26. Cilj življenja: v totalu Živeti Prvo Ljubezen
Kje je krščanstvo že kmalu malce
zašlo
In kako brstijo svetniki
Kje je krščanstvo že kmalu malce zašlo
Sveta Bernardka - kam gleda?
Vittoria Collection
Dragi bralci, če bi pogledali
duše naših dušnih pastirjev, tudi dobrega papeža in vernikov, na kak večer, kot
je današnji, še malo deževen zraven, bi videli, da so domala VSI v tihi
depresiji. Skušal bom to stvar razložiti, a čutim, glede na vero današnjega
krščanstva, da je pred mano breme kot brezmejna kamnita gora, a ker čutim tudi
veselje – kot pred plezalnim vzponom kak mladec – bom poskusil. A le kdo bo
razumel? In če bo kdo – le kdo bo Zaživel??
Krščanstvo je zašlo. Za-hodilo se
je. Vsi skupaj želijo človeka ljubiti,
a so vsi skupaj hudo zašli tako v depresije kot v materialno tehnologijo in
opravičevanje svojega padca. In ko tudi dobri papež Frančišek, ki ga vedno zagovarjam,
nenehno govori le o ljubezni do ljudi – da je to pravo krščanstvo – se mučna
stranpot samo še oži in temni. Kajti povedati Resnico, ne pa KOMPLETNO, pri preprostih
ljudeh postane seme zmot, pri brihtnih pa bitka med interpretacijami in
jalovimi filozofijami.
Včasih preberem kak katoliški
tekst, kjer piscu spolzi, da je le ena zapoved pomembna: Ljubi svojega bližnjega! In potem je to ponavljano od jutra do
večera; pa se sprašujem: od kod jim to??? Je Gospod Jezus tako učil? Vsekakor
NI, kajti rekel je, da je Prva zapoved vseh zapovedi Ljubiti Gospoda, svojega Boga, z vsem kar si – TOTALNO. A tega na
vsem svetu ne slišim od nikogar, da bi resno, od srca govoril in živel. No,
slišim, a ne od kristjana. Še več: na severu Evrope so ponovno odkrili grobnice
stotin otrok, ki so bili potlačeni skrivoma vanje od katoliških sester in
duhovnov. Ne bom podajal linkov, da se ne izgubite v bistvu današnjega zapisa.
Potem se spomnimo vseh svetovnih vojn in pokolov med kristjani te in one
ločine, in vidimo, da eno je v Cerkvah govoriti, drugo pa na bojnem polju početi.
Kdor Gospoda ne pozna osebno in Ga ne ljubi
na duhoven način (brez najmanjšega drobca želja zase), nikoli ne more ljubiti
soljudi na odrešenjski način, po Božje. To je Zakon vseh duhovnih zakonov, ki
pa ga krščanstvo pozna le v teoriji, sicer pa ga stalno spregleduje. Tako vsaka
Cerkev ali religija postane starozavezna judovska verska tehnologija, ki pa je
v srcu omrtvičena.
Desetine oz. stotine milijonov
pobitih kristjanov med seboj v le zadnjih 200 letih! Tudi komuniste lahko
štejemo semkaj in fašiste, ki so bili domala vsi krščanskih dedov in babic in
staršev otroci. Prihajajo iz krščanskega okolja, kulture. Kje je zdaj tukaj
ljubezen do ljudi? Primojdunaj, ni je, ni. Zato tudi kričeča ljubezen do migrantov ni videti iskrena. Kajti:
Nobena ljubezen na tem svetu, ki ni pred
tem duhovna Ljubezen z Gospodom, v resnici ni nikakršna ljubezen, ampak le
poželenje in politika.
