33+4. Ko Gospod stori, sluga joče od Milosti

Sveta Favstina Kowalska, ki je prišla v Imenu Gospodovem

Ne vem, kje bi začel in kaj natančno pisal, TOLIKO vsega se je nabralo te dni in čase! Srce hoče razgnati, duša se širi prek meja obzorja. Vse skupaj bi lahko stisnil v en sam svetopisemski navedek, 1 Kor 2,9:

Kakor je pisano:

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo

in kar v človekovo srce ni prišlo,

kar je Bog pripravil tistim, ki Ga Ljubijo.

A ne le tistim, ki Ga ljubijo, ampak tudi tistim, ki se jih dotaknejo srca in misli prvih.

Danes, še v mraku jutra, sem (medtem ko so na slovenskem peli o tem, kdo koga ljubi in kdo se je pijan zbudil) na 'Hrvaškem katoliškem radiju' zaslišal Rožni venec Božjega usmiljenja in druge pesmi o današnjem dnevu, ter se zjokal od Milosti. Sicer ne poslušam radija, edino ob nedeljah zjutraj ga kdaj prižgem, in danes sem se priklonil sveti Favstini, ona pa je po Gospodu odgovorila. 

Logika Prve zapovedi vseh zapovedi

Prva zapoved, nad katero ni nobene druge in so vse ostale (tudi Druga) odvisne od nje, je:

Ljubi Boga, svojega Gospoda, z vsem, kar si: srcem, razumom, telesom in delom. Ko je to uresničeno, se odpirajo vsa vrata, o katerih nam dajejo slutiti svetniki.

Zdaj pa k logiki vseh logik: Kako boš komu koristen, če sam nisi zadovoljen, če nisi srečen??? To ni mogoče, kajne? Grenki ljudje so le od male koristi tako Gospodu kot svetu. Potrebno je torej biti vsaj malo srečen v svojem srcu. Inteligentni bralci in verniki zdaj že vedo, da ni nobene trajne sreče izven našega ljubečega odnosa z Jezusom, ki je Gospod. Vse druge sreče so minljive in na koncu žalostne ali prazne, samo Ljubezen z Gospodom in Njegovimi vedno narašča in se medi.

Prva zapoved nas torej neposredno, direktno, vodi k skriti sreči v duši, v srcu. Samo od tu naprej lahko človek 'po Božje' Ljubi svet in mu pomaga. Današnje krščanstvo pa je s te poti v večinski meri zašlo, ker Prve zapovedi, Ljubezni z Gospodom, ne zna več obuditi. Naletel sem na LINK, ko bivši pastor govori, zakaj je padel in zakaj pada po 1500 pastorjev mesečno, tam čez lužo: ker si želijo neke ljubezni, potem pa končajo v takšnih in drugačnih odnosih z ženskami, ki pa niso več moralni, zato so iz Cerkva kot duhovniki izbrcnjeni. Zdaj to leze še v katolištvo: ker jih ne poteši odnos z Gospodom, ker ta odnos ni obujen, ne poteši niti sveta hostija niti obredje, zato jih tešijo razumevajoče ženske in njih telesa. Pri tem je treba omeniti še naivnost in žensko prilagodljivost, in iz dobrotneža postane bedak in kriminalec: PRIMER (tekst prekrijejo reklame, zato klikajte 'nazaj'). Podobne stvari smo šli 'čez', v večji ali manjši meri, vsi, in iz tega vrtenja v krogu in iskanja 'tam, kjer ni', nas lahko reši SAMO živi Jezus Kristus, ki Ga skozi poskuse Ljubezni spoznamo kot VSE. Takrat postanemo notranje mirni in srečni, tudi modri, zunanje pa morda malo nesrečni zaradi duševne slepote sveta.

To je torej totalna in zmagovita logika Prve zapovedi:

Brez nje ni sreče, brez sreče pa ni Druge zapovedi.

In je seveda totalni poraz Druge zapovedi o ljubezni do sveta, kajti ta ljubezen je peklenska in lažna (KLIKNI), vse dokler Prva zapoved ni povsem uresničena. Šele takrat umremo v Kristusu in se Rodimo v Kristusu, za večno, zato je tudi naša Ljubezen do sveta od Kristusa.

