28. Končni korak osebne vere in krščanstva
Prihaja Novi čas. Je že tukaj
Kot vidimo, vera peša in je
polna greha. Manjka ji moči v tem svetu materialne iluzornosti. Nesposobna je
svetništva. Svetništvo ne more biti umetno ustvarjeno, lahko pa je ponovljeno. Zakaj
je današnja vera plitva kljub visokim zvonikom, je jasno, a težko je jasno
tistim, ki so blizu. Mnogi od njih ne vidijo samega bistva. Tako je že od začetka: tisti, ki so bili najbolj
šolani in na najvišjih položajih, so najbolj zavračali jedro Nauka ali svetništvo
aktualnih svetnikov in pri tem argumentirali neke povsem zmotne teologije. Zdaj
se to dogaja tudi glede Međugorja, pred tem pa je bitka trajala desetletja ali
stoletja pri mnogih drugih svetnikih.
Zato je prišel čas preobrazbe. Začel ga bo
en Gospodov drobec. Mnogim bo preprosti Nauk zadnjega koraka poti k Bogu takoj
blizu, drugi pa se mu bodo uprli z vsemi štirimi. A čez kratkih 200 let bo
končano in sprejeto v celoti.
Mnogo se govori o 'prenovi
Cerkve'. A to je neroden izraz, ki že vnaprej omogoča osebno izogibanje. Kot da
je Cerkev neka državna inštitucija, neka zidana stavba, ne pa ljudje in Gospod.
Gre se torej za končno prenovo Nauka, ki pa ne bo na novo 'prefrajhan', ampak
ravno obratno: očiščen bo predstopenj in razkrit, kot ga je objavil že Gospod
Jezus, pa vendar tega dandanes nihče ne razume, kako.
Mora to bedni Jona povedati? Današnji
evangelij pravi, da je Jožef ubogal Gospoda – tudi vsak Jona Ga mora. Saj zato
so Jone? Eden je oznanil zaupanje Gospodu, drugi vero v Gospoda, tretji
spreobrnjenje nazaj h Gospodu, četrti Gospodovo Ljubezen in Usmiljenje, peti pravičnost
iz vere; zdaj pa bo oznanjena Ljubezen DO
Gospoda. Kar nekaj Jon bo rojenih, ki bodo to zadnje Gospodovo oznanjenje
klicali v puščavo. A mnogi, ki danes to
berete, boste takrat že mrtvi. Upam, da le v telesu, kajti berete prvi.
Smisel postnega časa
Postni čas je, ko se maska umakne
srcu in se vzame čas, da se približamo Gospodu. Saj je post samo vaja za smrt,
za tragedijo, za bolezen, za invalidnost, za izgubo vsega, za vojne, ki
zanesljivo prihajajo. Vse to so stanja, ko se je treba ODREČI stvarem, katerih
smo vajeni in so nam všeč. Post je torej
priprava na smrt. To je lahko smrt telesa in/ali smrt naše stare osebnosti.
Kajti bedni Savel mora umreti, da se lahko rodi sveti Pavel.
Začetek novega časa je: danes
Stari čas je bil pokoravati se
Bogu z askezo in strahom, potem je prišel Novi čas, ko je Gospod prišel na
Zemljo in je Jezus oznanil Odrešenje po veri Vanj. Pravzaprav je prišel oznanit
več od tega, več od vere, in je to tudi oznanil, a so dvomi Postavnih Judov
storili, da je v tistem kratkem času prebil predvsem v naporu in znamenjih, ki jih
je dajal, da je On res Božji Sin, Bog torej. Ta travma se je nadaljevala pri
prvih apostolih, dokler niso raje ušli v svet in se posvetili 'poganom'. A
dikcija nagovarjanja dvomečih Judov je ostala. Tako se je krščanstvo rodilo z
znamenjem boja za VERO v Jezusa Kristusa. A to ni bil najvišji cilj Gospoda, ko
je postal človek. Prišel nas je naučiti nečesa drugega: Nujnosti LJUBEZNI do Njega, do Boga, do Očeta, do Duha. Marko
12,28-34:
Največja zapoved
Eden izmed pismoukov je slišal, kako
razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in Ga
vprašal: »Katera je PRVA OD VSEH ZAPOVEDI?« Jezus je odgovoril: »Prva je:
Poslušaj Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega
Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga
pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh
ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si
povedal: On je edini in ni drugega razen Njega, in ljubiti Njega iz vsega srca,
z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več
kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril,
mu je rekel: »NISI DALEČ OD BOŽJEGA KRALJESTVA.« In nihče si Ga ni
drznil še kaj vprašati.
