30. Totalna nevzdržnost Druge zapovedi, če ni izpolnjena Prva

                                                                                                                                   Opus Dei

Danes bi še malo utrdili že povedano: Druga Jezusova zapoved ne more obstajati brez uresničitve Prve Jezusove zapovedi.

Kdor je z Gospodom, dobi drugačen um od prejšnjega. Zelo je premočrten in v njem ni protislovij. Že v blogih o džihadu sem pisal o protislovjih islamske teologije in tudi prakse, a to velja seveda za vse religije, če jih razlagajo ljudje, ki so sicer verni, a je njihov um še vedno od sveta, in ne od Boga. Materialni um (tisti, ki še vedno podlega vtisom fizičnih čutil in hotenj) je sam v sebi vedno PROTISLOVEN. Četudi veliki teologi in filozofi razlagajo najvišje detajle Nauka, bodo v samo petih stavkih zavračali svoje lastne predhodne trditve. Tega se seveda sploh ne zavedajo, v resnici pa so kot tisti, ki brez znanja želi spraviti Rubikovo kocko v prvotno stanje – ne gre in ne gre. Božji Rubik je namreč rešljiv IZKLJUČNO LE SKOZI LJUBEZEN DO KRISTUSA, na prvem mestu.

Katekizem Cerkve sicer pravi (2069): »Ne moremo spoštovati bližnjega, ne da bi hvalili Boga, njegovega Stvarnika. Tudi ni mogoče moliti Boga, ne da bi ljubili vse ljudi, ki jih je ustvaril.« Vendar je Bog ustvaril tudi bližnjega hudiča, pa klavce nedolžnih, otrok in svetnikov, v katerih ždijo bližnji hudi duhovi: je treba vso to golazen ljubiti, da bomo lahko ljubili Boga? Kaj je torej na PRVEM mestu? Da ne bo vse skupaj ena godlja zmede?

V blogu št. 26 smo dodobra analizirali vso bolečo zmedenost Janezovega zapisa Bog je ljubezen, kjer se istočasno trdi, da vidimo in potem da ne vidimo Boga, in tako naprej, zato to pismo lahko smatramo kot napaberkovano od mnogih Janezov skozi prvotni čas. A od tam se ta zmeda nenehno širi naprej. Zadnjič sem si npr. prebral uvodnik v Družini (KLIKNI), ki je dobro mišljen, a je za dušo iskalko rušilen zaradi istočasne protislovnosti. Duša takih informacij ne mara, kajti pri Bogu ni protislovja, in tudi hinavščine ne, ki prihaja iz protislovja. Na kratko:

Pisec uvodnika pravzaprav reklamira knjigo krščanskega filozofa, ki jo je prevedel naš spoštovani krščanski filozofski 'upornik'. Že tu je napaka: uvodnik 'uradnega glasila Cerkve' bi moral propagirati branje knjig o svetnikih, svetnikih asketskega tipa, ne pa filozofije, katerih že reklama je tako protislovna, da človeka kar zazebe. Namreč, ena od najhujših ovir pri razvoju ljubezni do Gospoda je prav versko filozofiranje. Če ga označimo s pravo diagnozo, versko filozofiranje le v drobni meri zares išče Boga,

v resnici pa je le še en izraz umskega sladokusja za lastne užitke.

To je opomin, ki ga daje Gospod tistim, ki si Ga zares želijo srečati. No, tudi ta uvodnik je sestavljen tako, kot vse jezične šahovske jeguljavosti. V prvem delu pravi:

Kierkegaard poglavje pričenja z mislijo iz Janezovega pisma (1 Jn 4, 20): »… kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl.« Pogoj za ljubezen do bližnjega je že to, da smo pred njim zavestno prisotni. Dober začetek je torej, da odložimo vse, kar v tistem hipu tekmuje za našo pozornost, ter pogled in voljo usmerimo v človeka, ki je pred nami.

To je seveda teološka zmota, kajti pogoj za ljubezen do ljudi je, da ljubimo Gospoda pred tem. Savel ni najprej ljubil kristjanov, da bi potem vzljubil Boga, ampak jih je sovražil, ko pa je Srečal Gospodovo Milost, jih je počasi, a trdno vzljubil. Kdo zmore nasprotovati tej preprosti Božji logiki? Je sveta Magdalena najprej ljubila ljudi ali Boga? Skušala je sicer ljubiti ljudi - in postala velika grešnica. Brez Prve ljubezni, Ljubezni do Gospoda, je torej 'ljubezen' do soljudi le Molierovo tartifovstvo, svetohlinstvo. 

