27. Navedek v Svetem pismu, ki ga satan strašno sovraži

In še nekaj naših smešnic

Filip krsti evnuha

Ker se število blogov počasi preveša proti svoji izpolnitvi, bom skušal teme dobro izbirati, da bi bil izkoristek prihodnjih duš čim boljši zanje in Gospoda. Danes se bomo malo šalili, četudi bo morda komu na limono potegnilo, a namen je dobrohoten: vedno se moramo po malem testirati, če morda tudi mi nismo tisti farizeji, ki jih je Jezus Gospod za dvolične proglasil. Dvoličen ne pomeni, da imaš dve lici, ampak dva obraza.

Navedek, ki se ga bojijo tako hudič kot kristjani

Sem nekaj 'googlal' in naletel na izjavo kristjana, ki je Jehovim pričam očital, da so en navedek Svetega pisma vrgli ven iz svoje izdaje, oni pa so pojasnjevali, da se opirajo na grške prevode Pisma. Šel sem pogledat, kateri navedek je to, pa ga nisem videl. Zato sem spoznal, da je to navedek, ki ga satan sovraži najbolj od vseh. Gre se za Apd 8:37. Takole gre: »(  )«. Čisto vroče mi je postalo: »Jehovci so ga ven vrgli, katoliki pa prav tako? Potem je zagotovo nekaj skrajno heretičnega!!«

V novejšem prevodu slovenskih Apostolskih del ni bilo nič. Tudi na spletu ne – poglejte si sami TUKAJ - ni vrstice 37! Šel sem gledat v starejšo verzijo, ekumenska izdaja Ljubljana 1985, ki jo k sreči imam in mi večkrat rešuje probleme modernih slovenskih prevodov. V njej pa sem našel ta zatajeni navedek in se čudil, čudil. Takole piše:

  

V 'Svetem pismu novega zakona', škofijskega ordinata iz leta 1937 pa stoji takole:

Dali so torej v zagonetne oklepaje.

V tem navedku, ki ga danes NI VEČ, se gre torej za priznanje osebne vere, da je Jezus Kristus Božji Sin. Kar je pri krstu ključno in s tem se opravi dvojni krst: v vodi za očiščenje vseh grehov in v Svetem Duhu za novo življenje v Kristusu.

Dobro vemo, da se hudiču Jezusovo ime gabi in da trepeta in beži pred njim. Zato dela vse na tem svetu, da se Ga ne omenja. Samo slovenske vodilne medije poglejte. In kot vidimo, mu je uspelo celo v moderne katoliške prevode priti, da se ja Gospoda ne omeni. Naš pisatelj Alojz Rebula v Družinskem Credu večkrat omeni, kako naša zahodna civilizacije ne reče več 'pred Kristusom' ali 'po Kristusu', ampak: 'našega štetja'. Tudi evropski parlament je zatajil svoje krščanske korenine.  Vidite, sam zlodej, hudič kosmati, Jezusovo ime taji in blati, kjerkoli le zmore. Najpomembnejše besede za vsakega vernika, besede, ki odrešujejo, SO VRGLI VEN!! Verjamem, da so satanu POMAGALI nehote, izgovarjajoč se na neke grške prevode. Sam pa lahko sklepam, da take prevode, ki mečejo ven samo BISTVO, lahko smatramo kot od satana oblegane. Za kaj takega seveda ni NIKAKRŠNEGA izgovora.

Če človek malo globlje razmisli, zakaj se naša Cerkev tega navedka boji kot hudič križa, se mu kmalu razjasni: verjetno se ne gre za 'grške prevode', ampak za vojno s protestanti, ki se najbrž naslanjajo prav na ta navedek in krščujejo ODRASLE osebe, ki izpovedo svojo vero. Kot je bilo to na začetku Cerkve. Vendar imata oba krsta svojo pravilnost in smisel: tako krst otrok, kot krst odraslih. O obeh primerih pa krst ni dovolj, je le začetek in kdor odtlej živi v ponavljalnem grehu, je dvojni grešnik. 

Hvaljen bodi Jezus Kristus!

