22. Biti  v Božjem obilju ali odrešenju?

Kaj pomeni beseda Bog?

In katerih duš je direktno Nebeško kraljestvo?

 Tunika svetega Frančiška, ki jo je imel v času stigem in smrti.
Nekaj časa si jo pozorno ogledujte. In tistim, ki so godni, bo zažarelo srce. 

To je smiselno nadaljevanje prejšnjega bloga. Krščanstvo 'v oblicah' ali 'kako pojesti celotno kosilo zmešano v enem loncu', ne prinaša končnega sadu ne duši, ne Gospodu. Kot vsaka umetnost ali obrt, tudi hoja Domov pri koncu zahteva razumevanje mnogih odločilnih podrobnosti, ki jih začetniki sploh ne zaznavajo ali pa jim niso pomembne. Zato se bomo danes previdno lotili teme, ki bo prešokirala mnoge 'situirane' vernike in pismoslovce, ne pa vseh, kajti kdor je v Duhu svetem, vse to že dobro ve. IN TAKO TUDI ŽIVI, NE LE VE.

Kaj pomeni beseda Bog?

Če razumemo, kako Gospod Bog deluje na ISKRENO dušo iskalko in častilko, je ključ vrat Nebeškega kraljestva že obešen okoli našega vratu. Če si znanje o besedi 'Bog' sposodimo v Vedah, ki so mnoga tisočletja starejši zapisi o Gospodu in tudi o ljubezni z Njim, od Svetega pisma, izvemo, da ima beseda Bog mnogo pomenov, od katerih sta dva za iskalca najpomembnejša:

Prvo je, da Bog svojemu ljubečnemu služabniku odvzema vse neprimerne stvari, drugi pa, da mu srce in um priteguje z gorečno ljubeznijo do Gospoda.

Kot sem v teh blogih že pisal, Gospod deluje popolnoma DRUGAČE z nevernimi in polvernimi (preko Pravičnosti in naravnih zakonov povračila: 'kar si sejal tudi žanješ'), in drugače s tistimi, ki Ga sprejmejo z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in z vsem telesom. Ti so Njegovi predani prijatelji in prostovoljni srečni služabniki. Z njimi pa deluje, kot je navedeno zgoraj: postopoma ali nenadno jim odvzame vse, kar jih ovira, da bi se objeli z Njim, istočasno pa jim v srce in dušo vliva veliko nadnaravno ljubezen, s katero si duša Gospoda želi še bolj in bolj. Zato je odrešena, še preden ji odmre telo. To je Kristusov Evangelij.

Strahoten konflikt med Gospodovim obiljem in u-bogostjo

Večina resnih vernikov pa si Boga predstavlja popolnoma drugače: kot Tistega, ki jim daje vse potrebno za preživetje in tudi milosti ozdravljenj ter srečnega življenja. Celotne krščanske Cerkve so tega tipa verovanja, in Gospoda poznajo kot eno veliko vesoljsko banko oziroma dobrotneža, ki jim daruje vse potrebno in nepotrebno za spodobno zemeljsko življenje. In res: kdor sprejme Jezusa Gospoda za svojega osebnega Odrešenika, s tem dobi tudi Svetega Duha za svojega osebnega Tolažnika, in po Njem se dogajajo uslišanja in čudeži. Ter duhovno razumevanje Nauka.

KLIKNI za zgodbo v Evangeliju

Bog je torej za tiste, ki so na pol poti Domov, znan kot DAJALEC OBILJA. Po tem Ga prepoznajo. Tudi Jezus je množicam kdaj podelil tega obilja, da so si okrepile vero, medtem pa je bližnjim učencem pokazal zadnja vrata pred odrešenjem: izgubo vsega nepotrebnega, torej tudi posvetnih sladkosti in obilja. Daroval jim je svoj sladki Križ.

