Ker se je ponavljal scenarij iz prejšnje tekme s Francozi, z nenehnim zaostankom petih golov, sem šel spat. Čez kake pol ure me zbudi telefon: razburjeni glas sprašuje, če sem gledal tekmo. Da so naši v zadnjih minutah čudežno zmagali. Jutranje hrvaške novice pa pišejo, da so Hrvatje v zadnjem delu izgubili vso moč. Selektor je dejal, da so bili mrtvi, še hoditi niso mogli. Naš selektor pa, da nima pojma, kaj se je zgodilo in kako so sploh zmagali. Pomislil sem: Gospod je to storil, nekomu v vero. Nekdo je prosil in Gospod se je poigral. Že res, da so bili Hrvatje utrujeni, a to ne more dokončno pojasniti čudnega preobrata, saj so vendarle profesionalci. Tudi sami pravijo, da to ne more biti izgovor, saj so le nekaj minut pred koncem vodili za 5 golov. Bilo je še 'nekaj drugega'. Spominja me na zmage starozaveznih Judov. Selektor Vujović 10 minut pred koncem ekipi reče:

Sedaj morate umreti! Še deset minut je!

Morate dati vse v življenju! Igrajte, kot da bo konec sveta!

Ker je to popolnoma v skladu z Jezusovimi besedami in pričakovanji, in ker so tako storili, se je zgodilo. 

Govor, ki gre v zgodovino našega športa. Tudi razočarani Hrvatje na spletu slavijo in častijo te besede. KLIKNI

                                                                                           Delo.si

Včasih se kdo sprašuje, ali je Bog pristranski, ko ljudje molijo za posvetne zmagice svojih ekip in kaj ima Gospod s tem? Pravzaprav res nima nič s temi našimi mesenimi in brezbožnimi zabavami, a če Ga nekdo prosi za čudež, da si bo lažje okrepil že itak solidno vero (Vanj ali v svojo moč blagoslova po Njem), je Gospod tako razveseljen, da rade volje postane pristranski do takšne osebe. In stori kak čudež, da ga še svet vidi. Bistveno je, da uslišanec ta čudež potem tudi prizna in izpusti vsaj eno hlipajočo glosolalijo: »Bog je!«

                                                                                   Printerest

13. Pogovor o zadevah okoli Torbena Krstnika

Ko pridejo prvi dihljaji pomladi, se spet veliko delo začne in takrat bo morda kak blog manj napisan. Tale trdovratni mraz pa je pravi čas za Božje zadeve popisovati. Bralka bloga je v št. 10, o Zadnji Reformaciji, v komentarju zapisala nekaj vprašanj. Ker je to tema, ki odpira mnoga vprašanja in pomisleke, naj bodo moji ubogi odgovori zbrani tukaj, vsem na razpolago in v morebitno pomoč.

Jona, tale zapis je pa zame kar trd oreh. Dvakrat sem prebrala in o tem mnogo premišljevala.

Babica (je tvoj nick), seveda je to trd oreh za vsakogar, ker presega omejitve našega razuma. Kristjani se o tem sprašujejo že 1900 let, četudi je vse lepo zapisano že na prvih nekaj listih Apostolskih del v Svetem pismu. Dobro je to spet kdaj prebirati. Imajo pa delovanja Svetega Duha popolnoma drug namen, kot da le razmišljamo o njih. Vsak od milijonov vrst duhov je v svojem bistvu ČUSTVO, ki ima svoj specifičen namen. Enako je s Svetim Duhom, le da je ta presežen, transcendenten nad materijo. Je Svet. In ker je tak, je Bog, vsi pa vemo, da duh obvladuje materijo in je sposoben v določenih okoliščinah popolnoma spremeniti zakone narave. To je vernim jasno že od nekdaj, znanstvenikom pa ne bo nikoli. Ker želijo tekmovati z Bogom, so Mu zavistni in so polni napuha. Če gledaš tovrstne posnetke, ves splet jih je poln (vsi pa so, se zdi, luteranskega porekla), si lahko ob kakšnem hudo navdahnjen – to je trenutek, s katerim moraš nadaljevati, ne pa se usesti in gruntati. Če nadaljuješ, še ves vroč od navdiha stopiš pod Križanega, se pokrižaš in Ga častiš, in Duh pride še k tebi. Ali pa moraš k človeku, ki je navdahnjen z Duhom, da kar cvili od veselja. Vendar – Sveti Duh ni NAM v lagodje, ampak le v dokaz in moč srca, da potem z zanosom oznanjamo Rešenika – iz vsega srca. Sicer hitro odide.

