33+5. Religija žal še NI Evangelij

Danes na obisku: duh razločevanja

  

                                                                                                                  splet

                                                                                                

Ni dovolj le o Ljubezni govoriti, ker se ta sploh ne bo razvila (kako, o tem še ene besede nismo rekli), če ni duha razlikovanja. In če neke stvari opravljamo versko-avtomatsko, ne vedoč, da smo pravzaprav še vedno v materiji. Ker smo še vedno dvojni. 

Skozi naše zapise smo pogosto utemeljevali, da vera v Gospoda še ni Ljubezen z Gospodom, ter da religija še ni Evangelij. V čem je bistvena razlika?

Gospod, duhovna Ljubezen, Božje Znanje itd. so transcendentni (= presežni) glede na materialna pojmovanja, v njih ni protislovij (zato tudi hinavščine ne).

Materialni svet in njega razmišljanja pa je vedno protisloven sam s seboj, ker je to svet dneva/teme, moškega/ženske, yanga/yina, dobrega/slabega. Zato je tudi teologija, ki jo razlaga neodrešena duša, protislovna sama s seboj in lastnim naukom. Kot taka pa je neodrešujoča.

Nekaj primerov

1.) Že smo omenjali veliko zmedenost Janezovega zapisa Bog je Ljubezen (blog št. 26), kjer preprost Gospodov um ne more vedeti, kaj je kaj. Podobno je z vsem krščanstvom: nenehno omenja veliko Ljubezen do sveta, a če pogledamo samo zgodovino, je bilo te ljubezni najbrž manj kot je bilo hudega. Ni daleč od resnice trditev, da se je krščanstvo vtepalo z ognjem in mečem. Tudi stoletna mesarska klanja med katoliki in evangeličani preprost Božji človek ne more umestiti niti k Jezusu, niti v Evangelij, kvečjemu v Staro zavezo in islam, ki se je sprevrženo učil od nje.

Zadnjič sem bral odličen nagovor bivšega nadškofa Antona Stresa (KLIKNI), ki pa se čisto na koncu konča tako, da preprosta Božja duša ne ve, kaj je kaj:

»Kakršnokoli postavljanje ljubezni pred vero ali obratno, vere pred ljubezen, je enostransko in ni zvesto krščanskemu izročilu.«

Kar je seveda res. A toliko smo že pisali o Ljubezni in 'ljubezni', pa celo najvišji oča nemara še vedno ne ločijo tega. O KATERI ljubezni naj bi kristjani govorili, za Gospoda svetega? Pojdimo na kratko še enkrat od začetka (to je kot bi po skalah brazde orali):

Slovenci, Veneti, prihajamo iz Indije, tudi naš jezik je tak in ima stotine besed, ki jih najdemo tudi v sanskritu. Ta 'jezik Boga' pa ne pozna besede ljubezen, za takšno čustvo, ki je do sveta. Ljubezen je za naše Božje pra-prednike le ena:

To je Ljubezen do Boga in z Njim in s svetimi.

To so vedeli že vsaj 3000 let pred krščanstvom, in takrat tudi zapisali, torej dosti pred Toro, Staro zavezo. Za to, kar svet imenuje ljubezen in posledično razlaga tudi gospod nadškof, pa obstaja povsem druga beseda: to je POŽELENJE. In ker je materialistična vera iz istega rodovnika, je tudi njena 'ljubezen' do sveta takšna: prikrito poželenje ZASE. Pozornemu bralcu takšno vsakdanje Cerkveno izrazoslovje povzroča hude preglavice, površnim bralcem pa dela skrito zmedo v dušah. Kajti celotno krščanstvo je pozabilo na tole, zato ne loči zrnja od plev, ostanek originalnega Janeza pa je to znal ločiti; 1 Janez 2,15:

         

Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni.

Ljubiti svet torej sploh ni možno, ker to ni ljubezen. Svet si lahko le 'poželimo', pod krinko nekakšne 'Ljubezni', a vse skupaj je hinavščina, ker smo pozabili na prvo Božjo zapoved:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem, kar si!

Šele potem bo tvoja ljubezen do sveta prava, ker bo Kristusova. In to bo le ena, nebeška Ljubezen, katera nikoli ne vsebuje niti enega atoma zemeljske 'ljubezni', poželenja. Vse kar si Božja Ljubezen želi na tem svetu je namreč le eno: voditi duše k Odrešenju.