Ker če ne ljubimo Kristusa v osebnem intimnem odnosu z Njim, naša ljubezen do ljudi postane poželenje, ki čez čas postane ekonomsko, kot tudi sprevrženo, pedofilsko ali celo morilsko. Berimo malo zgodovino naše vere. A analiziranje tega ni bistvo, ki ga želim povedati. Namreč, na koncu uvodnika piše:

Nemalokrat smo nesrečni, ker ne znamo preseči slabosti in nepopolnosti sočloveka in ne uspemo videti celotne osebe. Kierkegaard priporoča, naj takrat obrnemo misel k Njemu, ki ga ne vidimo: »Če bi v življenju radi služili Gospodu, služimo ljudem tako, da bo ob tem naša misel stalno pri Bogu.«

Filozof, prevajalec in uvodničar torej priporočajo: Ljubi sočloveka, ker Boga ne vidiš! Potem pa sami sebe sesujejo z naslednjim nasvetom: Ker je sočloveka težko ljubiti, misli na Boga!

Kakšne so to umske kolobocije za iščočo dušo! Gorje iskalcu Kristusa, ki pade v te kremplje! Naj bodo takšne knjige prepuščene krščanskim filozofom v njihov lastni umski užitek, iskalec Gospoda pa skrbi le, da uživa Gospod. On pa uživa, ko Ga ljubimo. Omenjeni filozofi končajo poduk s tem, naj nenehno mislimo na Gospoda, s tem pa izkažejo nepoznavanje Prve Božje zapovedi, ki ne govori, naj mislimo Nanj, ampak NAJ GA LJUBIMO Z VSO SILO SVOJE CELOTNE OSEBNOSTI. Kako bo pri tem še kaj prostora za svet in žlahto in soljudi? Ali Jezus ne pove, da jih moramo domala 'sovražiti', s samim seboj vred? Le tako Mu uspe, da redke poslušne, ki SPREJMEJO, z vsem kar so, usmeri k Sebi in jih v trenutku Odreši. Šele po tem Dogodku jih pošlje nazaj, z ljubeznijo do sveta, ki pa je odrešenjska, ne pa filozofsko-ekonomska.

Podrobnejša analiza Druge Jezusove zapovedi

Jezus je dejal:

»Prva zapoved je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«

                                                                                         photobucket.com

Mnogim današnjim teologijam in razlagam ni jasno, kaj pomeni, da je nekaj prvo, kaj pa je drugo in tretje. Prvo je tisto, na kar se vse drugo potem 'obesi'. Če ni prvega, ni ničesar. Jezus reče, da je PRVA zapoved ta, da ljubimo Boga. Druga se lahko le obesi na Prvo, vse ostale zapovedi pa se obesijo na ti dve. Takšen je razpored pri Gospodu, pri svetnikih, pri angelih, pri Božjih ljudeh, pri majhnih otrocih in pri resničnih iskalcih.

Za vse ostale pa je katoliška teologija material za vsa možna sprevračanja, ki se na koncu končajo tako, da med postom norijo v Planici, jedo meso, pijejo alkohol, za Veliko noč pa bodo jedli močne praznične žegnane jedi, 'da bodo prišli k sebi'. Ves teden po malem jedo meso (»Samo enkrat na dan, kakšno hrenovko, salamico ali paštetko …«), v petek pa 'le eno ribico', ki je po novejši katoliški biologiji alga. Redovnica pa si sredi postnega časa za TV pobrije noge, obuje lakaste 'šikle', se našminka na 100%, dve uri lika lase v ravne, potem pa intervjuja dva duhovnika o - mučenikih! Kako zelo to Gospoda boli! Misliti, da če se ves okrancljaš, s tem ljubiš sebe in boš zato ljubil ljudi še bolj, je disko-ljubezen, ne Božja ljubezen. Kdor sebe ljubi, se ne bo nikoli šemil v 'to mi deli miška', in kdor ljubi sočloveka v Bogu, ga ne bo pri tem podpiral: »Bravo sestra, le pokaži jim svojo svobodo!« To lahko prišepetuje le kosmati, padlim, kajti če so redovniki šeme, je vera ljudi ranjena, kar je njegov cilj. Če je redovniku/ci težko vsak dan in vedno nositi redovno obleko, habit, NIMA POJMA, kaj habit je. To besedo najlažje pojasnimo v angleščini: habit pomeni: navada. Have it, imeti. To je torej posvečenemu kot koža. Če mu ta Božja koža ni všeč, se začne šemiti. Več ko je pomade od zunaj, grše je od znotraj, so učili naši predniki. A resnično, resnično povem vam:

Kdor Gospodovo Usmiljenje zlorablja za očiščevanje svojih ponavljalnih grehov, je hinavec in je najnižji celo v padlem materialnem carstvu. In takemu bo, celo po učenju svete apostolske Cerkve, ki je od Gospoda, na dan smrti in ob zadnji sodbi najstrožje sojeno! To je Kristusov Evangelij.