Današnje krščanstvo ne zna
učiti, KAKO Ljubiti Gospoda, svojega Boga. Zato ta problem prepušča redkim
svetnikom, samo pa si je izvedlo takšno predstavo: 'Gospoda Ljubimo, če ljubimo ljudi'. In drugega ne zna povedati. Kar
pa seveda ni res, kar smo utemeljili že v predhodnih blogih. Starejši kristjan
mi pove: »Od vsega tega, kako zelo moramo ljubiti vse ljudi sveta, mi je že
malo slabo. Tega Cerkev ni poudarjala in učila nikoli pred tem. Poudarjala je
vero v Gospoda, držanje Božjih zapovedi, odpoved in molitev. Ter ljubiti
sobrata v Kristusu.«
Poskušati ljubiti vsakega, ki
nam pride pred oči, torej v praksi ni mogoče, in je le nekaj tako UMETNEGA kot igranje
ponižnosti, če pred tem nismo SPREMENJENI v Ljubezni z Gospodom. Prva zapoved
je torej za vedno Prva. Tako so
živeli vsi svetniki-mistiki, ki so Gospoda gledali tudi v duhu. Nemogoče je
namreč, da Ga ne bi dal na PRVO mesto in Ga Ljubil, če si Ga res srečal. Še na
misel ti ne pride, da je ljubezen do ljudi enaka Ljubezni z Gospodom. Je pa
lahko en indikator Ljubezni z Gospodom, to pa ja.
Jezusova obljuba
Zadnja prenova Cerkve in vere
in vsakega posameznika torej prihaja, po Gospodovem načrtu. Današnjemu človeku,
ki je ujet v nenehne kratkotrajne minljive svetne zaljubljenosti, vera ne
pomeni kaj dosti, kajti glavni čut mu je postal moten razum, ne pa srce. Zato
Gospod zanj pripravlja končno zdravilo:
Kot se znaš
z očmi zaljubiti v lepe predmete sveta, se POSKUŠAJ zaljubiti v Mojo podobo. Mojo
Besedo. Moje Ime. Dovolj je le drobec Mene. Pramen las, prst, les križa. Začetek
je enak, konec pa povsem drugačen, kajti ko daješ 'ljubezen' svetu, je to
sprevrženost, ko pa daješ Ljubezen Meni, Mi omogočiš, da jo Jaz dam tebi. Končno
jo sprejmeš. In to te odreši.
Moja podoba
ni le simbol, če Me POSKUŠAŠ Ljubiti, ampak sem to Jaz. Poskušaj, poskušaj in
razodel se ti bom!
Vsi Jone imajo neke svoje
namene, kljub temu da želijo Gospodu služiti, On pa potem stori tako, da Njega
govorijo, kot On želi. Je tudi s tem tako? Ali je heretik? Čas bo pokazal, da
je prišel Novi čas. A mnogi stari, ki nimajo mladik, bodo sprva opusteli, ob
tem sporočilu.
Vera ni enaka gorečni Ljubezni
Vera v Gospoda in Besedo nas
drži nazaj pri grehu, nadeva nam dobrodejno uzdo in nas s tem posredno rešuje
pogubljenja. Tudi Svetega Duha Tolažnika-Pomočnika nam omogoči. A svetega Odrešenja
le po veri ni tako lahko doživeti. Gospod prav rad osvobaja in ozdravlja, pri
Odrešenju pa so Očetovi zahtevki višji:
Če sem Jaz
Ljubezen, naj bo tudi moje dete Ljubezen!
Kdor veliko Ljubi, mu je torej
veliko odpuščeno, kar pa pomeni, da je Spremenjen in Odrešen.
Gospodova izpolnitev Nauka
Nauk je torej popolnjen,
izpolnjen, ko duša sprva vsaj POSKUŠA Ljubiti
Gospoda, brez prosjačenja zase. Ali mati, ki ljubi dete, prosjači dete ali mu
samo daje? Samo daje. Samo dati Ljubezen Gospodu, je lahko, če Ga Ljubimo, takšnega,
KOT GA VIDIMO IN SLIŠIMO VSAK DAN: ob cesti, na steni, v kapeli in cerkvi.
