29. Dilema, na katero naleti vsak iskren vernik

In rešitev

                                                                                       Media.tenor

Pomlad je tu in vsak zamujeni dan dela prinaša napol izgubljeno sezono. Zato je delo nenehno, ob postu pa je vse skupaj za telo kar preizkušnja. A če se ne pogovarjamo in ne razmišljamo in ne molimo k Bogu, je vse skupaj brez pravega Cilja in zato 'brez veze'.

V popolnem komentarju na prejšnji, osemindvajseti blog, je 'Hči' zapisala:

Žalosti me, da je v različnih molitvenih obrazcih zelo veliko fehtanja, toženja, jokcanja ... V stanju močnih čustev (veselja, žalosti …) besede same privrejo in so nekateri obrazci samo opora za izročanje. V umirjenem času pa si želim preprosto biti z Gospodom, mu pripovedovati, kar on že ve; se mu zahvaljevati, ker me ljubi; mu prepevati... Pa ne vem, če je to molitev. Morda zato, ker ne daje občutka storilnosti; ne moreš preštet niti rožnih vencev niti minut (ja, nečimrnost!) in niha z navdihom (nestanovitnost ...) Zato mi je rožni venec v uteho. Pomaga držati red, uriti vztrajnost in zvestobo. Nič ni samoumevno. Všeč mi je branje Božje besede in premišljevanje, pa spet ne vem, če je to molitev. Eni stari vzorci so vkoreninjeni v dojemanju.

V Medžugorju se me je zelo dotaknilo češčenje najsvetejšega. To je tako, kot bi bila s svojim ljubim na zmenku. Če so molitve telefonski pogovori in pisma, je češčenje Božja kopel za dušo. Besede niso več potrebne. To zelo pogrešam v cerkvah, kjer so češčenja zreducirana na litanije in rituale s kadili, potem pa je hitro vsega konec. Na vaseh so cerkve čez dan zaklenjene in manjka tiste tišine za prisluškovanje Najsvetejšemu. Ja, saj je zato več narave, vendar je vseeno drugače.

Najprej kratek odgovor glede nenehnega prosjačenja v molitvah: najbrž to prihaja iz psalmov? Če pa razumemo sam pomen psalmov, bi ga lahko skondenzirali v en sam diamant:

NENEHNO MISLI NA GOSPODA!

Vse ostalo je stvar posameznikove narave in stila: imaš svetnike askete, svetnike iz filozofije, svetnike iz usmiljenja, svetnike iz boja, svetnike iz revščine in ubogosti, svetnike iz mučeništva, svetnike iz teologije … Vsakdo je malo drugačen in vsak se Bogu približuje na čisto svojstven način, Bog pa njemu. A sámo jedro, srce tega približevanja, je:

Misli Name.

Mi pa bomo temu jedrnemu Nauku dodali še končni Božji mikročip, program, softver, ki srcu daje pravi ritem in SMER:

»Misli Name«, pravi Gospod, »a z Ljubeznijo.«

Vsekakor pa vsak resen iskalec Gospoda pride v čas, ko se zjezi na Boga in prereka z Njim, ali pa moleduje nad krivicami sveta, kot Kalimero. Pravzaprav je to ena in ista stvar: prva faza je pritoževanje nad podlostjo sveta in klic na pomoč; druga faza pa je jeza na Gospoda, ker mislimo, da smo v Njegovem delovanju odkrili nedoslednosti v našo škodo. Seveda čas pokaže, da je tukaj nekaj brezmejno večjega od naših osebnih pripetij: Gospodova nedoumljiva Previdnost. Previdnost pomeni pred-vidnost, predvidevanje torej, vedenje stvari vnaprej. Božja Previdnost je potemtakem Božji Načrt in Volja.

Seveda pa, kdor ostane pri tovrstnih pritoževalnih in prosilnih molitvah, tudi po karakterju postane jadikovalec, kar pa ni nič slabega, kajti Gospod najhitreje pomaga in se razodeva iskrenim padležem. Iz tega lahko zaključimo, koga Jezus najbolj Ljubi in objema:

Tiste, ki so 'niko i ništa',

kot so nam včasih govorili starejši. Pa da ne zaidem v novo temo, naj ostane za kdaj drugič, da se bo še utrdilo tisto, kar smo zapisali v blogih od 20. do 25. Zdaj pa zares k današnji večni temi.