Odtlej je kot z mlado kravico: ko jo prvič pomolzejo, jo je treba vseskozi molsti in vedno bo dajala mleko. Enako je z našim odnosom z Bogom: če se ne ustavimo, smo na Božjem gliserju.

Najprej sem bila zelo začudena, ko sem se zavedela kako v mojem življenju sv. Duh skorajda ni bil prisoten, pa je vendar ena izmed Božjih oseb. Kadarkoli sem bila v težavah sem se zatekala k Mariji in svetnikom, ali k Jezusu, nikoli pa k sv. Duhu. Tudi v Cerkvi se o sv. Duhu zelo malo govori. ZAKAJ TAKO ???

Ne morem se strinjati, da ni prisoten. Če si se zatekala k sv. Mariji, svetnikom in Jezusu, in je prišlo olajšanje, je bil tukaj seveda tudi Sveti Duh. Le da se nam ta ne razkriva skozi obliko, ampak skozi navdih, sladkost v srcu, hvaležnost, ljubezen do Gospoda ali vsega Njegovega, redkeje pa se ga da zaznati po nekih dogodkih v fizičnem svetu.

Problem vseh vernikov sveta, ki še niso zaslutili dokončne ničevosti upanj, vloženih v materialni svet, je, da ne morejo dobro razumeti Svete Trojice. Zato celo kristjani begajo okoli tega vprašanja, kaj šele vsi drugi, recimo muslimani, morda hindujci, da ne omenjam ateistov. Pravijo: 'Kako je lahko Bog tudi Sin in Sveti Duh?' Pri tem pozabljajo, da je Bog vsemogočen, torej je lahko v čemerkoli in komurkoli. In pozabljajo, da je sosedov France istočasno oče, mož, električar, popoldne pa gasilec ali balinar; je tudi sin in je vnuk in je svak in je tast. A Bog pa ne more biti istočasno še Sin in Sveti Duh? To ni pošteno.

Zato tudi ni svete Marije brez Svetega Duha in ni Jezusa brez Svetega Duha in ni svetnika brez Svetega Duha in ni svetniške osebe brez Svetega Duha. In ni svete spovedi, evharistije, razpela, kapelice, cerkve ali Božje podobe brez Svetega Duha, če smo Mu odprti. Luterani so vse te stvari v glavnem junaško zavrnili, in, kot kaže, sprejeli predvsem Besedo in navdih Svetega Duha, kar pa lahko na koncu reši svet. Bo pa težko, ker je kosmati strašen, rešene pa bodo duše, ki bodo ta Navdih sprejemale. Morda je luteranstvo predvsem v tem aspektu koristilo svetu, kajti katoliški narod že dolgo kaže nekam jezljive odzive na vse navdihe po Svetem Duhu. Aleluja ekumenizem aleluja!

A zakaj gospod župnik malo govorijo o Svetem Duhu? Kot prvo, če ga sami nimajo, je težko kaj povedati. A če ima popolno vero v Jezusa (tvoj župnik, praviš, da je tak) – kaj šele, če ima ljubezen z Njim – je Sveti Duh že itak prisoten. In zakaj bi o njem govoril ljudem, ki še Gospoda komajda resno jemljejo, pa Ga lahko vsak dan gledajo in celo zauživajo? Vseeno je, s kom od svetih imaš Božjo ljubezen: s svetniškim človekom, svetnikom (živim ali 'umrlim'), z Materjo, s Svetim Duhom, z Jezusom Kristusom ali z Bogom Očetom – to je stvar tvojega srca. Lahko imaš ljubezen tudi do razpela ali svete podobe, ikone, Cerkve … A imej, za Boga svetega, nekoga od njih totalno rad, brez omahovanja iz dneva v dan. To je Sveti Duh.  

  

Nekoliko so me zbegala vsa tista ozdravljenja, ki sem jih videla na filmu, kar malo težko je vse to verjeti. Kje se to dogaja ?

Kot rečeno, videti je, da vsepovsod. Če klikaš filmčke poleg tistih že ogledanih, vidiš, da so šli na Japonsko, v Izrael, Turčijo, po Evropi, zdaj pa je Torben Krstnik menda v Južni Ameriki ali v Afriki? Če še malo klikaš, prideš na povsem drugo linijo, nekakšno afriško, kjer pastorji izganjajo demone in bolezni z molitvijo, ukazi, sveto vodo ali energijskimi brcami … Tudi v Međugorju je eden, ki na hrbet prevrača tisoče ljudi in izganja bolezni.

Sveti Frančišek Borgija pomaga umirajočemu zakrknjencu,
na katerega dušo prežijo hudi duhovi. Slikar Goya.

