33+3. Spominjanje je Pot k Bogu

                                                                                clipartfest.com

Nabralo se marsikaj za zapisati, a tudi najnujnejše delo, ki ga dež prekinja, se samo kopiči. Skušal bom uskladiti moči za oboje. In počasi se bo izluščila 'eksegeza za novi vek', ki je Gospodov. Seveda pa to NI Jonova razlaga, ampak je vse to dobil, po Božji Milosti, od svetega. Vse besede so le Njegove besede, a zaradi Jonove velike omejenosti, so le stotinka prvotnih. Naloga tega pisca je torej samo, da Besedo prevede (tudi skozi svoje spoznanje), za iščočega kristjana in iskalca 'novega veka'.

Bralka bloga je napisala: »Ko si napisal o ljubezni in spominjanju Gospoda - z veseljem preberem takšen zapis.« In nemara ista: »Kot je tukaj pokazano - v svetih podobah, slikah, filmih, pesmih najdemo ta stik, da smo jim naklonjeni, jih ljubimo.«

In druga: »Piši prosim o Ljubezni z Njim, vsak zapis je kot vržena žoga: ujemi Ljubezen in jo podaj Gospodu, On pa ti vrne z žarom v srcu.«

In tretji: »Solze zahvale in sočutja, priznanja, pokore, sreče. Draga Mati, Tvoj zgled nam je vsem v vzpodbudo, preko Tebe in Tvojih nas napaja Sveti Duh.«

Kdo je popoln in kako biti popoln?

Kdo je popoln? Kdo od nas ljudi, je popoln? Zakaj so sveti in svetniki popolni (čeprav duhovniki učijo, da so prav tako grešniki)? Zakaj so Gospodovi osebni spremljevalci popolni? Kako stremeti k popolnosti? To je vprašanje sedaj. A ne bo več.

Definicija duhovne Popolnosti je skrajno preprosta:

Popoln je tisti, ki nenehno ljubeče misli na Gospoda.

To je vse. Lahko pa dodamo še nekaj razlag:

Kdor nenehno ljubeče misli na Kristusa, opravlja najvišje služenje Gospodu v nebeškem Kraljestvu.

Kdor nenehno ljubeče misli na Gospoda, je Gospodov najbližji osebni spremljevalec v duhovnem svetu

(četudi še živi na zemlji).

Kdor ljubeče misli na Njegovega služabnika, in mu pomaga,

je Gospodov osebni ljubljenec.

Seveda iz teh temeljnih kamnov nebeškega Kraljestva sledijo tudi drugi poduki:

Kdor ljubi svet in kar je v njem, v njem ni Božje Ljubezni. (1 Janez 2,15)

Kdor se spravlja na Gospodovega najmanjšega (tistega, ki nenehno misli na Gospoda), mu Gospod skrajno težko odpusti. (Matej 18,6)

Kdor pomaga takšnemu Gospodovemu najmanjšemu, je deležen nebeškega plačila. (Matej 10,42)

Kajti (Matej 18,10):

Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje Mojega Očeta, ki je v nebesih.«

Njihove duše pa gledajo obličje Kristusa, ki je Odrešenik sveta.

Nihče, kdor ima telo, ne more biti popoln. Četudi je moralno in teološko izjemna oseba, se ne more tistim preprostim, ki nenehno ljubeče mislijo na Gospoda, niti vezalk na čevljih dotakniti. Kajti med vernimi in tistimi, ki Ljubijo Gospoda, je velik prepad in posledično verni zaničujejo Gospodove najmanjše, jih ne razumejo, s tem pa sebi na glavo – kljub veri v Jezusa – kličejo velika trpljenja.

Kdo je torej Popoln? Popolna je bila polpismena sveta Favstina, pa najbrž nepismena Bernardka, pa nešolana Mati Tereza … Seveda so bili Popolni tudi mnogi izjemni teologi oznanjevalci, a želel bi, da za vedno sprejmete, da Popolnosti ne naredi toliko in toliko:

- naučenih navedkov in teoloških bravur,

- obiskov svetih maš,

- spovedi,

- svetih obhajil,

- poklekov in priklonov,

- denarnih darovanj,

- romanj v svete kraje,

- nahranjenih ubogih,

ampak nas dela Popolne samo Ljubezen do Gospoda in Njegovih spremljevalcev.