2.) Gledal sem Rimski križev pot 2017 (KLIKNI), prekrasno in HVALA. Čisto na koncu, v zadnji minuti, pa redovnica zaključi celotno oddajo z razlago, ki bi jo lahko razumeli in strnili v tole žalost:

Jezus je prišel na svet, da bi bil naš Suženj.

Prav to pa nam očitajo druge religije: imamo Sužnja v nebesih, ki še zdaj trpi za naše grehe, za grehe krščenih kristjanov, zato da lahko mi lepo, mirno, GRDO GREŠIMO ŠE NAPREJ in verujemo, da bomo na tak način zlahka prišli v nebesa. Ker imamo tam Super-Sužnja. Kot neki super-Mario?

                                                                                                   Grob neznanega sužnja, Allisom Meier

Seveda bi se morala takšna sveta oddaja zaključiti s pojasnilom tega 'suženjstva' in s klicem k služenju Gospodu z Ljubeznijo. Za kaj takega pa bo potrebno okoli 200 let, tako trdonjast je kristjan. Zanj je Gospod le suženj, mlekomat. Če nam ne daje vsega, kar si v svoji nespameti zaželimo, gremo pa v mega-market. V nedeljo dopoldne, ker nam tako paše.

Neznanje, neznanje in še enkrat neznanje Resnice se kaže na vseh nivojih krščanstva: ne boš prišel v nebesa, ljubček, ljubica, če se zanašaš le na svojega Sužnja, niti če boš suženj soljudem, ampak le, če boš:

Svojega Sužnja Ljubil in bil Njegov služabnik.

In bil najnižji služabnik služabnika Njegovega služabnika od služabnika.

Kajti: Nebeško Kraljestvo je zagotovljeno NAJPADLEJŠIM, ki so tako zelo 'ubogi v duhu', tako zelo brez vseh svetnih upov, da se v svoji ničevosti in porazu zrušijo pred Gospodom in Mu služijo, tako da služijo Njegovim svetim in njih služabnikom.

Zlata vstopnica h Gospodovim stopalom je torej le ena: biti NAJPADLEJŠI.

Ki pa se je z vsem, kar je, vrgel Predenj.

Seveda je moral pred tem odvreči ali izgubiti VSE.

Kako samozavestno nekateri pri mikrofonu govorijo stvari, ki jih vernikov um ne zaznava, na duši pa puščajo odprte rane in ji uničujejo kompas, ki pelje Domov! Že smo omenili redovnico z visokimi petkami in vsem nam vidnim čipkastim modrcem, ki je 'rada lepa' in je na TV. In resnično, resnično, poglejte: ko je 12-letni fantič končno sprejel, da je to nuna, je padel v kavč in se hihital, dekletce pa si je zaželelo biti taka nuna. Zgledi vlečejo, in morda nas čaka živahna prihodnost z disko-nunami, kar so že neresni filmi prikazovali. Ko jim bodo dodani še playboy-fratri, bo to pravi raj. Sredi pekla.

3.) Prebral sem intervju s patrom Markom Rupnikom (KLIKNI). Vselej jih rad preberem ali pogledam, a vselej ostane nekaj nenahranjenega v duši, ker nekaj pač manjka. Pater so velik Božji umetnik, vse boljši in boljši, in so tudi duhovni učitelj vesoljne katoliške Cerkve. Že sem omenjal, da za duhovnega učitelja čudno, da se boji smrti, kot je nekje omenil, in je kasneje pojasnil, da se je tudi Jezus v Getsemaniju bal smrti. Naj malo pojasnim razliko.

Nihče ne more biti duhovni učitelj, če se boji smrti. Kajti duhovni učitelj je transcendenten, ali pa ni duhovni. Transcendenten pomeni, da je presegel materialni svet in njega rojstvo/smrt, saj mi nismo telesa, ampak duše. Duše pa živijo večno, enako kot Gospod, ZATO SMRTI NI. Kdor se torej boji smrti, ni vreden, da se dotakne opanke prvokrščanskih mučencev in patriarhov.