Naše duhovno srce
Imamo fizično srce, imamo pa tudi
svoje duhovno srce. Fizično je v
prsih, duhovno pa bi moralo biti tudi tam ali pa malo višje od tega, tam, kjer
je duša doma. Pri duhovnih navdihih pa se dviga še višje in pri mistikih
zapusti telo in se z Gospodom sreča. Srca modernih ljudi, četudi jim je ugodno
in ni vojn in preganjanja, pa so v glavnem v želodčku, črevesju ali še kje
nižje, celo dol do stopal. Če so tam dlje časa, je to znak demonstva, izjemnih
zemeljskih hotenj. Nižje ko se duhovno srce nahaja, bolj je oseba padla in bolj
težko ji je 'pri srcu'. Naši očaki so imeli izraz, da je nekomu 'srce padlo v hlače', kar potrjuje to, kar
pišem. Srce je lahko tudi 'v gatah' in takrat rečejo, da so se nekomu 'gate tresle'. Od strahu. Ali pa
rečejo, da se je nekdo 'v hlače ...'. Ko je duhovno srce v višini stegen, je človek v hudem strahu pred
napadom, ko je pod koleni, je v veliki samo-laži, ko pa je pri stopalih,
pridemo do znanih 'rdečih čeveljcev', saj veste tisto zgodbo o ponoreli
mladenki. Takrat človek dobi veliko zemeljsko silo divjanja naokoli, a v prsih
je praznina, ki jo takoj tesnoba zapolni. Če je taka oseba npr. predsednik
države, frli naokoli kot kaka nemirna vrtavka, polna izjemnih idej, a brez
rezultatov.
Če se nam duhovno srce dvigne
tja, kjer je duša doma, kjer so obeski na prsih, človek spozna SVOJ SMISEL na
zemlji in v nebesih, svojo Božjo nalogo. In če se duhovno srce dvigne do vratu,
začne Božjo Resnico popevati, govoriti in razodevati, a po Svetem Duhu. Višje
od tega so tiha druženja z Gospodom in še višje so določeni mistični pojavi, v
resnici pa so nebesa prišla na zemljo.
Depresiven človek ima torej svoje
srce precej 'pod nivojem'. Tam pa ni duhovnih kanalov in sprejema. Tam se le po
zemeljsko misli premlevajo. In turoba napolnjuje dušo. Vse to se začne, ko nenehno mislimo na ljudi in svet, namesto na
Gospoda in nebesa.
Evangelist Janez zapiše in dva tisoč let skrene malce v stran
Premalo sem svetopisemsko izobražen,
da bi vedel, če je četrti evangelij ter prvo in drugo Janezovo pismo napisal
pravi Janez (tisti, ki ga je Jezus ljubil in mu Mater predal), ali je kak drug
Janez. Ali je kombinacija Janezov? Sam bi sklepal, da je kak drugi, kajti piše
stvari, ki jih pišejo tudi nekateri drugi pisci tistega malo kasnejšega časa,
ki pa, se zdi, Jezusa niso osebno doživeli. Ali pa so Ga, a so imeli vero Vanj,
niso pa še uspeli ljubezni z Njim vzpostaviti. Zato so nekatera pisma dokaj
vprašljiva glede avtorstva, je moje zabito, neuko mnenje. Če je apostol Janez 'tisti
učenec, ki ga je Jezus ljubil', potem to ni evangelist Janez, ali pa je, a so
kasneje vmes svoje dodajali še razni drugi Janezi. Najbrž je to to. Saj problem
ni v zmotnosti, ampak v mešanju stopenj Spoznanja v le nekaj zaporednih
stavkih. To pa bralca popolnoma sesuje. In je dokaz, da kdor bo le Sveto pismo bral, zlepa ne bo Gospoda srečal. Pismouštvo
je torej grozna past. Rešitev je namreč le ena: naučiti se ljubiti Jezusa.
Bistvena stvar, ki jo želim
povedati, je, da so stvari pravzaprav precej OBRATNE od tega, kar se pripoveduje
in oznanja. In rad bi pojasnil en delček Prvega pisma dotičnega Janeza, da bi
bilo stanje spet na noge postavljeno in dokazano z življenjem in besedami naših
velikih svetnikov.
Torej: vsaka duša mora najprej
najti Gospoda osebno, nek stik z Njim ali kakim Njegovim svetim, in ta stik
mora biti od čiste duhovne ljubezni, da bo potem lahko tudi soljudi ljubila na
pravi, Božji in odrešenjski način.
Čista duhovna ljubezen do Jezusa je, da Ga
ljubimo in služimo brez najmanjše želje dobiti nekaj zase; tako
duhovno, kaj šele materialno. Kdor tega ne zmore, mu je 'temna noč duše'
lahko zeloooo dolga in strahotna, četudi je praktično že svetnik. Ali pa mu je
smrt mučna, kar sicer pri čistih dušah ni pogosto.