Slika sicer ni Gospod, kot slišim, a Gospod je lahko najden po Ljubezni videnega. Tudi na
spletu se kdaj najdejo ljudje, po sliki, se zaljubijo, in zaživijo skupaj.
Enako je z Gospodom, le da je Njegova podoba transcendentna, če se k njej
obrnemo kot Njemu osebno. Zato, ko pride do Srečanja, bo to za VEČNO.
Ne vem, kaj
je čaščenje, slavljenje, a očitno NI
enako duhovni Ljubezni. ČASTITI npr. sliko Jezusa (po sv. Favstini Kowalski) ni enako kot LJUBITI Jezusa na njej. Efekti na duši so zelo drugačni. Kajti čaščenje in slavljenje
je še vedno 'uradno'; Ljubiti, četudi le pramen las ali rob Gospodove obleke,
pa je intima, prijateljstvo. A če Ljubiš Boga, je to duhovno, če pa 'ljubiš' nekaj od sveta, je to od mesa, zato nam povzroča trpljenje.
To je Kristusov Evangelij v
svoji diamantni, končni izvedbi, za čas, ki prihaja. Jezus je pismouku rekel,
četudi je oni le teorijo povedal: »Nisi
daleč od Božjega Kraljestva.« Nam pa od danes naprej sporoča:
Poskušaj Me
ljubiti. Poskušaj, vsak dan znova. In razodel se ti bom. To je Moja obljuba. Potem
ne boš le blizu Kraljestva, ampak bova z Očetom prišla, in bivala pri tebi.
Janez 14,23:
Jezus je
odgovoril in mu rekel: »Če Me kdo Ljubi,
se bo držal Moje besede in Moj Oče ga bo Ljubil. Prišla Bova k njemu in
prebivala pri njem.
Naj sprejme kdor more. Dobro
premisli v srcu. Zgodovina kaže, da se Cerkev sprva ne odzove na tak klic,
potem se pol škofov jezljivo spunta, teologija se vrže na glavo, izdajo cel kup
negativnih mnenj, čas in druga polovica ter 'Kongregacija za nauk vere' pa na
koncu spoznajo, da je res. Tokrat bo to trajalo le dvesto let. Kajti čas bo
hudo pritisnil. Če današnji človek ni bil rešen po veri do sedaj, ne bo tudi v
bodoče. Po Ljubezni do Gospoda pa duša postane 'Kristusov žareči'.
PS: Gospod ni NIKOLI kak simbol. Kadarkoli rečemo 'Bog', ali Ga naslikamo, vklešemo, zapojemo, je tu Bog osebno - če je le kaj Ljubezni do Njega. Katoliški vernik bo to lahko najhitreje sprejel, protestant pa bo potreboval čas. In Duh Tolažnik bo z njim.
PS: Gospod ni NIKOLI kak simbol. Kadarkoli rečemo 'Bog', ali Ga naslikamo, vklešemo, zapojemo, je tu Bog osebno - če je le kaj Ljubezni do Njega. Katoliški vernik bo to lahko najhitreje sprejel, protestant pa bo potreboval čas. In Duh Tolažnik bo z njim.
PS2: drugi del tega ključnega bloga se nahaja
Jona, zelo skromno ti rada povem, da mi je v veselje in tolažbo branje tvojih zapisov. Nikar ne zapuščaj Niniv.
OdgovoriIzbrišiS hvaležnostjo berem zapise o tem, kako ljubiti Gospoda. Tu se mi postavlja še vedno veliko vprašanj in nerazumevanja. Že pri molitvi. Verjetno boš do mojih začetniških korakov strog, vendar je to zdravilna strogost :) Morda pa dopuščaš, da imamo različne izkušnje in nas Gospod na različne načine nagovarja.
Žalosti me, da je v različnih molitvenih obrazcih zelo veliko fehtanja, toženja, jokcanja.. V stanju močnih čustev (veselja, žalosti..) besede same privrejo in so nekateri obrazci samo opora za izročanje. V umirjenem času pa si želim preprosto biti z Gospodom, mu pripovedovati, kar on že ve; se mu zahvaljevati, ker me ljubi; mu prepevati... Pa ne vem, če je to molitev. Morda zato, ker ne daje občutka storilnosti; ne moreš preštet niti rožnih vencev niti minut (ja, nečimrnost!) in niha z navdihom (nestanovitnost...) Zato mi je rožni venec v uteho. Pomaga držati red, uriti vztrajnost in zvestobo. Nič ni samoumevno. Všeč mi je branje Božje besede in premišljevanje, pa spet ne vem, če je to molitev. Eni stari vzorci so vkoreninjeni v dojemanju.
