22. Biti  v Božjem obilju ali odrešenju?

Kaj pomeni beseda Bog?

In katerih duš je direktno Nebeško kraljestvo?

 Tunika svetega Frančiška, ki jo je imel v času stigem in smrti.
Nekaj časa si jo pozorno ogledujte. In tistim, ki so godni, bo zažarelo srce. 

To je smiselno nadaljevanje prejšnjega bloga. Krščanstvo 'v oblicah' ali 'kako pojesti celotno kosilo zmešano v enem loncu', ne prinaša končnega sadu ne duši, ne Gospodu. Kot vsaka umetnost ali obrt, tudi hoja Domov pri koncu zahteva razumevanje mnogih odločilnih podrobnosti, ki jih začetniki sploh ne zaznavajo ali pa jim niso pomembne. Zato se bomo danes previdno lotili teme, ki bo prešokirala mnoge 'situirane' vernike in pismoslovce, ne pa vseh, kajti kdor je v Duhu svetem, vse to že dobro ve. IN TAKO TUDI ŽIVI, NE LE VE.

Kaj pomeni beseda Bog?

Če razumemo, kako Gospod Bog deluje na ISKRENO dušo iskalko in častilko, je ključ vrat Nebeškega kraljestva že obešen okoli našega vratu. Če si znanje o besedi 'Bog' sposodimo v Vedah, ki so mnoga tisočletja starejši zapisi o Gospodu in tudi o ljubezni z Njim, od Svetega pisma, izvemo, da ima beseda Bog mnogo pomenov, od katerih sta dva za iskalca najpomembnejša:

Prvo je, da Bog svojemu ljubečnemu služabniku odvzema vse neprimerne stvari, drugi pa, da mu srce in um priteguje z gorečno ljubeznijo do Gospoda.

Kot sem v teh blogih že pisal, Gospod deluje popolnoma DRUGAČE z nevernimi in polvernimi (preko Pravičnosti in naravnih zakonov povračila: 'kar si sejal tudi žanješ'), in drugače s tistimi, ki Ga sprejmejo z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in z vsem telesom. Ti so Njegovi predani prijatelji in prostovoljni srečni služabniki. Z njimi pa deluje, kot je navedeno zgoraj: postopoma ali nenadno jim odvzame vse, kar jih ovira, da bi se objeli z Njim, istočasno pa jim v srce in dušo vliva veliko nadnaravno ljubezen, s katero si duša Gospoda želi še bolj in bolj. Zato je odrešena, še preden ji odmre telo. To je Kristusov Evangelij.

Strahoten konflikt med Gospodovim obiljem in u-bogostjo

Večina resnih vernikov pa si Boga predstavlja popolnoma drugače: kot Tistega, ki jim daje vse potrebno za preživetje in tudi milosti ozdravljenj ter srečnega življenja. Celotne krščanske Cerkve so tega tipa verovanja, in Gospoda poznajo kot eno veliko vesoljsko banko oziroma dobrotneža, ki jim daruje vse potrebno in nepotrebno za spodobno zemeljsko življenje. In res: kdor sprejme Jezusa Gospoda za svojega osebnega Odrešenika, s tem dobi tudi Svetega Duha za svojega osebnega Tolažnika, in po Njem se dogajajo uslišanja in čudeži. Ter duhovno razumevanje Nauka.

KLIKNI za zgodbo v Evangeliju

Bog je torej za tiste, ki so na pol poti Domov, znan kot DAJALEC OBILJA. Po tem Ga prepoznajo. Tudi Jezus je množicam kdaj podelil tega obilja, da so si okrepile vero, medtem pa je bližnjim učencem pokazal zadnja vrata pred odrešenjem: izgubo vsega nepotrebnega, torej tudi posvetnih sladkosti in obilja. Daroval jim je svoj sladki Križ.

Kdo je V BOGU? Kateri ljudje so lahko V BOGU, če sprejmejo Rešenika? Že slovenščina, ki je prajezik vseh evropskih jezikov, nam pove, da je V BOGU tisti, ki je U-BOGU, torej: UBOG. Kajti ubogih na zemlji je Nebeško Kraljestvo.

Gospod začetnikom na Poti torej obilno daruje in oni Ga poznajo kot Gospodovo OBILJE, resnim iskalcem Njegove bližine pa odvzema vse zemeljske vezi in jih priteguje s svojo žarečo ljubeznijo.

Posledica te Gospodove dvojnosti je velik konflikt v pol-vernih dušah. Oni bi imeli radi tako Gospodovo obilje, kot tudi sladkost dušne blaženosti, ki pa je darovana samo Njegovim osebnim služabnikom/prijateljem.

Gospoda ni moč spoznati osebno, če smo v Njegovem obilju

Spomnite se mnogih po Svetem Duhu navdahnjenih ljudi, ki na prošnje od Gospoda dobivajo velika uslišanja v blagor človeštva. Zato so v stanju, da gradijo cerkve, samostane, tiskajo milijone Božjih knjig in čudežno ozdravljajo množice po Svetem Duhu. Itd. A četudi nenehno pomagajo svetu in nenehno razglašajo Njegovo Ime, Gospoda ne morejo spoznati kot blaženost, kot gorečo sladkost v svoji duši, ker Ga še ne morejo srečati povsem od blizu. S tem je imela dolgotrajne težave tudi sveta Mati Terezija, ki je za pomoč ubogim potrebovala mnogo Gospodovega obilja.

Ga pa dokončno spoznajo tisti, ki so U-BOGI, ki jim je odvzet ves svet. Kajti ko ti je odvzet ves svet, ti ostane samo še kaj: le še Gospod. Zato svetniki povedo resnico: na koncu ostane le še Gospod. To nam priporoča tudi Jezus. Janez 12,25:

Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.

Jezus gre celo tako daleč, da nam priporoča, da 'ljubimo' svoje sovražnike, a sovražimo svoje sorodnike. Luka 14,26:

Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.

Seveda je treba besedo 'sovraži' razumeti na duhoven način, ki je vedno odrešenjski. No, takšna oseba ne more biti Njegov učenec, lahko pa uživa v Gospodovem obilju: ima zdravo, množično in preskrbljeno verno družino in dolgo življenje.

To resnico – kdo je lahko Gospodov osebni spremljevalec – podrobno opisuje tudi tisti del hinduizma, ki Gospoda pozna kot Najvišjo Osebo: z Njim se lahko osebno veselijo in družijo tiste duše, ki jim za vse drugo od tega sveta ni prav nič več mar. Celo najvišje boginje in polbogovi obilja nimajo takšnega osebnega dostopa do Njega, kot ga imajo na zemeljskem svetu popolnoma nepomembni: pastirji, ribiči, cestninarji, zapuščeni, preganjani in invalidi – če Ga sprejmejo kot svoje ZADNJE ZATOČIŠČE.

In zato Gospod Jezus prihaja predvsem k ubogim. Ubogim v srcu in telesu in imetju, a le, če Ga vzamejo za svojega Odrešenika in vso silo srca usmerijo le k Njemu. Takim pa se zgodi direktni vnebohod.

                                                                                           Printerest

Kaj je Gospodovo obilje? To so veliki darovi ozdravljanja bolnikov, pismouštvo, visok položaj v kleru, udobje v Cerkvi, materialno udobje in bogastvo, športne zmage po priprošnji, gradnje cerkva in samostanov, množice vernikov, ki so materialno preskrbljeni … Vse to nam Gospod daruje, če iščemo, a takim ne daruje Svoje neposredne bližine in takojšnjega Nebeškega kraljestva. Ker že imamo svoje obilje. U-bogi pa si obilja obetajo v nebesih in tem je dano nebeško obilje ljubezni z Gospodom. Preberite si tole zgodbo iz Svetega pisma: KLIKNI.

Svete duše in njih večno obilje

Je Jezus na križu umrl v posvetnem in duhovnem obilju? Ali pa je bil skorajda nag in pretepen in zapuščen? Zasramovan? Zatajen? Enako je bilo z večino Njegovih apostolov: četudi so vmes živeli v Gospodovem OBILJU in ga delili množicam, so na koncu celo prostovoljno sprejeli Gospodovo tusvetno SIROMAŠTVO, saj so vedeli, da le to pelje v nebeško obilje odrešenja in ljubezni s Kristusom. Mnogi sveti mučenci so veselo sprejeli mučenja in celo rotili mučitelje, naj jih ne rešijo, ampak pustijo umreti.

To je biti kristjan in to je veselje popolnega sprejetja Kristusa. Kristjani v prvih stoletjih so s krstom sprejemali tudi skorajda zagotovljeno mučeniško smrt. To so sprejemali zavestno in z veseljem, saj so se veselili živega Gospoda objemati in božati.

No, ni ravno potrebna mučeniška smrt, potrebna pa je popolna tusvetna puščoba v srcu. Kar preprosto pomeni, da je naša nenehna vezanost na samega SEBE in svet odmrla in da nam je Nekdo veliko pomembnejši od nas samih: Jezus Odrešenik. To pa je obilje, ki ga imajo iskreni kristjani, ki vere ne jemljejo kot nek bančni račun v njihovo korist, ampak tako, kot v resnici uči Evangelij.

Gospod je vse za vse

Gospod je VSE, zato daruje tudi tisto, kar bolje, da ne bi daroval:

- tistim, ki Ga želijo pozabiti, daruje pozabljenje,

- tistim, ki si želijo materialnih ugodnosti in slave, daruje bogastvo in ime,

- tistim, ki Ga želijo poznati kot 'mlekomat', daruje Svoja obilja,

- tistim, ki Ga želijo služiti in poznati  Osebno, pa daruje takšno ali drugačno u-bogost, da jih s tem hitreje prikliče k Sebi in jim daruje Milost in Mir.

