20. O tišini, samoti, Božji moči in ceni za vnebohod

 Umik (foto:Stephen Evans) 

Lahko si predstavljam, da so večini bralcev presedali prejšnji blogi o džihadu in tudi Bogu v politiki, a goreč vernik bi moral vse te teme precej dobro preštudirati, če želi biti vreden sv. Pavlu vsaj sandal odvezati. Seveda pa opisane različne teme ne morejo priti do duše in jo prebujati, če človek na kup vsakdanjih 'smeti' polaga še kako cvetico ali dve. Potreben je UMIK v svoj center in v Duha, ter očiščenje od znotraj. Le tako so lahko prava dela izvajana v Božjem Duhu.

Sveti Pavel v 1 Kor 4,19-20 reče:

Kmalu bom prišel k vam, če bo Gospod hotel. In tedaj ne bom preveril besed teh prevzetnežev, ampak njihovo moč. Božje kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v moči.

Gre se torej za silo Milosti. Milost brez moči je brez del. Nima kaj pokazati, samo vegetira in čaka na kak čudež. Božje kraljestvo se torej meri po velikosti in veličini del in ne po sladkobesednosti, popevanju in obljubah. V 1 Kor 2 pove isto:

Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.

Eden od najnujnejših elementov te moči je umik. Tišina. Tišina, ki pelje navznoter, k sebi in k Bogu v nas. Občasna samota, katere cilj je doseči notranjo tišino, ta pa je ob Gospodu najbolj gosta in sladka.

Nobena stvar se ne more ponotranjiti in nobeno smetje se ne more izplaviti iz človeka, če se ne umaknemo stran od ljudi in živali in telefonov ter ekranov, lahko celo elektrike, ter se soočimo sami s seboj in poiščemo Gospoda, ki je TUKAJ.

Brez odklopa sveta nas svet izmozga. Postanemo suženj urejanja zadev in borbe za življenje. Tesnob in ničevih želja. Postanemo olupek samega sebe. In olupek družinskega ali občestvenega življenja. To praznino želimo napolniti s hrupom, rituali, praznimi čenčami in tehniko. Izleti v mondenost. Zabavo. Z mesnato 'vero'. Na vse pretege se trudimo zadovoljevati: SAMI SEBE. Saj – zato pa je toliko praznine v dušah, ki jo potem tesnoba zapolni.

Tako ne živijo tisti, ki so z Bogom 'na ti'. Noben svetnik ni tako živel, preden je postal svet. Tudi Jezus se je umikal v samoto in tišino. Matej 14,13:

Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase.

Še najbolj pa je povedna naslednja zgodba (Mt 14,22-):

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred Njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej daleč od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni uri je Jezus hodil po vodi in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je rekel: »Bodite pogumni! JAZ SEM. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si Ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Jezus mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se Mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Celo Božji Sin, JAZ SEM,  je šel v samoto in tam molil. Zato je potem po vodi hodil, Peter pa se je guncal na čolnu, potem pa potonil, ko bi moral hoditi kot vodni drsalec. Duhovna moč se torej obnovi in zbira, ko se človek umakne v samoto in mir, ter se približa Gospodu. Seveda umik sam ni vse, saj se tudi medved umakne v zimsko spanje, pa spomladi vseeno ni nobenega duhovnega rezultata. Kot tudi ne od redovništva ali duhovništva, če se ne potopita v umik od sveta in dosežeta Tišino, ki je v nas.

Ta umik mora biti torej resničen, ne le telesni. Prava Tišina je v naši duši, ko je ta z Gospodom. Če pa gremo v neko komoro ali celico, si z voskom zalijemo ušesa, tam pa nam misli še vedno rezgetajo po vsakdanje, nismo naredili nič. Bolje bi bilo zidake zidarjem podajati ali v dolge visoke hribe hoditi dan ali dva.

Ko je torej tišina okolice, kar pomeni, da ni glasov mesta in vasi, lahko pa so glasovi ptic in žuželk in vetra; in ko je veselje z Gospodom, takrat nas zadane Njegov mir, ki je notranja tišina kljub Božjim pogovorom. Potem pa je še ena Tišina tišin, ki je tista, ki se je ne opisuje, ker je neopisljiva. Sveta Favstina Kowalska v svojem dnevniku zapiše:
.