Ker pa verniki Gospoda zaradi
grehov ne morejo srečati (Gospod ni tako poceni), obračajo besede in ljubijo
soljudi, oziroma sami sebe. Kar pa je vzrok velikih duševnih tesnob in
obupavanj. Kajti če še tako ljubeznivo misliš
na svet, boš depresivec. To smo torej razčistili: katera je Prva zapoved
vseh zapovedi in zakaj ni udejanjena in katere so turobne posledice: za-hojeno
krščanstvo in pol-mrtve duše.
Janez Evangelist - kam gleda?
Paolo Veronese 1555
Janezov zapis 'Bog je ljubezen'
TUKAJ si pozorno preberite ta
zelo pomemben zapis, ki pa že indicira prvi zdrs v krščanstvu, a je storjen
nehote, ker je napačno razumljen. Poglejmo: v tistem času je bila skupnost
kristjanov, ki pa so se že od vsega začetka prepirali med seboj. Klasika. S tem
je imel probleme tudi sveti Pavel – takšne, da je bil nenehno žalosten. Po
mojem je bil to tisti 'boleči trn' v njem. Evangelist Janez, glavni pisec
pisma, je vedel za prvo zapoved, da je
treba Boga ljubiti na prvem mestu in z vso možno silo. In iz tega izhaja
njegov nasvet krščanski druščini, takole nekako je mislil:
Vi vsi se držite Prve zapovedi in z vsem
srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo LJUBITE Boga. Vendar –
če Ga res ljubite tako, potem imate ljubezen tudi do ljudi, a odrešenjsko
ljubezen. Le z njo lahko dokažete, da zares ljubite Gospoda, Kristusa. Če pa
imate v sebi zamere in sovraštvo in greh, je jasno, da Boga ne ljubite niti 5%.
To je on mislil, izpadlo pa je
ravno obratno: nehote je popolnoma znegiral Prvo zapoved in dal Drugo naprej,
kar pa je ZLOM vsega in začetek dvatisočletnega tavanja ter nehotenega
hinavstva. Takole je Janez zapisal:
»Božja ljubezen do nas pa se je razodela v
tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen
je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in
poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Dragi moji, če nas je Bog
tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.
Tu se pa začne tragika
dosedanjega, a tudi rešitev prihodnjega krščanstva. Janez izusti stavek, ki ga
lahko izjavi le tisti gorečni vernik, ki Gospoda NI srečal osebno in NI bil
popolnoma Spremenjen. S trditvijo, da
ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga, je popolnoma zanikal Prvo zapoved
o nujnosti ljubezni do Boga z vsem kar smo. Odvezal je ta jermen in nam
pozornost obrnil k ljubezni do ljudi. Ta pa brez ljubezni do Gospoda postane le
poželenje. Kajti ljubezen je le ena: med Gospodom in čisto dušo, vse ostalo so
le poželenja, ki presahnejo in postanejo depresije. Janez doda: »Če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi
mi dolžni ljubiti med seboj«, kar pa je zmotno. Moral bi reči:
Ker nas je tako vzljubil, moramo tudi mi
Njega zelo ljubiti. In iz te ljubezni bo Božja ljubezen prešla na soljudi
in svet. A ta ljubezen bo drugačna od poželenjske: Odrešenjska bo.
Kakšna pa je ljubezen, če ni med
dvema? Če je le enostranska? Janez
je hotel doseči, da bi kristjani dokazali svojo veliko ljubezen z Gospodom
tako, da bi se razumeli med seboj, površen vernik pa to razume tako, da lahko pozabi
na ljubezen do Boga in se zadovolji s prazno idejo, da je ljubiti Boga enako ljubiti ljudi. Vendar je to zabloda, herezija. Kajti
Jezus s 'svojimi malimi' ni mislil na ves svet, ampak na tiste čiste duše, ki
so se Mu popolnoma predale in so Njegovi osebni spremljevalci in učenci in
prijatelji. V Matej 10,42 Jezus izjavi:
Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu
izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo
izgubil svojega plačila.
Kdor torej časti (služi, jim pomaga) svetnike, Jezusove 'male', in pa svete ljudi, bo imel veliko plačilo pri Gospodu. Kar pomeni: da mu bodo odvzeti vsi grehi, Mir ga bo izpolnil, Luč ga bo obsijala, Božji razum ga bo razsvetlil in, če ne bo grešil, bo nebesa gledal. Vsega tega pa ne bo dobil, če bo le revežem pomagal.