V eni od letošnjih Družin zasledim zanimiv zapis. Imamo ga tudi na spletu, KLIKNI. Gre se za debato okoli krščanskega pozdrava »Hvaljen Jezus« in odgovora »Na vekomaj amen.« Kot se kristjani zgražamo, da se čas ne šteje več 'po Kristusu', a ga tudi sami ne štejemo 'po Kristusu', tako tudi tukaj žalujemo, da je krajša ali daljša verzija hvaljenja Jezusa Kristusa prišla iz rabe celo med katoličani, kar da ni prav, a je tudi sami ne uporabljamo. Malce smo dvolični, mar ne? Ko sem zadnjič po daljšem času stopil v župnišče in pozdravil gospoda župnika s »Hvaljen Jezus«, mi je odgovoril: »Bogdej!« Pa sem si kasneje mislil: »Jaz Ga hvalim, ti pa fehtaš.« Sam hvaljenja in fehtanja ne bi v isti koš metal, a ljudje smo različni in imamo različne odnose z Gospodom.

Bonasera, bondžorno

Pa dobri papež Frančišek ni bil nič boljši. Poglejmo si:

  

Njegove lepe prve papeške besede svetu so bile: »Bratje in sestre, dober večer!« S tem je dal vsem vedeti, da bo njegov pontifikat bolj ljudocentričen kot Kristocentričen, kar je ključ resnične krščanske vere: Kristusa dati v center in na prvo mesto, celo pred vse nam najljubše ljudi (to je Jezusov Evangelij). Sicer bo v dušah in religiji vladala zmeda, katero skrivoma podpihuje kosmati. Bog Oče in Bog Jezus sta mu dala po Svetem Duhu navdih, da se tako približa ateistom in skoraj že ateističnim katolikom. Papež ni Jezusa počastil na prvem mestu, ampak ljudi. S tem je dal drugo Jezusovo zapoved o ljubezni do ljudi, na prvo mesto. To smo dodobra obravnavali v prejšnjem blogu in dokazovali, da je to pravzaprav zmota, razen če tako dela papež, ker potem je to poseben načrt zanj in za naš brezbožni svet. In res, zaradi tega so ga vzljubili vsi – razen zavistni kristjani – še celo kubanski Castro, nemara celo oba! In vsi naši brezbožni politiki hitijo v Vatikan na slikanje, kadar je le mogoče.

Seveda pa se kristjani ne potrebujemo takole pozdravljati med seboj, kot v kaki trgovini, sicer bodo vsa zgornja pritoževanja zaman in izpadla bodo malo dvolična.

Redovnica na TV: »Ali ni papež malo dvoličen?«

Nedolgo nazaj sem na TV videl intervju z Mojco Širok o papežu Frančišku (KLIKNI), in voditeljica oddaje izjavi tole:

»Ampak je izredno oster, ne, kadar nastopa do sistema?«

»Ali je papež liberalec?«

»Ampak čeprav je papež malo dvoličen …« (16:35)

»Ali ni dvoličen? Kakšen je ta jezuit, ki vodi to Cerkev?« (16:55)

Malo sem debelo pogledal tole vztrajno zaletavanje, potem pa se nasmehnil: saj smo itak vsi dvoličneži, mar ne? Tudi voditeljico lahko po njenih kriterijih tako ocenimo. Je redovnica, a le redko nastopi v redovni 'noši'. Kadar pa nastopi (pravi, da je rada lepa), pa svoje ženstvene lase po meniško skrije pred pogledi poželjivih moških (predvidevam, glede na muslimanski hidžab in burko), redovniško srajčko pa obleče takšno, polprozorno, da koketno razkriva športni modrček:

  

 "Ampak če je papež malo dvoličen ..."

Ja, redovnice gor ali dol, Kristusove gor ali dol, ženske želijo biti tudi telesno opažene, četudi 'subtilno', 'nehote'. Gledano s stališča 'Komisije za herezijo in vprašljivosti', pa se lahko vprašamo: »Je ta nuna liberalka? Ampak, čeprav je malo dvolična … Ali ni dvolična? Kakšna je ta voditeljica, ki vodi to oddajo??«

Če je papež tako zelo dvoličen, da se morajo o tem celo nune spraševati, potem smo dvolični mi vsi, in le nekaj humorja nas lahko iz te turobe reši. 

