25. Božja ubogost + obilje

Ter verski nič

Akamasoa Gospoda Jezusa in očeta Pedra Opeke

Imam občutek, da je število blogov 'Jona gre v Ninive' dokaj omejeno, kajti ni predolgo v Ninivah za ostajati, slišim. Zato je morda dobro brati, kot da se gre zares J.

V sklop blogov od 20. naprej spada še današnji. Razložili smo, kar že nekaj časa ni bilo razloženo in kdor je bral iskreno, brez vihanja nosu, bo razumel opomin svete Matere, ki se je prikazala sveti Favstini, glasnici Božjega Usmiljenja, da Jezus Gospod prihaja kot Usmiljenje, in da je ZDAJ čas za popolno Spreobrnjenje, kajti potem bo prišel kot Pravičnost, kot Sodnik. Vem, da se večina kristjanov današnje dobe zanaša, da bo smrt prišla enkrat daleč potem, in da bo Gospod tako usmiljen, da jih bo kar na slepo spustil v večno Kraljestvo – ob koncu sveta čez milijone ali milijarde let. No, resnica je seveda precej drugačna:

Jezus Kristus Odrešenik sveta je Usmiljen ZDAJ, tudi za spreobrnjene od verskega greha in napuha, sodba pa se odvije v prvi minuti po telesni smrti. Takrat je namreč NAŠ konec sveta.

In Gospod je Pravičen, če duša ni v svetem opravičevanju ali če jo kdo od Njegovih osebnih prijateljev ne opraviči.

Zato 'tralala-hopsasa, pojejmo to šunko' vernost ne bo prinesla duši miru in večne sreče pri Gospodu. Že Janez Krstnik je vpil k spreobrnjenju ZDAJ, in vsi svetniki za njim tudi. A kako naj se spreobrnemo, saj smo že spreobrnjeni, mar ne? Nismo krščeni in birmani in žegnani in maziljeni? No, to niso nobeni znaki spreobrnjenja, to so le znaki, da imamo Božjo lekarno pri roki. Naš duhovni učitelj, slovenski, govori, da je Janez Krstnik za uboge Jude vpil, mi pa smo že krščeni, za nas to ne velja. A resnično, resnično povem vam: to je test in kdor ga bo poslušal, bo na koncu škripal z zobmi!

Znaki resničnega spreobrnjenja so v DELOVANJU po spreobrnjenju. Od znotraj pa je znak  predvsem v tem, kaj nam ogledalo pove, ko se sami pogledamo vanj: smo odvrgli poželenja in hude grehe; obvladamo svoje oči in s tem svoj um in srce? Mislimo ves dan na Gospoda, a brez hotenja, ampak z Ljubeznijo, ki je duhovna? Če je vse to pristno, imamo v srcu veselje, ki ni naše, in nekaj žalosti, ki je od gluhosti sveta.

Razločevanje duš Božjih

Pa pojdimo k jedru današnjega zapisa. Še nekaj bi rad pojasnil, da bo slika popolna in zaznave prave. Povedali smo, da so ljudje v Svetem Duhu, ki opravljajo velika dela oznanjevanja in čudežev, ker so deležni Gospodovega OBILJA. Te ljudi je treba ločiti od tistih vernikov, ki prav tako živijo v Njegovem obilju in tolažbi, a je to predvsem družinsko in osebno obilje, od katerega oznanjevanje nima praktično ničesar, kajti vse obilje je porabljeno zase in v samozadovoljstvo, 'kako zelo solidni ljudje smo in Gospod nas obilno pase'.

Sveti Duh je torej OB malih vernikih, ter V predanih Božjih gorečnikih.

Te osebe, ki imajo Svetega Duha v sebi, opravljajo velika dela za oznanjevanje Gospoda in to je njihovo obilje. In karkoli potrebujejo za ta svoj osebni in specifični način oznanjevanja, dobijo v obilju: eni trdnega zdravja za ozdravljanja; drugi materialna sredstva za karitativnost; tretji Znanje Besede za oznanjevanje; četrti vpogled v duše za spovedovanje; peti moč za boj; šesti sočutje za Usmiljenje …

Od tistih pa, ki imajo zemeljske duhove v sebi namesto Svetega Duha, a so verni in religiozni, pa kdo postane profesor na teologiji, kdo duhovnik, kdo zvonar, kdo ključar, veliko je verskih filozofov in teoretikov (pismoukov-teologov), od družinskih duš pa so pevci na koru in cerkveni pomočniki … Ali pa so hišni verniki, ki so dobri ljudje, a o Bogu ne govorijo, vsak dan pa malo pomolijo zase in družino.