Vsekakor je resnica popolnoma obrnjena: Jezus na vsak način
HOČE, v dobro naših duš, da popolnoma pozabimo na ta svet in ljudi od sveta,
ter se Mu popolnoma predamo v ljubezni, ne glede na ceno. Šele s tem bomo zreli
ljudem dajati Gospoda. Seveda pa ga ti v resnici NOČEJO, zato bomo trpeli, kar
pa nas bo dodatno prečistilo za nebesa. Prečistiti pomeni: še z večjim veseljem bomo zapustili ta svet, ko naša ura pride, ker
bomo imeli zaklad v nebesih, ne na zemlji. Jezus vsekakor HOČE, ZAHTEVA, da
zapustimo celo svoje najbližje, če so ovira pri hoji za Njim. Reče:
Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega
očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more
biti Moj učenec.
Kdor ima rajši očeta ali mater kakor Mene,
ni Mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor Mene, ni Mene vreden.
A vidite zdaj, kdo so 'Njegovi
mali', kako zelo je pomembno imeti pravi odnos z njimi (ker v njih je živi Kristus)?
Pri tem pa nam Jezus daje orodje za diagnozo 'Njegovih malih': popolnoma so samo Nanj usmerjeni in samo
Njega ljubijo. Iz te ljubezni pa se rodi Usmiljenje do neodrešenih, ki
potem deluje za soljudi na tak ali drugačen način, a nikoli brez križa. Ko
Jezusa spoznamo, osebno, od nas pričakuje, da se vrnemo in nekaj storimo za
neodrešene duše. Kar pa je popolnoma v nasprotju z versko filozofijo, ki
heretično trdi: Ljubi ljudi, vse ljudi
sveta, in s tem ljubiš Boga. To je zmota, herezija in satanov šepet. Kdor
tako dela, dela dobro, a v srcu je neizpolnjen. To je Kristusov Evangelij. Jezus je mladeniču rekel, naj razda vse
ubogim, potem pa se vrne k Njemu in hodi za Njim. Razdati ubogim pomeni
pomagati ubogim in se znebiti lastne navlake, potem pa ni rekel, naj ostane
tam, ampak naj hodi za Njim, da Ga dodobra spozna. To je prvi zakon duhovne
Poti. Služiti svetu, še preden si sam odrešen, pa je le posvetna 'ljubezen' in
od nje smo vsi nenehno nekam potlačeni in razočarani.
Dvolična 'ljubezen'
V takšni 'ljubezni' je
hinavščina: če imaš res tako veliko ljubezen, zakaj se potem ne držiš Božje
zapovedi: NE UBIJAJ? Zakaj ubijaš soljudi že dva tisoč let, in pustiš, da
ubijajo živali zate, da se nauživaš njihovega mesa? In to praktično vsak dan.
Če je ljubezen res od Boga, človek ne ubija niti živali, razen v skrajni stiski
in okoliščinah. Nikakor pa ne za svojo prehrano. To je krščansko hinavstvo in
včasih je celo Cerkev hudo preganjala kristjane, ki so bili ne-mesojedi – da bi
s tem svoj greh prikrila. Celo svoje svetnike je preganjala, ker mnogi niso zmogli živali jesti. Usmiljenje do živali so torej smatrali za demonsko.
Rekli so, da je Jezus ribo jedel, ampak – si ti Jezus? In ker niso imeli
usmiljenja do živali in ga nimajo niti še
sedaj, so zlahka šli v velikanske verske vojne, mučenja lastnih svetnikov,
pedofilijo in ubijanje otrok neporočenih mater (glejte že omenjene novice o Irski te dni).
KAKO JE TO MOGOČE???