Kdo je V BOGU? Kateri ljudje so lahko V BOGU, če sprejmejo Rešenika? Že slovenščina, ki je prajezik vseh evropskih jezikov, nam pove, da je V BOGU tisti, ki je U-BOGU, torej: UBOG. Kajti ubogih na zemlji je Nebeško Kraljestvo.

Gospod začetnikom na Poti torej obilno daruje in oni Ga poznajo kot Gospodovo OBILJE, resnim iskalcem Njegove bližine pa odvzema vse zemeljske vezi in jih priteguje s svojo žarečo ljubeznijo.

Posledica te Gospodove dvojnosti je velik konflikt v pol-vernih dušah. Oni bi imeli radi tako Gospodovo obilje, kot tudi sladkost dušne blaženosti, ki pa je darovana samo Njegovim osebnim služabnikom/prijateljem.

Gospoda ni moč spoznati osebno, če smo v Njegovem obilju

Spomnite se mnogih po Svetem Duhu navdahnjenih ljudi, ki na prošnje od Gospoda dobivajo velika uslišanja v blagor človeštva. Zato so v stanju, da gradijo cerkve, samostane, tiskajo milijone Božjih knjig in čudežno ozdravljajo množice po Svetem Duhu. Itd. A četudi nenehno pomagajo svetu in nenehno razglašajo Njegovo Ime, Gospoda ne morejo spoznati kot blaženost, kot gorečo sladkost v svoji duši, ker Ga še ne morejo srečati povsem od blizu. S tem je imela dolgotrajne težave tudi sveta Mati Terezija, ki je za pomoč ubogim potrebovala mnogo Gospodovega obilja.

Ga pa dokončno spoznajo tisti, ki so U-BOGI, ki jim je odvzet ves svet. Kajti ko ti je odvzet ves svet, ti ostane samo še kaj: le še Gospod. Zato svetniki povedo resnico: na koncu ostane le še Gospod. To nam priporoča tudi Jezus. Janez 12,25:

Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.

Jezus gre celo tako daleč, da nam priporoča, da 'ljubimo' svoje sovražnike, a sovražimo svoje sorodnike. Luka 14,26:

Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.

Seveda je treba besedo 'sovraži' razumeti na duhoven način, ki je vedno odrešenjski. No, takšna oseba ne more biti Njegov učenec, lahko pa uživa v Gospodovem obilju: ima zdravo, množično in preskrbljeno verno družino in dolgo življenje.

To resnico – kdo je lahko Gospodov osebni spremljevalec – podrobno opisuje tudi tisti del hinduizma, ki Gospoda pozna kot Najvišjo Osebo: z Njim se lahko osebno veselijo in družijo tiste duše, ki jim za vse drugo od tega sveta ni prav nič več mar. Celo najvišje boginje in polbogovi obilja nimajo takšnega osebnega dostopa do Njega, kot ga imajo na zemeljskem svetu popolnoma nepomembni: pastirji, ribiči, cestninarji, zapuščeni, preganjani in invalidi – če Ga sprejmejo kot svoje ZADNJE ZATOČIŠČE.

In zato Gospod Jezus prihaja predvsem k ubogim. Ubogim v srcu in telesu in imetju, a le, če Ga vzamejo za svojega Odrešenika in vso silo srca usmerijo le k Njemu. Takim pa se zgodi direktni vnebohod.

                                                                                           Printerest

Kaj je Gospodovo obilje? To so veliki darovi ozdravljanja bolnikov, pismouštvo, visok položaj v kleru, udobje v Cerkvi, materialno udobje in bogastvo, športne zmage po priprošnji, gradnje cerkva in samostanov, množice vernikov, ki so materialno preskrbljeni … Vse to nam Gospod daruje, če iščemo, a takim ne daruje Svoje neposredne bližine in takojšnjega Nebeškega kraljestva. Ker že imamo svoje obilje. U-bogi pa si obilja obetajo v nebesih in tem je dano nebeško obilje ljubezni z Gospodom. Preberite si tole zgodbo iz Svetega pisma: KLIKNI.