Je gospod nadškof Zore te dni dejal, da se vsakdo boji trpljenja, saj se vsakdo poti in trese pred zobozdravniškim stolom. To je res, a je spet le polovična resnica. To resnico sem nekoč rešil pri svojem zobozdravniku, s katerim sem imel nekaj časa kar dosti krvavih opravkov. Rekel sem mu: »Ne bojim se, popolnoma sem miren v sebi in ni mi mar, a moje telo deluje povsem drugače: srce mu razbija in pritisk se mu dviga in poti se in zebe ga.« Nasmehnil se je: »Seveda, to so milijone let stari instinkti fizičnega telesa. Naučil se je ali udariti ali pobegniti.« Rekel sem mu: »Tudi moje telo želi to dvoje, jaz pa ne.« Jaz torej nisem moje telo.

Kaj lahko iz tega vidimo: mučenci za Kristusa so se sicer tresli, kot šiba na vodi, ker se jim je telo treslo pred levjimi gobci in rjovenjem, a duše se jim niso tresle, ker so bile s Kristusom.

Današnji fratri pa ne ločijo tresenja telesa od tresenja duše; seveda, ker se trese oboje. Pa da se je Jezus bal smrti, pričujejo točno od nje zastrašeni – kot družinski ljudje govorijo, da je imel družino, in prešuštni, da je imel ljubico. Kdor veruje, da se Bog boji smrti, je džaur, nevernik, ker razmišlja po zemeljsko, po kamnito. Jezus Kristus Gospod je Bog, Bog v podobi Odrešenika sveta, in naj bi se bal fizične smrti, ki se je še Njegovi mučenci zatem niso? Kere neslanosti, lepo vas prosim: ste že kdaj Srečali Gospoda?

Zgodilo se je nekaj drugega: Gospod je, kot vsak, ki je Njegov, zelo EMPATIČEN. Čutil je, kaj mu hudičevci pripravljajo v svojih mislih. To se seveda zelo dobro čuti skozi eter, tudi pisec tega bednega bloga čuti, kdaj mu kdo pošlje Ljubezen, gnilo 'ljubezen', kdaj pa kak teološki možganski laser bere te vrstice. Torej: Jezus Gospod je vedel, kaj se Mu pripravlja, saj se to lahko čuti tudi na milijon kilometrov! Vedel je, da si nekateri pripravljajo pot v pekel, da pripravljajo show, ki jih bo peljal k hudiču, a kdor se bo usmilil Nedolžnega med Njegovo kalvarijo, bo blagoslovljen in Odrešen. Zato je sprejel ta grenki kelih pelina, ker je Jezus Ljubezen, ker je Kristus Ljubezen za nas. Ni se torej bal smrti, ker smrti ni, še posebej za Boga ne, se Mu je pa treslo telo, ker je vedelo, kaj mu sledi. A če se nam trese telo in se bojimo mučnega umiranja, to NI enako, kot če se nam trese telo in se NE bojimo mučnega umiranja, SAJ NAS VENDAR VODI DOMOV. Kdor ima Ljubezen, nima strahu.

Govoriti, da je Bog Ljubezen, ki pa ima strah pred smrtjo,

je materialistična teologija, skregana sama s seboj.

Je papež zadnjič rekel, da Cerkev rabi nove mučence (KLIKNI). Morda ga pa islamisti uslišijo? Priti do mučeništva je dandanes dokaj preprosto: pošlješ 40 kardinalov v Sirijo in tam naokoli, po 'dva in dva', pa naj oznanjajo Jezusovo slavo. Kot je to poskušal sveti Frančišek. A on ni postal mučenec, v svoje razočaranje, oni pa bodo, ker si ga ne želijo.

Ojoj, povsem sem zašel iz linije tretje točke, sorry. Želel sem čisto nekaj drugega izpostaviti. Takole pripoveduje gospod Rupnik:

»Že moj oče je dejal: ''Marko, ko ti bodo ljudje v življenju hoteli povedati nekaj, kar bo zate lahko tudi težko, pazi na to, kako ti bodo to povedali. Ko ti bo nekdo govoril na lep način, čeprav bo zate težko, bo to resnica. Kdor ti pa ne bo lepo povedal, ni v resnici.'' To je zelo blizu Solovjovu, čeprav ga moj oče nikoli ni bral. Zakaj? Ker se po Solovjovu resnica razodeva v lepoti. Resnica ustvarja lepoto," pravi p. Rupnik.