Janez je napisal, da je Bog Ljubezen,
mi pa smo Njegovi. Toda če je Njegova Ljubezen res v nas, kako lahko IZ
ZAVISTI do živali goltamo meso in jim krademo kožuh in kosti? Posledica
nenehnega mesojedstva, ki je starozavezna vrlina in jo vidimo tudi v islamu, je
bilo militantno krščanstvo, ki je v vsakdanji praksi enako judovstvu in islamu. Je
Gospod Jezus torej zaman prišel na Zemljo? Kdor ubija živali, kljub temu da je
druge hrane dovolj, posebno v današnjem svetu proteinov, ZAGOTOVO V SEBI NIMA
LJUBEZNI DO GOSPODA. In jo bo zelooo težko tudi obudil. Vsi ta čas nenehno
opevajo Božje Usmiljenje, a kako boš res usmiljen, če vsak dan v krščanskem
svetu umre desetine milijonov živali za naše sladokusje? To je šizofrenija. Dobri papež je usmiljen do vseh, jagenčka pa prav rad pomalica, je pisalo. Kdo lahko razume to usmiljenje?? Božji ljudje in mali otroci precej težko. A kako ubog bi šele bil, če bi vegetarijanstvo pridigal!
Dokler bo kristjan tako veselo in brez
usmiljenja jedel meso, bo tudi sam končeval v klavnicah sveta: VOJNAH.
Takšen je naravni zakon povračila, ki velja za dvolične. Mi pa smo vsi dvoličneži.
Joj, kako bodo zdaj pravoverni
verniki postali zagrenjeni in tesnobni! Ne mesa? Pa alkohola tudi ne? Potem še
seksati ne moremo več! Zakaj pa nam je Bog potem dal vse to in te organe? Nam ni
dal vse to po Svoji podobi in nam v užitek? Odgovor: dal nam je, da jih premagamo v sebi in s tem pripravimo
pot Ljubezni z Gospodom. To je postni čas, ki bi moral biti vse življenje,
če si resničen kristjan.
Zavedam se, da če bi to v cerkvi
izustil, trikrat, bi težko cel prišel domov. Težke misli in kletve bi padale po
takšni duši in še zelenjava bi mu šla odtlej stežka v želodec. Takšna je pač
naša folklora. Zato se pametni drži na razdalji: pomaga Cerkvi, a o svojem
stiku z Gospodom raje molči, ker bo sicer hitro tepen. Takole pravi zapis iz
leta 1901:
Zelo vljudno dopuščajo Gospodove
nagovore in prikazanja raznim osebam, a še bolje je, da so tiho. To se je
dogajalo tudi v primeru svete Favstine K., k čemer se bomo nemara še vrnili v
kakšnem od naslednjih blogov.
Jezusova formula za nebesa in Zanj
Zgornjega navedka o odnosu do
svojih najbližjih, če želimo biti Jezusovi učenci, od duhovnikov ne boste mogli
slišati, tudi od papeža ne – ne bodo ga kaj posebno poudarjali in razlagali. A
Gospod Jezus je s tem podal formulo, kako storiti svoje življenje popolnoma
Božje, potem pa se VRNITI in živega Gospoda soljudem darovati. Če Gospoda ljubimo z vso, vso, vso silo
svojega srca, v njem ni nobenega prostora še za žlahto in ostali svet. Ti
pridejo na vrsto šele po sveti Poroki – če niso preveč odklonilni. Jezus je
svoji najsvetejši izbranki Favstini dejal:
Moja hči, v svojem telesnem in nravnem
trpljenju ne išči sočutja pri ljudeh. Hočem, da vonj tvojega trpljenja
ostane čist, brez primesi. Želim, da se ne odpoveš le ljudem, ampak tudi
sama sebi. (279)
Ko je to dosegla, ji je dal – ker
se je hotela darovati kot On – nalogo:
Ko Sem umiral na križu, nisem mislil na Sebe,
ampak na uboge grešnike, in zanje Sem molil k Očetu. Hočem, da bi bili tvoji
poslednji trenutki popolnoma podobni Mojim na križu …
Gospod torej iskrene duše vodi
popolnoma drugače, kot uči religija: najprej jih postopoma izolira od sveta, priteguje
s svojo Ljubeznijo, potem pa, ko so že za v nebesa, jih 'spusti nazaj' v svet,
da tam pričajo o Njegovem Usmiljenju. Da je ta Božji Načrt lahko uresničen,
moramo torej najprej Njega Ljubiti na
duhoven način, ne zemeljski, ki je le poželjivost. Janez zgoraj pa nam to
nehote ODSVETUJE. Pisec tega pisma zato nikakor ne more biti tisti sveti Janez,
ki ga je Jezus ljubil najbolj od vseh učencev. Zakaj ga je lahko tako ljubil? Ker je Janez tako ljubil Jezusa. Ljubezen
je dvostranska, sicer ni ljubezen. Danes pa se na veliko pridiga Božjo
enostransko ljubezen: Bog ljubi kamne. Kamni pa samo čepijo in se grejejo. To
je torej vse skupaj ena sama velika zmeda, ki prinaša samo turobo, tudi
najvišjim klerikom, ki naj bi bili apostoli.