Tvoja zbeganost pa je upravičena. Tudi jaz imam neko vprašanje, ki me na drobno muči v srcu, četudi se je kakšna takšna stvar že meni kdaj zgodila, ko sem hote ali nehote želel komu iskreno pomagati, ta pa je bil v primernem stanju duha. Namreč, predobro poznam svet vernikov in moč kosmatega, kaj dela iz največjih talentov in raznih skupnosti, ki so že na Božjem pragu stali, zdaj pa … Če to moje vprašanje stisnem v en stavek, bi se glasilo: »Ponovno si bil krščen, s Svetim Duhom napolnjen, potem pa si spet padel in živiš grešno – kaj pa te zdaj lahko še reši?« Stari sveti očetje so zatrdili, da za takšnega ni pomoči. Boš se šel še enkrat v vodo krstiti, še enkrat na Švedskem ali Danskem s Svetim Duhom popolniti, za ponoven greh? To so torej tegobe po svetem Pavlu in Petru, ki sta na take tiče naletela že v prvih dneh krščanstva. Krst pomeni, da je konec idej in upanj zase na tem svetu in da ti je svet puščava, povsod pa nenehno gledaš le Gospoda in ga po Svetem Duhu vriskaš.

Torben in 'njegovi' pastorji o tem ne razmišljajo, kajti ko deluješ po Duhu, v ljubezni, samo daješ, daješ … Si v 'Božji norosti', kot je bil sv. Pavel. In najbrž si rečejo: »Dajem, kar imam po Gospodovi milosti, kaj pa bodo ljudje potem s tem storili, ni več v moji moči.«

Pri nas je nekje na Dolenjskem deloval en župnik, ki je organiziral podobna srečanja (ne vem, ali jih še sedaj). Neka moja znanka, ki je imela raka, se je teh srečanj udeleževala, tudi "padla" je večkrat med polaganjem rok, potem pa vseeno umrla zaradi raka. Tudi jaz sem se dvakrat udeležila podobnega slavja, (ki ga je pri nas imel neki indijski duhovnik, ime sem pozabila). Enkrat je ta duhovnik tudi molil nad menoj, pa se ni nič zgodilo. Morda nisem za prave stvari prosila. Prosila sem za olajšanje fizičnih težav, danes bi prosila za duhovno razsvetljenje.

Tole s padanjem in premikanjem ni vedno od Svetega Duha. To je zelo lahko izvesti vsakomur, vsak otrok to zmore, tudi ti pri svojih 82-ih, če je le prejemnik pred tem na nek način 'odprt' za sprejem. Če usmeri vso pozornost na oddajnika ter mu zaupa in se relaksira. To nima bistvene veze s Svetim Duhom, je le show, s katerim si tudi kak bioenergetik omogoči, da se mu ljudje še bolj odprejo in v večji meri sprejmejo zdravilno energijo. Delovanje Svetega Duha in zdravljenje sta v svojem bistvu popolnoma različna, kot je luna drugačna od sonca. Eno je lajšanje telesnih težav ZASE, drugo pa je 'duhovno razsvetljenje', kar pomeni spoznati Boga in Mu služiti, ZANJ. Je razlika dovolj očitna? Seveda pa s tem ne zmanjšujem pomena delovanja karizmatika, ki ga omenjaš. Gospod obuja kogarkoli On želi. A ne za zdravljenje, za to je predvidel zdravo pamet in medicino. 

Odprla pa si drugo glodajoče vprašanje: Si ne bodo bolni ljudje kupili poceni vozovnico in se odpeljali do najbližjega prekrstitelja po Svetem Duhu le zato, da jih ozdravi bolezni in težav? Da bodo lahko znova v grehu in mesu živeli? In ker bodo s takšno željo prišli, ne bodo ozdravljeni, zato bodo postali zavistni in jedki? Ali Torben take ljudi ozdravlja na ulicah? Ne – nobeden od njih ne pričakuje zdravljenja. Torej je odnos že v osnovi povsem drugačen. In prav ta moment bo s pokvarjenim kvasom prekvasil vso svetost. Kot se je že apostolom dogajalo. Bolezni so nam v odrešenje, ne v pogubo. Jemljejo nam, kar je bilo odveč, da se lažje spomnimo edine naloge na tem svetu: najti Gospoda in Ga imeti rad. Zato je čudežno ozdravljanje betežna stvar za svetnike; tudi sveti J. M. Vianej je imel raje spreobrnjenja kot čudežna ozdravljanja. Kajti več možnosti za odrešitev duše daje trdovratna bolezen kot čudežno ozdravljenje. Zato je Gospod Jezus le redkim izbranim ali vztrajnim ali posebej verujočim čudeže storil, drugim ljudem v nekaj vere. In preroki prav tako. Vsem pa je ponudil odrešenje po veri Vanj ali, še bolje, po ljubezni z Njim. To je prava stvar, kajti na koncu bomo vsi telesno umrli, tudi vsi čudežno ozdravljeni, duša pa ne umre, lahko pa je odrešena. Ali pa ni. Skrbeti je treba torej predvsem za blagor duše.