Boleča dilema resnega vernika

Kar bom pisal, je odločilno za rastočo dušo. A vsega mnogi najbrž ne bodo razumeli, ker niso na tisti stopnji duhovnega preporoda, da bi v to dilemo sploh prišli. Gre se namreč za usklajevanje osebnega tatemae z osebnim hone. (O teh japonskih besedah berite prejšnji blog št. 28. Še kdaj ju bom uporabil.)

Bralka bloga je pravzaprav že vse povedala v svojem prvem zgoraj citiranem odstavku, na meni je le razlaga in s tem za vedno odstranitev dvoma, ki je celo pred-svetnike spravljal v velik obup. Takole gre:

Če je vernik resen iskalec Kristusa (Odrešenika za ves svet, vse do konca materialnega obstoja vesolja), bo svoj korak slej kot prej usmeril k Cerkvi. Cerkev je na duhovni Poti enaka porodnišnici, vrtcu in osnovni šoli – te potrebujemo mi VSI. Resnična duhovna Pot Domov je vedno sestavljena iz dveh polov, ki skupaj tvorita kompletnost in zato prineseta želeni rezultat, ki je srečanje živega Kristusa osebno ter začetek predanega služenja.

Prvi pol so zapovedana načela, uradni del Nauka in duhovnega treninga,

drugi pol pa je spontano osebno služenje Gospodu.

To ni nič novega, to je del našega vsakdanjega življenja: šofer se najprej uči za šoferja, potem pa lahko sam vozi kamion. Enako je s harmonikarjem: najprej mora prste postavljati na tipke tako, kot ga učita učitelj in učbenik, ko pa to z leti obvlada, prsti kar sami hitijo po gumbih, srce pa kreira in oblikuje viže po svojem veselju.

Popolnoma enako je pri hoji za Kristusom: nekje moramo začeti in dober začetek je krst, sveta maša, evharistija, spoved, Sveto pismo ter klasični molilni obrazci. Vse skupaj je združeno v mašni liturgiji. Ko se jo udeležujemo leta in leta, ponikne v nas, in potem tudi doma začnemo delovati po tem programu. Seveda, če nismo hinavski kristjani, ki imajo vrhunski občestveni tatemae (danes se reče PR), hone v srcu pa jim je od prešuštva, mesa in dobička.

In prav v ta namen je Jezus postavil Cerkev: da dobimo osnovno versko izobrazbo in prakso, po vzorcih, ki so teološko nesporni, zato nas ne morejo voditi na kriva pota. Lahko nas na kriva pota vodi življenje kakega klerika, ko ga opazujemo in poslušamo, a katoliška teologija v svojem jedru je popolna in je Božja. O tem ni nobenega dvoma in do tega sem prišel po desetletjih iskanj ter primerjanj z drugimi verstvi, predvsem pa jo popolnoma potrdi osebno srečanje z Gospodom. Takrat spoznamo, da v njej ni napak, če jo poslušamo od Božjih ljudi in Božjih teologov. So pa napake, če jo poslušamo od kakšnih modernejših teoloških pismoukov, ki pa osebno Jezusa niso videli niti od daleč, ampak prejemajo plačo za svoje besedičenje. Takšne ljudi resen iskalec Gospoda spoštljivo spregleda. Oni pa seveda njega.

                                                                                                                                   GUWG

Zato je eden od glavnih pogojev Jezusova zahteva zapustitve golega pismoušta, kajti filozofija in teologija brez LJUBEZNI DO NJEGA postaneta strahotna zavora, kisloba in kasneje celo zavist do preprostih neukih duš, ki se jim Gospod zlahka razodeva.

Pa vendar: neko osnovno znanje in obnavljanje Nauka je nujno potrebno. To lahko naredi družina, a je osnovna šola veliko boljša, zato je Cerkev v tem obdobju nujna in neobhodna.

Duša pa zori – kaj zdaj?