Molčanje je meč v duhovni borbi. Zgovorne duše nikoli ne pridejo do svetosti. Ta meč tišine odseka vse, kar se hoče obesiti na dušo. navajeni smo reagirati na jezik in misliti, da moramo takoj odgovarjati, brez da pazimo na to, ali je božja volja, da govorimo. Molčeča duša je močna. Vsa nasprotovanja ji ne bodo škodila, če bo vztrajala v tišini. Molčeča duša se je sposobna najtesneje zediniti z Bogom. Zato skoraj vedno živi pod navdihom Svetega Duha. V molčeči duši Bog deluje brez motenj.

Še en pomembnejši korak od samote in tišne

Kot vidimo, je treba iskati Tišino, tisto, ki je tiha kljub hrupu velemesta, ko jo enkrat najdemo. Ampak vsi umiki niso nič, če se ne ODREČEMO vsakodnevnega smetja, kajti narava našega uma je, da želi imeti vse, kar oči vidijo. Kaj nam pomaga nek meditativni ali evangelijski umik v priročni samostan, ki ga vodijo – hmm, le dva brata – če nenehno mislimo na tisto uro, ko bomo lahko spet telefon zagrabili in pregledali vsa sporočila. In če komaj čakamo, da spet zagrabimo svojo punco ali fanta. Ter se napokamo mamine hrane. In se srečamo z brezbožnimi prijatelji, da spet klepetamo prazne marnje … Ne, za take fantaste ni Tišine.

Človeku mora iti praznina sveta že malo 'na jetra', imeti mora tudi primerno ranjeno srce, križ Gospodov, sicer mu tudi umik v sobico globokega rudniškega jaška, puščavsko votlino ali na luno ne bo nič pomagal. Obstaja torej še eno pomembnejše pravilo od umika v tišino:

Odvrzi in stori vse, da boš lahko ves čas mislil le na Gospoda.

Kdor ves dan s srcem misli na Gospoda, je POGUMEN. Je MIREN. In je MOČAN. Druge matematike ali formule NI. Kako preprosto je! Samo Gospod lahko prave stvari stori tako zelo preproste.

Rezultati

Sveti Pavel torej pravi, da ga leporečje pri kristjanih ne zanima. Odbija ga. On ve, da če je nekdo do Boga iskren, mu Bog daruje KARIZMO. To pomeni neko posebno MOČ. In ta moč je velika, ker jo Sveti Duh oplaja, zato so tudi dela velika. Tu niso mišljena dela skupaj z mnogimi sobrati, ampak dela enega samega človeka so velika, če je resničen. Vsi svetniki so imeli kakšno takšno specialno moč. Pa je bil spovednik in je tisoče, stotisoče spovedoval. Ali je samostane gradil po vsej Evropi. Ali je Božje knjige pisal. Ali jih je tiskal in razpošiljal v tisoče, milijone. Ali pa je junaško umrl, brez da bi trenil ali zaklel, umiral z mislijo na Gospoda, kljub dolgotrajnemu mučenju. Ali pa je h Gospodu spreobrnil mnoge. Ali pa oznanja Gospoda samim peklenščkom, brez strahu zase. Ali pa zdravi njih otroke …

Govorimo torej o SILI Božjega usmiljenja, ki jo zmore en sam človek. Pa si poglejmo kak primer iz današnjih dni. Pavel krotilec bi jih bil vesel, ker bi jih po moči, ne po sladkorečnosti presojal. Hudo je videti kake verske voditelje, ki so brez te moči, zato samo ovinkarijo z možgani in jezikom, da bi se vsem čerem izognili. No, tega v spodnjih primerih ne boste videli.

Poglejte si prve 4 minute tega filmčka: Jezus Kristus preko koptskega duhovnika ozdravi slepega muslimanskega fanta, ki ne vidi že dve leti. Vidimo ozdravitev, noro veselje matere in vseh prisotnih ter druge muslimanke v ozadju. Temu se reče ALELUJA in tako so prvi apostoli širili Evangelij. Druge poti NI:

Potem si vzemite čas za tale dva oznanjevalca v kotu parka. Sicer traja, a vredno si je ogledati. Tisti, ki ne razumejo jezika, bodo mislili, da so pametnejši od njiju, da sta le žalivca in prepirljivca, kdor pa razume kaj govorita muslimanskim norčevalcem, bo spustil solzo milosti nad njunim evangelijem, očetovstvom, neustrašnostjo, Resnico, opozarjanjem, ljubeznijo do njih, trdnostjo in odpuščanjem. To je moč, ki jo mora v sebi imeti vsak kristjan, a je pri današnjih Slovencih še nisem opazil nikjer in nikoli:

Videli boste, da ju muslimani želijo zmesti, užaliti in ju nenehno naslavljajo z lažnivcem, potem pa eden od njih sam postane lažnivec, ko se zlaže, da zna Koran na pamet in ko ga temnopolti oznanjevalec vpraša o poglavju o sveti Mariji, prizna, da ne ve nič od tega. Oznanjevalec včasih vpije poslušalcem, ki se mu posmehujejo, da bodo šli v pekel, a jim govori samo Mohamedove besede in njegovo zagotovilo, zato to ni žaljenje. Še en tak Božji glasnik:

  

Primitivizem? Mislite, da so ti napori zaman? Niso – kar poglejte nekatere stranske opazovalce: počasi se jim Resnica vsaja v dušo in ko pride čas, bodo prebujeni. Zaradi ZGLEDA vztrajnosti in moči in usmiljenja, ki ga dajeta moža v Svetem Duhu. In mimogrede pri tem še sama opravljata najvišjo duhovno prakso: nenehno misliti na Gospoda.

Naslednji primer: Jezus na cesti v hipu ozdravi ramo muslimanskemu mladeniču, potem pa jih ta stran od kamere izzove: »Če mi ozdraviš še drugo ramo, ki je že leta dolgo poškodovana, se bom spreobrnil k Jezusu.« In tako je bilo:

Naslednji musliman, z bolečino v križu, ocenjeno z 9 od 10, je ozdravljen v nekaj trenutkih. Potem vidimo, kot že tolikokrat, kako prekratka noga zraste v nekaj sekundah in človek je povsem ozdravljen. To so dela moči po Svetem Duhu:

Tudi ta lastnica prodajalne je, namesto da roparju izroči denar, izvedla klasično izganjanje v Jezusovem imenu in GOSPOD JE STORIL:

Musliman v nekaj sekundah ozdravljen po osmih letih artritičnih bolečin. Ozdravljenju sledi oznanjenje Gospoda, ki je Kristus:

To so sicer »majhna« dela, a ko gredo v stotine primerov, postanejo eno veliiiko delo po Gospodu.

Zaključek

Kot vidimo, so ti ljudje, ki opravljajo delo za Boga, v nenehni misli Nanj. Lastnica prodajalne se ni zbegala, ko ji je ropar usmeril pištolo v čelo, ampak je mislila na Gospoda in izgnala hudega duha z lastnikom vred. To je možno le, če ves čas misliš Nanj. Potem boš tudi v takšnih trenutkih zmogel verovati, ne pa paničariti. Tudi ozdravljevalci/oznanjevalci po ulicah že s svojim delom nenehno mislijo na Gospoda, s tem pa ne počno drugih stvari.

Sveti Pavel v 1 Kor 12,4-11:

Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh:

o   enemu je po Duhu dana beseda modrosti,

o   drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja,

o   tretjemu vera po istem Duhu,

o   četrtemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja,

o   petemu delovanje čudežnih moči,

o   šestemu prerokovanje,

o   sedmemu razločevanja duhov,

o   osmemu raznovrstni jeziki,

o   devetemu razlaganje jezikov … Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor On hoče. 

Nobeno od teh del pa ni majhno. Ker je sestavljeno iz nenehnih vsakodnevnih tovrstnih del. Če teh del nimamo, smo zgrešili življenje, ker ne služimo Gospodu, ampak svetu in sebi, zato se imenujemo: grenki. Če je vernik ali duhovnik grenak in naveličan ali le človek drobnih posvetnih del; ali so dela opravljena skupaj z množico drugih ljudi, so to znaki, da oseba ni v Duhu. Torej je enako, kot če ne bi bila krščena in ne bi sprejela Očeta in Sina in Svetega Duha. To je pa potem problem. Ko se bo življenje izšlo, bomo namreč povprašani le o tem. Edini izgovor nam bo lahko, če smo takšnim ljudem z Duhom nesebično pomagali. Če pa še tega ni bilo, nas lahko reši samo še Gospodova brezvzročna milost, ki pa jo ne podeljuje tako zlahka, kot nekateri računajo.

Gospod prav rad podarja osvoboditev od hudih duhov in materialnih vezanosti, Odrešenje pa NI tako poceni. Zato je bolje Gospoda veseliti že kar zdaj in ves čas misliti Nanj – to je edina vstopnica za direkten vnebohod. Kdor je prebral, zdaj ve. 

Kralj David od veselja pleše pred Bogom.