Pa poanalizirajmo Drugo zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Jezus tu govori o 'svojem bližnjem'. Naši bližnji seveda niso naši sorodniki, niti sosedje, prijatelji, ampak za take Jezus šteje tiste, ki so krščeni v iskanje in služenje Gospoda. Berimo evangelij (Matej 12, 46-50):

Jezusova mati in bratje

Medtem ko je še govoril množicam, so stali zunaj Njegova mati in Njegovi bratje; želeli so govoriti z Njim. In nekdo Mu je rekel: »Glej, Tvoja mati in Tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s Teboj.« On pa je tistemu, ki Mu je to povedal, odgovoril in dejal: »Kdo je Moja mati in kdo so Moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so Moja mati in Moji bratje. Kdorkoli namreč uresničuje voljo Mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je Moj brat, sestra in mati.«

S tem smo obdelali in doumeli, kaj pomeni 'svojega bližnjega'. Pa pojdimo naprej: 'kakor samega sebe'. Današnje krščanstvo govori samo o tej zapovedi, Prve pa SI NE UPA NITI 'PISNITI'. Zakaj si ne upa? Ker bo prvi mimoidoči otroček, star 6 let, vprašal: »'Tliček, KAKO pa se ljubi Gospoda?« In 'tliček bo zmrznil. Nato bo izjecljal: »Tako, da ljubiš soljudi.« Otrok bo prikimal – in ostal razklan vse življenje. Če pa je nadarjen, bo malo pomislil, in rekel: »Kako naj ljubim ljudi, če ne ljubim Gospoda? Saj je takšna PRVA zapoved?« In striček v črni halji bo našel izgovor, da se oddalji: »Boš že izvedel, zdaj si še premajhen.« Že res, da je majhen, A NJEGOVA DUŠA NI MAJHNA, niti ni od včeraj, kajti naše duše so večne, kot je Gospod.

Knock out v 30-ih sekundah torej. Takšna teologija torej ni Božja. Sesuje jo en fantič. In jaz kakšnega takega poznam.

Sledi analiza besed: 'kakor samega sebe'. Jezus je v Luka 14,26 dejal:

              

»Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.«

'Sovražiti' svoje življenje na tem svetu, torej tudi starega samega sebe, je koristno sovražiti, govori Gospod nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. Seveda se ne gre za sovraštvo, ampak za zavrženje: koristno ga je zavreči, če želimo spoznati sladkost Ljubezni z Gospodom.

Iskalec naj torej 'ne ljubi' starega samega sebe in vse od svojega posvetnega življenja, je svetoval. In s tako mero, 'kakor sovraži samega sebe', naj zdaj ljubi soljudi? Vidite, vse to je ena velika teološko/materialistična zmeda. Zakaj?

Sebe lahko resnično ljubimo samo po hudem padcu,

iz katerega nas reši spoznanje Gospodove Ljubezni.

Ker človek spoznava življenje sveta, ki je v grehu in strasteh in neznanju – ter posledično trpljenju – svoje duše pa ne more nahraniti z nobenim posvetnim mašilom, NE MORE LJUBITI SAMEGA SEBE. Ker je povsem neizpolnjen v srcu in duši, se ne more ljubiti. Kako bo potem ljubil sočloveka? In ga tudi ne: poglejte vse te vojne, katerih glavni udeleženec so že tisoč let KRISTJANI! Druga zapoved je torej neuresničljiva, je le en larifari, besedni hokus-pokus, hinavščina, če pred tem ne Ljubimo Boga. Kaj se takrat zgodi?