Ta je pa krepka! Imeti takšnega očeta pomeni nikoli do konca razrešiti ojdipov kompleks in biti večni skriti ali odkriti upornik, revolucionar. Četudi živeč v Cerkvi. V tem stavku je prisotna dresura vse duhovščine in zdravnikov: če ne govorijo umetelno, blago in sladko, lepo, kot Frančišek, potem v njih besedah ni resnice. O Bog, o sveti Božji križ, kako človeka to zadane! Kajti z menoj vzgojitelji nikoli niso ravnali tako in hvala Bogu da niso, ker sem le na trde besede (in tudi dlani) kaj dojemal. Moji vzgojitelji so bili torej po tej razlagi vsi od laži, a delovali so, kot je deloval Jezus Kristus: vzeli so bič in izgnali hudiče iz mojega templja, kadar je bilo treba. Janez 2, 13-17:

Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. 

                                                                                  2:26 min

Je bilo v tem dejanju kaj lepote? Prav nič ni bilo lepote, zato je po besedah duhovnega učitelja Cerkve v tem laž. Tako razmišlja tudi današnji razvajeni poženščeni predojdipalni človek, ki ne vidi tri prste naprej. Razmišlja enako kot lažni komunizem in moderno brezboštvo, ki pa v svojem delovanju ZASE nista prav nič nežna. Samo v zahtevah do SEBE zahtevajo nežnost. A poglejte lepoto: ko jih je Jezus vse razgnal, je bil tempelj očiščen demonov, kajti Jezus jih je na tak, trd način izganjal. Tempelj je postal lep in v lepem templju je Resnica stala. Mnogi so namreč demoni, ki na lep način, z lepo besedo resnice, nikamor ne odidejo, ampak skočijo nate in te pretepejo do golega. To ve vsak policaj na cesti: nima katekizma in brevirja s seboj, tudi svete vodice ne in olja, ampak palico, lisice in solzivec, in mnogi demoni že samo ob tem 'stojijo mirno'. In glej: 'lepota zasanjana'! Policist se po nekaj vljudnih opozorilih zadere in se prime za palico za pasom – in večina norcev se umiri. Je bilo v tej grožnji kaj lepote? Seveda je bila, kajti lepo je gledati mirno ulico, kjer ni razbojništva. Ljubezenska navidezna grdota torej pogosto pelje v lepoto, kar so mnogi svetniki pridigarji vedeli, ki so tudi s tršo besedo izganjali demone iz ljudi. Tega so se naučili od Jezusa. Matej 23:

         

Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe.

Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni to nič, če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga prisega veže.‹ Norci in slepci!

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih ter govorite: ›Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.‹ Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke.

Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino? Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Resnično, povem vam: Vse to bo prišlo nad vas.

Kje je tukaj kaj sladkorečniške poslovne lepote? Ni lepote, kajneda, torej so po učiteljevi razlagi to laži. A lepota vendarle pride kasneje, po takih govorih: mnogi se spreobrnejo, ker jim le tak govor izžene zlo iz srca. Ne pa vsem. In obratno: leporečenje resnice pogosto rojeva grdoto in uresniči se: lepi nameni postanejo tlakovci v pekel.

Toti nepomembni Jona je kdaj komu nekaj trše kaj povedal, in kdor je bil vsaj malo ojdipa rešen, je bil rešen, kogar pa je mama vzgajala, pa copatasti oče, ni bil rešen nikoli, ker se bo vedno upiral Besedi, zgledu (avtoriteti), učiteljem in Bogu.

Že pri ustoličenju nadškofa smo poslušali govore, kjer so ga svarili, naj bo vsepotrpežljiva, diplomatska, blaga, mehka, sladka, puhasta in medikava ovca. To te verniki kar takoj na realna tla postavijo: ali boš ovca, ali pa boš sam popeval v tej visoki dvorani, in jo pometal. In je konec z nadškofom, še posebej, ko se mora politikom prilizniti, v dobro Cerkve, sicer ga gredo takoj papežu v Rim naznanit. S falkonom se popeljejo, četudi se pred tem še enkrat niso pokrižali ali laži spovedali. In dobri Frančišek jih sprejme ter posluša. Škofov pa ne sprejema tako hitro, naših še posebno ne. Pa razumi?