Izkazi resničnosti naše Ljubezni z Gospodom

Že sem ponazoril naše čutenje: fizični čuti so nam kot lovke hobotnice, um pa je kot glava hobotnice, ki vse čuteno sprejema, in si videnega ZAŽELI. Zato ni ključna le askeza čutov (samostanska strogost telesa), ampak askeza uma. Kontrola in prevzgoja lastnega živalskega uma. Vse to sem že opisal nekaj blogov nazaj, pa še enkrat: pred fizične čute postavljajmo Gospoda v Njegovih raznoterih oblikah, da bodo umu sporočali Gospoda, um pa usmerjajmo v razmišljanje o Gospodu in Božjih poteh. Tako bo naš um postopoma 'zaspal' za želje po svetu in si bo ZAŽELEL Gospoda. Ko bo na tak način vsaj delno ozdravel od norosti sveta, bo začel nazaj komandirati čutom, kaj vse od Gospoda naj mu še priskrbijo: Božje vtise bo iskal, željan jih, kot žejni vode.

Naši zunanji čuti so: vid, sluh, okus, vonj in tip. Pod tip bi lahko prišteli še fizično delo za Gospoda. Komur je um vsaj malo že ozdravljen od sveta, izvaja tudi vsakodnevna fizična dela za Gospoda. Fizično delo za Gospoda in Njegove je npr. tipkanje tega teksta. Če želim tole tipkati, moram pred tem opraviti mnoga manualna dela za preživetje tega bednega telesa. Tudi ta dela postanejo smiselna, če hitim, da bi prihranil čas in moč za npr. tipkanje za Gospoda. Tako vse, kar delamo, postane, ne delo za Gospoda, ampak POMOČNIK za delo za Gospoda. Seveda se bodo tukaj takoj razveselili krščanski opravičevalci polovičarstva, in dejali, da je vsako delo delo za Gospoda. A NI, in je takšno razmišljanje le hinavščina, pod krinko katere delajo le za svoje riti. Ki ji pridenejo še nekaj puha, krščanskega verskega napuha. Takih ni Božje Kraljestvo.

Delo za Boga v fizični obliki je delo za širjenje resnice o Njegovi veliki slavi, ki je, za tiste, ki jo sprejmejo, Odrešilna za večno. Iti k maši ter doma v tišini 'razmišljati' (meditirati) o Gospodu, brez telesnih del Zanj, je verska iluzija. Enako pa le zunanja dela za Cerkev niso dela za Gospoda, če nimamo Ljubezni z Njim, to pa lahko dobimo le od tistih, ki jo imajo.

Karkoli počnemo za Cerkev, če v nas ni velike intimne bližine s Kristusom, ne bo prineslo rezultatov, večjih od kake drobtinice.

Biti kompleten pomeni imeti intimno, skrito in od sveta neprepoznano Ljubezen z Gospodom. Ki je tako velika, da smo vsak hip pripravljeni umreti Zanj, navzven pa opravljati, če se le da, skrita dela za širjenje Besede in Gospodove Milosti, vsem, ki to sprejemajo, posredno pa tudi tistim, ki ne. Vse je torej v SKRITOSTI. Umaknjenosti od sveta, nevidnosti, pa vendar vidnosti, a bolj malo z očmi ­– bolj nas mora svet po naši duši začutiti. Če smo mi resnični, bodo oni začutili – Kristusa, pa če se zavedajo ali ne.

Zato so 'pozerski' nastopi v imenu Jezusa, tako vernikov kot klerikov, žalostna zgodba. Žalostno je videti kakšnega škofa, ki govori počasi (da ima v ozadju dovolj časa previdno razmišljati), v pozi globokega misleca, zvečer pa je v njega duši melanholija. Takšni ne vedo, da je diplomacija smrt za dušo, a dobra le za telo. Brez žive Ljubezni z Gospodom in Njegovimi je vsaka kleričnost prej kot slej, hudo melanholična, kajti križani postanejo med svet in Evangelij, ki ga v svojem srcu še ne dojemajo. Zato je moja misel z njimi in zato jim želim pomagati, a je odziv samo nemar in visokost, ki že stiska pest v ozadju. Posledično bo Gospod oživil odvržene kamne (in ne posvečenih) in ti bodo podprli majavo Cerkev. Primer:

Pastirčki sveta

O, sveti ste pastirčki

naj bodem ovca vaša 

ležeč Vam pred nogami

kot v suhem prahu črv, 

a v duši čutim srečo
in Vi ste mi v brv -
ki pelje me Domov.