Praviš, da si nekoč prosila za olajšanje fizičnih težav, danes pa bi za duhovno razsvetljenje. Poglej, še danes, zdaj, boš razsvetljena, a najprej o zmoti tvojih prošenj: obe sta enaki, obe sta malovredni, kajti obe vzdihujeta samo: ZAME, ZAME, ZAME! DAJ MI! Zato je ista figa, če prosiš Boga za 'mercedes benz' ali pa za duhovno razsvetljenje, oboje je ničevo, dokler nisi pripravljen prostovoljno služiti Gospodu. Vidiš, to je duhovno razsvetljenje, o katerem budisti, voidisti, monisti, naturalisti in ateisti niti ne sanjajo: Obrni se k Božji podobi in ji izkaži ljubezen. Tako delaj ves dan. Nenehno ljubeče misli na Jezusa. Pa boš imela Svetega Duha in Jezusa in Marijo in svetnike in odrešenje. Aleluja! Evo ti razsvetljenja. Ne gruntaj, stori.

Tudi to me zanima, kako zgleda, če dobiš dar jezikov, ali lahko govoriš v tujih jezikih tako, da tudi razumeš kaj poveš, ali samo nekaj žlobudraš?

Ali sami sebe razumemo oziroma ali nas razumejo drugi? V Apd beremo, da so apostoli govorili tuje jezike, da so jih lahko tujci razumeli. Na vseh posnetkih pa se gre za, kot praviš, žlobudranje. Tudi Torben in njegovi potrebujejo prevajalce v tujih deželah. Apostolske stopnje znanja tujih jezikov 'na izust' še nisem zasledil. Če pa bi do tega prišlo, bi katoliška Cerkev najbrž upravičeno skakala do stropa in še višje, kajti znano je, po očaku Gabrielu Amorothu, ki je pomehkuženo katoliško Cerkev rešil modernih zablod o hudem duhu in ga z izganjanjem milijonkrat dokazal (umrl je nedolgo nazaj), da so na tem svetu edini, ki znajo vse jezike govoriti – hudi duhovi. Če jih izganjalec sprašuje v kateremkoli jeziku sveta, mu znajo v tem jeziku tudi odgovoriti. Pa raje pustimo to; to so hude zadeve – le kdo jih lahko razume? Zato se ne ukvarjaj s tem, ker je le stranska stvar. Glosolalija je le izkaz močne prisotnosti Duha, izkaz nekega notranjega veselja morda. Če je nekdo zelo vesel, še vriskati ne more, samo jeclja in cvili. V tem duhu glej na 'jezike'. So pa tudi tisti, ki to le pozunanjeno oponašajo, da bi dokazali, da 'so v Svetem Duhu', a je brez smisla – kot da bi odrasel človek skušal oponašati novorojenčkov prvi jok, da bi se pomladil. Jok pride sam, z rojstvom, in glosolalija pride s Svetim Duhom. Ali pa tudi ne, ni nujno in ni bistveno. Bistveno je ali se trajno zaljubiš v Gospoda ali ne. To je razsvetljenje.

Če se vam zdi smiselno mi te stvari malo pojasnite, za kar se vam zahvalim.

                                                                                       Pozdrav.

Hvala za dobra vprašanja in oprosti za moje odgovore. To je vse, kar zmorem.

Pinterest

Razsvetljenje na kvadrat

12. Mor'm reečt

Najprej pojasnilo: videl sem, da nekdo k prejšnjemu blogu podal komentar, potem pa je izginil brez sledu, četudi je ostal zabeležen v orodju za uporabljanje bloga. Ne vem, kaj se je zgodilo, zato se dotičnemu opravičujem.

'Naš Bojan' je še 'našo Špelo' nehote naučil, da sta rada dejala: »Mor'm reečt …« Kar se mora se mora. Ali nas nekaj našega žuli oz. veseli ali pa nas Nekaj po svetem Pavlu Kristusovega preganja, da moramo povedati. Pa bi dve stvari izpostavil.

Tek za Kristusom ni hoja.