Zato je za paziti, kaj si res želimo: si želimo svoje odrešenje odložiti za nek nedoločen čas? Potem nam bo odrešenje odloženo za nek nedoločen čas, ki pa je lahko 30 let, lahko je 3000 let, lahko pa je 300.000 ali milijonov let. Ja, veliko je takih nespametnih pol-vernikov. Naše duše so večne, in prav lahko živijo neodrešene vse do konca sveta, če so tako neumne, da zaradi nekih posvetnih ničevosti odlagajo Gospoda na zaprašeno polico v kleti. Četudi so verne.

Dokaz, da se je nekoga dodobra dotaknil Bog, je, da z veseljem daruje Gospodovo obilje drugim, sam pa živi kot kak puščavnik. A proti koncu svoje poti na zemlji zapusti tudi obilje za druge, in potone v popolno siromaštvo in nemoč V DUHU. Siromaštvo pomeni, da mu ni mar za nič od tega sveta, nemoč pa, da spozna, da je vsa moč le v Gospodu (KLIKNI). A ta nemoč je v resnici velika sveta moč. Ki se jo deli kot blagoslov dušam iskalkam, a ne v njihovo obilje, ampak v njihovo odrešenje. Takih Božjih puščavnikov pa ne obiskuje nihče, kajti tudi največji kristjani dajejo čudeže, družino in šunko in izlete in glasne ceremonije pred Božje siromaštvo, katero pa je le en milimeter pred končnim in večnim Odrešenjem.

Takšne so torej Gospodove resnice. Naj jih sprejme, komur je dano po Svetem Duhu. Komur pa ni, naj ga ne bolijo preveč, ampak naj Gospoda prosi za nekaj Njegovega obilja, da mu bo v uteho. 

Habit svetega Frančiška

21. Gospod je tukaj za nemočne in padle

»Jona, cena za vnebohod je VELIKA, zelo VELIKA in tvoja beseda je trda! Zmanjkuje mi poguma ......«

"Kdo se je dotaknil Moje obleke?"

Vstal sem zgodaj, da tole napišem. Pomlad je prišla ter z njo obilo dela, in za kak rezultat bodo tudi mišice morale marsikaj potrpeti. Ne sme pa trpeti molitev in Gospod ne sme biti osamljen niti za pol ure. Ker takrat postanemo osamljeni za pol ure, pol ure pa se na tem čudnem svetu rado preobrne v pol stoletja. Zato ni nemaren za biti.

'Babica' je v komentarju na prejšnji blog izpisala besede, ki so zgoraj v podnaslovu: ker sem pisal o ljudeh velike vere in moči, se je primerjala z njimi in pogum je uplahnil. Pogum upanja na sveta nebesa.

Najprej bi eno rekel: če kaj upade, tisto nikoli ni bilo resnično. Kajti upadejo samo stvari tega sveta, kot zvezdni utrinek se ugasnejo, četudi so še nekaj trenutkov pred tem blestele. Kar pa je resnično, je trajno in samo še narašča. Na primer ljubezen med ljudmi je v glavnem ničvredna, ker itak po nekem blesku zamre ali se celo upepeli. Kar se te ljubezni tiče, ima krščanstvo velike probleme že od sv. Janeza naprej, a to ne bo tema tokratnega bloga. Zato recimo samo to: pogum, ki uplahne, ni bil pravi pogum; vera, ki uplahne, ni bila prava vera; in ljubezen, ki uplahne, ni bila ljubezen, ampak poželenje nečesa za svoj užitek.

Kar pa je trajno in samo še narašča, je od Boga in je od ljubezni z Njim. Takšen pogum in vera pa nista odvisna od materialnih okoliščin. Zato naj se kristjan, ki ga ob Jezusovih trdih besedah zapuščata pogum in pripadnost, zamisli, in še enkrat zameditira na tele besede (Janez 6,57-71). Jezus govori:

Kakor je Mene poslal živi Oče in Jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki Mene jé, živel po Meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Veliko Njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da Njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki Sem vam jih govoril, so Duh in Življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo Ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k Meni, če mu ni dano od Očeta.«

Po tistem je mnogo Njegovih učencev odšlo in niso več hodili z Njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si Ti Sveti, Božji.« Jezus jim je odgovoril: »Kaj vas nisem izbral dvanajst, pa je eden izmed vas hudič?« Govoril pa je o Judu, sinu Simona Iškarijota; ta je bil namreč tisti, ki Ga je pozneje izdal – eden izmed dvanajsterih.

Bog je dal človeku svobodno voljo, ker si zelo želi, da bi se mi sami od sebe strastno in večno opredelili Zanj. Dal nam jo je torej v preizkus. Kajti na višji stopnji hoje za Kristusom velja samo PROSTOVOLJNA GOREČNOST. Eni se torej odločijo Zanj, drugi pa prav tako, a niso gorečni, medtem ko Ga tretji zavrnejo. Ti so Kajnov rod. Ki bo na odrešenje čakal  'do konca sveta', kajti Bog je ljubezen in s koncem materialnega sveta bodo tudi oni odrešeni, ker se ne bodo imeli česa oprijemati in spoznali bodo, da »na koncu ostane samo Bog«.

Tretje, Kajnov rod, lahko v tej razlagi torej pozabimo, prav tako pa tudi prve, ki so GOREČNI PROSTOVOLJCI, Gospodovi posebni ljubljenci, za katere poskrbi OSEBNO in ne po ZAKONIH MATERIALNEGA SVETA, ki so 'zob za zob in glavo za glavo', karma po domače. Oziroma 'kar seješ to žanješ' po lokalno.

Verni, a neverni – kako se spraviti v nebesa? Prva možnost.

Največ pa je tistih vmes, in njim bomo v tem zapisu skušali odpirati vrata Domov. Ni se treba iti razstreliti med 'nevernike' ali slabovernike in si želeti nekih čudnih nebes, kot je to že stoletja v navadi v neki sosednji veri, kajti Bog se razodeva predvsem padlim in jih odrešuje, ko si priznajo to stanje.

Pol-verneži sicer sprejemajo Boga, Gospoda, v takšni ali drugačni meri, a istočasno jih premamijo tudi skušnjave sveta, v katerih si želijo UŽIVATI in se DOBRO IMETI in jih UPRAVLJATI kot kak 'tavelik', kot kak mali bogec. S tem pa so obsojeni na životarjenje, ki ni 'ne tič, ne miš', zato rado postane netopir, ki pa je bratranec 'ta hudega' v naši etnologiji.

Prva možnost za ohlapno verne, ki si zelo želijo vsega dobrega zase, zato tudi nebes, ne morejo pa se odreči tudi vsega 'sladkega' na zemlji, je, da POČAKAJO, da se jim vse skupaj popolnoma zalomi, zlomi, sesuje. Na primer zakon, družina, zdravje ali pa ves svet skupaj, ko pride vojna in jim vzame vse dozdevne užitke ter jim samo še trpljenja naloži čez glavo. Saj to je edini smisel življenja na zemlji – spoznati končnost in iluzornost naših posvetnih hotenj, ki se vedno in vsa končujejo v grenkosti in bolečini. To stanje pa je tudi odrešilno, saj nam ponudi možnost sprejeti Gospoda, ki je Odrešenik od vseh tegob.

To je torej prva varianta: počakati terminalno bolezen, katastrofo, nemoč in bližino smrti. Takrat se pameten človek zelo rad spomni Blagega. In se vrže na tla pred Njim ter Mu prizna nemoč in Ga prosi za pomoč. In Gospod se zanesljivo odzove, če je na naši strani res vse iskreno.

Čakaaaanje

Druga možnost

Mislec, ki inteligentno izgubi vse

Ta možnost je pripravljena za inteligentne pol-vernike po 50. letu starosti: vse zgoraj našteto se dogaja drugim, oni pa to OPAZUJEJO in primerjajo z besedami Svetega pisma, ter sklenejo, da ima Jezus prav, zato se PROSTOVOLJNO ODREČEJO  vseh navlak sveta in svoj um, srce, telo in dušo usmerijo samo h Gospodu, kajti jasno jim je, da druge poti ni. Seveda takega inteligenta takoj popadejo sorodniki in prijatelji, ter poskrbijo, da ga kmalu zapustijo. Kar je velika sreča, kajti zdaj ima dovolj grenkobe sveta tudi sam v sebi, ima pa tudi veliko časa in energije za Gospoda.

Tretja možnost

Tretja možnost je velik greh pol-vernika. Lahko je tudi velika napaka ali nesreča ali napačna odločitev. Nekaj pač, kar je nepopravljivo in se uteha lahko najde samo pri Gospodu. Takrat se, poraženi, vržemo pred Njega in Mu priznamo svojo nemoč ter Ga prosimo za pomoč. In Gospod pride, če smo res iskreni.

Kesanje

Četrta možnost

                                                                                   Foto AP

To je varianta za napihnjene z lažnim ponosom na svojo vero ali položaj v družbi ali Cerkvi ali na 'svojo' dozdevno moč. Vse nas od Boga ločuje tak ali drugačen napuh: včasih je viden, včasih prikrit, včasih pa nezaveden. A dokler je napuh (kar pomeni neko veliko zaupanje v svoje moči, položaj ali znanje), ne moremo srečati Gospoda neposredno. Kajti Gospod prihaja k poraženim od sveta, ki pa so v srcu obdržali eno rožico za Njega.

Tudi pri napuhu moramo torej čakati na svoj poraz. Priti do konca vseh lastnih poskusov, da bi obdržali ali dosegli nek posvetni ali duhovni cilj s svojimi super-sposobnostmi in strahotnimi talenti. Čim prej nam je ta poraz dan, prej imamo možnost, da se resno lotimo osebnega odnosa s Kristusom, ki se začne z iskanjem Gospoda.