Kako do te Ljubezni?

Ljubezen do Boga ni ena beseda niti ni en obred. Kot vidimo, ni niti sveta birma. Kajti kdor več misli na družinsko zabavo po birmi, kot na birmo, ni prejel Svetega Duha, ampak je stari duh zmedene okolice v njem ostal. Kdor sprejme Svetega Duha, Ga namreč sprejme celega, kajti Sveti Duh se ne deli po kosih, ampak v celoti, in kdor Ga sprejme, oživi v totalu in pleše od radosti pred Bogom, a ne z ljudmi.

Kako torej do te Ljubezni? Kot smo že mnogo govorili, NEKDO, KI JO IMA, TI JO MORA DATI. To se zgodi po naklonjenosti med osebama, pa četudi je le trenutna. Dobro je, da je v srečanju, lahko pa je tudi le skozi srečanje v duhu, če je iskalec od velikega srca. Takrat se sprejme seme Ljubezni z Bogom.

To je potrebno potem gojiti: po navodilih Božjih zapovedi in Jezusovih usmeritev, je potrebno nenehno puliti plevel okoli kalečega semena, da ne bo zadušeno. Pleveli so svetne 'ljubezni', ki so le navidezno videti ljubezni, v resnici pa so poželenja, ki se končajo v grenkostih. Vedno. Včeraj je medijska faca na TV razlagal, da nikoli ni naslednjič enako, kot je bilo prvič. Zato je potrebno nenehno iskati in dodajati, vse do megalomanstva. Do norosti. To je narava sveta. Narava Božjega sveta pa je ravno obratna: iz malega raste veliko, in nikoli se ne zmanjša, samo veča. Zato, ko enkrat dobimo seme Ljubezni in skrbimo za plevljenje in zalivanje, Ljubezen samo še narašča, narašča. To je znak, da je Božja.

Kako torej to Ljubezen vznegovati in krepiti vse do nebes?

Prvo je torej DOBITI Ljubezen od tistega, ki jo ima. To so Gospodovi najmanjši, na zemlji pa so ničle, ubogeži v duhu, poraženci, od napuhov sveta odvrženi. Za ljudstvo, ki ne vidi, ki ne sliši, so le navadni ljudje ali pa nepomembne figure, ki jih oko ne zazna, če pa jih, se jim posmehujejo. Takšni 'niko i ništa' so Gospodov material.

Takšni ljudje so navzven videti običajne stranske zgube, v srcih pa so ognji skrivne Ljubezni s Kristusom in Njegovimi osebnimi spremljevalci. Zato jih ne morejo prepoznati niti običajni ljudje, niti verniki, niti kleriki, kaj šele kakšni visoki teologi ali katoliški filozofi. Če ima kdo od teh malih takšno karizmo, da dela čudeže ozdravljanj, postane znan ljudstvu, in potem mora nenehno bežati pred njimi, kajti želijo si telesa, ne Duha. Ker pa je narava Duha, da pomaga ubogim, so 'prisiljeni' služiti tudi svetu, v Božjo slavo, četudi si želijo predvsem le ob Gospodovih stopalih bivati. In tudi bivajo. Kako?

Spominjati se Gospoda je živi Gospod

Spomin je ena od treh bazičnih funkcij našega uma: volje, razuma in čustev. Spominjanje je del razuma. In prav spomin je najhujši birič vseh ljudi. Tudi svetniki poročajo, da je spomin mučitelj duha. Ker nenehno muči voljo, ki bi rada sledila Gospoda in ker nenehno moti čustva, ki bi rada postala Božja za Gospoda.