1. Vesela novica, redka v verskih medijih. Preberite si jo TUKAJ. So škofje začeli še malo po evangelijsko govoriti, ne le po religijsko, in to je lahko le po pišu Svetega Duha. Škof Štumpf je jasno izrazil nekaj, kar Cerkev nerada pove: da sveti očaki, skupaj z Jezusom Kristusom, nekako 'odsvetujejo' družinsko življenje, če se je le človek sposoben 'zadržati'. Kdor pa se 'ne obvlada', naj se poroči, da bo imel svoboden dostop do spolne utehe. Naš svetniški Jože Plečnik, človek Svetega Duha, je molil za svojo čistost in se je raje odločil za Nalogo do Gospoda in ljudi, ne za družinsko uteho. Ki na koncu sploh ni uteha.

Mnogo je duhovnih skupnosti, katerih ustanovitelji so bili sveti Božje ljudje ali celo Bog osebno, ki pa so že v prvi generaciji izsilili popustek 'druženja z vernimi ženami', posledica česar so bila 'še tesnejša druženja' in že ustanovitelj ali prvi naslednik je bil brutalno prisiljen da dovoli poroke, sicer … In tako padajo skupnost za skupnostjo v stanje običajne bolj kot ne materialistične Cerkve. Problem tovrstnih Cerkva je pomanjkanje resnično svetih voditeljev. In izobilje 'svetih' voditeljev. Iz take vaške skupnosti nastane dosti otrok in petja, A NOBENIH SVETNIKOV. Posledično dobimo letargične verske mastodonte, ki pa še po eni sami duši Svetega Duha ne zmorejo izkazovati. Zato se zatekajo k besednim kolobocijam. In počasi umirajo. Problem je v nekaj besedah vrhunsko razjasnil naš kardinal Franc Rode, (blog št. 4, KLIKNI), ki je dejal, da je celibat prednost in svoboda, če želimo za Gospoda opravljati 'junaška dela'. Za junaška dela vseh svetnikov in Plečnika je jasno, da zahtevajo popolno razpoloženost osebe Bogu. Prehranjevanje družine in vzgoja otrok pa pobereta tisto vitalnost, ki dela razliko med povprečnostjo in sveto ustvarjalnostjo. Jezus hoče vse, da daje vse. Škof Štumpf pove, kateri učenci so Mu bili najbližji:

Zakaj so Peter, Andrej, Janez in Jakob vse zapustili, tudi svoje domače in šli za Jezusom? Ker so pri Jezusu našli bližino in nežnost. Jezus je postal njihov stalni sopotnik. Ti štirje so bili bližje Jezusu, kot so bili ostali učenci. In od teh štirih je samo Janez pri zadnji večerji slonel na Jezusovem srcu in poslušal bitje Božjega srca. Ne gre za Jezusovo izbranost bližine. Gre za to, kako je vsak učenec zase hotel biti blizu Jezusu.

Juhuhu! In kolikšno ceno je torej treba plačati? Navidezno je to velika cena, v resnici pa je zelo majhna, kajti vsakdo pred smrtjo izgubi vse od tega sveta – kot tudi begunci, težki invalidi, zavrženci in veliki grešniki. Na koncu prav vsakdo od nas izgubi ves svet, ki ga je imel za pomembnega. Zakaj se mu ne bi odrekli že sedaj, in kar takoj stopili k Jezusu? No, obstaja ena težava: to lahko storimo le po Svetem Duhu, tej sveti norosti ljubezni, ki stori, da hromi hitijo preko gora in slepi zvezde preštevajo. Tako, na koncu koncev, vendarle spet potrebujemo človeka z živim Svetim Duhom, da nas blagoslovi, nam vstavi seme ljubezni do Boga v srce. Če nas Gospod že sam osebno ne obišče.

Nadškof Zore pa je izjavil:

Bolj ko so časi zahtevni, bolj moramo biti mi evangeljski,

da moremo prekvašati z Bogom ta svet in družbo v njem.

Besede, ki oživljajo. Evangelijski, je povedal, kar pomeni, da nam je lastna mati v napoto in oče v nadlego in žena v breme, če z nami ne tečejo ljubit Gospoda. In ko Gospoda najdemo, oziroma On nas, se vrnemo med ljudi, a ne za svoja olajšanja, kot prej, niti njihova, ampak v veselenje Gospoda. Po teh stavkih se daje slutiti, da Cerkev ponovno sliši šepet Svetega Duha v daljavi: »Komu boš služil: Meni ali svetu? Pretvarjajoč se, da služiš Meni?«

Kdor služi Gospodu neposredno, ne pa Gospodu skozi ljudi, ni nikoli ubit od žalosti, razočaranj, zavrženja in neuspehov. Zato najprej služimo Njemu. Simple. 