Peta možnost

Darovanje cvetja svetemu 

GodAloneSufficeth.com

Peta možnost je primerna tudi za vse prejšnje variante:

- tiste, ki ČAKAJO, da se jim NEKOČ nekje popolnoma zalomi,

- tiste, ki se učijo od prvih in se sami odrečejo sveta ter začno iskati Gospoda,

- tiste, ki so storili nepopravljivi greh, napako, ali doživeli nepopravljivo katastrofo, ter

- tiste, ki so kljub velikim talentom, močem in samozaupanju treščili v zid ter doživeli popoln polom …

Tem prištejmo še peti tip pol-vernika: tisti, ki bi rad služil Božjemu. To so ljudje, ki imajo srce že delno prebujeno, in namesto da nenehno mislijo le na to, kako bi uživali, mislijo na to, kako bi služili. A ne služili le revežem, zapuščenim živalim in naravi, ampak predvsem Božjemu. Božjemu človeku, Cerkvi, razpelu, kapelici, križu; ali pa že kar Jezusu ali sveti Materi osebno … Ti ljudje so, od pol-vernih, v največji milosti pri Gospodu, ker pravzaprav niso več pol-verni. Niso pa še svetniški.

Poznam primere, da so si na tak način celo neverni dobri ljudje zaslužili direktna nebesa takoj po smrti: samo enkrat so bili prijazni z Božjim človekom, in to je bilo dovolj, da so bili deležni največje milosti pri Gospodu: na priprošnjo Božjega človeka, ki je Gospodov osebni služabnik ali prijatelj.

Ja, Gospod včasih odreši tudi ljudi, ki Ga sploh iskali niso, kot piše v Pismu, in je res. Dovolj je, da so z ljubeznijo naklonili nasmeh ali pomoč nekomu, ki je Gospodov osebni sluga. Lahko je to že davno umrli svetnik, ali pa kakšna neznana oseba, ki pa je v skrivnem odvrgla svet in ljubi Gospoda z vsem srcem, vso dušo in vso močjo. To je prva Jezusova zapoved, brez katere je druga Njegova zapoved le posvetna zabloda. Žal se je krščanstvo že od sv. Janeza naprej skoncentriralo predvsem na odrešenje po veri in po služenju svetu, namesto na odrešenje po ljubezni in služenje Svetemu. Morda o tem kaj več drugič, kajti krščanstvo potrebuje prenovo v ljubezni, ker po veri je bilo predvsem starim Hebrejcem mišljeno. Ampak dobro, to ni današnja tema.

Bi pa tu dodal še eno Božjo milost: Gospod včasih odrešuje 'kar tako': četudi Ga kdo ne kliče in četudi neka oseba ni bila dobra do Božjega služabnika ali Cerkve, Gospod kdaj stori, da Božjemu služabniku prišepne: »Blagoslovi to osebo in moli zanjo v Mojem imenu!« Aleluja! Res, Gospod reši kogar On hoče in zakrkne kogar On hoče – da se ga lahko kasneje usmili in ga odreši.

Sklep

Gospod ponuja, poleg opisanih, še mnogo drugih možnosti, da Ga srečamo iz obličja v obličje in smo odrešeni po neposredni Milosti. Še prav posebno Katoliški nauk je najbolj poln teh znanj, če prakso spregledamo. Vse te variante za vnebohod pa zahtevajo nekaj: sebe nazaj postaviti in Gospoda spredaj. In Njegove služabnike pred nas. In jim služiti s kapljicami ljubezni in spoštovanja.

Vse opisane variante torej zahtevajo NAŠ POPOLN SVETNI PORAZ, saj brez tega ne zmoremo Gospoda resno jemati in Ga z vso dušo, srcem, telesom in umom na prvem mestu slaviti in Mu služiti.

Brez tega poraza smo nule. Brez poraza smo mi sami sebi PRVI v življenju – kakšna BEDA! Neverjetno je, kako zelo je današnji zahodni človek zvit in domiseln v taktiki, da ga nikoli nič ne more sesuti do konca. Oblazini se s primernimi prijatelji: obrtniki, sodniki, zdravniki, politiki, in jim nekam leze ter jih služi na zabavah in obletnicah in kosilih, celo njihovim neumnim prijateljem in otrokom se udinja, da bi le imel pomoč pri njih, če bo treba. Zaradi tega sprejema brezbožne državne službe in plače in se druži s komerkoli, ki bi mu lahko olajšal preživetje in tegobe. Z njimi je slinasto osladen in tudi hinavski. Preračunljiv. Včasih ljudje te lastnosti celo cerkvenim ljudem očitajo. Problem pa je v tem, da ta taktika sicer deluje, a le za telo, za dušo pa ne. Ker mi smo večno živeče duše, telo pa je le začasna obleka zanjo.

Je umrl človek, ki je vse življenje za telo skrbel in bil do zadnje sekunde lep in napete kože, a so to kožo, z vsem drugim, čez tri dni že na travo stresli, in žlahta je bila v šoku od te hitre spremembe. Ker pa je ta človek dobro storil Božjemu, je kljub raztrosu odšel v nebesa in se jih veseli, tam pa je dobil obljubljeno novo telo, ki pa je od Duha. In zdaj je svoboden, da se vrača k tistim, ki ga imajo radi od srca in še njih pripravlja za nebesa. Ali ni Gospod usmiljen, ko odreši takega, medtem ko kupi posvečenih nebeška vrata kljub obilnemu pogrebju vidijo le zelo od daleč?

Koga torej Gospod ljubi najbolj? Tiste, ki so se sesuli od sveta in ki Ga ljubijo: Njega ali kakšno Njegovo dušo.

Očiščena duša postane Gospodova duša mladenka in On njen Ženin

Printerest

V prejšnjih blogih sem pisal o Moči delovanja po Svetem Duhu, da so se lahko veliki verniki malo preverili: mnogi so namreč, ki mislijo, da so v Duhu, a od njih ni 'nobene fige', nobenega navdahnjenega velikega dela za Gospodovo slavo. Kajti, če si v Duhu, je Sveti Duh s teboj, On pa je Bog in je brezmejno močan in velik – le kako bi bila lahko Njegova dela potemtakem pičla in drobtiničasta??? No, zaradi tega so se nekateri bralci odvrnili, drugi pa so kot glineni lonci napokali ter začeli izgubljati vero v svoj direkten in zastonjski vnebohod po smrti. Upravičeno. Vendar se prava vera s to izgubo poguma šele začenja, kajti Gospod je vesel, če izgubimo svoj posvetni pogumček in smo pripravljeni sprejeti Njegov Pogum. Kot vidimo, je tega sposoben vsakdo, ki to želi, le nekaj mu mora staro slavo v dim spremeniti, a nekaj lepega mora vendarle v srcu obdržati. 

PS: Prvi bralci vsakega novega bloga naletijo na največ slovničnih napak v tekstu, ki pa jih – ko stvar prebere še kak bližnji in me opomni – kasneje popravljam. En sam človek ne more vsega opraviti, pa če je še tako 'brihten'. 

20. O tišini, samoti, Božji moči in ceni za vnebohod

 Umik (foto:Stephen Evans) 

Lahko si predstavljam, da so večini bralcev presedali prejšnji blogi o džihadu in tudi Bogu v politiki, a goreč vernik bi moral vse te teme precej dobro preštudirati, če želi biti vreden sv. Pavlu vsaj sandal odvezati. Seveda pa opisane različne teme ne morejo priti do duše in jo prebujati, če človek na kup vsakdanjih 'smeti' polaga še kako cvetico ali dve. Potreben je UMIK v svoj center in v Duha, ter očiščenje od znotraj. Le tako so lahko prava dela izvajana v Božjem Duhu.

Sveti Pavel v 1 Kor 4,19-20 reče:

Kmalu bom prišel k vam, če bo Gospod hotel. In tedaj ne bom preveril besed teh prevzetnežev, ampak njihovo moč. Božje kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v moči.

Gre se torej za silo Milosti. Milost brez moči je brez del. Nima kaj pokazati, samo vegetira in čaka na kak čudež. Božje kraljestvo se torej meri po velikosti in veličini del in ne po sladkobesednosti, popevanju in obljubah. V 1 Kor 2 pove isto:

Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.

Eden od najnujnejših elementov te moči je umik. Tišina. Tišina, ki pelje navznoter, k sebi in k Bogu v nas. Občasna samota, katere cilj je doseči notranjo tišino, ta pa je ob Gospodu najbolj gosta in sladka.

Nobena stvar se ne more ponotranjiti in nobeno smetje se ne more izplaviti iz človeka, če se ne umaknemo stran od ljudi in živali in telefonov ter ekranov, lahko celo elektrike, ter se soočimo sami s seboj in poiščemo Gospoda, ki je TUKAJ.

Brez odklopa sveta nas svet izmozga. Postanemo suženj urejanja zadev in borbe za življenje. Tesnob in ničevih želja. Postanemo olupek samega sebe. In olupek družinskega ali občestvenega življenja. To praznino želimo napolniti s hrupom, rituali, praznimi čenčami in tehniko. Izleti v mondenost. Zabavo. Z mesnato 'vero'. Na vse pretege se trudimo zadovoljevati: SAMI SEBE. Saj – zato pa je toliko praznine v dušah, ki jo potem tesnoba zapolni.

Tako ne živijo tisti, ki so z Bogom 'na ti'. Noben svetnik ni tako živel, preden je postal svet. Tudi Jezus se je umikal v samoto in tišino. Matej 14,13:

Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase.