Večina vernikov za vedno ostaja na stopnji prvošolcev ter pubertetnikov in njim šolski verski obrazci cerkvenega življenja ter molitev zadostujejo. Hodijo v cerkev, molijo in nimajo kaj dodati svoji veri. Zato še Svetega pisma ne berejo kaj dosti, pa tudi Družine ne. Bog pomagaj, čakajo na nek spodoben udarec življenja, dotlej pa so šunka-kristjani.

Naslednji korak naprej od povsem posvetnega kristjana so poskusi 'prenove v Duhu'. Gre se za poskuse oživljanja duše s klicanjem Svetega Duha, tega pa se potem prosi za materialna uslišanja. Vidimo lahko kakega zavzetega kristjana, kristjanko, ki jima domala vsakdanje obiskovanje cerkve in javno poklekvanje ni prineslo pomiritve, zato odidejo še k fratru v Duhu, ki ljudi 'baca u nesvest'. To je nekaj, a je zelo malo. Kajti najprej je treba sestopiti s svojega kupa gnoja, se očediti, potem pa si poiskati kakšno Božjo dušo, svetniško, da nas sprejme iz oči v oči, na samem, in nam 'premeri dušo' ter svetuje kako naprej. In če smo iskreni, je blagoslov, dobljen na tak način, edina resnična vstopnica za preddverje nebes. Ta korak je za katoličana najtežji od vseh na svetu. Takoj odgovori, da je Jezus njegov učitelj in pa sveta hostija. Ostalo ga ne zanima. Ta aroganca, ki zavrača učiteljsko izročilo od Jezusa, preko apostolov, starih patriahov, svetnikov in svetih duš, ta oholost, je največkrat znamenje obleganosti takšne svetohlinske duše s hudimi duhovi. In ena specialna sorta teh grdih duhov se najbolje počuti prav v cerkvi. 

Spet tretje duše pa nekaj od znotraj gloda in gloda, kajti življenje jim ni lagodno, imajo pa veliko vero v Besedo, a tudi dvome, zakaj Beseda ne postane Živa tudi za njih. Zaradi tega nenehno brskajo, skozi leta in desetletja: molijo, romajo, berejo, se spovedujejo. A napredka NI, če ne srečajo resnične Božje duše: osebe, od katere dobijo seme Ljubezni do Gospoda. To je lahko osebno srečanje, lahko pa je le navdih, ko takšno osebo vidijo, slišijo, berejo ali slišijo o njej, in jo sprejmejo z vsem srcem in dušo. Potem ta oseba v duhu pride, in nam po Gospodovi Milosti začne darovati duhovno razumevanje in blagoslove. Sprva se tega prenosa Življenja največkrat sploh ne zavedamo. 

Vsa iskanja so bolj kot ne zaman, če nimamo ljubezni do nekoga, ki je Gospodov osebni prijatelj. Ne le vernik, duhovnik, pismouk, ampak prijatelj/služabnik.

Odtlej je vse drugače: po malem začenjamo zaznavati Gospodovo prisotnost: morda na nekih krajih, vsekakor pa v svojem srcu. Ker so duhovna ušesa take osebe še vedno delno zaprta, zaradi še vedno zelo dejavnih fizičnih čutov, lahko sliši le Gospodov šepet, senco ali navdih, več pa ne. A duša začne spoznavati, da se ji to dogaja predvsem v odmiku, tišini. Zato išče take trenutke in kraje. Želi se umakniti, da bi SLIŠALA in ZAČUTILA. Ta umik je nujen, tudi Gospod Jezus se je umikal, spomnimo se samo časa, ko je izvedel za Krstnikovo smrt. TUKAJ sami izluščite, kolikokrat se je Jezus umaknil - mnogokrat. 

                                                                                                                                        Linkedin

Umik iz verskega tatemae v srčni hone

Vajen verskega življenja in 'uradnih molitev', se človek začne poglabljati v 'tihega Boga' v sebi. Vsaj potrebo ima takšno. A če je preveč vpet v prejšnjo, šolsko vero in navado, ali je celo zaposlen v njej, bo imel velike težave; ne bo si upal na nek način 'zapustiti cerkve' in slediti Gospodovemu šepetu v sebi, ki nas začenja učiti SPONTANEGA služenja Gospodu. Spontano pomeni v skladu z našo OSEBNO karizmo in karakterjem.