V Medžugorju se me je zelo dotaknilo češčenje najsvetejšega. To je tako, kot bi bila s svojim ljubim na zmenku. Če so molitve telefonski pogovori in pisma, je češčenje Božja kopel za dušo. Besede niso več potrebne. To zelo pogrešam v cerkvah, kjer so češčenja zreducirana na litanije in rituale s kadili, potem pa je hitro vsega konec. Na vaseh so cerkve čez dan zaklenjene in manjka tiste tišine za prisluškovanje Najsvetejšemu. Ja, saj je zato več narave, vendar je vseeno drugače.
Slavljenje imam rada, ker ni jokcanja in fehtanja. Je prepevanje, hvaljenje, izražanje radosti, ker smo ljubljeni! Mislim, da je prav zato blizu mladim. Tisti srečneži in srečnice, ki že leta ribajo cerkvena tla naj se nikar ne pritožujejo čez pojočo mladino, ki gre potem v svet in vse zapravi... Gospod jih bo našel. Vsakega pokliče po imenu. Ene zjutraj, ene zvečer. Kdor bo hotel, bo pokleknil. Bo tudi svojo službo sprejel.
In bo razmišljal tudi ob Jonovih zapisih. Meni so dali nov pogled na služenje. Pravzaprav ga še iščem, vendar so mi pomagali ozavestiti najpomembnejšo zapoved in v tej luči videti drugo. Res je, kar praviš, marsikdaj se slepimo in služimo le sebi.
Hvala, Jona!
Dobro jutro tista, ki postaja Božja hči!
OdgovoriIzbrišiHvala za to, da iščeš in se ti tudi odpira, po Gospodovi obljubi! Tega sem res VESEL, saj drugega veselja na tem svetu ni, kot če kdo Gospoda začenja dajati na prvo mesto in začenja dobivati prve kaplje milosti.
Kot sama vidiš, je del mojih zapisov tudi podajanje odgovorov na tvoje prve poste z vprašanji.
Tvoj zapis je kompleten, kot so bili Babičini, in ni kaj dodajati: Gospod je prišel, da te osebno vodi.
Vidim pa dilemo pri tebi, ki je dilema vseh iskrenejših vernikov. Tudi mene je mučila kar dolgo časa. Pojavi se, ko se nam Gospod začne razodevati osebno, malo po malo. Zato bom v naslednjem blogu pojasnil ta problem. Gre se za pravilno umestitev Cerkve oziroma uradne ali začetne vernosti, ter svojega lastnega odnosa. Ti pravzaprav že pravilno deluješ, kar je redko, a tega ne veš, in dokler nam nekdo ne potrdi in pojasni, je v nas dvom. Ta dvom pa je zavora za napredek v ljubezni do Gospoda. Zato je na neki stopnji duhovni mentor nujen. Ta pa mora biti z Gospodom 'na ti'. Mnogi so namreč v cerkvi, in so v prvih vrstah, če je le možno, nenehno so tam in lepo popevajo in poklekvajo, a če po nekaj letih nimajo korajže, da si najdejo duhovnega vodnika, ki POZNA Gospoda, je to velikokrat simptom hudih duhov, kateri se radi infiltrirajo v Cerkev, da so na varnem. Tvoja vprašanja in komentarji pa kažejo, da si pripravljena na resno delo, ki ga vodi Gospod, ne več mi.
OK, Jona je trmast in hodi svojo pot z Gospodom, a ni gluh. Kot je poslušal tistega s klicajem, ki je postal boter tega bloga Martin, sliši tudi tebe, naj še kaj zapiše. Hvala ti. A če bi slučajno utihnil, ne skrbi, ker ga boš lahko našla po vseh kotičkih te dežele. Ker če Gospod kaj hoče povedati, bo povedal. In zdaj On to hoče.
Tukaj še ne morem povedati vsega, ker (še) ni vse za vse, a če imaš vprašanja glede služenja, jih zastavi. To je ključ vseh ključev, ker ni Gospod tu, da nam služi, ampak da mi prostovoljno in veselo služimo Njemu, to pa je mogoče le, če Ga srečamo in spoznamo iz obličja v obličje.