Še najbolj pa je povedna naslednja zgodba (Mt 14,22-):

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred Njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej daleč od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni uri je Jezus hodil po vodi in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je rekel: »Bodite pogumni! JAZ SEM. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si Ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Jezus mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se Mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Celo Božji Sin, JAZ SEM,  je šel v samoto in tam molil. Zato je potem po vodi hodil, Peter pa se je guncal na čolnu, potem pa potonil, ko bi moral hoditi kot vodni drsalec. Duhovna moč se torej obnovi in zbira, ko se človek umakne v samoto in mir, ter se približa Gospodu. Seveda umik sam ni vse, saj se tudi medved umakne v zimsko spanje, pa spomladi vseeno ni nobenega duhovnega rezultata. Kot tudi ne od redovništva ali duhovništva, če se ne potopita v umik od sveta in dosežeta Tišino, ki je v nas.

Ta umik mora biti torej resničen, ne le telesni. Prava Tišina je v naši duši, ko je ta z Gospodom. Če pa gremo v neko komoro ali celico, si z voskom zalijemo ušesa, tam pa nam misli še vedno rezgetajo po vsakdanje, nismo naredili nič. Bolje bi bilo zidake zidarjem podajati ali v dolge visoke hribe hoditi dan ali dva.

Ko je torej tišina okolice, kar pomeni, da ni glasov mesta in vasi, lahko pa so glasovi ptic in žuželk in vetra; in ko je veselje z Gospodom, takrat nas zadane Njegov mir, ki je notranja tišina kljub Božjim pogovorom. Potem pa je še ena Tišina tišin, ki je tista, ki se je ne opisuje, ker je neopisljiva. Sveta Favstina Kowalska v svojem dnevniku zapiše:
.

Molčanje je meč v duhovni borbi. Zgovorne duše nikoli ne pridejo do svetosti. Ta meč tišine odseka vse, kar se hoče obesiti na dušo. navajeni smo reagirati na jezik in misliti, da moramo takoj odgovarjati, brez da pazimo na to, ali je božja volja, da govorimo. Molčeča duša je močna. Vsa nasprotovanja ji ne bodo škodila, če bo vztrajala v tišini. Molčeča duša se je sposobna najtesneje zediniti z Bogom. Zato skoraj vedno živi pod navdihom Svetega Duha. V molčeči duši Bog deluje brez motenj.

Še en pomembnejši korak od samote in tišne

Kot vidimo, je treba iskati Tišino, tisto, ki je tiha kljub hrupu velemesta, ko jo enkrat najdemo. Ampak vsi umiki niso nič, če se ne ODREČEMO vsakodnevnega smetja, kajti narava našega uma je, da želi imeti vse, kar oči vidijo. Kaj nam pomaga nek meditativni ali evangelijski umik v priročni samostan, ki ga vodijo – hmm, le dva brata – če nenehno mislimo na tisto uro, ko bomo lahko spet telefon zagrabili in pregledali vsa sporočila. In če komaj čakamo, da spet zagrabimo svojo punco ali fanta. Ter se napokamo mamine hrane. In se srečamo z brezbožnimi prijatelji, da spet klepetamo prazne marnje … Ne, za take fantaste ni Tišine.

Človeku mora iti praznina sveta že malo 'na jetra', imeti mora tudi primerno ranjeno srce, križ Gospodov, sicer mu tudi umik v sobico globokega rudniškega jaška, puščavsko votlino ali na luno ne bo nič pomagal. Obstaja torej še eno pomembnejše pravilo od umika v tišino:

Odvrzi in stori vse, da boš lahko ves čas mislil le na Gospoda.

Kdor ves dan s srcem misli na Gospoda, je POGUMEN. Je MIREN. In je MOČAN. Druge matematike ali formule NI. Kako preprosto je! Samo Gospod lahko prave stvari stori tako zelo preproste.

Rezultati

Sveti Pavel torej pravi, da ga leporečje pri kristjanih ne zanima. Odbija ga. On ve, da če je nekdo do Boga iskren, mu Bog daruje KARIZMO. To pomeni neko posebno MOČ. In ta moč je velika, ker jo Sveti Duh oplaja, zato so tudi dela velika. Tu niso mišljena dela skupaj z mnogimi sobrati, ampak dela enega samega človeka so velika, če je resničen. Vsi svetniki so imeli kakšno takšno specialno moč. Pa je bil spovednik in je tisoče, stotisoče spovedoval. Ali je samostane gradil po vsej Evropi. Ali je Božje knjige pisal. Ali jih je tiskal in razpošiljal v tisoče, milijone. Ali pa je junaško umrl, brez da bi trenil ali zaklel, umiral z mislijo na Gospoda, kljub dolgotrajnemu mučenju. Ali pa je h Gospodu spreobrnil mnoge. Ali pa oznanja Gospoda samim peklenščkom, brez strahu zase. Ali pa zdravi njih otroke …

Govorimo torej o SILI Božjega usmiljenja, ki jo zmore en sam človek. Pa si poglejmo kak primer iz današnjih dni. Pavel krotilec bi jih bil vesel, ker bi jih po moči, ne po sladkorečnosti presojal. Hudo je videti kake verske voditelje, ki so brez te moči, zato samo ovinkarijo z možgani in jezikom, da bi se vsem čerem izognili. No, tega v spodnjih primerih ne boste videli.

Poglejte si prve 4 minute tega filmčka: Jezus Kristus preko koptskega duhovnika ozdravi slepega muslimanskega fanta, ki ne vidi že dve leti. Vidimo ozdravitev, noro veselje matere in vseh prisotnih ter druge muslimanke v ozadju. Temu se reče ALELUJA in tako so prvi apostoli širili Evangelij. Druge poti NI:

Potem si vzemite čas za tale dva oznanjevalca v kotu parka. Sicer traja, a vredno si je ogledati. Tisti, ki ne razumejo jezika, bodo mislili, da so pametnejši od njiju, da sta le žalivca in prepirljivca, kdor pa razume kaj govorita muslimanskim norčevalcem, bo spustil solzo milosti nad njunim evangelijem, očetovstvom, neustrašnostjo, Resnico, opozarjanjem, ljubeznijo do njih, trdnostjo in odpuščanjem. To je moč, ki jo mora v sebi imeti vsak kristjan, a je pri današnjih Slovencih še nisem opazil nikjer in nikoli:

Videli boste, da ju muslimani želijo zmesti, užaliti in ju nenehno naslavljajo z lažnivcem, potem pa eden od njih sam postane lažnivec, ko se zlaže, da zna Koran na pamet in ko ga temnopolti oznanjevalec vpraša o poglavju o sveti Mariji, prizna, da ne ve nič od tega. Oznanjevalec včasih vpije poslušalcem, ki se mu posmehujejo, da bodo šli v pekel, a jim govori samo Mohamedove besede in njegovo zagotovilo, zato to ni žaljenje. Še en tak Božji glasnik:

  

Primitivizem? Mislite, da so ti napori zaman? Niso – kar poglejte nekatere stranske opazovalce: počasi se jim Resnica vsaja v dušo in ko pride čas, bodo prebujeni. Zaradi ZGLEDA vztrajnosti in moči in usmiljenja, ki ga dajeta moža v Svetem Duhu. In mimogrede pri tem še sama opravljata najvišjo duhovno prakso: nenehno misliti na Gospoda.

Naslednji primer: Jezus na cesti v hipu ozdravi ramo muslimanskemu mladeniču, potem pa jih ta stran od kamere izzove: »Če mi ozdraviš še drugo ramo, ki je že leta dolgo poškodovana, se bom spreobrnil k Jezusu.« In tako je bilo:

Naslednji musliman, z bolečino v križu, ocenjeno z 9 od 10, je ozdravljen v nekaj trenutkih. Potem vidimo, kot že tolikokrat, kako prekratka noga zraste v nekaj sekundah in človek je povsem ozdravljen. To so dela moči po Svetem Duhu:

Tudi ta lastnica prodajalne je, namesto da roparju izroči denar, izvedla klasično izganjanje v Jezusovem imenu in GOSPOD JE STORIL:

Musliman v nekaj sekundah ozdravljen po osmih letih artritičnih bolečin. Ozdravljenju sledi oznanjenje Gospoda, ki je Kristus:

To so sicer »majhna« dela, a ko gredo v stotine primerov, postanejo eno veliiiko delo po Gospodu.

Zaključek

Kot vidimo, so ti ljudje, ki opravljajo delo za Boga, v nenehni misli Nanj. Lastnica prodajalne se ni zbegala, ko ji je ropar usmeril pištolo v čelo, ampak je mislila na Gospoda in izgnala hudega duha z lastnikom vred. To je možno le, če ves čas misliš Nanj. Potem boš tudi v takšnih trenutkih zmogel verovati, ne pa paničariti. Tudi ozdravljevalci/oznanjevalci po ulicah že s svojim delom nenehno mislijo na Gospoda, s tem pa ne počno drugih stvari.

Sveti Pavel v 1 Kor 12,4-11:

Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh:

o   enemu je po Duhu dana beseda modrosti,

o   drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja,

o   tretjemu vera po istem Duhu,

o   četrtemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja,

o   petemu delovanje čudežnih moči,

o   šestemu prerokovanje,

o   sedmemu razločevanja duhov,

o   osmemu raznovrstni jeziki,

o   devetemu razlaganje jezikov … Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor On hoče. 