Ko se ta osebni odnos z Bogom (vede ali nevede) počasi razvija, opazimo, da nas naš osebni pristop h Kristusu veliko hitreje in močneje poveže z Njim, kot prejšnji 'šolski' del našega uka. Na nek način pride do konflikta med njima. Ta konflikt je najbolj srce parajoč, ko beremo o svetnikih. Naj spomnim na dva primera. Sveta Favstina Kowalska je kot mladostnica vložila neizmerne napore in veselje ter celo pobeg od doma, da je sledila klicu po umiku iz sveta – želela je postati redovnica. Velike ovire so bile pri tem, a ni odnehala in končno je bila sprejeta v enega od redov. Njena sreča je bila neizmerna. A že po treh tednih je želela pobegniti od tam: prišla je namreč v dokaj odprti red, tam pa ni bilo dosti časa za tišino in poglabljanje v Gospoda. Ker jo je Gospod zadržal od pobega, je zelo hitro zbolela in ostala bolehna do zgodnje smrti. Še pred smrtjo je želela zapustiti to kongregacijo, ter po Jezusovem navdihu ustanoviti takšno bolj zaprtega in kontemplativnega tipa, katere poslanstvo bi bilo, da nenehno prosi in se daruje za Gospodovo Usmiljenje do sveta. A da ne bi kdo mislil, da je bila zamorjena: z velikim srcem je opravljala delo svoje kongregacije, svojo svetost pa je skrivala, da ne bi razburjala so-sester. Še proti koncu, že bolna, je z veseljem in z lahkoto sama kuhala za 40 ljudi, kajti vajena je bila tudi stotih. Kdor je kdaj kuhal za 20 ali 30 ljudi, bo znal spoštovati, kaj to pomeni.

Drugi tak mučenik je bil sveti Vianej. Nenehno je želel pobegniti v samoto, a tisoči vernikov (vsak dan!) in škof so mu to na vse načine preprečevali, tudi z malimi prevarami, in ga 'pribili' nazaj v spovednico, vse do konca. Koliko je prejokal in pretrpel, ko ni imel časa za umik v Gospoda, da bi nahranil svoj hone v vsej polnosti! A Gospod ga je hranil prav preko tega joka.

Neki kleriki so bili pri tem tako zelo duhovno nadarjeni, da so to Vianejevo dušno potrebo razglasili za 'skušnjavo hudega duha'. A v resnici so bili v skušnjavi oni sami, ker so imeli koristi od Vianejevega mučeništva v spovednici. 

Enako se dogaja vsakemu verniku, ki pride do te stopnje: razvijati se mu začno duhovni čuti, zaznava Gospodove navdihe in besede, Mir in Ljubezen v srcu, uradna šolska vera pa ga pričenja 'motiti', ker je preveč zunanja in bučna, včasih pa tudi dvolična in klerikalna.

Rešitev tega mučnega problema

Nek umik je torej v določenem obdobju NUJEN. A to ni neka duhovniška 'sobota', eno leto pavze v kakem velemestu in … hojladri. V tem času je nujno poiskati Božjega duhovnega vodnika, ki se z Gospodom dobro razume osebno, ter se mu prikloniti in ga POSLUŠATI. Najboljše je, če ga sreča v telesni podobi, če pa te ni, nadarjenemu iskalcu pomaga tudi literatura o svetnikih in o služenju Gospodu. Kajti kdor se Z LJUBEZNIJO obrača k vidnim ali 'nevidnim' Gospodovim služabnikom, jih sreča v živo v svojem srcu in razumu. In je blagoslovljen od njih.  

Ko boste tole prebrali do konca, boste videli, da vse že veste, a ker niste imeli ozaveščeno, je bilo to vedenje neuporabno. Poglejte: spomnite se življenja svetnikov po njihovi dokončni preobrazbi, Spremenjenju - videli boste, da so oba načina služenja Gospodu ZDRUŽILI. Kako to storimo? In zakaj je to potrebno?