Vera v Kristusa ni enako Ljubiti Kristusa
Če verujemo v Jezusa, ne bomo
pogubljeni, lahko bomo tudi ozdravljeni in očiščeni, ne bomo pa kar tako zlahka
prišli v nebesa in k Njemu osebno za spremljevalca. Kajti tja se pride le po
Ljubezni. Pisec Janez pa napiše:
Kdor priznava, da je Jezus Božji Sin, ostaja
Bog v njem in on v Bogu. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in
verujemo vanjo.
Problem prvih kristjanov je bil,
da Judje Jezusa večinsko niso sprejeli za pričakovanega Mesijo, Kristusa,
Odrešenika. Zato prvi apostoli pričakujejo verjetje v Jezusa, in po tem je človek rešen – po veri. Od tod krščanstvo poudarja odrešenje po veri v
Njega, pozablja pa na Odrešenje po Ljubezni z Njim. To je skrivna tragedija,
kajti iz tega se tisoče stranpoti razvija.
Janez pravi, da so spoznali Ljubezen, ki jo
ima Bog do nas in da verujejo vanjo, a kdor je Spoznal, ne potrebuje več vere. Spoznanje je namreč dokončanje vere.
Nekdo vam reče, da je tisti človek čez cesto župan občine, in vi mu verjamete.
To je vera. Če pa župana spoznate v občinski pisarni, to ni vera, ampak
spoznanje, osebno dokončno vedenje. Kdor ima torej spoznanje, bo rekel drugače
od Janeza zgoraj. Tako bo govoril:
Mi smo spoznali Ljubezen, ki jo ima Bog do nas in jo imamo mi z Njim.
Vidite razliko? No, Janez na
koncu k sreči zaključi:
Mi ljubimo, ker nas je On prvi vzljubil. Če
kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne
ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. In
od Njega imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.
Tukaj se vrne k popolni resnici
in razlagi in spet lahko verjamemo, da je pravi sveti Janez, tisti, ki ve, kaj
je Ljubezen z Gospodom. Reče: tisti, ki resnično ljubi Boga (1), naj ljubi tudi
svojega brata (2). Problem je torej rešen. Janez je v tem zadnjem stavku potrdil vrstni red Prve in Druge zapovedi in ne daje Druge pred Prvo. Ne reče: Kdor
ljubi sočloveka, je s tem potrdil, da ljubi Boga. To bi bila seveda velika
herezija, kajti tudi ateisti nekako 'ljubijo' svoje bližnje – so s tem
opravičeni ljubiti Gospoda? Seveda ne. A prav takšno vsakdanjo katehezo
opravlja današnje krščanstvo. Ta kateheza pa je zmotna in je uporabna le za privabljanje
ateistov, vsekakor pa je za kristjana pogubna, saj ga sili nazaj k zemeljski
'ljubezni'.
Zmeda ostaja
Mi pa tale Janez še vedno dvom vzbuja: je on res videl
Boga? V zgoraj linkanem navedku trdi: »Boga
ni nikoli nihče videl«, (to so bile Jezusove besede TAKRATNIM prisotnim, ki
so Ga poslušali), kar seveda NI RES, ker so Ga videli premnogi stari Hebrejci,
skupaj z Mojzesom. Pa Adam, pa Abraham, pa sveti Štefan in sveta F. Kowalska in
stotine drugih svetnikov? Poleg tega so Ga videli tudi vsi tisti, ki so videli
Jezusa, saj Jezus reče:
Kdor vidi Mene, vidi Tistega, ki Me je
poslal.
Jaz in Oče sva eno.
Vidi Ga vsakdo, ki je čist v srcu:
Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo
gledali.
Če Ga torej ni nihče videl, nihče ni čist v srcu. Amen.
Janez potem nadaljuje:
In mi smo Ga gledali in pričujemo, da je Oče poslal Sina za
odrešenika sveta.
