24. Od kod prihaja odrešujoča ubogost v duhu?

Blagor ubogim v duhu, kajti njih je Nebeško kraljstvo

Sveti Peter v ubogosti duha in polnosti Gospoda

splet

Ta zapis spada v sklop blogov od št. 20 do 24. Brez tega vrstnega reda ga bo težko razumeti. 

Ko sem bil mulc in hodil k verouku, so nas partijsko okuženi sošolci včasih skušali zafrkavati: »Blagor vam, prf…..nim v duhu, kajti vaše je nebeško kraljestvo!« To jim je bil velik štos in mnoge učiteljice so bile srečne. Vero so namreč istovetili z duševno zaostalostjo in iz nas ter iz duševno prizadetih 'brili norce'. No, dandanes je malo drugače – te osebe so razvaline, če sploh še so. Verniki smo jim odpustili, Gospod pa jim ni. Kajti Gospod ZELOOOO težko odpušča žalitve Svojih otrok, če kesanje ni izjemno in vrhunsko. Dokaz za to je Juda Iškarjot. Četudi je bil Gospodov učenec, mu Gospod zelo očitno NI odpustil. Pa tudi zasmehovalcu na križu poleg, ne. Zato take care.

Kaj je resnični pomen ubogosti v duhu? Kdo misli, da je to domišljati si, da si revček, pa te bo imel Gospod bolj rad. Ali biti dobro situiran in si domišljati, 'da nisi vezan na materialnost'. Gladiti si svoj vampek in obsojati 'materialiste', sebe pa v domišljiji istovetiti s svetim Frančiškom. Haha, dosti teh štosov in verskih blaznosti, čas je za ubogost v duhu, ki pa je od dokončne ubogosti. Da bi to ubogost dojeli, moramo pred tem doumeti planet Zemljo in zakaj smo tu. Ta blog bo pretresljiv ali morda strašen za vsakega, ki ga bo prebral, a le tako se lahko v polnosti vzame Zdravilo, ki je Gospod. Saj itak na naš blog zaide le tisti, ki mu je od Gospoda dano, torej je že vsaj malo zrel za resnico.

Kaj je smisel življenja na Zemlji?

Kdor je vsaj malo inteligenten ali pa vsaj že nekoliko v letih, bo potrdil, da je življenje na Zemlji nekaj malega užitka in veliko trpljenja. Tri glavne bolezni Zemlje 'harajo' brez milosti: bolezen, starost in smrt. Temu dodajmo še nesreče, katastrofe, vojne in boj za preživetje, pa izdajstva in nezvestobe – in slika je popolna: Zemlja je dolina okostij in mlakuž krvi. Ni nam namenjena v užitek, kot si domišljamo, ampak v malo užitka in za kazen veliiiko trpljenja. Je nuna, naša opatinja, meditirala, da je Bog Zemljo ustvaril zato, da mi na njej uživamo (tudi s klanjem in goltanjem živali?), kar pa je bolj teologija kosmatega, kajti enaka je marksistični.

Naše življenje na Zemlji ima nek drug namen, kot da se topimo v njega blaženostih: naučiti nas mora, da Zemlja ni naš dom, ampak so to nebesa. Tako zelo nas mora stisniti, da uteho najdemo samo še pri Gospodu. To je naloga našega življenja na Zemlji in naravni zakoni brez milosti poskrbijo za to.

Zakaj smo se sploh rodili na Zemlji, se sprašujete? Zato, ker smo hoteli malo vladati in se imeti fajn: sladko jesti, spati, seksati in komandirati. Bili smo torej uporne duše in po zakonu karme smo prišli v 'uklonilni' zapor, imenovan Zemlja. Naloga vsake duše, ki je tukaj zapornik, je, da se preko želja za užitki tako nasiči trpljenja, da se končno spomni, kje je Mir in je Blaženost in pri Kom je to in Kdo je naš Izvir.

Seveda pa obstajate dve sorti duš: tiste, ki so inteligentne in tiste ki so do konca sveta bebaste. Inteligentne na neki točki trpljenja vendarle sprejemajo Boga in Ga začno iskati, klicati, slediti ter LJUBITI, druga sorta pa do konca sveta zdravilo išče na tem svetu in se vse bolj poglablja v pekel lastne duše.

To bi bilo, na kratko, v treh minutah, o nalogi Zemlje: postopoma nas mora prisiliti k pameti in nam stvari urediti tako, da si ZAŽELIMO končnega miru, ki pa je lahko le Gospodov Mir. O tej temi bi lahko napisali knjigo, a naj je dovolj za tiste, ki so duhovno inteligentni.