Svete duše in njih večno obilje

Je Jezus na križu umrl v posvetnem in duhovnem obilju? Ali pa je bil skorajda nag in pretepen in zapuščen? Zasramovan? Zatajen? Enako je bilo z večino Njegovih apostolov: četudi so vmes živeli v Gospodovem OBILJU in ga delili množicam, so na koncu celo prostovoljno sprejeli Gospodovo tusvetno SIROMAŠTVO, saj so vedeli, da le to pelje v nebeško obilje odrešenja in ljubezni s Kristusom. Mnogi sveti mučenci so veselo sprejeli mučenja in celo rotili mučitelje, naj jih ne rešijo, ampak pustijo umreti.

To je biti kristjan in to je veselje popolnega sprejetja Kristusa. Kristjani v prvih stoletjih so s krstom sprejemali tudi skorajda zagotovljeno mučeniško smrt. To so sprejemali zavestno in z veseljem, saj so se veselili živega Gospoda objemati in božati.

No, ni ravno potrebna mučeniška smrt, potrebna pa je popolna tusvetna puščoba v srcu. Kar preprosto pomeni, da je naša nenehna vezanost na samega SEBE in svet odmrla in da nam je Nekdo veliko pomembnejši od nas samih: Jezus Odrešenik. To pa je obilje, ki ga imajo iskreni kristjani, ki vere ne jemljejo kot nek bančni račun v njihovo korist, ampak tako, kot v resnici uči Evangelij.

Gospod je vse za vse

Gospod je VSE, zato daruje tudi tisto, kar bolje, da ne bi daroval:

- tistim, ki Ga želijo pozabiti, daruje pozabljenje,

- tistim, ki si želijo materialnih ugodnosti in slave, daruje bogastvo in ime,

- tistim, ki Ga želijo poznati kot 'mlekomat', daruje Svoja obilja,

- tistim, ki Ga želijo služiti in poznati  Osebno, pa daruje takšno ali drugačno u-bogost, da jih s tem hitreje prikliče k Sebi in jim daruje Milost in Mir.

Zato je za paziti, kaj si res želimo: si želimo svoje odrešenje odložiti za nek nedoločen čas? Potem nam bo odrešenje odloženo za nek nedoločen čas, ki pa je lahko 30 let, lahko je 3000 let, lahko pa je 300.000 ali milijonov let. Ja, veliko je takih nespametnih pol-vernikov. Naše duše so večne, in prav lahko živijo neodrešene vse do konca sveta, če so tako neumne, da zaradi nekih posvetnih ničevosti odlagajo Gospoda na zaprašeno polico v kleti. Četudi so verne.

Dokaz, da se je nekoga dodobra dotaknil Bog, je, da z veseljem daruje Gospodovo obilje drugim, sam pa živi kot kak puščavnik. A proti koncu svoje poti na zemlji zapusti tudi obilje za druge, in potone v popolno siromaštvo in nemoč V DUHU. Siromaštvo pomeni, da mu ni mar za nič od tega sveta, nemoč pa, da spozna, da je vsa moč le v Gospodu (KLIKNI). A ta nemoč je v resnici velika sveta moč. Ki se jo deli kot blagoslov dušam iskalkam, a ne v njihovo obilje, ampak v njihovo odrešenje. Takih Božjih puščavnikov pa ne obiskuje nihče, kajti tudi največji kristjani dajejo čudeže, družino in šunko in izlete in glasne ceremonije pred Božje siromaštvo, katero pa je le en milimeter pred končnim in večnim Odrešenjem.

Takšne so torej Gospodove resnice. Naj jih sprejme, komur je dano po Svetem Duhu. Komur pa ni, naj ga ne bolijo preveč, ampak naj Gospoda prosi za nekaj Njegovega obilja, da mu bo v uteho. 

Habit svetega Frančiška