Ko duša zori v grehu, in je zato prazna Življenja, trpeča, se nekega dne vrže na tla pred Gospoda in Ga prosi za pomoč, Milost, Spoznanje, Njega ali Znanje. In če je tako Gospodu všeč, se takšni skesani in podrti duši razodene kot Milost. Kot Usmiljenje. To dušo takoj napolni z Življenjem, z živo vodo, in njena življenjska filozofija se spremeni. Takole modruje:

»Četudi sem padla duša, ničvredna, neuspešna ali poražena, me Gospod vseeno LJUBI, ljubi s tako močjo, da so me preplavili Mir in Olajšanje in Spoznanje. Zdaj lahko – ker me Gospod ljubi – ljubim tudi sama sebe.«

Seveda se to zgodi samo POPOLNOMA ZRUŠENIM PRED GOSPODOVIMI STOPALI, ki so popolnoma iskreni v svoji padlosti. Kaj se je zgodilo? Takšno dušo napolni Božja ljubezen, ki pa ni enaka našim človeškim lažnim 'ljubeznim', ki so minljive vsak hip.

Komu je torej Jezus govoril Drugo zapoved?

Jezusova Druga zapoved torej velja za tiste, ki so že Spremenjeni v Ljubezni z Njim. Ki Ga poznajo osebno, intimno, v srcu. Njega ljubijo, a med seboj se kdaj tudi sporečejo, in takšnim je dejal, naj bodo ENO, naj se ljubijo med seboj, kot jih je Gospod ljubil (Janez 17,23). In ker jih Gospod ljubi, ker so Njegovi zvesti, lahko tudi SAMI SEBE LJUBIJO, četudi so še vedno kdaj nehote grešni. In S TAKO, BOŽJO LJUBEZNIJO, naj potem ljubijo soljudi.

Ljubiti soljudi, kot jih ljubi Gospod, je torej možno le,

če se pred tem naučimo ljubiti Gospoda, Kristusa.

Prva zapoved je torej totalno PRVA. Njo pa lahko uresničimo edino, če zapustimo ta svet v celoti in se popolnoma posvetimo le Gospodu, istočasno pa je nujno srečati Božjega človeka, to je tistega, ki ljubi Gospoda. To ni le kak teoretik, duhovnik ali teolog, filozof ali zdravilec po veri, ampak je Božji predani služabnik. Brez njegovega vsaj enosekundnega blagoslova, naklonjenosti, ne more nihče in nikoli razviti ljubezni do Gospoda v svojem srcu. Zato ostane razklan. Ostane vernik, ujet v materialne želje, ostane filozof, teoretični teolog, pismouk, ali pa raje kar pozabi na vso to 'versko kramo' in se posveti nekemu svetnemu poželenju.

Kako boš torej ljubil sočloveka 'kot samega sebe',

če sploh ne moreš resnično ljubiti samega sebe,

vse dokler ne spoznaš, kako Gospod Ljubi tiste, ki Ga vsaj skušajo ljubiti?

To pa je filozofija Gospodovih ljubečih duš. Cerkev si je ne drzne glasno oznanjati niti v snu. Ker moraš to LJUBEZEN vseh ljubezni NAJPREJ IMETI, sicer te že kak fantič sesuje v nulo. Dobri papež Frančišek je papež za to dobo ateizma, zato, kot sem uspel videti v novicah, evropskim voditeljem ni niti pisnil o Kristusu, ljubezni do Njega, o nujnosti Prve zapovedi. Vse, kar je lahko rekel, da ga niso ven vrgli, je bilo, naj bodo solidarni do beguncev in migrantov? Naj jih torej ljubijo, kot sami sebe? A kako jih bodo, če še sami sebe sovražijo? Navzven se sicer ljubijo, v srcu pa zaradi neizpolnjenosti sovražijo celo sami sebe.

Vsak človek, ki še ni srečal Gospodove Milosti, nekje globoko v sebi sovraži samega sebe, kajti duša mu joka. In s tem sovraštvom naj potem 'ljubi' svet?

Ker še celo dobri papež 'nima poguma' svetu dati edinega Zdravila, in Gospoda dati na prvo mesto (ampak daje ljudi), bo tudi priporočena 'solidarnost' doživela bridek konec. Veliko bo vojn, v bližnji prihodnosti, drage duše, in skozi kri in smrt se bo rodila želja po ljubezni do Kristusa. In Jone bodo tiste, 'ki imajo ušesa', na to pripravili. In potem bo prišel papež, ki bo Ljubil Gospoda na prvem mestu in bo to tako njegov hone, kot tatemae. In kdor bo tak, bo v hipu Odrešen za večno.

Zakaj ne že danes??

»Povsod Boga«, so peli, jaz pa sem od sreče v skrivnem jokal …

Janez Krstnik