Osnovo torej imamo in šele z njo lahko razumemo kaj pomeni biti ubog v duhu.

Predstopnje ubogega duha so neubogi duhovi

Vsak kristjan naj bi si želel priti v nebesa, kjer je Gospod doma. Pa si tega v resnici ne želi, ker si še bolj od Kraljestva želi ugodnega in uspešnega in srečnega življenja na Zemlji. To je torej 'konflikt interesov' in kristjan postane hinavec, kajti celo Nauk si ukrivi tako, da mu potrjuje pravico za srečno življenje na Zemlji. Vanj se naseli 'religiozni duh', ki Svetemu Duhu ne dovoljuje vstopa, kajti religiozni duh je meseni duh, Sveti Duh pa je Gospod, torej je Božji Duh.

Kot smo že razložili v prejšnjih blogih (od 20. naprej), Gospod tistim, ki so se odločili Zanj, naklanja različne stopnje razsvetljenja, ki so odvisne od odnosa duš do Njega. Enim daruje rezultate površne vere in ti ostajajo meseni ljudje, Bog pa jim je predvsem žegnana šunka in slika na steni. Bolj vdanim daruje suho, pusto in dolgočasno vero, ker so tudi oni do Njega takšni. Tretjim pa daruje Svoje obilje, ker so že čisti in sposobni sprejeti Svetega Duha vase, saj slavijo Gospoda in ne živijo v ponavljalnih grehih.

No, ti, tretji, so glavni motor religije in ker živijo v Gospodovem duhovnem in najbrž tudi materialnem obilju, mislijo, da so že Odrešeni, Zveličani. Polni so znanja o Nauku in polni so sile, zato so veliki oznanjevalci, zdravilci, graditelji, reformatorji, ustvarjalci in pismoslovci v Božjem Duhu. So frančiškani in teologi z velikimi trebuhi, kar je seveda paradoks. Kdor je torej v Božjem Duhu, ki je Duh Pomočnik in Tolažnik, opravlja velika dela za Gospoda in ljudstvo. Vendar čas tem dušam pokaže, če so iskrene do konca, da so vsi rezultati njih naprezanj bolj kot ne 'bob ob steno' – v glavnem jalovi. Kajti ne oni ne njih gojenci preko Gospodovega obilja ne pridejo do Gospoda osebno. Četudi je Sveti Duh Gospod osebno, nas namreč na koncu odreši samo osebna bližina Gospoda Jezusa Kristusa, kajti Njegovo sveto duhovno telo je polno znanja, večnosti in blaženosti. Moramo torej objeti Njegove noge, to pa ni mogoče brez LJUBEZNI (navedek SP o tej grešnici, ki je mnogo ljubila in je bilo zato vse odpuščeno, si najdite sami).

splet

Blagor ubogim v duhu, kajti njih je Nebeško kraljestvo

V blogu št. 21 (KLIKNI) sem navedel, kateri ljudje so zreli za ubogost v duhu, katere je Nebeško kraljestvo: naštel sem različne tipe duš (in dodal slike), ki so prišle do POPOLNEGA PORAZA.

Dozorele so, preko jalovosti zemeljskega življenja in vseh naporov, da se skrušijo same vase, se zrušijo in si PRIZNAJO svoj popoln poraz. Takšna duša na tem svetu ne vidi niti drobtinice svetlobe več. Čuti, da umira, kajti umira zemeljski duh v njej oziroma umira njen ego. Lahko pa dejansko telesno in duševno umira. Če v tem stanju sprejme Gospoda kot ZADNJE ZDRAVILO, kot svojo edino LJUBEZEN, se ji Gospod razodene osebno. Mnogi v tej fazi pa Ga ne sprejmejo in ne preostane jim drugega, kot da ostanejo tudi z duhom na Zemlji in iščejo lažna zdravila vse do konca sveta. Ta sorta trmogalvcev je znana kot Kajnov rod in njih je zemljeno kraljestvo.

Ubogost v duhu prihaja, kot je povedano v blogu št. 21, od trpljenja, ki ga prinašajo dokončni porazi, ki so nepopravljivi. Vsakdo ima svojega, če je bil iskren in ni popolnoma gnil v svojem srcu. O tem bi lahko pisali zelo veliko, a kdor bere to in omenjeni blog, bo našel vse odgovore. Mi pa se zdaj posvetimo našim svetim očakom, patriarhom in svetnicam – kako so oni končevali ta vek in odhajali v 'prihodnji vek', kot se končuje molitev Vera. Podal bom nekaj primerov, ki pa so jih polne tudi druge religije sveta. Vi pa, ki ste vsi visoko šolani v primerjavi z menoj in ste tudi spoštovano pismouški, boste odslej sami iskali nove dokaze, da bedni Jona tukaj omenja poslednjo resnico sveta, ki pelje v večno Resnico Življenja.