Nobeno od teh del pa ni majhno. Ker je sestavljeno iz nenehnih vsakodnevnih tovrstnih del. Če teh del nimamo, smo zgrešili življenje, ker ne služimo Gospodu, ampak svetu in sebi, zato se imenujemo: grenki. Če je vernik ali duhovnik grenak in naveličan ali le človek drobnih posvetnih del; ali so dela opravljena skupaj z množico drugih ljudi, so to znaki, da oseba ni v Duhu. Torej je enako, kot če ne bi bila krščena in ne bi sprejela Očeta in Sina in Svetega Duha. To je pa potem problem. Ko se bo življenje izšlo, bomo namreč povprašani le o tem. Edini izgovor nam bo lahko, če smo takšnim ljudem z Duhom nesebično pomagali. Če pa še tega ni bilo, nas lahko reši samo še Gospodova brezvzročna milost, ki pa jo ne podeljuje tako zlahka, kot nekateri računajo.

Gospod prav rad podarja osvoboditev od hudih duhov in materialnih vezanosti, Odrešenje pa NI tako poceni. Zato je bolje Gospoda veseliti že kar zdaj in ves čas misliti Nanj – to je edina vstopnica za direkten vnebohod. Kdor je prebral, zdaj ve. 

Kralj David od veselja pleše pred Bogom. 

19. Tri faze džihada, o katerih evropske vlade in filantropi nočejo imeti pojma. 3/3

- Islam že 1400 let uspešno ponavlja enak vzorec, ki je sprva sladek, na koncu pa za vse prisotne brezglav.

- Od kod prej miroljubnim muslimanom nenadoma ideja, da začno zatirati okolico.

- Francoski recept za samouničenje. 

- In Rešitev.

Ta zapis je tretji del trilogije o islamu, katere sem se lotil v želji, da si odgovorim na vprašanja, ki so se pojavila ob poslušanju nesmislov in neslanosti, ki jih o Kristusovem nauku govoričijo vodilni islamski ideologi in fundamentalisti. Za njimi pa mnogi (ne vsi) drugi muslimani. Spoznal sem, kako nujno je, da dodobra spoznajo lastni Koran in hadide, ter Svetega, ki je tudi za njih Mesija, in je Kristus. 

  

Nekoč, davno, davno, sem poznal žensko, ki mi je pripovedovala, da se je, ko je bila majhna majhna punčka, naučila odlične taktike preživetja med bloki: ko je bila ogrožena, je začela vpiti na pomoč, kot da jo iz kože vlečejo. Takrat so prišli na pomoč vsi dobri in slabi, krščeni in tisti pod rdečo zvezdo, ter jo rešili. Kot bomo videli, je nevede izvajala prvo fazo džihada.

Iz tega je razvila novo taktiko: Vpila je, tudi če ni bilo potrebno in s tem sejala strah morebitnim težnikom. To lahko prepoznamo kot drugo faza džihada.

Potem je odrasla, in ko je poskušala izvesti tretjo fazo džihada, je Bog storil, da je nisem srečal nikoli več. Bog je velik. 

V prvih dveh blogih št. 15 IN 17 na temo mojega raziskovanja vzrokov, zakaj sem vedno poznal le dobre muslimane (po nekaj tednih premišljevanja se nisem mogel spomniti niti enega slabega muslimana v svojem življenju, pa sem jih srečal morda 200), bodo tukaj sledili zaključki, odgovori na moja poizvedovanja. Te odgovore bi moral poznati vsak Evropejec, zahodnjak, vsakdo, ki se ga zadevajo prihajajoči muslimani.  Poznati bi jim morale vse vlade sveta – razen tistih 55 ali koliko držav, ki to že vedo, ker so muslimanske.

Vse, kar bom napisal, bom na kratko povzel predvsem od protestantskega apologeta Davida Wooda, ki je temeljit in učinkovit v razlagah vrstic tako Korana kot Svetega pisma. Z njim se strinjajo vsi dobri poznavalci islama, medtem ko ga islamski ideologi niso veseli, ker govori o tem, kar pojasnjujejo njihove lastne knjige, zato mu redno grozijo z najdomiselnejšimi oblikami smrti. A on pravi nekako takole: »Bistveno je, da prideš v glavo ekstremista. Odtlej te nikoli več ne pozabi: noč in dan misli samo še nate: kako bi te zatrl, osramotil ali ubil. Tako se ne more ukvarjati z drugimi ljudmi in jih pusti na miru. To je prvi doprinos. Drugi pa je, da več ko misli nate, več misli na Jezusa Kristusa in spoznava svoje zmote.«

Ne bom pisal o nemoralnem življenju preroka po naših in duhovnih kriterijih; o njegovi smrti od ženske roke, niti o tem, v kakšnem stanju je uspeval pisati slavne verze; niti o tem, ali je prerok ali ni, o čemer se prička ves svet … Ne bom več pisal o dvoličnem življenju muslimanskih ekstremistov in ne bom podajal strahotnih filmčkov o zažigih in obglavljanjih nedolžnih ljudi. Napisal pa bom, na kratko, od kod jim vse te njihove ideje za gnusna dejanja. Kajti vse življenje sem zagovarjal dobre muslimane, ki sem jih poznal, včasih tudi za visoko lastno ceno. Zato sem imel pravico, da si te stvari razjasnim. No, razjasnili so mi jih islamski ideologi ter krščanski apologeti. In zdaj bom to objavil v svojem dnevniškem zapisu tukaj, da se morda razjasni še komu.

Še vedno pa vsakomur povem: vsaka religija, ki obstaja več kot 500 ali 1000 let, lahko živi le po Božji volji. Zato so tudi razkoli v Cerkvi in islam in brezbožne variante religij očitno potrebni. So vmesna faza med ateizmom in živim Kristusom Odrešenikom, ki je Bog v treh Osebah in je blaženost v srcih tistih, ki Ga spoznajo osebno. Tako Ga spoznavajo tudi muslimani, in podatki kažejo, da jih vsako leto na tisoče zapušča islam. Zaradi norosti tretje faze džihada in zaradi znanja o Koranu in Odrešeniku Jezusu, ki jim ga podajajo pogumni in korektni apologeti krščanskega Nauka. Mislim, da so v večini protestanti. Po Svetem Duhu je možno vse.

Zdaj pa kar k bistvu:

Prva faza džihada: PREBRISANI DŽIHAD

Mi se imamo radi

To pomeni zvijačni džihad, poln lepih besed o enakopravnosti in sodelovanju. Ko je muslimanov v nekem okolju malo, torej so v veliki manjšini, širijo misijonarsko sporočilo o miru, ljubezni in strpnosti. Ko je bil Mohamed v tej fazi, je razodeval filozofijo 'živi in pusti živeti', 'bratstvo i jedinstvo', znotraj svojih krogov pa je obljubljal, da bo Alah nekega dne že kaznoval vse tiste, ki ga zdaj zavračajo. To je bistvo dvojne narave islama. Sam mislim, da to ni lastnost le islama, ampak narave same in nas vseh, predvsem pa post-komunizma. Vendar je islam to nindža vojaško taktiko prihuljenja razvil do vrhunstva. Sun Tzu je za Mohameda lahko le vajenec. V tem času je Alah Mohamedu razodeval predvsem miroljubna sporočila. Na primer sura 2:56, ki velja za prvo fazo džihada, pravi:

Ni prisile v vero.

A že sura 9:29 trdi DRUGAČE: Bojujte se s tistimi, ki ne verujejo v Allaha niti v Zadnji dan, ki ne smatrajo za prepovedano tistega, kar je prepovedal Allah in Njegov Poslanec, in ki se med pripadniki Knjige ne držijo prave vere; vse dokler voljno ne plačajo džizje in so pri tem ponižni. (29)

To pa je že ukaz za zatiranja in poniževanja judov ter kristjanov (pripadnikov Knjige – Svetega pisma). Ponovno PROTISLOVJE, kot smo jih opisovali že v prejšnjem blogu na to temo. To spada, kot bomo videli, v tretjo fazo džihada, ki se vzpostavi, ko je muslimanskih vernikov v nekem okolju dovolj tudi za fizično grožnjo.

A vrnimo se k prvi fazi zmotnega džihada. Ko so se k Mohamedu prišli pritožit predstavniki raznih etničnih skupin, jim je ponudil zavezništvo, naj se mu pridružijo, da bodo kasneje skupaj zavladali vsem ne-arabcem: Judom, kristjanom, Perzijcem itd … Klasična vojaška taktika in dvolična politika: navzven pridiganje miru in bratstva, znotraj pa načrtovanje podjarmljenja vseh, ki ne bodo sprejeli njegovih razodetij.

Bistvo prve faze džihada, zvijačnega džihada, je TAKIYA, kar pomeni: prikrivanje svoje vere in namenov, kadar si v manjšini. Vrhunska nindža vojaška taktika torej. Zato islam v tej fazi dovoljuje tudi laganje, iz strahu pred preganjanjem. V Koranu 3:28 Alah vernikom v tej fazi džihada svetuje:

Verniki naj za pristne prijatelje ne jemljejo nevernikov namesto vernikov. In kdor to stori, nima z Allahom ničesar - razen tisti, ki to stori, da bi se obvaroval pred njimi.

Muslimanom je že itak prepovedano druženje z neverniki (npr. slovenskimi ateisti in tudi kristjani), a če je potrebno obvarovati se pred njimi, ker so številčnejši, se lahko 'prijateljsko' družijo z njimi. Zelo razumne zapovedi, a nam pojasnjujejo, da s pravimi muslimani ne more biti pravega prijateljstva, ker se le PRETVARJAJO. Zadaj pa vedno preži še nekaj. Ismail Ibn Kathir, šiitski islamski učenjak, je pred stoletji muslimanom pojasnil:

V takšnem primeru je vernikom dovoljeno, da prijateljstvo kažejo navzven, a nikoli v sebi.