Naš postni pust

Razmišljajoči kristjan (ta pridevnik si zadnje čase rad sposodim od gospoda Rebule) bo v besedah post in pust hitro odkril sestrstvo: sta enega izvora in pomena. Pomenita, da je treba neke stvari PUSTITI na miru, se jim odreči. Zato bi morala originalno post in pust biti nekako istočasno, a ker je pust narodno rajanje v grehu, sta bila pred časom ločena in sta sedaj časovno neusklajena 'z ozvezdjem'. Pa pustimo to pustologom, nekaj drugega bi povedal. Cerkev je še 150 let nazaj post jemala zelo resno. Bil je zelo zapovedan in brezmesne jedi so bile na prvem mestu, seveda pa sem štejeta tudi brezalkoholnost ter spolna vzdržnost. Post je bil zapovedan za dva dneva v tednu: soboto in nedeljo. Od pepelnične srede (prvi dan po pustu) do Velike noči pa je bil najstrožji post. A, kot so zapisali kronisti tistega časa, so ljudje od takega posta ponoreli in zahtevali od duhovščine, da se omili, ti pa so rajžali v Rim k papežu in ga tako zelo pritiskali, da se je vdal in omilil postne zapovedi. Kakorkoli: dandanes se posta resno drži le eden od desettisočev kristjanov. Ostali mislijo, da je dovolj, če meso ne jedo le v petek, pa še takrat jedo ribe.

'Asketska postna ribica'

In smo pri novi hinavščini, kajti domiselni katolik je očitno pogruntal, da ribe niso živali in da nimajo mesa, ampak so alge oziroma zelenjava. Zato se današnji kristjan počuti zelo dobro, ko poje petkovo ribje kosilo, v duši pa se zaveda, da se je 'krvavo' postil za našega Gospoda Jezusa Kristusa, kajti na petek je bil križan. Potem pa gre pritiskat tisti 'pamentni telefon', ki je pravzaprav znak vere v nekaj drugega, kajti postaja ena najhujših ODVISNOSTI današnjega časa. Resnični Jezusov učenec se ga zaradi tega raje odpove in s tem prihrani tisoče ur letno, ki jih lahko nameni branju Besede in molitvi.

Hone in tatemae

Japonski mučenci

Brez da LJUBIMO Jezusa in razumemo KDO je On, je naš post samo sprenevedanje. Nekoč sem srečal Japonca, ki ga je malo zanimalo krščanstvo. Povedal mi je, da so na Japonskem kristjani živeli skrito okoli 250 let, kajti kogar so odkrili, da je kristjan, je takoj umrl mučeniške smrti. Zato so razvili nekaj, kar se gremo tudi današnji slovenski kristjani, a v obratni obliki. Razložil mi je, da Japonci poznajo hone (fonetično dobesedno: kosti), to je tisto, kar je skrito očem, tisto, kar je v našem srcu; ter tatemae, ki pomeni kot 'maska' oziroma 'tisto, kar stoji pred nami'. Ti japonski mučeniški kristjani, ki so brez Svetega pisma in škofov in cerkva preživeli skoraj 250 let najkrvavejšega preganjanja, so morali navzven (tatemae) biti budisti, opravljali so vse budistične navade in rituale, v srcih (hone) pa so bili Kristusovi, bili so kristjani.

Tudi današnji kristjan je takšen, a OBRATEN od do smrti zvestih Japoncev: v srcu ni kristjan in če je le možno skrivaj krši Božje zapovedi, navzven pa zna biti zgleden kristjan. A take vrabce je že Jezus obsodil (Luka 11,39):

Vi farizeji sicer res čistite kozarec in krožnik od zunaj, znotraj pa ste polni pohlepa in hudobije.

Sicer pa je vse več 'kristjanov', ki jim sploh ni več mar: prijateljujejo z nečistovalci (pri tem lažejo, da je Jezus tako učil), volijo sovražnike Boga in Cerkve, ne držijo se nobene zapovedi, ne ljubijo Gospoda in molijo le kadar je kdo že tik pred smrtjo ali pa še takrat ne. Njihov hone in tatemae sta eno in isto, oboje skupaj pa je dušna beda. Stari japonski kristjani, četudi so bili brez evharistije, zakramentov, Pisma in duhovnikov, so bili bližje Odrešeniku, kot mnogi naši 'kristjani', ki imajo vse to, a nimajo Jezusa v srcu. Še več, še mnogo več: mnogi od Japoncev so z veseljem sprejemali strašno mučeništvo in smrt ter se veselili Gospoda. Torej so, brez zakramentov in svetih maš, poznali bistvo krščanstva in bili zato nenehno obhajani osebno od Gospoda Jezusa Kristusa. Preberite si nekaj suhih besed o tem (pa še napaka je v tekstu: 250 let, ne 350):

https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/papez-francisek-pocastil-prve-japonske-kristjane

Tu pa si oglejte kratek trailer za film Silence (Tišina), ki govori o tem:

Seveda je potrebno razumeti tudi drugo stran, stare Japonce: jezuiti so bili zelo ambiciozni in vplivni, zato so se začeli vtikati tudi v politiko, predvsem pa v trgovino, in to je bil poglavitni vzrok, da so bili na koncu, po mnogih opominih, obglavljeni in izgnani.