'Ubogost v duhu' naših svetnikov

Seveda bomo začeli kar pri Odrešeniku sveta, našem Gospodu Jezusu Kristusu. Veliko razočaranj je moral doživeti v svojih treh letih oznanjevanja Resnice. Sami si poiščite navedke v Evangeliju, ko so ga zapustile trume učencev, da je še Svoje najbližje vprašal, če bodo odšli tudi oni. Judje so ga množično zavrnili ter na koncu celo obdolžili herezije in izsilili Njegov umor. Tudi Nazarečani, Njegov rod, s katerimi se danes enačijo mnogi kristjani sveta in se 'dičijo' s tisto arabsko črko N, so ga zavrnili (KLIKNI). Spomnimo se tudi, kaj Jezus na koncu zavzdihne: »Oče, Oče, zakaj Si Me zapustil?« S tem nas je učil zadnjega koraka pred svetostjo: popolnoma ubogega duha, ki pa vso upanje in ljubezen usmerja k Bogu oz. Gospodu. Ne prosi Ga za obilje, ampak le za Njegovo odrešilno bližino.

Pa se spomnimo svetega Pavla. V enem od pisem pove: »V svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino.« Njegovo bolečino lahko začutimo na kar nekaj mestih, izvira pa od tu: »Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi tako iskreno skrbel za vaše zadeve, saj vsi po vrsti iščejo svojo korist in ne tega, kar je Jezusa Kristusa.« In pa: »Od tistih, ki so iz obreze, so ti edini sodelovali z menoj za Božje kraljestvo in mi bili v tolažbo.« Ter: »To veš, da so me vsi iz Azije zapustili. Med njimi Figel in Hermógen.« In: »Ko sem se prvič zagovarjal, se zame ni zavzel nihče, ampak so me vsi zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo.«

Vsakdo je poražen na področju, kjer se je največ angažiral na tem svetu. To je ključno in je končni cilj našega zemeljskega življenja, ker nas le ta poraz vodi Domov. In še več: poleg tega, da je Bog Pavla držal v zaporu do konca dni, mu je zadnji dan naklonil še mučeniško smrt. S tem je ta sveta duša, polna Boga, prejela popolno ubogost duha – popoln poraz na tem svetu, da je lahko v celoti sprejela Nebeško kraljestvo in Gospodov večni objem.

Spomnimo se svetega Janeza M. Vianeja, kako je večkrat skušal pobegniti v samoto, ker je vedel, da nujno potrebuje svojo ubogost v duhu v miru izraziti pred Gospodovimi nogami. A škof in narod sta ga vedno znova zvlekla nazaj v spovednico in celo kleriki še danes učijo, da ga je takrat hudi duh skušal, kar je popoln nesmisel in teološka zmota. Kajti Sveti Vianej je bil že v stanju popolne duhovne ubogosti, ljudje pa so v spovednicah in izven njih od njega iskali Gospodovo obilje. Ko je duša že tako zrela za Gospoda, da se Njegovemu obilju izogiba, je zanjo strahotno mučenje, ko mora obilja klicati, četudi za uboge. Takrat je križana od teh muk, kar je dobro občutila tudi sveta Mati Terezija, ki je bila v tem stanju menda kar 40 let. In zato je pravilno povedano, da je bil sveti Vianej »mučenik spovednice«.

Spomnimo se svete Favstine Kowalske najsvetejše, ki je ena od redkih svetnikov, ki je že za časa življenja v popolnosti in dokončno razumela nujnost popolne ljubezni z Gospodom Jezusom in v celosti uresničila prvo Božjo zapoved vseh zapovedi, iznad katere ni nobena, tudi Druga ne:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in vso močjo!

Tudi njej je Gospod najprej odvzel svet, potem pa še vsakršno tolažbo v redovniškem življenju in Cerkvi. Edino rešitev je lahko našla le še pri Njem. Popolnoma se Mu je posvetila in predala. To pomeni TOTALNOST: z vsem telesom, čuti, čustvi, mislijo, delovanjem, predvsem pa z vso silo duhovne LJUBEZNI. Kdor pride do tu, mu je Gospodovo obilje v precejšnjo muko. Ne želi si ga več, četudi bi bilo to dobro za sobrate in sestre. Hoče biti samo še z Gospodom in Njegovimi svetimi, kajti Gospod ga tako zelo veže nase s Svojo ljubeznijo.