Abu Darda, eden od Mohamedovih spremljevalcev, pa je oznanil:

Smehljamo se v obraz nekaterih ljudi, v srcih pa jih preklinjamo.

Status žrtve znotraj prve faze džihada

Faza prebrisanega džihada vsebuje še eno karakteristiko, ki sem jo omenil pri deklici na začetku zapisa: status žrtve. Takrat musliman vpije: Preganjani smo le zato, ker smo muslimani!  Kar pa je neresnično in je velik nesmisel: Mohameda so pogani in vsi drugi pustili na miru v njegovem oznanjevanju, dokler ni začel žaliti njihovih prepričanj in vere ter jim groziti. Na primer, v Medini se je še prav posebej ostro spravil celo na svoje lastno rodno pleme Quraysh, ki so bili čuvarji poganskega templja v Kaabi (zdaj glavni romarski kraj muslimanov v Meki, 'Alahova Hiša') in začele so se prve vojne.

Bistvo prve faze džihada je – tudi s pomočjo igranja žrtve – doseči PRIVILEGIRAN STATUS nad drugimi religijami. V Meki so v tej fazi džihada muslimani dosegli, da so jih prišli branit tako kristjani, judje kot pogani iz okolice. Branili so jih pred 'islamofobi' v Meki.

Nam to zveni kaj znano? Vendar je imel Mohamed že pripravljen načrt, kako prevladati vse te ljudi, ki so mu prišli na pomoč. A oni tega niso vedeli, kot ne vemo mi. Želeli so le pomagati, kot želimo mi. Ko pa je Mohamed skupaj z zavezniki postal številčno (= vojaško) dovolj močan, in ni bil več odvisen od milosti prebivalcev Meke, so se razodetja Korana drastično spremenila:

Druga faza džihada: 'DEFENZIVNI' DŽIHAD

Pozivi k obglavljenju in masakriranju tistih, ki kritizirajo 'miroljubni' islam

Ko postanejo dovolj močni, so VSI muslimani poklicani, da islam branijo pred fizično in intelektualno pretnjo. Koran 22:39-40 tu zapoveduje pravico do obrambe, če so krivično napadeni, kar je slišati razumno. A vojaška taktika zvitosti gre vedno naprej od tega, kar vidi oko. Razvije se v taktiko 'nenehne ogroženosti za vsako malenkost', zaradi katere je lahko vojna sprožena pod vsako najmanjšo pretvezo. To je muslimanom omogočilo – namesto da mirno živijo v Medini in uživajo v svoji miroljubni veri – da so začeli napadati in ropati trgovske karavane iz Meke. Sedem takšnih ropanj je bilo. Pri teh militantnih zvijačah in terorju pa so jih milostno podprla tudi nova razodetja Korana! Npr. 2:217, kjer je opravičeno ubijati tudi v času svetega meseca, ko je bojevanje sicer strogo prepovedano. Opravičilo za boj pa je lahko fitna: nevera, malikovanje in odvračanje ljudi od islama. Sam si to predstavljam takole: verniki so v svojem svetem mesecu, mimo pa gre poganska karavana z nečim, kar vernike moti oziroma hudo privlači, zato jo napadejo, oropajo, zasužnjijo ali trgovce celo ubijejo. Druga faza džihada je torej: teror pod pretvezo ogroženosti. To sem opisal že čisto na začetku, ko je punčka odkrila moč lažnih alarmov.

Prebivalci Meke so se nadvse želeli izogniti vojnam, a Mohamed ni popustil glede ropanja karavan. Začele so se bitke (islam je religija miru, pravijo). Druga bitka je nastala, ko so se ne-muslimani želeli zaščititi pred terorjem muslimanov (vas to ne spominja na začetke domobranstva, ko so se verni ljudje skušali zaščititi pred morilskim in roparskim terorjem gozdnih komunistov?). Muslimanski teror je bil: ropanje, pobijanje in zasužnjevanje. Tako je nastajal islam. Vsi kritiki so bili brutalno pobiti.

To se je dogajalo tudi vsem tistim, ki so v prvi fazi džihada Mohameda podpirali in branili!

Obrambna vojna, izzvana od ničesar? Zanjo je dovolj, da imate imovino ter lepe žene in hčere, in že postanete tarča, pod pretvezo, da ogrožate vero islama? Muslimani so v tej, drugi fazi džihada poklicani, da odgovorijo s fizičnim nasiljem in terorjem. Zadnjič sem gledal posnetke muslimanov na Japonskem: istočasno so vpili, da so religija miru, ter zahtevali smrt nekih ljudi. A ti verniki niso krivi, saj še Korana ne poznajo prav dobro, zato se svoje protislovnosti sploh ne zavedajo. 

Tretja faza: OFENZIVNI DŽIHAD

"Naj neverniki občutijo ostrino!" Koran 9:123

Napadalni džihad torej, za kar ne potrebuje več pretvez, saj ga podpira močan vojaški stroj. V drugi fazi je bil za boj potreben nek izgovor za samoobrambo, uradno rečeno: 'samoobrambo pred napadalci na islam'; v tej, končni fazi lažnega džihada pa vzrok za terorizem nad vsemi okoli sebe ni več samoobramba, ampak to, da nisi musliman: kdorkoli ni musliman, je ropan, ubijan in zasužnjevan. In še več, kdor ni PRAVI musliman po kriterijih teh ekstremistov, je prav tako njihova žrtev. Hudič tu pokaže vse svoje orožje in učenost.

Ko sta bila Meka in Arabija osvojeni, podjarmljeni, so se sporočila Korana znova spremenila: muslimanom se ukazuje, naj se borijo proti NEVERNIKOM, ne pa proti AGRESORJEM. Le zato, ker so ne-muslimani. Spomnite se prve faze džihada, ko so se muslimani, takrat v manjšini, pritoževali, da so ogroženi le zato, ker so muslimani. Zdaj pa so zaukazani ropati, pobijati in zasužnjevati le zato, ker nekdo ni musliman. Spet smo v famozni islamski KONTRADIKTORNOSTI in dvojnih merilih. O teh dvojnih merilih Mohameda, Korana in islama bi lahko napisali celo knjigo, a to ni cilj teh zapisov. V Koranu 9:73 Alah Mohamedu zapoveduje:

O, Glasnik vere! Bori se z neverniki in svetohlinci in postopaj z njimi strogo. Njihovo zavetišče bo pekel - kako grozljiv konec! (73)

Naj torej občutijo ostrino (meča), je zapovedano. Samo zato, ker so ne-muslimani. To torej čaka vse naše pretirane filantrope, kristjane in dobrodelne ateiste, skupaj z brezbožnimi političnimi voditelji. Samo času je treba dati čas, pravijo muslimani, ter se množijo. Koran 9:111:

Resnično je Allah od vernikov kupil njihova življenja in njihovo premoženje v zameno za Raj. Borijo se na Allahovi poti, ubijajo in so ubiti. To je zares Njegova obljuba, dana že v Tori, Evangeliju in Kur'anu. Kdo pa dosledneje izpolnjuje svoje obljube kot Allah? Zato se veselite kupčije, ki ste jo sklenili. To je veličasten uspeh. (111)

Prišla je torej zapoved: umrite v boju in Alah vam bo namenil raj. Pri tem pa Alah stori napako, ko izjavi, da te stvari pišejo tudi v Evangeliju. Ali Alah, ki ve vse in je ustvaril Evangelij, tega ni prebral? Kje v Evangeliju piše, naj koljemo, ropamo in zasužnjujemo, da bomo dosegli raj? Podobne stvari se lahko najdejo v Stari zavezi, a so smiselno drugačne, saj Bog Oče Izraelcem večkrat zapove, da se vojnega plena ne smejo dotakniti, da bodo ostali čisti. Mohamedova vojska pa si lasti vse, kar oropa, še posebej pa so jim 'pri desni roki' čedne ženske, ki jih spremenijo v spolne sužnje in trgovsko robo. To počno tudi današnji islamski ekstremisti. Mohamed je muslimanom in sebi omogočil perverzno spolnost enako prostituciji: če npr. musliman nekje zagleda lepo dekle, gre k njenim staršem in jih podkupi (morda celo prisili, če je potrebno), da se dekle poroči z njim za tri ali koliko dni. Ko se spolno zadovolji, se ločita in odide. Je to legalizirana prostitucija po Alahu? Pa pustimo to temo; o njej bi lahko napisali tri knjige ter jih podprli z natančnimi navedki hadidov, v arabščini, če bi bilo potrebno.

Koran 9:123: O, vi, ki verujete! Bojujte se z neverniki v vaši bližini in naj pri vas občutijo ostrino. In vedite, da je Allah na strani bogaboječih.

