31. Razumeti Boga

Kdo je Jezus Kristus in kako do Njega

Stopnice v vrt Getsemani, po katerih je hodil Gospod Jezus. Kdor je Njegov, mu ob pogledu nanje zažari srce.

Postni čas je. Izkoristimo ga v polno za Gospoda. Obravnavali smo že, kako nujen je popoln propad tusvetnega človeka, da lahko najde Boga in je Rešen; potem smo razlagali ubogost v duhu, katere je nebeško Kraljestvo; zatem je bil objavljen končni korak krščanske vere in Nauka, ki je v zaljubljenosti v Jezusa; sledili so dokazi jalovosti in zmote Druge Jezusove zapovedi, če pred tem ni živa Prva Jezusova in Mojzesova zapoved … Danes pa bi: razumeli Boga.

Bog je seveda v svoji vseobsežnosti popolnoma nedoumljiv človeškemu umu; še celo pol-bogovi in nebeške boginje sreče, ki so Mu služabniki, Ga ne dojemajo do konca (ker so še vedno aktivni v materialnem svetu), in celo nebeška bitja, zelo slavna v duhovnem Kraljestvu, kjer je naš Dom, Ga ne poznajo popolnoma in v celoti. Vendar so mnogi, ki Boga razumejo. To so Njegovi najbližji osebni spremljevalci. Recimo sveta Mati, sveti Jožef, sveta Magdalena, sveta Pavel in Peter, sveti Janez in drugi svetniki po Ljubezni – govorili smo o svetnicah, ki sem jih proglasil za Najsvetejše. Če greste gospoda župnika vprašat, zakaj so najsvetejše, ali pa škofa, skoraj verjetno ne bo dobrega odgovora. A ne bomo danes o tem vprašanju.

En hiter pogledek v jetrje naše Cerkve.

Še to bi rekel v uvod: kot mi je bilo izkusiti in mi je bilo povedano od tistih, ki najtesneje poznajo naš najvišji kler, je poglavitna taktika odgovorne duhovščine, ko naleti na kaj zanimivega in svežega o Gospodu in Poti takšna:

Sprejmi, kar je dobrega, ostalo pa odloži v najtemnejši kot v kleti.

To je seveda zelo modra katoliška taktika, ki pa deluje takole: vernik pride npr. k višjemu kleriku ali škofu, in mu obelodani neke zanj svete stvari. Oni reče, da bo stvar preučil, potem pa NIKOLI VEČ NI NOBENEGA ODGOVORA. Takšen je katoliški zakon. Kaj pa se dogaja v ozadju? O tem me je iz prve roke obvestila starejša gospa, ki ima vpogled v samo jetrje cerkve. Takole je dejala: »Joj, take stvari nesti škofom, pomeni, da ne bo nobenega odgovora. Vse bodo zadržali zase in preučevali. Zato raje nesite sestram …« Ne bom povedal, katere redovnice je svetovala.

Katoliški voditelji so torej zelooo inteligentni. Kot jezuiti nekoč po svetu: vzamejo, kar mislijo, da bo ugodno zanje in vero, ostalo pa ignorirajo. Sv. Tomaž Akvinski na primer, je bil tak mojster. A je v tej modri taktiki velika hudičeva past: KDO JE TISTI, KI IZBIRA? Vidite, v tem je problem, kajti če izbira še vedno materialni um (pod idejo, da je navdahnjen od Svetega Duha), izbira na slepo in izbere preklemansko malo – to se kosmati potem veseli! In še več: takšni teksti, ki govorijo o Ljubezni z Gospodom, jih spravljajo v obup, ne v veselje, ker se jim razodene, da tu ni mogoče ničesar ukrasti, če sam nisi izpolnil kriterijev velike ljubezni do oznanjevalcev Ljubezni, do Gospoda osebno in do Njegovih svetih duš. Toliko takim v razmišljanje. So pravzaprav še vedno ne-spreobrnjeni. A so boljši od nepremišljenih dogmatičnih jurišnikov, ki zavračajo takoj, ne da bi pomislili: »Dve možnosti sta: ali je res, ali pa ni. In če je res, bom v veliiiki zagati pred Gospodom osebno!«

Kdo lahko razume Boga?