Aja, še PS: Da ne bo kdo mislil, da spoštovani pater Marko govori kar tjavdan: njegova umetniška skupina resnično deluje po principu: 'kamo Mihelandželo okom, tamo šegrti skokom'. Njegova avtoriteta je nesporna in vodenje je blago, a v ozadju je nekaj tigerskega, brez dvoma (potem tudi skupaj jedo pršutek in spijejo kak vinček - hvala pujskom, da darujejo življenja za Gospodovo umetnost). Ko človek to začuti, mu je jasno nekaj, kar očetu ni: pater niso 'niko i ništa', ampak so mnogo, še posebej ker so nekakšna desna roka papežem, torej med najvišjimi v Cerkvi. IZ TEGA izvira moč poslušnosti, ki jo ima SKRBNO PREBRANA ekipa do njega. Če bi taista oseba bila s.p. umetnik v svojem, v atelje predelanem kozolcu, bi bila ekipa popolnoma druga in odnosi popolnoma drugačni, kajti resničnih 'niko i ništ' (ubogih v duhu) dandanes ne sledi nihče, razen živi Gospod. In še kdo, ki je enaka nula.

4.) Turni cerkva. Kot mnogo drugega, se je krščanstvo tudi gradnje cerkva učilo od prednikov, 'poganov'. Tisoče let pred krščanstvom so že staro-egipčani na točno določena mesta 'zmajevih linij', ley linij, in njih križišč, postavljali templje in obeliske.

  

                                                                                                                                              

Obeliski so pravzaprav akupunkturne igle, ki s svojo težo in višino združijo zemeljsko moč z nebeško močjo. Tam potem nastane srce svete energije. Temu služijo tudi cerkveni turni. Niso samo obešalniki za zvonove, niso samo izkazi cerkvene moči nad bednim življem, ampak so prvenstveno 'akupunkturne igle', ki ustvarjajo sveti prostor, ne le po 'simbolu', ampak tudi po moči zemeljske aure, ki se na teh mestih prebije vse do nebes.

In poglejmo si zdaj to nevednost šolane duhovščine: že prva leta Slovenije so začeli v nekatere turne skrivati visoko-frekvenčne bazne postaje mobilnih operaterjev. Sem slišal. Če so ljudje osveščeni in se upirajo, pa jih podlasice zakrijejo v ciprese; manjše, vaške naprave pa skrijejo v premične 'dimnike' podkupljenega vaščana. In začne se 'tiha smrt': zelo težavno življenje tistih, ki jih te postaje obsevajo od blizu in daleč. Kjer se žarki teh postaj križajo, nastajajo skrajno moreča področja, in ni malo krajev, kjer se tako združi sevanje tudi treh ali več postaj.

In pridejo gospod župnik, z izbrano podlasico v avtu, h ključarju cerkvice, ter ga nagovarjata k montaži teh naprav v turn cerkvice. Podlasica pravi: »Ne bo nihče nič videl, vse bomo tako uredili, da bo nevidno!« Župnik, šolani in krščeni, pa si manejo roke poleg. In samo sreča stori, da se ključar ne da podkupiti, in stvar zavrne, z obljubo ljudske vstaje soseske. Potem župnik odnehajo, ne manejo si več dlani, a postaja nastane na drugem bregu in nekdo drug pobira judeževe dividende. Vendar bo ta denar zelo grenak tem dušam, kajti povzroča trpljenje ljudem in naravi. Župnik so se po zdravi pameti kmeta sicer rešili, a v fari je mnogo cerkva, in ne vemo, v katerem turnu je lahko skrit hudič.

Neznanje, neznanje in še enkrat neznanje, zavito v dvoličnosti. Eno je Evangelij, drugo pa je 'realno življenje' ????

Zaključek

Tole sem želel še enkrat povedati: blog je za tiste razmišljajoče, ki si želijo Gospoda takoj, kmalu; ki bi že zdaj, že za časa življenja, radi Božje cvetje vonjali in Gospodu služili. Običajni verniki, ki pa imajo neke koristi od vere in Cerkve, se znajo našpičiti. In tudi opehariti. Bog ne daj, a tu ni pomoči. Pa vendar govorimo samo to, kar živijo svetniki in je Gospodu zelooooooo ljubo. Sprejmi, kdor zmore ali komur je dano.

Večkrat si želim biti ponižen bizgec, a mi nikakor ne rata: ni mi Gospod tega namenil, tudi tu sem prikrajšan, enako kot pri šolah, ki nimam nobene. Vsem omenjenim se ISKRENO opravičujem, če sem jih kaj prizadel, in bom pokoro opravil danes: molil bom zanje.

Aleluja! 

Vaš sluga, črv.