Ko muslimani postanejo vojaško dovolj močni, so napoteni, da svoji okolici izkažejo islamsko ostrino. In Alah jim pri tem pomaga. Sura 9:29 ne zapoveduje boja proti napadalcem, ampak proti tistim, ki niso muslimani:

Bojujte se s tistimi, ki ne verujejo v Allaha niti v Zadnji dan, ki ne smatrajo za prepovedano tistega, kar je prepovedal Allah in Njegov Poslanec, in ki se med pripadniki Knjige (Svetega pisma) ne držijo prave vere; vse dokler voljno ne plačajo džizje in so pri tem ponižni. (29)

Pisalo je »med pripadniki knjige«. Dodal sem veliko začetnico K in pojasnilo v oklepaju, sicer bi tekst nevednega bralca navajal, da Alah misli na omahljive muslimane, v originalu pa so 'pripadniki Knjige' seveda judje in kristjani, ki morajo biti terorizirani vse dotlej, dokler ne priznajo svoje podrejenosti in začno muslimanom plačevati davek. S tem davkom postanejo 'zaščiteni'. Vas to ne spominja na mafijsko 'zaščito' trgovcev? In še več, tudi muslimanski davek zekat morajo plačevati, čeprav niso muslimani. Eden najpomembnejših hadidov, Sahih al-Bukhari 6924 piše:

Mohamed je dejal: »Ukazano mi je bilo bojevati se z ljudmi, dokler ne izjavijo: 'La ilaha illallah', (nihče ne sme biti čaščen, le Alah), in kdor izreče 'La ilaha illallah' mu bo Alah rešil njegovo lastnino in življenje pred menoj.«

Spomnim se, da je Tomo Križnar pripovedoval, kako je skupaj z drugimi zaporniki, z verigami priklenjenimi v islamskem zaporu, družno pel te besede ter suval z rokami, da se mu ne bi zmešalo. Zato ga je Alah ohranil pred Mohamedovim mečem. Ne vem pa, ali je Alah držal besedo v celoti in mu je ostala tudi lastnina? Mohamed je torej Alahov meč, saj mora celo Alah reševati ljudi pred njim. Ali je to prerok miru ali ni, naj presodi vsak sam. Sahih Muslim 30:

Mohamed je dejal: »Ukazan mi je bil boj proti ljudem, vse dokler ne izjavijo, da ni drugega boga kot Alah.«

So to dvojna Alahova merila?? Kje je zdaj Koran 2:56: Ni prisile v vero! ? Ni ga več, nasprotno, kajti islam postane nasilno spreobračanje v vero. Terorizem torej. Sicer nisem čisto prepričan, ali je pri tem kaj manj zloben od tovrstnega krščanstva 'z ognjem in mečem' pred stoletji, a problem je v tem, da je zgodovina islama enaka današnjemu času, krščanstvo pa se je v srednjem veku začelo 'počlovečevati'. Sahih Muslim 4366:

»Iz Arabskega polotoka bom izgnal jude in kristjane, dokler ne ostanejo le še muslimani.«

Pa si poglejmo še tale famozni nasvet, kako naj muslimani rinejo kristjane in jude v obpotne jarke (pazi, to je religija miru!):

Al-Bukhari, Al-Adab al-Mufrad 1103: Mohamed reče: »Ljudi Knjige ne pozdravljajte prvi! Prisilite jih na najožji del poti.«

O, ti visokost napihnjena! Zamislite si to slavno muslimansko miroljubnost in ljubezen! Je Mohamed preveril, ali se ti kristjani in judje morda vendarle držijo svoje Knjige? Ker v tem primeru mu je celo Alah prepovedal početi nasilje. In ker so tolikokrat grešili, so muslimani dandanes po Alahovi volji ekonomsko, vojaško, kulturno in duhovno odrinjeni v jarek sveta. A obstaja rešitev: Mesija Jezus Kristus.

Podobno se danes dogaja v muslimanskih enklavah na Danskem in v Londonu, kjer islamske straže na ulicah nasilno in nesramno odganjajo mimoidoče 'nevernike' češ da je to 'muslimanski teritorij'. To počno predvsem okoli džamij. Pri tem šikanirajo po zahodno oblečene ženske in moške, ne vedoč, v kakšnih cunjicah je njihov prerok uspeval pisati stihe. Prerok Mohamed bi na tistih ulicah zagotovo zelo slabo 'čez prišel'. To ni v redu. To je vse skupaj zelo žalostno. Tako za normalne muslimane, ki so se prilagodili človečnosti, kot za vse nas. Muslimani, ki pa se vestno držijo Korana, so tolerantni le dokler so v nekem lokalnem okolju v manjšini. Ko pa postanejo številčno močni, jih v izsiljevanju in posiljevanju ne more zaustaviti nič.

No, prišli so vse do Dunaja, kjer jih je zaustavila močna krščanska vojska. Druge poti ni bilo. Pred tem so oblegali Budimpešto in oblegani so se predali po dogovoru, da jih Turki pustijo pri življenju. Vendar so jih potem muslimani vseeno vse poklali – toliko o islamski dani besedi po preroku Mohamedu. Nato so šli nad Dunaj. Prvo obleganje je končal Bog, ki je poslal slabo vreme s snegom, kar je Turke prisililo k umiku. 150 let kasneje so se vrnili, a so jih Habsburžani sesuli in s tem povzročili upadanje turškega imperija in vpadov v Evropo.

Drugo obleganje Dunaja in največji poraz otomanske vojske v njeni zgodovini. Po robu so se jim postavili neustrašni krščanski vojskovodje. Islamsko zastraševanje z umori in nasiljem ni v tem primeru prineslo nobenega sadu in otomanski imperij je odtlej začel veneti. Velikega vezirja, lastnega poveljnika muslimanske vojske, so janičarji v Beogradu za kazen zadavili na svoj tradicionalni način. 

Pojdimo nazaj, v naš čas. David Wood pojasnjuje, da lahko zdaj diagnoziramo tudi sami: Saudska Arabija je s svojimi islamski zakoni v tretji fazi džihada, deli Afrike in Evrope so v drugi fazi džihada (začenja se terorizem iz 'nujne' samoobrambe), v Ameriki pa so muslimani v takšni manjšini, da še vedno oznanjajo mir in toleranco, skupaj s prejšnjim predsednikom Obamo, ki si domišlja, da pozna islam. A očitno ga predsednik Trump pozna bolje in temu primerno tudi ukrepa. Ne poznajo pa ga nekateri katoliški škofje, ki so, skupaj z dobrodelneži, enaki tistim kristjanom v Meki, ki so branili Mohameda, ta pa jim je potem 'prerezal vrat'.

Očitno je edina prava politika takšna: sprejmi najnujnejše vojne begunce (ne ekonomske migrante), bojuj se za mir v njihovi domovini, ko pa do miru pride, jih s prvim letalom in vrečo denarja pošlji nazaj domov. Tako bomo opravili svojo dolžnost pred Bogom in ostali prijatelji.

Še ena (zahodnjaška) faza: popolna nevednost muslimanov glede džihada

Wood na koncu dodaja še eno fazo. Razloži, da so muslimani v prvi fazi džihada napoteni, da varajo ne-muslimane, z namenom, da nas obdržijo nevedne glede nasilnih ciljev islama. Toda če ta dejstva pojasnimo svojim muslimanskim prijateljem, jih bodo zavrnili. Ali torej prakticirajo takiyo, taktično vojaško nindža prikrivanje? Ne, pravi Wood, muslimanski prijatelji verjetno mislijo resno, ko govorijo o islamu kot religiji miru. Vzrok je v tem, da je bila večina muslimanov na Zahodu več pod vplivom zahodnega načina življenja kot pa islama samega. Morda molijo petkrat dnevno in se postijo na ramazan (ramadan), a njihovo versko znanje ne gre kaj dlje od tega. Zato ne vedo praktično ničesar o tem, kar smo tukaj obravnavali. In zato je možno, da verjamejo, da je islam religija miru. Ne smemo jih obtoževati laganja. A zahodni muslimani niso pravi izvor islamske doktrine. Pravi izvor je Koran in v sunah o Mohamedu. Ti viri pa so glede džihada popolnoma jasni. Zato je potrebno dodati še eno fazo džihada: popolna nevednost glede džihada. Zdaj pa sledi pojasnilo nenadne preobrazbe iz pijanega 'muslimana' v morilskega terorista. 

Alahova ponudba zelo grešnim muslimanom in francoski recept za lastno samouničenje

Poglejmo si sliko:

  

Modri krog predstavlja vse muslimane, recimo v Franciji, kjer jih je največ od evropskih držav: 7,5 milijona. Del teh muslimanov je sekulariziranih, kar pomeni, da so svojo vero umaknili v ozadje ali pa pozabili nanjo.

Rdeči krog so muslimani, ki živijo običajni islam: čistost, vsakodnevna molitev, post itd.

Zeleni krog so muslimani, ki so med muslimani spoznani kot 'slabi muslimani'. Mnogi med njimi pijejo alkohol, jemljejo droge, imajo svobodno spolno življenje, obiskujejo plesne in gejevske klube, ne molijo in se ne postijo na ramazan in ne obiskujejo džamije. A imajo zaupanje, da je islam prava stvar.

Rumeni krog: del teh padlih muslimanov se v nekem obdobju odloči, da postanejo dobri muslimani.

Vijolični krog: Del reformiranih dobrih muslimanov, ki so živeli v hudih grehih in jim je zdaj mar za svojo usodo pred Alahom, kljub trudu v obnovljenem verskemu življenju v sebi pestujejo dvom, ali so storili dovolj, da se rešijo? So postali dovolj dobri; so zapustili prejšnje grehe v dovoljšni meri, da jih Alah reši pekla? Ker o tem niso ravno prepričani, jih razjeda velik nemir. A Alah tudi takim ponuja zadnjo možnost:

Umrite v boju proti nevernikom!

Te uboge vrage na sliki predstavlja črni krog.

Tako nam je pojasnjeno, česar si evropski politiki in mediji ne znajo razjasniti: kako to, da so ljudje pripravljeni razstreliti sebe in druge, pred tem pa so popolnoma pozabili na islam ter živeli življenje, kot ga živimo mi: niso molili, niso šli v džamijo, pili so alkohol, obiskovali sumljive klube, jemali droge … Bili so že skoraj kot mi – zdaj pa gredo ubijati sebe in nas? Tega ne razumejo niti nekateri krščanski verski dostojanstveniki, pa bi morali le kakšen kratek video Davida Wooda ali drugih apologetov pogledati, če se jim listanje po Koranu upira.