V naših blogih je bilo podano mnogo dokazov, da mnogi verni pravzaprav ne razumejo Evangelija v njegovi Božji srčiki, ki ni nikoli kontradiktorna. Še več: kdor razume Jezusa, Njegovo delo in Besede, tudi sam nima protislovja med svojim življenjem, delovanjem, vero in Spoznanjem. Kajti vse skupaj se združi v celoto, A EDINO PO DUHOVNI LJUBEZNI, ki ne hrope: zame, zame, ampak deluje: Zate, Zate moj Gospod.

Takšne osebe so 'z dušo pravzaprav že v nebesih'. To pomeni, da so v transcendenci, zato jim je preprosta Nebeška logika, podobna logiki čistega otroka, 'v krvi', ker je ta kri Kristusova. In oni lahko razumejo Gospoda, ki Ga še mogočni pol-bogovi, Gospodovi pod-upravljavci materialnega sveta, ne zmorejo razumeti. Kdo lahko postane takšen Gospodov bližnji sluga, prijatelj, spremljevalec? Vsakdo, kajti če je to postal Savel in je postala Magdalena, lahko postaneš tudi ti. Edino iskren moraš biti in srčen, kot sta bila onadva. To sta pa bila, do amena.

                                                                                                                    000ilsognatore000

Kdo je torej Kristus?

To lahko v polnosti razume tisti, čigar srce in glava sta že v nebesih in Gospodu služita tam na svoj osebni spontani način. Berite svetnike. Kdor ima torej svoj um preklopljen iz materialnega, iz materialne vere in razlag, na transcendentnega, Gospoda spozna osebno na tak ali drugačen način, in tudi spozna, KDO je v resnici Kristus.

V Božjem svetu namreč ni razlike med Gospodom in Njegovim svetim imenom. Tudi ni razlike med Gospodom in Njegovim transcendentnim telesom. In ni razlike med Njim in Njegovimi deli. Ter ni razlike med Njim in Njegovimi svetimi spremljevalci. Ni razlike med Njim in Njegovo sveto podobo in ne med Njim in Njegovim simbolom: vse to je Gospod, kajti Gospod je v vsem, v čemer je Gospod. Ni pa neposredno prisoten v vseh 'izdelkih' MATERIALNEGA sveta. V materialnem svetu je namreč prisoten le POSREDNO, preko Njegovih zakonov narave. Zato je zelo nespametno Gospoda iskati v materialnem svetu, kajti tu najdemo le Njegove bežne odseve. Kdor je resen, Ga išče tam, kjer je Gospod doma: v duhovnem Kraljestvu, v transcendentnem.

Imamo mnogo verstev in združb (celo 'krščanskih'), ki sicer priznavajo Jezusa, vendar le kot nekakšnega preroka, pol-boga, energijo, Luč; a kdor ostane pri tem, je seveda duhovno slep. Hinduizem npr. pozna Boga, Krišno, katerega emanacije so Višnuji (nekateri trdijo obratno), ter uči, da so Bog in Njegove emanacije ENAKOVREDNI. Ko pa naletijo na Jezusa, potrdijo, da je On Božji Sin, potem pa znajo namigniti, da je Krišna Bog, Jezus pa 'le' Njegov Sin. Podobno oziroma še slabše delajo islamisti, ki pa so svoje variante razlag pravzaprav prevzeli od 'heretičnih kristjanov', kot so npr. Jehove priče ali Mormoni, ki Jezusa ne zmorejo sprejeti kot Boga, ENAKEGA Bogu Očetu. Jehove priče in Mormoni pa so pravzaprav vnuki protestantizma. Kako lahko ocenimo vse te njihove razlage Jezusa Kristusa? Vsekakor so umetno 'stvorjene' iz materialnega uma, ki še ni transcendenten. Zato so polovičarske ter posledično nevarno neresnične – svojim sledilcem v hudo dušno breme. Vse je zaman v njihovi veri in askezi, če ne doumejo, da je Božji Sin prav tako Bog - in Ga ne skušajo Ljubiti

V Božjem Kraljestvu namreč ni razlike med Bogom in Njegovim Sinom. V Božjem Kraljestvu je Božji Sin prav tako Bog. Zato je Jezus Bog. In Sveti Duh je prav tako Bog. Jezus ni Oče in Sveti Duh ni Oče ali Sin, a vsi trije so en sam Bog. So ENO. Ni razlike med Njimi. Zato je transcendentni duši popolnoma jasno, da je Jezus Kristus Najvišji Bog. Je 'oblika' Boga Očeta, poslana v Odrešenje vsem materialnim svetovom vseh vesolj in časov.