2. Ko pa smo že tukaj, se spotaknimo ob izjavo gospoda nadškofa, da v prihodnje ne bodo duše v zmedo spravljane, ampak zbujane. Vzeta je od TUKAJ. Takole pravi, ta nerodnost:

»Naši sodobniki so. Na sebi nimajo zlatih tunik in svetniške avreole, ampak so oblečeni kakor mi in so del vsakdanjika«. Tako je po besedah nadškofa skupina prepoznala tudi herojske kreposti v Božjem služabniku duhovniku Strletu in dala pobudo za začetek postopka za njegovo beatifikacijo.

Aureola dveh svetnikov

Nadškofova osebna fascinanca je očitna že od svete Bernardke naprej: občuduje svetnike, ki so tako ponižni in tihi in nepomembni, tako podobni pozabljenemu vaškemu revežu, počenemu vrču, zarjavelemu loncu, odbrcnjeni konzervi, tako podobni odloženi metli za vrati, da že kar boli. A to ne gre, tega ni. Kajti sveti očaki so rekli: 

Kdor je Gospodov iskreni služabnik, ni nikoli v bednem stanju. 

Takšni so samo v srcu, ker so umrli za vso posvetnost in svoj ego, a če so svetniki, njihove duše širijo zlato aureolo, njihove glave sijejo zlati sij in njihova dela so velika. Gospod nadškof za beatifikacijo predlaga svetniško osebo, ki pa naj ne bi imela svetniške aureole? To so zelo okorne in nerodne besede. Jasno, da je mislil na to, da je bil Božji služabnik Anton Strle brez vsakršnega napuha in lažne svetosti. A izbral je besede, ki pravo svetost izpodbijajo: »Ta svetnik je bil brez svetniške aureole.« Iz tega monisti potegnejo veseli zaključek: vsi smo svetniki, saj tudi mi nimamo nobene svetniške aureole! Pa je tukaj, zlodej, vsegliharski.

Transcendenten um, Božji um, ni kontradiktoren. Posvetno pojasnjevanje pa je vedno samo sebi v spotiko. Če klerik govori o Božjih stvareh, naj govori direktno, po Božje. Če tega še ne zmore, bo samo duše v zmedo spravljal. V evangelijskem življenju je diplomacija kot smet v urnem mehanizmu. Evangelij pomeni samo eno: razparati kožo na prsih, razpreti reberje in srce poljubiti. To je Kristusova nežnost.

Če je ta zapis za koga bogokleten, prerobat v svoji nežnosti, naj mu Gospod doda ali vzame kar je premalo ali preveč. Osebno pa mi je odveza dana po naslednjih besedah predsednika Celjske Mohorjeve družbe Jožeta Planinška:

Bistvo je temeljna uresničenost človeka, ki razmišlja in piše po svojem odnosu z Bogom in hkrati v razmerju do ljudi. To je izhodišče za katoliške novinarje. Potem pa verjetno ljubezen do Cerkve, ki pa je lahko boleča ali pa razveseljujoča, ampak pri obeh mora biti radikalen." 

Aureola Gospoda in apostolov. Eden od prisotnih pa je brez nje. Vir.

11. Svetega Duha vršanje

V nekih komentarjih že leto dni dolgo opozarjam, da v naše Cerkve in prostor prihaja Sveti Duh, ki bo dodobra prepihal zatohlost. Zdaj prihrumeva, a ne vem, če se Ga bodo veselili vsi, ki so Ga klicali? Prihaja Gospod v podobi belega mustanga, katerega glava je na zahodu in rep na vzhodu, katerega desno rame je na severu in levo rame na jugu sveta. Resničen je in Milost in Sila sta v Njem.

                                                       Printest

Saj ste si pogledali film in filmčke o Milosti in Moči Svetega Duha, ki v Gospodovem imenu ozdravlja ljudi po ulicah in trgovinah (prejšnji blog št. 10)? Danes pa bi rekli nekaj besed o tej sveti Osebi, ki je Sveti Duh.

Že smo definirali, da je Sveti Duh Oseba, Bitje torej, ki je Božja ljubezen med svetimi Božjimi dušami. Krščanstvo ga nenehno omenja in kliče. Žal pa ni vse tako kot se zdi ali naj bi bilo.

Kajti lažje najdeš bankovec za 50 evrov na ljubljanskih ulicah, kot človeka v Cerkvah, ki je v Svetem Duhu.

Ne se name jeziti za to izjavo, je le zelo suhoparno dejstvo. Suhoparno do amena. Marsikaj nam dokazuje tudi novi Janez Krstnik Torben, ki širi Gospodovo ime po vsem svetu preko čudežnih ozdravljanj in olajšanj. To gibanje se širi kot Božji ogenj in samo upati je, da kosmatemu ne uspe, da bi tudi v tem primeru zasejal laž in razdor v skupnost. Kot je to storil z vsemi Cerkvami in verami sveta.