Ubogi v duhu in njih Božje obilje

Ubogost v duhu, ki je od Boga, zato je tudi od Duha, smo dodobra opisali v prejšnjem blogu. Pri tem se spomnimo Marije Magdalene, ki je bila že tik pred smrtjo s kamenjanjem: doživela je popoln poraz sveta, ter bila Spreobrnjena h Gospodu in Mu odtlej goreče služila. Enak poraz je doživel Savel – ves njegov iskreni napor preganjanja kristjanov je bil uničen v trenutku, ko ga je obiskal Jezus in ga spremenil v svetega Pavla. Tako se je godilo vsem, ki so postali sveti.

Ubogost v duhu se lahko povezuje s 'temno nočjo duše', ki jo le mistikom pripisujejo, a četudi sta sestri, nista čisto ena in ista stvar, ker ubogost v duhu je pred, med in po temni noči duše. Pred to nočjo duše je mučno spoznanje praznosti sveta, med njo je stopnjevanje muk, po njej pa je pristna ponižnost in pozabljanje na svet, ker je veselje z Gospodom brezmejno privlačnejše.

Sveti so torej popolni poraženci od sveta, ki živijo v velikem uboštvu duha (nekateri pa tudi telesa), a jim Gospod vseeno 'pritakne' Svoje obilje, ki bo služilo ljudem. Sveti Mandić in Vianei in Pij so bili veliki spovedniki in tudi čudežniki Usmiljenja; sveta Favstina in Brigita in Tereza Velika ter Janez od Križa so za seboj pustili obilje Božje Besede ter Usmiljenja; Mati Tereza je bila izvajalka Božjega Usmiljenja, sveta Bernardka Lurška pa za seboj pušča – Usmiljenje Marijinega Lurda. Itd.

Sveti Leopold Mandić

Bodoča Gospodova nevesta pri osemnajstih letih - Mati Terezija

So pa tudi svetniki, npr. Mala Terezija, ki niso imeli nobenega obilja in niso delali velikih del, pa so za seboj pustili eno samo Obilje vseh obilij: pričevanje o LJUBEZNI z Gospodom in samo z Njim. Preberite si o njej TUKAJ in ne boste ostali hladnega srca. Pravzaprav že samo ta zapis o njej pove vse in je krona vseh evangelijev. In človek se vpraša: mar ni ta duša svetnica vseh svetnikov? Skupaj s Favstino? Sicer pa je Favstina Reziko častila. To so ti Neveste, srečni Ženin! In vse duše moramo nekoč postati takšne neveste, drugega Doma namreč ni.

Kakorkoli, ne gre se za to, kdo je večji ali manjši svetnik, cilj mora biti spraviti sebe in druge v nebesa, pa četudi samo skozi Vhodna vrata in tam ostati kot vratarjev sluga. Očetovo Kraljestvo je namreč velika dežela in tudi tam se opravlja pokora za Milost, ki si jo bil deležen na zemlji ali pa s sprejetjem v nebesa. Tisti, ki vse odslužijo že na zemlji, odhajajo direktno h Gospodu za Njegovega spremljevalca in prijatelja, drugi delajo v Palači, tretji pred njo, četrti po Deželi, peti pa pri Vhodu vanjo.

Tudi v nebesih se zorenje duše nadaljuje, a v nebesih se opravi 'pokora' za Milosti, ki si jih še nismo zaslužili, v vicah in peklu pa pokora za grehe.

Zato je vsaka sekunda na zemlji, ko se ne trudimo k svetosti in Gospodu, pravzaprav zbiranje velikih muk za prihodnost. Od kod modernemu krščanstvu ideja, da pekla in vic ni oziroma da nista pomembna, ker Gospodovo Usmiljenje premaga vse? Gospod je svetnici povedal:

Hudo mi je, da obstajajo vice, a morajo biti, ker Sem takó Usmiljenje kot tudi Pravičnost.