Kdor je resničen v Bogu, se po nekem obdobju umika in izpopolnitvi OSEBNE Zaveze z Gospodom (ta tema bi zahtevala samostojen blog) vrne k Cerkvi oziroma 'šolskim' obrazcem in jih spet sprejme ter prakticira. Postanejo njegov Kristusov tatemae, osebni odnos oziroma Zavezo z Gospodom pa ima SKRITO v srcu. Kajti osebna razodetja lahko le potrjujejo in plemenitijo Nauk, ki je v Evangeliju in Apostolskih delih, sicer pa so 'prepovedana'. Pravzaprav se čaka, da človek dokaže, ali mu je Božje preroštvo prešlo tudi nazaj v vsakdanje življenje in odnose z bližnjimi.

Glede tega Cerkev dela … kar se tiče Međugorja, kajti vidce obravnavati s podobno mero kot svetniške kandidate, je milo rečeno zmotno. Videc je lahko tudi nekdo, ki morda kasneje živi bolj kot ne običajno življenje (ali pa je to le njegov tatemae), kar pa ne pomeni, da njegova videnja niso resnična, sicer ne bi povzročila tolikšen svetovni odziv, ki kar traja, in so spreobrnjenja, in so ozdravljenja in so uresničenja napovedi. No, kdor se zbliža z Gospodom in Ga spozna osebno, je odtlej previden, kot tisti, ki v temi hodi med kačami, če želi v enem kosu še kaj postoriti na tem planetu.

KLIKNI, ko prebereš blog

Obstajata dva poglavitna razloga, da se je potrebno vrniti k 'uradni veri', četudi imamo že, po Božji Milosti, svoj osebni odnos z Rešenikom, in od Njega osebno, na mističen način, vsak dan dobivamo tako živo vodo Življenja, odpuščanje, kot evharistijo. Prvi razlog je, da moramo, če smo resnični, živeti vsaj normalno zgledno pred soljudmi ter ne delati sramote Gospodu. Moramo jih voditi po poti, katero smo hodili tudi sami: najprej šola. Drugi vzrok pa je, da s tem tudi sebi zagotovimo, da ne pademo, kajti satan je skrajno napadalen do takšnih duš in na vse načine jim želi pripraviti smrtonosno past. Nenehno vračanje k osnovnim obrazcem vere je torej modrost vseh svetnikov, četudi lahko tudi brez njih dobro shajajo v Bogu, a to morda pri kom ne bi trajalo kaj dolgo. Predvsem pa ne moreš Gospoda oznanjati, če živiš nezmerno ali celo grešno in če si pozabil predpisana načela svoje religije.

Končna faza življenja na Zemlji

Takšna duša se na tak ali drugačen način vrne k Cerkvi, četudi morda ni videna v njej, ji pomaga odkrito ali prikrito ter ji želi na nek bolj ali manj takten način pomagati tudi pri oznanjanju Odrešenika in razumevanju pasti posvetnih teologij. No, vsakdo ima z Gospodom svojo novo Novo zavezo sklenjeno, kar pa uradna Cerkev po navadi ne tolerira, zato je ta skrita v našem hone. Cerkev, katoliška, ne prenaša prav dobro osebnih razodetij, oziroma jih preverja s taktiko ignorance (hladnega prezrtja), če pa je kandidat preglasen, pa z metodami inkvizicije. Pravzaprav je njihova taktika precej preprosta (podobna islamski in levičarski):

Če si res Božji, te bom zdaj mučil ter žalil, ti pa me moraš imeti še vedno rad!

Zato od Gospoda navdahnjeni ljudje v Cerkvi postanejo izjemno zvijačni, v dobrem pomenu besede. Vsi svetniki so morali biti takšni. Npr., mnogi od njih so VIDELI Boga Očeta, a tega si ne upajo povedati naravnost, ampak le po ovinkih (prim. sv. Favstina K.). Večina jih je celo svoja srečanja s sveto Materjo popolnoma prikrila (npr. sv. J.M. Vianej). A pustimo zdaj te taktike, sporočilo je v nečem drugem.