O Svetem Duhu bi lahko napisali knjigo, četudi je najskrivnostnejši od Svete Trojice. Brez njega ni Življenja, brez njega smo v dvomih, v letargiji, v duhovni in telesni komi.

Mnogo je kristjanov in drugih vernikov ali praktikov, ki predvidevajo, da tega Duha imajo. Recimo duhovniki. A resnično, resnično povem vam: le težko je najti kakšnega. Le težko je najti kakšnega.

Na spletnih straneh Cerkve in kristjanov so našteti darovi in sadovi Svetega Duha, seveda pa tovrstno naštevanje prelepih besed nobeni duši ne more koristiti, ker se teh lastnosti ne da 'natrenirati' vsako posebej, kot to počno tisti zavzeti verniki, ki nimajo Svetega Duha. Zato precej tovrstnih zapisov razen umskega sladokusja dušam ne prinese ničesar. In tudi vadba posameznih lastnosti ne prinaša nobenih resničnih blagrov.

Kajti Sveti Duh je kot velikan, ki stopi pred nas. Poglejte si naslovno sliko našega bloga, zgoraj. Ali pa si zamislite, da ste majhna mravljica, ki sanjari o krasnih lastnostih belega mustanga in jih želi tudi sama natrenirati: dar modrosti, dar razumnosti, dar svéta, dar moči, dar spoznanja, dar pobožnosti in dar strahu Božjega. Ter sadove: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje, skromnost, zdržnost, čistost. Tako hodi, mravljica, po poti, v svoji meniški zamaknjenosti in postenjski tihoti, omrtvičeni ponižnosti, ko se pred njo, po milosti kakega Božjega bitja, postavi velik bel žrebec. Ki pooseblja vse te lastnosti hkrati. Stoji pred njo kot brezmejna gora in se ji ponudi v pomoč, če misli mravljica Gospoda oznanjati, v sladkem ognju srca.

Nekaj takega je, ko dobite Svetega Duha. Konec je tihote in samote in lakote. Tam, kjer izsušeni duhovni modreci obmolknejo, in zmotno mislijo, da so našli, tam začne z Duhom navdahnjeni govoriti in vpiti o Gospodu - od VESELJA, ki nikakor ne premine:

Spreobrni se, Gospod je ob tvoji rami in čaka, da zaplešeta! 

Vse se trese od navdiha in veselja, iz srca kipi reka svete sile. In Gospod ima tako zelo rad osebo, ki je sposobna sprejeti tega Duha, da se ji rade volje pri kakšnih prošnjah podredi. In kdor živi v Svetem Duhu ve, da Ga mora 'zajahati' in oditi na nenehno delo z njim. Potem je vedno poln Življenja, četudi mu vmes telo že odmre in odpade. Oživljen je za večno.

Religije pa so domala brez tega Duha. Ker živijo v grehu posvetnega unovčevanja. Na spletni strani Družine se blešči naslov: Unovči darove Svetega Duha. Kako nesrečna izbira besede! U-novčiti pomeni nekaj v novce, v denar spraviti. Kot da bi dodajal vodo na mlin očitkom brezbožnih. Pa si poglejmo, kako je videti, ko nekdo tega Božjega Duha ima in ga sledi:

Najprej se mu podeseteri ali postoteri kreativnost. Navdih. Potem se mu poveča moč izvedbe, izostri se mu Božji um in nenadoma zmore razumeti najzapletenejša verska vprašanja. Ker srečati Svetega Duha je že skorajda isto kot srečati Gospoda Kristusa osebno. No, ko je Duh z nami, se začno dogajati stvari, ki nam omogočijo uresničevati naš osebni način oznanjevanja Kristusa. Našo karizmo. Naslednja lastnost je, da takšna oseba zlahka opravi delo, ki ga ne more opraviti 50 ali 100 ljudi skupaj. In, ko si spočije telo, v njej nenehno treslja neka sladka sila. Ki ji greje srce. 

  

Ko je neko občestvo, recimo duhovnikov, polno Svetega Duha, se oznanjevanje širi po svetu kot požar. In kdor je poln tega Duha, je lahko takoj učitelj vsega sveta, če Gospod tako stori. Danes se to dogaja Zadnji Reformaciji (Cerkvá), ki jo je, kot je videti, začel s protestantsko letargijo nezadovoljni Torben Søndergaard. O tem pišemo v prejšnjem blogu št. 10.