Čakaj malo: koga si gledal, če Ga nisi videl??? In kako lahko govoriš o
veri Vanj, če si Ga videl? Če si Ga videl in Mu služil, nimaš več vere, ampak
Spoznanje, ki je konec vseh iskanj. Janez na koncu spet obrne zadevo na glavo:
Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti
Boga, katerega ni videl.
Boga so gledali, pa Ga niso videli, zato je treba ljubiti
ljudi? Zmeda je popolna – le kako lahko um tole sprejme brez da je razklan? Današnje
krščanstvo pa gre še dlje: 'svojega brata' ne prepoznava v zglednem kristjanu,
ampak v vseh ljudeh sveta, NE pa tudi v vseh bitjih sveta, ki jih z užitkom
vsak dan z zobmi žveči in golta. Črnim in rumenim in rdečim ljudem pa z
veseljem krade. To je vse skupaj ena velika zmeda in greh.
Že Janezov zapis Bog
je ljubezen, je torej precej problematičen, če ga ne znamo nenehno 'na noge
postavljati' in razumeti v kontekstu Janezove takratne situacije ter kasnejših
Janezov, ki so imeli vero, Boga pa niso videli niti od daleč. To se dogaja, če
prevajalci Pisma niso zares transcendentni, četudi naj bi vsaj pisci bili.
Kot vidite, tudi Svetega pisma ni za brati sam, na suho. Če ti ga ne
razloži nekdo, ki je Gospoda ali Mati ali svetega v živo srečal, bodo precejšnji problemi in prav
rado se zgodi, da ti dva tisoč let hitro mine v dušni turobi.
Zaključek
Duhovno Znanje, kako ljubiti
Gospoda, je v krščanstvu popolnoma izgubljeno. Samo še kak svetnik ali dva na
sto let ga obudi, po hudih mukah, ker ni pravega vodstva. Zato se opiramo le še
na domnevno ljubezen do soljudi, ki pa je na koncu vedno grešna in opolzka,
svet pa kristjane zmerja s hinavci. K sreči imamo kar nekaj izjemnih svetnikov,
ki so svojo Ljubezen do Gospoda dosegli neposredno po poskusih Ljubiti Ga. Sveta
Veronika Giuliani je zapisala:
Naenkrat sem imela videnje našega Gospoda,
ki me je prijel za roko. Slišala sem petje angelov in glasbo; v resnici se mi
je zdelo, da sem bila v raju. Takrat sem zagledala ogromne množice svetnikov in
svetnic; zdi se mi, da sem videla tudi Devico Marijo. Jezus pa je zelo
slavnostno rekel: »Ta je že naša.« Potem se je obrnil k meni in mi rekel: »Povej Mi, kaj želiš.« Jaz sem Ga prosila za milost ljubezni do Njega …
… Čutila sem veliko muko in zdelo se mi je, da mi je srce prebodla ostra sulica, roke in noge pa veliki žeblji. Vrnila sem se vase z velikim hrepenenjem, da bi trpela, da bi se ločila od sebe in z veliko željo po spreobrnjenju grešnikov. Roke sem imela razprte in v celici je bila velika luč. Srčna rana je bila odprta in je puščala veliko količino krvi. Prizadejala mi je veliko bolečino, na noben način se nisem mogla premikati ... Ko sem videla ta znamenja, sem zaradi njih veliko jokala in prosila Gospoda, da bi jih skril pred pogledi vseh. »O Bog, kakšno muko Si mi s tem naredil!« Umila sem se in očistila kri, ki je bila na tleh ... S peresom ne morem opisati vseh čustev, ki mi jih je to povzročilo. Živela sem in obenem ne. Ne vem, ali sem bila v nebesih ali na zemlji, in v meni ni bilo nobene druge želje kot sodelovati z Bogom. Čutila sem, da me razjeda želja, da bi se vsi spreobrnili k Bogu. Govorila sem samo: Moj Gospod, tu sem vsa pripravljena za Tebe, dajem življenje in kri za Tvojo ljubezen."
...............................