Spomin je torej pravi hudič, ko se človek loti hoje za Kristusom. Nenehno ga vleče nazaj: k sorodstvu, katerega izvor je spolnost in uživanje. Naše sorodstvo je namreč proizvod telesa, ni del naše Božje duše, ti proizvodi telesa pa so proizvod želje za spolnim ugodjem. To željo ima v sebi zapisano vsaka žival in tudi mi smo živali, dokler ne iščemo Boga. In dokler služimo enakim so-živalim. Jezus Gospod takšno služenje seveda strogo odsvetuje, če kdo želi biti Njegov najmanjši učenec. Reče: »Kdor ne sovraži …« KLIKNI

Jezus Gospod nas uči, naj ne sovražimo nikogar, a naj 'sovražimo' svoje sorodstvo. Sorodstvo v širšem pogledu je vse, KAR NAS VEŽE, DA NISMO PROSTI ZANJ: naš ego, spolno uživanje in njega posledice: otroci, partnerstvo, zidava stanovanj, avtomobili, boj za denar, položaj, moč in slavo, zasvojenosti … Vse te stvari počno tudi živali – nobene razlike ni med njimi in nami. Človek postane človek šele, ko začne povpraševati o Bogu in Ga iskati.

Telesni spomin na ugodje, ki ga že podedujemo s telesom in navadami naših prednikov in sopotnikov, nas muči k uživanju, s tem pa prepreči, da nikoli resno ne stopimo za Kristusom, poiščemo nekoga z Ljubeznijo, da nam jo daruje, in postanemo Gospodovi najmanjši, Njegovi osebni učenci.

To, kar nek zmedeni duhovnik na TV oznanja kot 'sveto spajanje' moškega in ženske, je v živalskem svetu poznano kot parjenje. Živali se ne parijo zaradi ljubezni, ampak zaradi ugodja – na mladiče in skrb zanje jim takrat še na misel ne pride. Ta želja po užitku ZASE, je torej zapisana v vsa živa bitja, ki smo patološko vezana na materialni svet. Ko spolni nagon ne zmore biti presežen v DUHOVNO ljubezen, se začno težave: ljudje si izmislimo razne spolne 'teologije', duhovščina si želi porok, spolnost z ljubeznijo pa oznanijo za 'sveto'. A naši sveti patriarhi tega niso razumeli tako. Rekli so: 'ali spolnost ali Bog' in HITRO našli pot v nebesa. Kajti spolnost ni le užitek, so tudi otroci, družina, denar, hiša, avto, računalniki, tablice, izleti, šolanje, obhajila, birme, vnuki, rojstni dnevi, pogrebi in kup bežnih 'prijateljev' in žlahte ... Pa vendar je tudi tukaj Gospod poslal rešitev: spolnost je vsaj malo Božja, če se izvaja izključno le med poročenimi pred Bogom, ki se združita zato, da se rodi otrok, ki se ga potem vodi k Bogu. Lahko rečemo, da je bil spolni akt svet takrat, ko potomec postavi Jezusa na prvo mesto v svojem življenju in živi po Njegovih napotkih. Vse ostalo so le običajna parjenja, z mnogo 'duhovne' filozofije in opravičevanja. Zaradi vsega tega se resni iskalci Gospoda 'dajo na uzdo' in s tem PRIHRANIJO kilotone časa in energije za hojo za Kristusom. To je ključno za uresničitev Prve Mojzesove in Jezusove zapovedi. Ko jo uresničimo, smo resnično Srečni in le takšni lahko izdatno pomagamo svetu. Za razliko od mnogih žalostnih duhovnikov, na primer, Bog naj bo z njimi. Nesrečni neizpolnjeni ni kaj dosti koristen ne Bogu ne ljudem, umetno veselje pa celo mladostniki prepoznajo, da ima nekaj 'sumljivega' v ozadju. 

Pri spominu smo. Enako nas muči tudi na druge načine: travme, zapisane v njem, ali pa bolne učenosti, nevtralizirajo poskuse volje, da bi sledila Kristusa. Svetna čustva in vezanosti pa onemogočajo razvoj zaspalega duhovnega čustva Ljubezni z Bogom. Bral sem članek o zasvojenih s pornografijo: kamorkoli pogledajo, vidijo 'tisto', ker so slike z 'vadbo' prešle globoko v spomin. To je le en primer, kako nas lastni spomin muči in ubija pri rasti duše.

Zato so svetniki najprej razvijali predvsem VOLJO, svoj sadistični spomin pa skušali ignorirati, ko jih je mučil. O tem poroča npr. sv. Terezija Avilska.