Sveti Duh torej ne prihaja po drobtinah, po osminkah, četrtinkah ali polovičkah, ampak v celoti, ali pa sploh ne pride. Pride pa šele, ko se odstrani ovira, ki je naše grešno življenje. Pokesati in odpovedati se mu, je treba. Tako uči Nauk in tako uči Janez Krstnik Torben. Mi pa izpostavimo še dodatne točke.

Štiri možne okoliščine, da smo pripravljeni na sprejem Svetega Duha.

1. Prva je vsesplošno znana: jasno izpovej svoj greh in se ga pokesaj. Torben Krstnik k temu dodaja še ponoven krst v vodi, kjer 's Kristusom umreš in s Kristusom vstaneš'. Potem si pripravljen na sprejem Svetega Duha. A le od tiste osebe, ki tega Duha zares tudi ima in izkazuje in živi!!

2. Druga možnost je ta, ki smo jo v naših blogih že omenjali: nekdo je tako sesut od nesrečnih okoliščin življenja, tragedij, da se zruši in kliče Boga na pomoč. Katerekoli vere je, če je iskren, se mu/ji razodene Jezus Kristus. Kajti On je Bog, ki odgovarja na klice nemočnih. Zato tisti, ki so 'pametni', ne marajo Gospoda, ker mislijo, da je le revežem namenjen – kakšna revščina!

3. Tretja možnost je, da spoznamo ničevost vsega zemeljskega življenja, četudi udobnega in mirnodobnega, in v praznini duše in nesmisla iščemo Gospoda. Pripravljeni smo tudi umreti ali zapustiti ves ta prazni svet. Takrat Gospod zagotovo pride, prej kot slej, in se nam na nek način razodene.

4. Četrta možnost je, da smo v nekaj vložili ves svoj trud in moč, a je rezultat porazen. Zrušimo se v spoznanju svoje nemoči in kličemo Gospoda. In če je naš poraz zares popoln, Jezus pride v svojem polnem sijaju.

V vsakem primeru pride takoj, ko smo resnično na tleh in si to tudi priznamo. Kadarkoli se nam tako razodene Gospod osebno – ali pa preko angela, svete Matere ali duhovne osebe – z Njim pride tudi Sveti Duh. Takrat smo napolnjeni z Življenjem in duša nam poleti. Če ta zagon odtlej nenehno 'uporabljamo' in množimo, postanemo oseba Svetega Duha, ki za Gospoda, ne zase, oznanja Njegovo slavo. Na nam dani način.

Postanemo lahko Božji spovednik, prekrščevalec kot Torben, oznanjevalec in pridigar, Božji zdravilec, Božji umetnik ali pisatelj Njegove Besede in slave. Ali karkoli drugega v službi Njegovega imena. Vse to delaš le v Gospodovo slavo, in če delaš tako, vsak dan, Gospod skrbi zate in Sveti Duh je v tebi.

Če pa se zasiriš, zamastiš, pustiš častiti in zabasati z darovi, Sveti Duh odide in ostanejo samo še duhovi zemlje, da te napolnijo, kot smrdljivi plini. Ta smrad zavohajo še živali in rastline, kaj šele iskreni iskalci. Na začetku filma o Zadnji Reformaciji je povedano, da je vera v Grčiji postala filozofija, v Italiji institucija, v Ameriki pa biznis. Seveda v takšnih okoliščinah Sveti Duh, ki je Božja Oseba oziroma Bog, ni več prisoten osebno, ampak samo še po svojih silhuetah, zbranih v lepih besedah: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje, skromnost, zdržnost, čistost. To je enako, kot če si na papir napišete: 'izvrstno kosilo!' Boste siti?

Sveti Duh ima dve lastnosti: Milost in Moč. Moč je, kot da vam nekdo daruje največji vlak, za pomoč pri delu. Razumete razliko? Med samokolnico in največjim vlakom? Je razlika? Imate torej Svetega Duha ali le prijazne in ponižne in všečne besede o Njem? In če Duha imate, kaj ustvarja, na veliko? Kaj preraja in oživlja? Če tega Duha ni, je v cerkvah pusto, kljub cvetju in orglanju. In mladina gre v računalništvo namesto v duhovništvo, starina pa v vice namesto v nebesa. Ne glede na popustljivi Drugi koncil ali pa protestantsko zanikanje obstoja vic, kar lahko trdi le nekdo, ki je brez Svetega Duha, kajti ta Duh ti daruje tudi videnje. In če vidiš, se zgroziš od pustote tega kraja. Sveti Duh pa je Bog, ki te tega reši že - DANES, če ga le sprejmeš, kot je bilo izpovedano.