Naše Srečanje s Kristusom v živo, ne more ostati skrito le v srcu, v hone. Slej kot prej začne na tak ali drugačen način lesti ven. To se še posebej dogaja, ko nam Gospod pove, kaj želi od nas. Takrat naš tatemae in naš hone postaneta eno, a še vedno je potrebna velika opreznost v stiku s pismoslovci in neodrešenimi visokimi kleriki. Samo sv. Janeza Pavla II. se spomnimo ter blaženega Sopočka, kako izjemno preudarna, taktična in zvita sta bila, da sta na koncu sv. Favstino Nasvetejšo lahko pripeljala do kanonizacije. Svetnika sta morala biti, sicer najbrž ne bi šlo?

Resnični svetniki demonstrirajo končno fazo in rešitev problema

ISTOČASNO živijo tako predpisano vero, kot tudi svojo osebno Spoznanje. Nekateri so na distanci do Cerkve, a z duhom v njej, od Gospoda pa hranjeni v intimi osame; drugi pa evharistijo zakramentov najgloblje doživljajo prav v cerkvi. A zamislite si takšno dušo, ki prihaja po obhajilo, ki je živi Kristus in Ga tudi vidi v srcu tako, ali pa navadnega vernika, ki prihaja po obhajilo le po predpisanem verskem scenariju. Če razumemo to razliko, nam postane jasno, da se svetost evharistije ne zgodi 'po dejanju samem', kot menda uči katekizem, ampak po LJUBEČNOSTI VERE oziroma Spoznanja. Najvišjo ekstazo pa doživi tista čista duša, ki taka sprejema živega Kristusa, od prav tako svetega duhovnika. V tistem času in po njem se ji zgode nebesa. A če je to v cerkvi pred običajnimi ljudmi, je dobro prikriti ta čustva Ljubezni, jih dati le v hone, sicer se lahko kak polvernik celo pohujša nad takšnim Božjim 'histerikom', kar pa mu bo v velikansko škodo in dušno breme, zato je bolje, da ne opazi nič. Posledično je Cerkev v 2000 letih razvila posebno taktiko: Veseli smo tvojega osebnega spoznanja, a o tem MOLČI! Seveda je v takšnem pristopu neka prava mera izgubljena in vera usiha, kajti še kdor jo najde, je bolje, da je nem, sicer ga čaka … Marsikaj neprijetnega. 

A le kako bo nem, če je videl Vse?

Kako torej deluje dozoreli služabnik Gospoda? Raje od 'uradne' molitve se druži z Gospodom v intimi Srečanja, a brez vsakega odlaganja vsakodnevno opravi vse dolžnosti predpisanih načel vere. Med izvajanjem le teh, se v srcu skrivno druži z Gospodom osebno, na svoj osebni način, in Mu služi. Sčasoma oboje postane eno. Predpisana vera torej rodi osebno vero, osebna vera pa nazaj oplemeniti predpisano vero oziroma jo URESNIČI. Nobenega konflikta ni več. Takšna duša moli glasno, ko je čas za glasno molitev, in moli tiho, kadar se druži z Gospodom v odmiku. In potem gre ta odmik z njo tudi v glasnost vere, da jo polni od znotraj. Pa vendar, kot smo videli pri sv. Vianeju, je popoln odmik od sveta in predpisanih načel prav tako nujen. To nam je prikazal tako Kristus, kot vsi svetniki. A če v osami ne najdemo Nikogar, nam bo ta osama le škodila, kajti tam bo ždel kosmati, zato je bolje iti nazaj v cerkev in služiti tako, kot zapovedujeta Nauk, župnik ter urnik pometanja. In počakati nekaj let, vmes pa iskati prve znake Gospodovega šepeta.

Kot vidimo, je Hči na dobri poti, a brez tovrstnih pojasnil so duše izgubljene v dvomih, vse do zadnje ure. Zdaj pa to ni več potrebno. Gospod ni daleč, je tu, le sami sebi si Ga zakrivamo. Če pa imamo UŠESA in HVALEŽNOST, to pomeni, da postajamo 'niko i ništa', zato nam je dano veliko. Človek ne bi verjel. 

Etiopija. Hone.