Edina rešitev iz tega nenehnega vrtenja v krogu je najprej podhraniti spomin, s tem, da GA ZAMENJAMO Z NEČIM BOLJŠIM. To je edina pot, vse drugo vodi v psiho-patologijo. Tisto boljše pa ni nekaj novega od sveta, ampak spominjati se Gospoda, z Ljubeznijo.

Nenehno spominjati se Gospoda je nebeška popolnost, kajti tam so vsi takšni: nenehno ljubeče mislijo Nanj.

Temu se reče 'duhovni boj' samega s seboj, ki pa je uspešen le, če razvijamo duhovno Ljubezen, ki ni od tega sveta in nima z njim NIČ. Seveda ta Ljubezen, če je resnična, deluje tudi za svet, a to je le odsev, ni pa glavno delo. Vsi svetniki so nenehno delali za svet, a si nenehno želeli oditi že enkrat Domov. Dokazov o tem dejstvu smo na naših blogih podali že celo množico, in kadarkoli slišim za kakega svetnika, ki ga še ne poznam, lahko slej kot prej v njem najdem enak vzorec. In navsezadnje: tudi Jezus ni ostal na tem svetu do svojega 120. človeškega leta.

In je bralka bloga napisala da »v svetih podobah, slikah, filmih, pesmih najdemo ta stik, da smo Jim naklonjeni, Jih Ljubimo.«

Zdaj pa prihaja nazaj sveto staro-katolištvo. Ne tisti janzenistični, bedančevski del, ampak sveto Znanje naših svetih patriarhov in babic, da je Gospod enak lesenemu križu, kapelici, razpelu, cerkvici, Njegovi podobi, besedi o Njem, pesmi o Njem – če Ga Ljubimo. Ko se nam začne prebujati duhovna Ljubezen do Jezusa in/ali kakega Njegovega svetega, predstavnika, poslanca, takrat naš um začne postajati duhoven, transcendenten. Ta beseda seveda ni niti malo razumljena, ker vse, kar je od psihe, ljudje smatrajo za 'duhovno'. Če samo pogledamo »duhovna dela« usmiljenja, kot jih uči Cerkev:

- grešnike svariti,

- nevedne učiti,

- dvomljivcem prav svetovati,

- žalostne tolažiti,

- krivico voljno trpeti,

- žalivcem iz srca odpustiti,

- za žive in mrtve Boga prositi.

Vidimo, je le eno od njih morda res duhovno delo, ostalo pa so 'psihološka' dela usmiljenja. Duhovnost je nekaj POPOLNOMA drugega, in to današnji kristjan ne razume: je Nekaj, kar presega svet in je od Kraljestva. Za današnjega človeka je duhovno vse, kar se ne vidi s fizičnimi očmi, vsaka ezoterika, četudi v resnici vse to spada v materialnost, v energetiko materialnosti.

Duhovni spomin torej ni enak običajnemu spominu. Duhovni spomin na Gospoda, Njegova dela, življenje in besede, pa tudi kasnejša razodetja, ter na Njegove 'male', in njih dela in življenje, tudi nas 'prestavi' v transcendenco, v duhovni svet. V pravi duhovni svet, ne le v tiste meglice izza fizičnega telesa, za katere ljudje mislijo, da so duhovnost. Za ljudi od sveta je torej duhovnost tudi pijančeva misel na skrito žganje – svet je zmeden in religije prav tako.

Duhovni boj za Popolnost – prvi korak

Boriti se moramo torej za to, da nenehno ljubeče občimo z Jezusom in Njegovim svetom. Kajti rečeno je:

Kogar um se fiksira na Gospodova sveta stopala, je Odrešen.

Ne mislimo torej na iskanje lastne popolnosti, ampak ko gledamo Gospoda, v Ljubezni, popolnoma pozabimo nase. S tem postanemo Popolni.

A to seveda ni tako lahko. Je lahko, za tiste, ki so spoznali popolno in absolutno in večno praznost sveta, in ki so se odrekli vsega, kar imajo. O tem bo govoril kak naslednji blog. Danes zastavimo samo seme. Gospod Kristus je to seme dal v en sam stavek, ki ga današnji kristjan, živeč v blaznosti verskega polovičarstva, ne sliši in ne vidi. A samo ta stavek je stavek vseh naših svetih patriarhov, puščavniških očetov, od katerih zgledov se je krščanstvo pravzaprav razvilo. Oni so se držali le enega Jezusovega stavka, ker je to najhitrejša in najlažja pot Domov. Luka 14,33:

Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti Moj učenec.