Koga, ki je vsaj malo Gospodov, ta slika ne sesuje 'v nulo'??

TUKAJ si preberite o teh svetnikih. Proti koncu teksta pa se človek pogrezne v jezo in žalost, ko bere te visoke klerike, kako sebično skrivajo tretjo fatimsko skrivnost, in jo le v osami svojega uma 'premišljujejo' v neki temačni sobani. Niti pogovarjajo se ne o njej. Tako so oblegani, da mislijo, da je bila ta skrivnost NJIM dana, ne pa svetu. Kaj lahko od Svetega Duha navdahnjen človek sklepa? Da jim je ta skrivnost VELIKA ZAGONETKA, četudi so svetniki med njimi, in nimajo ključa, da bi odgovorili nanjo, če bi jo javno objavili. Skrivajo jo, ker je ne morejo usrčiti in zaživeti. 

A nič zato, komu mar, ki za Kristusom hodi: Gospod objavlja skrivnost Evangelija, ki je le uvod v še večjo skrivnost ljubečega služenja Gospodu v nebesih, četudi smo še na Zemlji. Komu mar, če je res Kristusov, to bedno SKRIVAŠTVO, ki zaudarja po nekem elitističnem napuhu 'premišljevanja zadnje skrivnosti v intimi in tišini lastnega mraka'? In resnično, resnično povem vam: Kraljestvo bo zanje dolgo skrito. Ker so preslišali opozorila in celo kletve, ki jih je Gospod Jezus izrekal po sveti Brigiti Švedski vsem, ki so v črno odeti, a so jim duše tudi takšne. Kdaj se spreobrnete iz teh višin, kamnitih, hladnobnih, kdaj? Gospod vam to pove.

Ko Gospod stori, revni sluga joče od Milosti

Ne vem, če bi vam tole pripovedoval, a če morda jutri umrem, naj ne ostane to v mojem grobu, kot ostaja tretja fatimska skrivnost privilegij prestrašenih izbrancev v cementni palači Rima, ki pa ni Mir. Naj mi ne zamerijo, a če nekaj imaš, je ničvredno, če nisi dal naprej. Zato bom povedal, kaj mi v srcu gori. In tega se lahko vsakdo nauči, le tisti ne, ki mislijo, da lahko tukaj kaj ukradejo, a za razliko od razumarskih teologij, se Ljubezni ne da ukrasti in po svoje prirejati. 

V komentarju prejšnjega bloga sem omenil ubijalska sevanja baznih VF postaj. Vsi skupaj s sosedi vseh hiš, ki jih žarki neposredno zadevajo, smo bili že okoli dva meseca popolnoma zbiti: zbujali smo se zlomljeni, bolečih mišic in kosti. Kaj šele starci in otroci, ki so postajali bolehni. Lotil sem se dela, s starim znanjem, preden mi je Gospod vse odvzel, da sem bil lahko osvežen le Zanj. Zato sem le mukoma stare informacije iz sebe vlekel, kajti tisti duh je odšel. Uredil sem energije doma, a mi ni bilo mar za to, skrbelo me je za sosedje, četudi z njimi nimam dosti, le pozdrave in pa nesebično medsebojno pomoč, kadar je kdo v stiski. Obiskal sem jih in povprašal. Vsi so imeli enake simptome, razen onih, ki so spali v kakem zakotu spodnjega dela hiše.