Tega materialni um, četudi je pobožen, ne more doumeti. In če že ne doume, naj vsaj molči, ker če bo v svoji teološki nespameti Jezusa jemal za manjvrednega, naj se potem vpraša, KDO ga bo pa potem Odrešil, če je Jezus poslan za Odrešenika sveta?????? Kdor torej Jezusa smatra kot drugorazrednega, le poslanca, mu tudi Buda, Mohamed, Bog Krišna ali Duh Manitu ne bodo mogli pomagati Domov. Blodil bo, do konca sveta. Groza! Na kolena pred Križanega, kdor je vsaj malo pameten in vsaj malo ljubi svojo dušo!

Božje pojavljanje

Podoba Boga je za transcendentno dušo prav tako Gospod. Podoba sicer ni Bog, a ISTOČASNO je Bog. Podoba Boga je narejena npr. iz kamna, lesa ali barv, a če je ustvarjena ne-žaljivo in predano Gospodu, ta podoba, četudi je glinena, postane Gospod osebno. Enako velja za Jezusovo sveto ime. In svete Knjige, predvsem Sveto pismo. In enako velja za tiste ljudi, ki so um preklopili v transcendentnega in ki živijo ne-žaljivo do Gospoda ter Ga oznanjajo z gorečnostjo. In ker ni razlike med vsem, kar je čisto v Gospodu, in Gospodom, tudi ni razlike med Njim in svetniki, svetimi – če ljubimo in služimo enega izmed njih, ali sveto Mati, bomo prav tako občutili Gospodovo Ljubezen in prišli Domov.

Ali opazite razliko med transcendentnim umom in običajnim verskim materialnim umom? Prvi Gospoda srečuje v vsem in povsod, kjer Gospod je, drugi pa hiti ločiti kamen, glino, barve in zvok – od Gospoda. Za tak versko-posvetni um je Bog vedno nekje daleč, Njegova znamenja pa so le 'simboli'. Vendar Gospod ni simbol. Da je križ le simbol, je bila zame vedno ena od največjih herezij, ki sem jih poslušal v krščanstvu. Od takih pripovednikov sem se vedno nemudoma odvrnil, ker so mi povzročali meglo v prsih in pajčevino čez srce. Zaradi njih sem izgubil leta, desetletja časa v iskanjih.

Iz vsega tega lahko prepoznamo strahotno RAZLIKO med Božjo in običajno verno dušo. Ena je ujeta v delčkih in jih ne more sestaviti, druga pa vidi Gospoda povsod, dovolj je že, da si reče: »Gospod!« In Gospod ji odgovori v srcu: »JAZ SEM«, kar je Božje ime v Kraljestvu. Sčasoma takšna duša začne zaznavati Božji šepet, ko pa ji fizični čuti dokončno pozaspijo za materialni svet, spozna, da Gospod pravzaprav govori zelo glasno.

Kakšen odnos ima Gospod do nas?

Bog ima takšen odnos do nas, kakršnega imamo mi do Njega: če Ga Ljubimo, čutimo Njegovo Ljubezen; če Ga želimo pozabiti, se nam bo odmaknil in se ne bo vsiljeval. No, potem bomo takoj žrtev naravnega boja za preživetje, kajti zakoni narave so v Božji službi in njih naloga je, da nas spametujejo. Zato tisti, ki ne služijo Gospodu s transcendentnim umom in srcem in telesom, v hipu padejo v služenje materialnemu svetu in sebi, kar pa povzroči obupen in trpek BOJ ZA PREŽIVETJE ter nenehno tesnobo in grenkobo. Mnogi takšen boj bijejo tudi v Cerkvi. Tesnoba je simptom materialnosti – vsa živa bitja zemlje so nenehno tesnobna. Kdor je Božji, ni tesnoben in nima strahu. Če včasih čuti tesnobo, je ta od drugih ljudi, ne njegova.

Vrt Getsemani, kjer je Jezus dočakal vojake, ki so prišli po Njega. 

Kako svoj pasji um preklopiti na Božjega?

Narava pasjega uma je, da teče za vsako vrženo kostjo. Takšen um imamo tudi mi. Peklenski zvitorepci, ki poznajo naravo uma, zato pred naše oči nosijo podobe, reklame, ki si jih um potem ZELO ZAŽELI. S tem pa začne dušo voditi v stranpoti in trpljenje.