'Skriti kristjani' tako poltretje stoletje niso imeli nikakršnega stika s Cerkvijo, a so ostali zvesti Nauku. Njihova oblika krščanstva je pod vplivom tamkajšnjih navad čaščenja svojih prednikov postala za stroge Cerkvene pojme nekoliko izrojena, a v resnici ni tako: častili so svoje prve mučence, ti pa so bili krščenci katoliških duhovnikov. In ker so ti ljudje mučeniško umrli v Kristusu, je čaščenje njih enako čaščenju Kristusa, saj so umrli na križu, kot On in predano ter z zaupanjem, kot On. Zato lahko japonske 'skrite kristjane' smatramo za avtentične v njihovi veri in vztrajanju. Bi bilo mogoče vztrajati stoletja, če ob njih ne bi nenehno stal Gospod? Papež Frančišek jih je zato upravičeno postavil vsem nam za zgled. Njihov hone je bil pravi. Kakšen pa je naš hone?

»Jaz oznanjam evangelij«

Veliko je teh naših verskih smešnic. Pa omenimo še eno. Npr. kak duhovnik, ki je povsod na medmrežju, kamorkoli kliknemo, in izjavlja, da je njegovo delo širjenje evangelija. A to so le grešne besede, njegov tatemae, kajti nikoli ne zasledimo, da on osebno slavi in oznanja Jezusa osebno. Zelo redko Ga omenja in še to izven konteksta. Za take ZVITE tiče, ki varajo tako verne kot neverne, je Evangelij to, da se družijo s komerkoli jim zapaše ter da izkazujejo 'pogum' s tem, da vidno in javno kršijo nekatere zapovedi tako Jezusa, apostolov kot Cerkve. S tem se želijo približati nevernim in uporno-vernim, kajti med trdno-vernimi si ne najdejo pravega prijateljstva, ker je njihov hone različen. Hone pravega kristjana je, da je Jezus v njegovem srcu na PRVEM mestu: pred sorodniki, navadami in pred vsem svetom, hone psevdo-kristjana pa je, da ima v srcu vso možno navlako, na zunaj pa nosi obleko in križ ter besede, da je popolnoma Jezusov. Seveda se takšni tiči po svoji veri ne bodo nikoli rešili, reši jih lahko le nekdo drug, ki Gospoda prosi zanje. A od tega se njihova duša PREVZAME, postane še bolj drzna (kot delinkventni brat od kakega policaja, ker mu je vedno odpuščeno), zato zanje »en krst v odpuščanje grehov« ne deluje več, in najprej je ob njih eden, čez dva dni trije, čez pet dni sedem in čez teden dni trinajst grdih hudih duhov. Gospod rade volje odpušča, a če je kdo vztrajno zakrknjen ter ponovno greši, zanašajoč se na Njegovo Usmiljenje, ga Gospod zakrkne še bolj in mu pusti vso tisto kosmato druščino v poduk. Začneta se veliko duševno in kasneje še telesno trpljenje, ki takega vernika spominjata, KDO je Odrešenik in kaj nam je On svetoval.

Tovrstne duše prepoznamo tudi po tem, da so takoj veseli vsakega popuščanja strogih odredb Cerkve. Če npr. papež samo omeni možnost porok za ODROČNE vaške duhovnike, so takoj za, in slutiti nam dajo, katera dečva jim je že k srcu prirasla in lahko postane 'župna mama', če le nova odredba ne bo prepozna. Kajti leta nam hitro minevajo, mladenkam pa še hitreje. Takšne duše so torej spoznane po odprtem sprejemanju vsega modernejšega, tudi v Nauku, saj vedo, da moderno pomeni popustljivejše. Juhuhu: tudi poceni se pride v nebesa, mislijo. In oznanjajo. A se motijo. Zato jim Gospod pusti sadove njihovih zmot, kar pa je začetek trpljenja.