Zdaj bodo šli mnogi verniki v luft, vklopili katoliško-evangeličansko opravičevanje in iznajdljivo eksegezo, samo da bi OBDRŽALI vse, kar imajo, in bili poleg tega še Učenci. Šli bodo h gospodu župniku in če bo prebral Jonove bloge, jim bo s trdnostjo Petra skale zagotovil, da je toti pisun v zmoti, zaveden in da ga je nujno preslišati. Namreč, tako se dogaja. Tako se dogaja že od pred-Kristusa, ko so poslane preslišali in celo – ubijali. Rezultat tega je seveda nadaljnje tavanje duš tam okoli cerkva in vice po telesni smrti. To je zelo lahko videti, ker hodijo nazaj in milo prosijo molitve. Zakaj se jim to dogaja? Ker je svet aroganten in ker je pozabil na prvo Božjo zapoved:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, nase pa pozabi.

Zapustiti vse, pomeni vse še stokrat nazaj dobiti, a od zlata spremenjeno in v sladkosti srca cvetoče. Marko 10, 28-31:

Peter pa Mu je začel govoriti: »Glej, mi smo VSE ZAPUSTILI in šli za Teboj.« In Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Mene in zaradi Evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive, in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.«

NIKOGAR NI, je rekel. Jezus nam daje preprost recept, kajti popolnoma razume naravo posvetnega uma. Matej 6,20-21:

Nabirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Naš zaklad je torej tisto mesto, stvar ali oseba, kjer je nenehno naš um, naše srce. Če smo vezani na svojo telesno družino, bo naš um vezan nanjo in ne bomo zmogli razviti Ljubezni z Gospodom, kajti Jezus to zagotavlja le tistim, ki se Mu popolnoma predajo, z vsem srcem, dušo, mišljenjem, močjo in telesom.

Vse te naše pisarije so zelo težke za tiste, ki 'nočejo vedeti', da bodo ob smrti telesa izgubili vse stvari, na katere so zdaj tako živalsko (ali celo demonsko) vezani. Kdor pa se jim ŽE ZDAJ odpove (iz modrosti poznavanja narave sveta ali zaradi Ljubezni do Gospoda ali katerega Njegovega), bo že zdaj odvezan in svoboden Ljubiti, in že zdaj bo njegova duša v nebesih z Gospodom, četudi bo še gazil po teh poljanah grenkobe, zemlji.

To je Kristusov Evangelij. Zelo preprost je, in ravno v tem je vulkan Življenja.

Vse ostale verske razlage in ideje na to temo pa so le večna iskanja odsevov Luči po obronkih kamnite dežele Zemlje. Kdor živi tako, je njegovo ime Mara, grenki, pa naj živi v Božji hiši, mestu ali v votlini; naj ima v roki telefon, knjigo ali škofovsko palico: vedno bo mara. Nikarte!

Ps: Marsikaj je še za dopisati za vse vrste iskalcev, a tisti, ki čutijo, da je Jezusova zahteva po CELOSTNOSTI zanje prevelika, naj ne skrbijo: vrnejo naj se k materi Cerkvi in ji nesebično, brez napuha in prerivanja služijo. Druga, boljša varianta, pa je, da poleg tega pomagajo in so naklonjeni kakšnemu Gospodovemu služabniku, če imajo to srečo ali karmo, da ga srečajo in prepoznajo. Najbolj nadarjeni, ki se jim že razvija duhovni uvid, pa lahko služijo že davno umrlemu svetemu. Primer tega je bil sv. J. M. Vianej.

Mnogo poti je v nebesa, a nobene ni za zadrteže z nečistim srcem. Kdor ne išče, ne bo našel in kdor ne želi služiti Gospodu in Njegovim, bo služil temnemu, ki je 'kralj' sveta. Kar pomeni sužnjevati sebi in svetu. Takšni so Božji zakoni neba in zemlje, kajti nekomu MORAŠ služiti, če želiš ali ne, ker je služenje naša temeljna narava.