Bog brez Pravičnosti je sladka pena na palčki, ki jo veter odnese in Bog brez Usmiljenja je tiran. To torej ni nikakršen Bog. Pravi Bog je takó Usmiljen kot tudi Pravičen, oboje skupaj pa je Usmiljenje, ker On je Ljubezen. Vendar je tako ljubezniv, da bo grešnega duhovnika kar v ječo poslal, kandidata za svetega pa včasih tudi. A eden bo grehe odplačeval že na zemlji, drugi pa bo odplačeval za Milost, ki jo je in jo bo deležen. V obeh primerih brez križa ne bo šlo.

Šunka-vernik si predstavlja odrešenje brez križa, kar je protislovno: le od česa si lahko odrešen, če nimaš trpljenja? Želi si nebes že na zemlji, a to je prihranjeno le za tiste, ki so od sveta poraženi v duhu in zato Prebujeni v duši. Takšni zelo pričujejo Gospoda, in četudi jim ni dal nobenega obilja, so priče svoje Ljubezni z Njim – in to pričevanje je največje Obilje.

Tisti z Božjim obiljem, ki so vmes

Težko bo običajen vernik, ki ne vidi duš, ločil med oznanjevalcem Gospoda, ki ima Njegovo obilje, a je še pred Vrati Kraljestva, ter tistimi, ki so do konca ubogi v duhu. Morda bi jih lahko zaznali po tem, da eni služijo predvsem ljudem, brez da kaj dosti govorijo ali izkazujejo Ljubezen do Gospoda, drugi pa pomagajo ljudem, a vseskozi izkazujejo in govorijo predvsem o Ljubezni z Njim.

Razlika med njimi je v tem, da so drugi že na zemlji z Gospodom osebno, prvi pa bodo po telesni smrti. Tudi danes živijo izjemni ljudje s posebnimi karizmami, ki opravljajo vsemu svetu vidna dela Gospodovega Usmiljenja skozi Njegovo obilje, a še niso dokončno poraženi in ubogi v duhu. Vendar je njihovo delo tako zelo iskreno in goreče, da bodo, po kratkem križu, sprejeti Domov. Kajti tako zelo so predani svojemu delu v ljubezni do soljudi, da popolnoma pozabijo nase. Rešeni so samih sebe in nimajo strahu pred smrtjo. To so Janezi Krstniki, ki jih, malo pred smrtjo telesa, ob njej ali takoj po njej, čaka veliki večni Oddih pri Rešeniku.

Želim pa, da jih Gospod ne uvede v Svoje siromaštvo tako, da bodo še pri živem telesu gledali propad tistega, kar so vse življenje tako goreče počeli Zanj in ljudi. A to je pogosto tako, saj za najvišja nebesa so potrebni popolni porazi in res temna noč duše pred Svitom.

Verski nič

Povsem druga pesem pa je s tistimi verniki, ki tudi 'delajo dobro', a v njih še ni nikakršnega poraza v duhu, ker so polni nekega položaja ali moči, znanja. Obilja torej. Napuha. Četudi navzven opravljajo neko delo za ljudi in Cerkev, so sami-sebe-opazujoči, fotogenični, maziljeni v obraz, teatralni ali lažno ponižni, a željni treh stvari, ki indicirajo nepresežen spolni nagon:

- biti dobro viden,

- premagovati druge, ter

- imeti zaslužek.