Dobro si povedala v predzadnjem odstavku!!
Počakaj na naslednji blog. Lepo nedeljo in Bog s teboj!
Hvaljen Jezus !
OdgovoriIzbrišiPozdrav, ki je šel v pozabo, a si me spomnil nanj in je resničen. Tako kot je resnična Gospodova beseda, ki prihaja od tebe k nam v grešna srca. Tudi ta blog se bo enkrat končal, tako kot vse na tej zemlji, verjamem pa, da se bo Jona pojavil, le malo ga bo treba poiskati. Nekaj za to postoriti......
Hvala za pomoč pri knjigi Življenjepis seste Favstine Kowalske. Berem. In se čudim.
Z vztrajnim klicanjem Njegovega imena prihaja toplota v srce. ( Molitev znam le malo na pamet. sramota!!) Čudeža ne pričakujem, ker nisem brezgrešen in si ga ne zaslužim, čutim pa, v srcu, v prsih, da JE in Je zelo topel in živ. Le vztrajno, iskreno, ljubeče Ga moraš klicati, pa pride. In ti pove, da je ' ljubosumni ljubimec'(iz knjige), ki nerad vidi ljubljenega v družbi drugih. Zato je treba grehu vztrajno kričati NE.
Jaz nevedni, ki molim iz srca , tudi še za koga v težavah in Ga prosim, naj mu pošlje Svetega duha, vendar glavna misel je pri Njem, ker me privlači in Ga ljubim. Če prosim zase, je le za to, da mi volja in želja po Njem ne ugasne. In če pride čas, naj mi pokaže, kaj mi je Zanj za storiti. Saj je On naš pravični Oče in takega Očeta se uboga !
Hvala, Jona, verjamem, da tudi po izteku tega bloga, Gospod ne bo prenehal z objavami, tako ali drugače. Sem neuk in mi ti zapisi ogromno pomenijo, vsak dan jih prebiram, ker tega nikjer ne slišim, je pa, če smo iskreni, vse zelo res. Le iskren je treba biti in se ne skrivati za tolažilnimi bližjnicami, ki so po navadi 'daljšnice'.
Kristjani pa lahko ostanemo skupaj, vendar bi si vsi morali priznati svoje zmote. Ne bo lahko, mogoče nas združi šele kakšna težava, pred katero si še zatiskamo oči.....
Mir z nami vsemi.
ps. Ali samo trije beremo tale blog ? Ali je nekaj zelo narobe z nami...?! Tudi jaz težko pišem, saj takemu blogu nimaš kaj dosti dodati. Poskusimo, tudi če se osramotimo, saj se nihče ni rodil popoln, razen......
Vekomaj amen. Pozdravljen A.! Lepo, res lepo: če Ga čutiš v srcu, se pusti voditi še naprej in Ga boš videl. Takrat vse Njegove podobe oživijo, lahko pa pride tudi drugače ...
OdgovoriIzbrišiVolja je ključna za obstanek na pravem tiru. Zato je nujna neka vsakodnevna telesna vaja volje, kar potem vpliva na duha. Lahko je le z enim prstom. Podrediti se Božji volji ne pomeni, da je nimamo, ampak da je zelo močna, a v službi Nekoga.
Gospod ni ljubosumen, to je le neroden izraz. Če je le ena prava pot čez nevarno goro, in nam jo nekdo TOPLO priporoča, ni to iz ljubosumnosti, ampak iz skrbi in ljubezni do nas.
Ta blog bere kar nekaj ljudi, glede na nereklamo, kar mi pove eno ubogo orodje bloga. V 2,5 meseca nad 3500 obiskov je kar OK, glede na teme :). Kaže tudi bralce iz vsega sveta, no, po kakšen iz več držav. Kakorkoli, to ni Jonov problem. On mora le svoje izvršiti.
Težko si pisal, a si vendarle, in pri Gospodu vse šteje, kar je od srca. Dela, ki pa niso izvršena, ne štejejo veliko, razen če Gospod osebno prepreči izvršitev, da lahko izmeri gorečnost.
Blagor se tebi, ki še nisi na koncu knjige :))). Beri počasi. Ko sem jo jaz bral, so me začela pljuča boleti, a sem (bil) popolnoma srečen. LP