Wood nas obvesti, da nam Francija ponuja dober recept za nenehne teroristične napade, ki jih izvajajo nenadni spreobrnjenci iz 'party-živali' v samomorilske napadalce. Pojasnilo:

Mnogi mladi muslimani (kot tudi judje in kristjani) živijo dvojno življenje. Ti muslimani verjamejo, da je islam resničen, da je Koran popolna Alahova Beseda, da je prerok Mohamed čudovit zgled morale, a odrasli so v Franciji, svobodni, da lahko počno karkoli želijo.  Zato delajo isto kot druga mladina: popivajo, jemljejo droge, neodgovorna spolnost, česar v večini muslimanskih držav ne bi mogli početi. A ključno je, da še vedno verjamejo v islam. Vedo, da ne živijo po Koranu in hadidih, a da bi tako morali živeti. Nekaj torej verjamejo, drugo pa delajo – enako kot pol-kristjani.

Druga sestavina problema je, da je ta mladina od svojih staršev in voditeljev podučena, da so islam, Koran in Mohamed svete stvari, kar ni nikoli SOOČENO z resnico, zgodovino, dejstvi in argumenti. Tako ne morejo spoznati, da to ni res. Tudi politiki in mediji blokirajo kritiziranje Mohameda in Korana; tiste, ki te stvari razodevajo, pa imenujejo rasisti, fanatiki in islamofobi. Zato muslimani sklepajo: kritizirajo nas, ker so rasisti, in ne ker bi bilo kaj narobe z mojo vero. Tako živijo v svetem prepričanju, da je islam popoln in ta njegova prepričanja niso nikoli resno soočena z DEJSTVI.

Zato se del 'slabih muslimanov' odloči, da se spremenijo. Enako kot vsi drugi ljudje sveta. Tak vernik preneha obiskovati klube, preneha z alkoholom itd, ter se trudi biti dober musliman, da bi ga Alah sprejel. A ker so Alahovi standardi izjemno visoki, zase nikoli ne vedo, ali so zares dovolj dobri. Tega ti islam ne more dati. Tega še Mohamed ni vedel. Zato nimajo nikakršnega zagotovila za svoje odrešenje. Mohamed v Koranu 46:9 izjavi (okrnjeni spletni slovenski prevod Korana tega poglavja nima):

Jaz nisem prvi Alahov poslanec in ne vem, kaj bo z menoj ali z vami …

Če še prerok Mohamed ni vedel, kako bo vedel katerikoli musliman? In ker so živeli v grehu, jih to vprašanje mori vse bolj in bolj: kdaj bom dovolj dober musliman? Enako prerok Mohamed izjavi neki ženski v Sahih al-Bukhari 3929. In tudi Mohamedov najožji spremljevalec Abubakar je izjavil, da četudi bi bil že z eno nogo v raju, bi se še vedno bal Alahove prevare (knjiga Poslančevi nasledniki).

Če še najvišji muslimani niso vedeli, kaj bo Alah storil z njimi, kakšno upanje naj imajo 'slabi muslimani', ki so pol svojega življenja popivali in nečistovali? Ni šans. Islam ni krščanski nauk, ki prav takšnim grešnikom ponuja in odpira nebeška vrata. Vendar tudi Alah ponuja zadnjo možnost. Sahih al-Bukhari 2787:

Alah mudžahidu (= džihadistu, islamskemu gverilcu) zagotavlja raj, če ta umre v boju. Sicer pa ga varno vrne domov, skupaj z nagradami in vojnim plenom.  

Rešitev za muslimanskega grešnika je torej samo ena: umri med pobijanjem nevernikov. David Wood: »To so ljudje, ki te ubijajo, Francija.« Ljudje potem rečejo: »Ah, to je bil le slab musliman!«, a prav 'slabim muslimanom' je ponujena opisana zadnja Alahova opcija!!!

Torej je bil sam islam tista pogonska sila izza terorističnega napada.

Wood: »In kaj delajo francoski politiki, da bi zaustavili ta proces? Popolnoma nič. Zato so napadi v Parizu in Nici le začetek«.

Včerajšnje novice govorijo o velikih nemirih po vsej Franciji, ker so policisti grdo maltretirali temnopoltega francoskega mladeniča. Francoski in nemški politiki se ne zavedajo, da je to dovolj za aktiviranje druge faze džihada, ki potem prestopi v tretjo, ko jim bodo odletele lastne glave. Druga po številu muslimanov je Nemčija, in tudi tam se že začenja. Največ muslimanov pa ima Rusija, a očitno jim Putin ne dovoli razvoja druge faze džihada. Ali pa odstotek muslimanov tam še ni dovolj visok. 

David Wood pojasnjuje, v katerih okoliščinah džihad zaživi s polno vnemo in terorjem: ko so prisotne vse tri stranice džihadističnega trikotnika: 

Če ima musliman le vero v islam, nima pa znanja o bojevitih zapovedih Korana (to znanje mu podajajo islamistični ideologi), niti nima poslušnosti voditeljem, ne bo postal terorist. Enako je, če ima znanje, nima pa vere in poslušnosti. Ali če ima poslušnost, nima pa vere in znanja. Ali če ima dve lastnosti, nima pa katerekoli tretje. Ko pa ima vse troje: vero v islam, znanje o 'nujnosti' boja ter je poslušen tistim, ki ga priganjajo v smrt, postane smrtonosen in je na poti v spodnje nivoje pekla. Četudi misli, da gre v raj, poln spolne naslade. A v raju ni nobenega morilca nedolžnih ljudi in tudi ni brezplačnih kurtizan. To naj bo jasno. 

Žalosten zaključek in Rešitev

S tem bom končal svoj osebni notranji džihad na to temo: pojasnjevanje samemu sebi, zakaj sem v življenju srečeval izključno samo dobre muslimane, novice in islamski ideologi pa mi govorijo drugače. Odgovor: ker so bili zaradi policijskega političnega sistema v Jugoslaviji prisiljeni ostati v prvi fazi džihada, drugi pa so raje pozabili na islam in postali kot mi.

Drugo vprašanje (več o tem fantu v prvem delu te trilogije): zakaj je Gani, ko so prišli še drugi muslimani, postal, skupaj z njimi, nekorekten in posmehljiv do vseh nas, ki smo ga pred tem branili? Odgovor: število se jim je povečalo in začele so se priprave na drugo fazo džihada.

Tretje vprašanje: zakaj spoštovani mi slovenski muslimani zase pravijo, da so 'majhna in nepomembna skupnost'? Ker so šele v prvi fazi džihada. Zakaj pa so potem zgradili tako veliko džamijo, če so tako majhni? Stvar pojasni gospod mufti, ko na TV razloži, da bodo čez 20 let že v večini, in je torej to dobro za slovenski narod. Da se muslimani ne bi počutili utesnjene in postali nervozni? 

                                               Ljubljanska džamija. Foto: islamska skupnost

Privoščim jim džamijo, četudi baje financirano z denarjem države, ki striktno izvaja tretjo fazo džihada, ter ne sprejema nobenih muslimanskih beguncev, kljub temu, da so najbogatejša država na območju. To se vsem ljudem sveta, tudi muslimanom, zdi dvolično. Vedno mi je bilo neprijetno, ko sem pri poročilih gledal, kako 'naši muslimani' molijo v šolskih telovadnicah ali športnih dvoranah! Zato jim džamijo od srca privoščim. Tudi mi ne molimo v telovadnicah, ampak v cerkvah. Je pa problem: če bo število muslimanov naraslo, ostali pa bodo neuki glede islama – takšnega, kakršen je zapisan v Koranu in hadidih – potem najbrž ne more biti drugače, kot je povsod drugod po svetu: 'slabi muslimani' med njimi, zaradi lastnega odrešenja postanejo džihadisti tretje faze. Kdo jih lahko pri tem ustavi? Zgodovina pravi, da nihče, še najmanj dobri muslimani. Edina rešitev je v osveščanju muslimanov, kaj Koran in hadidi v resnici govorijo, kaj v resnici brbota pod površino navidezne miroljubnosti. In kako je živel prerok Mohamed – večji bo pritisk islama, glasnejše bodo te informacije. Poleg tega osveščanja je nujno tudi oznanjevanje Odrešenika, pri katerem ni nobenega dvoma, da pride takoj, ko Ga od srca in iskreno pokličemo na pomoč:

Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega,

ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki

in je Bog od Boga, Luč od luči,

pravi Bog od pravega Boga;

rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom,

in je po Njem vse ustvarjeno;

ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja

prišel iz nebes;

in se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device

in postal človek.

Bil je tudi križan za nas,

pod Poncijem Pilatom je trpel

in bil v grob položen.

In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma

in je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi

in bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve;

in Njegovemu kraljestvu ne bo konca.

Islam pozna Jezusa, priznava Njegovo Božjost in čaka na Njegov prihod ob Sodbi. To je dober začetek. Muslimani, dobrodošli pri Gospodu, ki je Odrešenik sveta! Ne bo vas pustil na cedilu in v negotovosti, ampak vam bo daroval Božjega miru in večne sreče. 

ALELUJA! Bog je velik.

Nekaj linkov: 
Tri stopnje džihada ; Francoski recept za večni džihad ; Džihadistični trikotnik : Je muslimane sram hadidov?

-Zadnja novica: Slovenija je 'točka postanka' za potujoče džihadiste: KLIKNI

-Zadnja novica (očitno se tudi naši mediji počasi prebujajo): Dekle, ki jo obudi Gospod Jezus.

-Zadnja novica: znaki prve faze džihada v Ameriki: KLIKNI

- Sin ustanovitelja Hamasa napoveduje padec islama v 10 letih!!! Sprejel je Jezusa Kristusa in kljub grožnjam s smrtjo govori takole: PADEC ISLAMA