S trpljenjem se srce počasi spametuje in hone postane Jezus, tatemae pa prav tako Jezus. Kdor postane takšen, je svetniškega drevesa list.

slika

Moje dvoličnosti

Ker smo že vsi dvolični: tako deli Pisma, kot papež in redovniki, moram priznati, da se tudi sam kdaj tako počutim. Prvi primer me ne skrbi, drugi pa je kar problem, ki ga ne morem rešiti in zato ostajam beden grešnik.

Moja prva dvoličnost je, da se imam za kristjana, neke sorte, vsak normalen gospod župnik in Katekizem pa bi me po kratki oceni odbrcnila kot lažnega kristjana, saj ne zadoščam niti najbolj popustljivim cerkvenim tatemae merilom. In zato se ne prikazujem kaj dosti tod okoli, četudi sem s srcem, dušo, mišljenjem in močjo v resnici zraven. Molim kadar le morem, živim skromno, o Gospodu mislim kadar le morem ter podpiram Cerkev, a nisem 'pravi' kristjan – moj tatemae ni od vaške cerkvenosti. Zato sem po verskih merilih hinavec, a me to ne skrbi, ker se Gospodu oddolžujem na druge načine in v srcu so mi le On in Njegovi najbližji.

Moja druga hinavščina pa je, ko pišem kristjanom, da so dvolični, ker da imajo Božje usmiljenje v sebi, tako do kristjanov kot do sovražnikov, nobenega usmiljenja pa nimajo do živali: milijone jih vsak dan zakoljejo in požrejo, sam pa ne jem mesa, a vseeno pobijam živali. To me muči. Namreč, na deželi rade mravlje udarijo v dom. Vsa leta jih prepričujem, naj bodo kjerkoli drugje na parceli, samo v špajzi, kuhinji in kleti ne morejo biti. Nekaj let smo jih skušali celo ignorirati, sobivati z njimi. Celo ven smo jih nosili. A karkoli naredim, jih je dva meseca po začetku pomladi neko jutro po tleh na tisoče: vse je črno. Treba jih je posesati in popipsati, saj je to le ena družina od kakih petih, ki so abonirane ob naši hiši. Kasneje sem si rekel, da je bolje, če jih spomladi nekaj odstranim, kot kasneje deset-tisoče (skrivanje hrane ne pomaga). Zato sem kupil strup. Hinavec 'krščanski'! Ali pa tisto leto, ko so miši kar po vejah skakale in po travnikih plesale: kaj smo mogli drugega, kot grdobije zganjati? In najbrž bi enako storil tudi, če bi kak ISIS-ov nori 'vernik' udaril po meni ljubih ljudeh? Enako so počeli tudi vsi 'pravi kristjani 'okoli mene. Vsi skupaj smo kršili zapoved NE UBIJAJ!

Vidite, čim imamo telo, smo že hinavci. Ali ga hranimo s hrano, ki je v nasprotju z našim leporečenjem, ali ga branimo z orožjem, ki je v nasprotju z našim pridiganjem, ali pa ga lepšamo tako, da je v nasprotju z našo prisego in poklicem.

Dostikrat molim za umrle živalce in Gospoda prosim, naj se jih usmili kar za v nebesa, saj so prav tako duše kot mi. Bog ve, če tudi dobri papež moli za tiste, ki jih rad poje? Zagotovo, bi rekel. Upam. Tudi do vseh nespokorjenih kriminalcev usmiljeni kristjani veliko molijo za živali, s katerimi se vsak dan mastijo – kakšno usmiljenje bi sicer to bilo?

Edino svetniki asketskega kova niso hinavci. Ne lepšajo se, ne hranijo se s trpljenjem živali in ne ubijajo nikogar, da bi karkoli branili. Seveda potem mnogi ne živijo prav dolgo, a oni odtlej živijo za večno v nebesih. Mi pa smo grešniki, kakorkoli se obrnemo. Vendar lahko tudi s tem shajamo, a samo do tistega trenutka, ko se nam razodene živi Gospod. Tisti hip pa nam postane vse jasno: KDO je izvor vse svetosti in kdo je izvor vse bede. Prvi je Gospod in drugi smo mi. A to spoznanje lastne bede je za nas odrešilno, ker nam odvzame vse, česar je bilo pred tem preveč in Gospod dobi prostor, ki Mu pripada. Ko Jezus Kristus postane naše hone, smo rešeni, če pa postane še naš 'skrivni' tatemae, Ga pričujemo na avtentičen način.

Hvaljen bodi Jezus Kristus na vekomaj amen!

Sveti Frančišek Asiški