Spoznal sem, da mi manjka znanja za modernodobne kataklizme. Zato sem malo posrfal po spletu in naletel na znanega slovenskega mojstra in inovatorja. Poklical sem ga in povedal meje mojega znanja. Mojster svetovnega formata je ta človek, in povedal mi je nekaj namigov, ki jih nihče normalen ne bi mogel razumeti, ker to je 'vesoljna znanost', šel sem prebrat nekaj njegovih tekstov … In takrat mi je Gospod rekel: Stori to in to. Storil sem – nič drugega kot so kdaj kaki naši predniki delali in dela omenjeni mojster – in vse grozote so izginile v nekaj trenutkih!! Izklopil sem vse zaščitne naprave in šel spat. Spal sem odlično in se zbudil 'kot raketa'. Že zgodaj sem klical in moril mojstra, ki mi je stvari potrdil, jaz pa sem mu povedal o Gospodu, ne o arhetipih in simbolih. Razumela sva se in moje srce pri Gospodu odslej moli zanj. Čisto srečen sem odšel k sosednjim hišam, nekateri sosedje so kar sami prišli do mene, in VSI SO ODLIČNO SPALI!! Od otrok, tamladih, do starejših. Ena teta me je spraševala, da se je že spraševala, kaj sem storil. Nič nisem storil, kaj pa bo to bedno revše lahko storilo?? GOSPOD JE STORIL, sem jim govoril, radi Ga imejte, in vsi so veselo sprejemali, četudi niso kaj verni. In sem babico v veselju dvignil in vrtel, ter odšel domov.

Vidim, da so mnogi ljudje v dušah vseeno verni, a s Cerkvijo nočejo imeti opravka. Takšna realnost ni dobra. Morda bi se sveta Cerkev povprašala, ali ni sama morda kaj k temu pridala, ne le hudič? Cerkev je marsikje skrivaj pridala sevalne naprave v svoje turne, da je lahko pokasirala Judežev denar - o tem bom še pisal, ker mi je človek povedal te dni.  

No, zgodilo se je. Nič nimam s tem, Gospod, Ti si storil, in tako bo za vedno, dokler bodo stvari kot Si mi naročil. Kako Te imam rad, da se kar srce topi!! Bral sem o nekem vzhodnem duhovniku, ki so ga podobice za srečo nesrečne družine prosili, pa je naredil packo na papir in slugi rekel, naj jim nese. Bal se je, sluga, kaj bo gospoda na packo rekla, a so bili hvaležni in jo nalimali ob oltar, ter čez čas poslali zahvale in darila, ker so vse nesreče prenehale. Pa čudežni primskovški župnik Humar je mrtve iz groba obujal, ali pa je kmetu, ki je prihajal po polju prosit za zdravje plemenske svinje, zaklical, naj se obrne in gre domov, ker je svinja že zdrava, a naj ne pozabi klobase v grmu, ki jo skril, ker si je premislil župniku darilo prinesti. O vsem tem sem večkrat bral in se čudil. Do danes.

Vsaka gora ima svoje ime, osebno ime, in vsaka težava ima svoje ime. In če rečeš tej gori, naj se vrže v morje, se bo vrgla (KLIKNI). A zdaj vem, da to ni vera, da se bo kaj v morje metalo, ampak 

VERA V GOSPODOVO LJUBEZEN!!!

Zdaj še trdneje vem: tako deluje Gospod tistim, ki Ga Ljubijo, ali pa vsaj verujejo Vanj. Aleluja!! Naj sprejme kdor zmore, to revše pa je ponižano v svoji nemoči in v velikem Gospodovem Usmiljenju ter resničnosti Obljube!

Nedelja Gospodovega Usmiljenja

To bi bile novice za danes, ki je sveta sveta nedelja, Gospodovega Usmiljenja nevesta. Kdor je že zrel, mu je sv. Favstina mati srčne sreče z Gospodom. Na HOZANI si lahko preberete za današnji dan, a ne spreglejte te zadrtosti, ko sveta Favstina Kowalska ni omenjena niti z eno črko, omenjen pa je papež, ki jo je k svetju spravil. Ja, katoliški svetniki so očitno res ene nule, da le Gospodu ne bi konkurirali? A Gospodu se takšno obnašanje niti malo ne zdi primerno: 'Bela nedelja' je od Gospodovega Usmiljenja, a kdor Njegove svete glasnice niti ne omeni (poslušajte danes po cerkvah gospode župnike), NE RAZUME NIČESAR, KAR SE LJUBEZNI TIČE, ker se mu še sanja ne, kaj pomeni: 'Blagoslovljen, ki prihaja v Imenu Gospodovem.' Takšen človek ni srečen človek – le kako je potem lahko kakšna korist od njega??

Še je malo časa. Amen.