In tako je bilo z vsemi svetniki, ki so Gospoda popolnoma ljubili že na Zemlji: zavračali so Njegovo obilje in le za druge so Ga kdaj prosili, proti koncu pa jim je bilo tudi to v muko, zato so raje delili Njegov neposredni blagoslov, ki ni v obilju, temveč v odrešenju.

Za konec tega zapisa združimo dve sveti duši: svetega Frančiška, kralja ubogosti v telesu in duhu, ter svetega kralja Davida, ki je znal od veselja plesati pred Gospodom. V prejšnjem blogu sem omenil, da je sv. Frančišek umrl tako, da je kot zadnje besede izgovoril 141. Davidov psalm. Berite ga v duhu ubogosti Frančiškovega in Davidovega in Jezusovega duha, in zjokali se boste:

Na vso moč vpijem h Gospodu,

na vso moč prosim Gospoda za milost.

Pred Njim izlivam svojo tožbo,

pred Njim sporočam svojo stisko.

Ko mi dih zastaja,

Ti poznaš mojo stezo.

Na poti, ki po njej hodim,

so mi skrivaj nastavili zanko.

Ozri se na desno in glej,

nikogar ni, ki bi se zmenil zame.

Ni več pribežališča zame,

nihče ne sprašuje po meni.

K Tebi vpijem, o Gospod;

pravim: »Ti si moje zatočišče, moj delež v Deželi živih.«

Prisluhni mojemu vpitju,

ker sem silno beden.

Reši me pred preganjalci,

ker so močnejši od mene.

Izpelji me iz ječe,

da se bom zahvaljeval Tvojemu imenu.

Pravični me bodo obdajali,

ker mi boš izkazal dobroto.

Ta psalm bi lahko na drobno razložili, a razumeti ga je potrebno kot odhod duše s tega sveta, kjer ni več nobenega mesta za oprijem, tudi v sobratih in Cerkvi ne, samo še Gospod in družba Njegovih svetih Pravičnih je rešitev in tolažba.

Kako uboga je Davidova in Frančiškova in Vianejeva in Favstinina ubogost v duhu, kar pomeni popoln in dokončen poraz vsega zemeljskega v njih, zato so polni Gospoda in njih duh se kljub jadikovanju veseli Gospodovih (že darovanih ali prihodnjih) objemov, besed, pogledov in dotikov! Dozoreli so in zapuščajo svojo ubogo človeškost ter odhajajo v svetost. Nič jim ni mar za Gospodovo duševno in materialno obilje, čudeže, zdravje in debelo družino. V ničemer niso podobni povprečnemu verniku, ampak so podobni oziroma enaki Jezusu. Enaki so Mu po kvaliteti, le da je Jezus ogenj, oni pa Njegove svete iskre. Niso torej Bog, so pa Božji. Pri tem seveda ne pozabijo blagoslavljati tiste, ki jih zapuščajo, a se ne pustijo motiti od njih in odločno odhajajo Domov.

Prvi kristjani so znali sprejeti to ubogost v duhu, k temu jim je obilno pomagalo tudi krvavo preganjanje. A že med njimi so bili tisti, ki so si želeli le Gospodovega obilja. Ampak dobro, želeti si Gospodovega obilja kot pomoč k spreobrnjenju drugih, je seveda sprejemljivo, če sami živimo skromno in asketsko, če pa Gospodovo obilje končuje v naš užitek, smo pač le bedni krščeni demoni. Če nam Gospod nakloni obilja v takšni ali drugačni obliki, je naša dolžnost zase vzeti le tisto najnujnejše za preživetje telesa, ostalo pa porabiti v oznanjevanje Rešenika. Če ne delamo tako, smo hinavci in ves svet kristjane imenuje za hinavce. Polni smo obilja, a živimo v duhu mesa, ne v Svetem Duhu. Če je v nas meseni duh, ni Svetega Duha. In če se križamo, imamo pa mesenega duha, smo dvolični. Nekaj na to temo bo potrebno spisati v prihodnje, kajti če se ne zavedamo tega duha v sebi, ne bomo nikoli zmogli sprejeti svoje ubogosti, s tem pa tudi Gospoda ne bomo spoznali. Ostali bomo Kajnov rod, ki se v cerkev hodi križat in svete ocenjevati. Ali pa še Cerkev in papeža grdo ogovarjamo, četudi 'priznavamo Boga'. Vendar se Gospod takih na zadnji dan ne bo spomnil, je večkrat povedal. Kajti prav v ničemer niso podobni ne Njemu, ne Njegovim svetim. V svetih je namreč Gospodov Duh, v njih pa duh razpadajočega mesa.

Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško veselje in Življenje!

splet