… Čutila sem veliko muko in zdelo se mi je, da mi je srce prebodla ostra sulica, roke in noge pa veliki žeblji. Vrnila sem se vase z velikim hrepenenjem, da bi trpela, da bi se ločila od sebe in z veliko željo po spreobrnjenju grešnikov. Roke sem imela razprte in v celici je bila velika luč. Srčna rana je bila odprta in je puščala veliko količino krvi. Prizadejala mi je veliko bolečino, na noben način se nisem mogla premikati ... Ko sem videla ta znamenja, sem zaradi njih veliko jokala in prosila Gospoda, da bi jih skril pred pogledi vseh. »O Bog, kakšno muko Si mi s tem naredil!« Umila sem se in očistila kri, ki je bila na tleh ... S peresom ne morem opisati vseh čustev, ki mi jih je to povzročilo. Živela sem in obenem ne. Ne vem, ali sem bila v nebesih ali na zemlji, in v meni ni bilo nobene druge želje kot sodelovati z Bogom. Čutila sem, da me razjeda želja, da bi se vsi spreobrnili k Bogu. Govorila sem samo: Moj Gospod, tu sem vsa pripravljena za Tebe, dajem življenje in kri za Tvojo ljubezen."
Zatem pa na
TEJ spletni strani piše: »Vsem tem
milostim so sledile velike preizkušnje s strani sester, škofa, spovednika in
Svetega sedeža. Nekaj mesecev po prejemu stigem ji je Jezus naročil, naj se pripravi
na veliko trpljenje. In res: Sveti sedež je nastopil s preizkušnjami, ki so
bile prav poniževalne. Prestavljena je bila v bolniško celico brez oken, ki so
jo klicali 'temnica'. Tam je bila 50 dni. Pri sveti maši je bila lahko le ob
nedeljah in še to na pragu vrat, v varstvu dveh sester, k obhajilu je niso
pustili. Odvzeli so ji aktivno in pasivno pravico pri volitvah predstojnice,
prepovedano ji je bilo iti k rešetkam, ki so ločevale sestre od zunanjega
sveta, prepovedano ji je bilo komunicirati s komerkoli od zunaj, z izjemo
spovednika in sester (ki so bile kapucinke), pisati pisma ... Razrešena je bila
naloge učiteljice novink in podvržena proučevanju ran s strani škofa v
prisotnosti prič. A tisti, ki trpi z njo, je njej ljubljeni ženin Jezus, ki ji
je, da bi lažje zdržala vse te preizkušnje, naročil, naj v njegove roke še
enkrat izroči svoje večne zaobljube.«
Kaj se lahko naučimo od sv. Veronike,
male Rezike, Favstine itd? Na prvem
mestu je brezkompromisno iskanje Gospoda in Ljubezen z Njim. Ta Ljubezen pa
nam daje moč prenašati precejšnje tegobe, ki nas čakajo, ko gremo živega Gospoda
oznanjati izgubljenim dušam. Takšne osebe so torej kljub hudim preizkušnjam v
sebi nenehno vesele in močne, kdor pa oznanja, brez da bi Gospoda močno Ljubil
in s tem srečal, je na koncu dneva ali praznikov v debeli depri. Oba sta videti
precej zdelana, a duša enega pleše od Življenja, duša drugega pa je utrujena in
zamorjena. Prvi Ljubi Gospoda, drugi pa
skuša ljubiti ljudi – a oba oznanjata. Seveda pa so rezultati popolnoma
drugačni. Če stojimo na glavi, nobeno delo ni dobro opravljeno. Postaviti se na
noge torej pomeni, da se moramo NAJPREJ naučiti ljubiti Gospoda. Ljubezen do
ljudi pa sledi tej Ljubezni sama po sebi. Potem ne bo umetna, kot je sedaj.
A tega nihče
ne razume, kdor pa bo to oznanjal malce preveč vneto, bo Kalvarijo tudi sam
videl zelo od blizu. Prišla bo od krščenih, saj bodo besni, medtem ko se bodo
brezbožni samo krohotali. Takšen je ta svet in kdor preveč misli nanj, je
revež. Zato je Gospod ponudil, da ves
čas mislimo le Nanj. A mišljeno je z vsem srcem, z vso dušo, z vsem
mišljenjem, z vso močjo in z vsem telesom. Kot so tapravi svetniki živeli.
Sveti Janez od Križa. Kam gleda?
Skica, ki jo je narisal Sveti Janez od Križa, prikazuje Križanega iz perspektive Boga Očeta.
Pesem pravi: 'All Creation bows to You', in vse vesolje, celo Oče, gleda v Kristusa.
Kam gledaš ti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentiranje je zaključeno, blog ostaja iskalcem v študij in blagoslov.
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.