Ljudje običajnih religij torej, četudi si domišljajo, da so izbranci. A ljudje – verni in neverni – pa tudi živali in duhovi, kaj šele angeli in Gospod, to zaznajo. Takšne lastnosti so primerne za vojaka, igralko, športnika, direktorico, poslovneža in kogarkoli od sveta, niso pa za duhovno osebo, ki se za táko predstavlja ali celo nosi tovrstno obleko, želi pa si kamere, denarja in užitkov. Najhuje pa je, če jim ta denar kaplja od njihove 'duhovnosti', a zapravljajo ga za svoje nečimrnosti. Za njih je Gospod dejal (Matej 7,21-23):

Ne pojde v Nebeško kraljestvo vsak, kdor Mi pravi: »Gospod, Gospod,« ampak kdor uresničuje voljo Mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko Mi jih bo reklo tisti dan: »Gospod, Gospod, ali nismo v Tvojem imenu prerokovali in v Tvojem imenu izganjali demonov in v Tvojem imenu storili veliko mogočnih del?« In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od Mene, kateri ravnate ne-Postavno!«

Duh Tolažnik torej ni Jezus Odrešenik. In Gospod je jasen kot beli dan:

DRŽITE SE BOŽJIH ZAPOVEDI in dano vam bo Usmiljenje; zanašajte se le na moje Usmiljenje, živeč v grehu, in dal vam bom poštene Pravičnosti!

Če se spustimo v notranji duhovni boj, s pomočjo Božjih zapovedi, zakramentov in predvsem z LJUBEZNIJO do Jezusa, bomo deležni tako uboštva duha kot velikih Milosti. Če pa razglabljamo, da smo s svetim krstom že odrešeni, ter lahko grešimo naprej, saj je Jezus premagal greh sveta, smo na poti v hudo pokoro spodnjega dela vic ali še nižjih predelov, kjer je kraljestvo nekoga drugega. Biti vernik, kristjan, torej ni en 'haml', ampak velika odgovornost za lastno dušo.

In, mimogrede: Križani ni premagal greh sveta, ker ta še vedno, kot vidimo, obstaja, ampak je plačal ceno za greh, ki pa nam je izplačana, če se pripognemo pred Njegovimi nogami in Mu priznamo svojo nemoč.

Sveti in svetniki in Gospod so nam milijonkrat pokazali Pot. Zakaj je še zdaj ne razumemo, ne sprejmemo in ne hodimo? Zakaj se ukvarjamo s filozofiranjem, plitkimi deli in lastnim trebuhom? Odgovor: ker ČAKAMO na dokončen poraz od sveta (vrni se na blog št. 21, prva možnost, s pivom v roki).

Zaključek

Ne berimo filozofskih 'verskih' razprav, ne verjemimo tistemu neprevidnemu ali pomehkuženemu duhovniku, ki bi moral v vrtcu delati in ga čaka Pravičnost, ampak si vzemimo čas in berimo o življenju svetnikov, o Božji Besedi, o Gospodovih delih in o delih Njegovih služabnikov. Vmes pa nenehno molimo ter se odrekajmo svetu – malo po malo. In prišel bo Gospod ter se nam razodel. A to bo težko, če smo nenehno v družbi tistih, ki nas dobro poznajo in če imamo ob sebi tisto neumno tablico, praded katere je bil telefon, vmes pa k temu ekranu tekamo. Če že gremo k računalniku, pojdimo le zato, da poiščemo ali pričamo Gospoda. Potem je vse zelo lahko. Kar se duše tiče.

Kdo bo rekel, da so moji zapisi pesimistični, a če mu je tako, je to diagnoza, da je v njem neka sorta zemeljskega duha. Če ga veselijo, a je v tresavici, je Sveti Duh OB njem, a ni V njem. Če pa ga veselijo in solze spušča ter želi slediti svetnike in vpiti o Gospodu, je Sveti Duh že v njem. Sveti Duh je Tolažnik, Odrešenik pa je Jezus Kristus. Tam šele nam povsem odleže – in za zmeraj je.

ALELUJA!

Sestra Favstina K.: »Zvečer, ko sem bila v celici, sem zagledala Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bel. Molče sem gledala Gospoda; moja duša je bila napolnjena s strahom, pa tudi z veseljem. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel:

'Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu. Žarki predstavljajo kri in vodo, ki sta privreli iz globine Mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla Moje umirajoče Srce na križu. Beli žarki predstavljajo vodo, ki očisti dušo, rdeči pa so kri, ki daje duši novo življenje. Ti žarki bodo ščit za dušo pred Pravičnostjo Mojega Očeta. Srečni tisti, ki živijo v tem zavetju, kajti Božja Pravičnost jih tam ne bo dosegla.« (Dnevnik, 47 ter 299)