Ljudje imamo šest čutil, ne le pet: vid, sluh, vonj, okus in tip, potem pa je še um, katerega narava je razmišljajoče hotenje. Zamislite si hobotnico: ima pet krakov (naša čutila), ki vsi vodijo k sredini, k umu, ki je šef 'kontrolne sobe'. Čutila svoje vtise posredujejo umu, TA NOREC PA SI POTEM TEGA ZELO ŽELI. Takšno je bedno človeško življenje: karkoli 'lepega' vidimo, hočemo tisto tudi imeti. Samo za hip vidimo golo kožo, zavonjamo dobro hrano ali parfum ali slišimo neko 'lepo' obljubo ali zvok športnega avtomobila ali pokemona – in že hočemo imeti vse to. Samo otroke si dobro oglejte.

Vsaka duhovna Pot torej na prvem mestu zahteva, da svoje čute ODVRNEMO od nenujnih materialnih vtisov. Temu služijo samostani, habit, kapuce in Nauk. Moramo se UMAKNITI od sveta, da nas ta ne bombardira več z nespodobnimi predlogi. V tem času odmika pa je nujno misliti le na Gospoda, srečati Božjega človeka (v živo, v duhu ali v pisani besedi), z njim s pomočjo LJUBEZNI vzpostaviti stik, ter se začeti učiti Ljubezni do Gospoda. Na tak način bodo naši fizični čuti pozaspali in prebujati se bodo začela duhovna čutila: duhovni sluh, vid in razum.

Vera sama torej ni dovolj, potrebno je več, veliko več: vsaj malo Ljubezni, ki pa je duhovna, ne svetna. 

Spanje fizičnih čutov in novo Življenje

Ko nam fizični čuti po DOLGOTRAJNEM duhovnem boju pozaspijo, to ne pomeni, da postanemo gluhi, slepi, nemi … Še vedno vidimo svet okoli nas, še bolj jasno, in slišimo njega bedarije – še bolj jasno. A nekaj se je zgodilo: 'kontrolna soba' naše 'elektrarne', naš um (direktor, ki sedi v sobi in pregleduje ekrane zunanjih petih kamer-čutov) se NE ODZIVA VEČ na 'nespodobna povabila'. Naš um, ki je sicer materialne narave, postane Božji um. Njegova subtilna naloga je, da nenehno misli na Gospoda, z Ljubeznijo, ter Ga nenehno zasleduje, gleda, Mu služi, Ga obožuje. Naloga prerojenega, transcendentnega uma je, da prebujene duhovne čute prilepi, priveže, priklene na Gospoda, ki je Kristus. Kamere torej usmeri stran od sveta: h Kristusu.

Ena pod-nalogica pa umu še ostaja: da zaradi blagora telesa od fizičnih čutil prepušča samo še tiste najnujnejše vtise, ki so nujni, da se lahko oskrbi preživetje telesa. Torej skrbi za NAJNUJNEJŠE spanje, hrano in zdravje. Za vse ostalo pa je postal slep, nem in gluh. Fizična čutila so torej še vedno aktivna, a nimajo več vpliva na um, ker je um zbran samo še na Gospoda in Njegove pojavitve in svete. Aleluja!

Tako lahko um vodi dušo, potnico tega Božjega vlaka Domov, v nebesa. Naša duša si želi samo tega: priti Domov, h Gospodu, in ostati tam. Zato je že pred tem, že med potovanjem, zelooo srečna.

Um pa postane pravi teološki znalec: razume Gospoda, razume Njegov načrt, Voljo, razume Njegovo Besedo. Zato daje telesu komande, naj se postopoma odreče prav vsemu, za Gospoda. Obdrži lahko samo najnujnejše za preživetje, ali pa še to ne, če je taka Zaveza z Gospodom. Ko obdrži najnujnejše, pa je to seveda samo zato, da lahko služi Kristusu, na svoj osebni intimni način, skozi svojo karizmo.

Oljska gora, kraj Jezusovega vnebohoda. In kraj, ker se bo spustil ob zadnjem prihodu. Vse te slike krajev, kjer je Jezus hodil, so za našo dušo prav tako Jezus, če je naš um transcendenten in smo Ljubečni do Njega. Le kdo lahko to razume?

So ljudje, mnogi, ki so tako srečni, da so obiskali te kraje, a tam niso našli Gospoda. Zakaj ne? Ker Ga niso najprej našli v svojem srcu. Kdor pa ima dovolj Ljubezni Zanj, se najdeta. 

Naslednjič pa bi morda napisali kaj o Jezusovem vzkliku na križu, ki nas uči največje Ljubezni, enake ali celo večje od tiste, ki je Gospoda že Spoznala.