Zaključek bloga, 1/3:

'Sodobna' oblika prikrite svete rekluze

Slovenski puščavnik, l.1932. Opis slike na spodnjem linku.

Počasi začenjam pisati zaključek našega bloga, ki sem ga pisal z velikim veseljem in navdihom, Gospod pa je to videl in vrača z žarom v srce. V naslednje tri zapise bom skušal 'stisniti' večino tega, kar bi lahko napisali v naslednjih 3x33 blogih, pa še bi bilo premalo. Zato bo končni izdelek morda dragocen kažipot tistim, ki jih je ta blog nagovarjal, iskal in želel opogumiti V TOČNO DOLOČENO SMER, kajti predvsem takšne duše so lahko najsvetlejši svetilniki v temi sveta. Katera je ta smer, bo pojasnjeno na koncu današnjega zapisa.

Pisal bom, dokler ne bo duši in Bogu zadoščeno. In ko Jone utihnejo, Gospod začne s svojim delovanjem.

Srce vsake resnične religije je puščavništvo

Ko je umik od sveta, sredi sveta, resničen, iz srca, je Gospod zelo prisoten v tisti votlini, sobi ali celici, kjer takšna oseba živi. Vse ostale oblike vernega življenja so le priveski svetemu umiku iz sveta. Gradnja cerkva in samostanov; sveta obredja; svete obleke, pokrivala in obuvala; teološke fakultete; verska filozofija; 'begance' in cerkvene poroke; verske komisije, katekizmi; vatikanske zakladnice; karitas in misijonarstvo, itd., vse to so le priveski 'puščavništvu', svetemu umiku od sveta. Ti priveski sicer sami za sebe mislijo, da so samoživi, a to je še ena od mnogih verskih zablod. Možgani na primer mislijo, da so glavni, roke mislijo, da so glavne, pljuča mislijo, da so glavna, spolni organi mislijo, da so glavni in noge mislijo, da so glavne, pa hrbet tudi tako misli, a glavni organ telesa - tisti, ki hrani vse te samovšečneže je - želodec! Želodec hrani vse ostale, brez njega ni nobene moči in zato tudi življenja ne. To je stara indijska modrost, ki jo lahko primerjamo s svetim umikom od sveta, puščavništvom: ko je puščavništvo šibko, je vsa Cerkev šibka in postane en sam teater nečesa, kar ni resnična vera in ni Evangelij in nima kaj dosti veze z Živim Gospodom, ki je Jezus Kristus Odrešenik.

Problemi puščavništva; najpogostejša oblika verskega demonstva

A tudi puščavništvo vsebuje mnoge pasti, kajti s seboj nesemo samega sebe, ta pa je lahko še vedno isti, stari. Prvi problem puščavništva je navidezno puščavništvo oziroma lažno, kvazi-puščavništvo. Zgleda takole: model se zameniši, pobrije ali postane poraščen, obleče predpisano haljo, poljubi križ - in je puščavnik, menih. A to je larifari, v današnji dobi laži in hinavstva, zato nikar verjeti vsakomur, ki se tako napravi: še celo otroka lahko za maškare oblečemo v svetega puščavnika, pijanci pa se šemijo v svetega Martina.

Problem lažnega dela klera je pogosto v tem, da sploh ne ve, da je lažen: iskreno mislijo, da je njihov performans avtentična duhovna pot. Tako zelo jih Temni zavede. A kdor vidi duše, vidi tudi, da so takšne duše temne, enake tistim kje na ulici, ali pa še grše. Pravzaprav na ulici srečaš prav toliko svetlih duš, kot v kaki cerkvi ali samostanu: malo.

Glavna laž vere je v tem: človek se približa nekemu redu oziroma duhovni osebi, učitelju ali Božjemu človeku, se naredi učenca, V RESNICI PA SKORAJDA NIČESAR OD NAPOTKOV NE SLIŠI, AMPAK JE NJEGOV PROGRAM TAKŠEN, DA BI SE SAM OKORISTIL IN PRED LJUDMI POSTAL SPOZNAN KOT POSEBNA SORTA ČLOVEKA, BOŽJEŽ.

Tega se ti reveži sploh ne zavedajo, inteligentnejši med njimi pa se, ker v veri iščejo svojo socialno, ekonomsko, prosvetno, filozofsko, preživetveno ali časti polno računico.

Takšni ljudje so verne demonske osebe. Po čem prepoznamo demona? Tisti, ki lahko demone vidijo v duhu, lažje razumejo pritiske in napade, ki so jih deležni, dokler so še 'zeleni' na Božji Poti. Potem te iste demone lahko prepoznajo tudi v ljudeh, ki jih srečujejo. Bistvena lastnost demona je, da ima tunnel vision, fokus samo na eno stvar. Seveda je zelo, zelo prevrtljiv v svojih preoblekah in skrivaštvu, na koncu koncev pa je enak pijancu, ki je demonski: nenehno misli samo na svoj bedni cilj. Tako ljudje, ki imajo demona spolnosti, mislijo le na to, karkoli drugega počnejo, seveda pa je teh vrst mnogo, vsaka perverzija je svoja sorta demona. Drugi so mahnjeni na denar, tretji na slavo, moč, ugled; specialna vrsta demonov pa so verski, cerkveni demoni.

Ti se naselijo naravnost v cerkve in verske skupnosti, da potem ribarijo tam. A tudi tam imajo le 'tunelski pogled', sicer prikrit, a jih izkušeno oko zelo hitro prepozna, ne prepoznajo pa jih morda župniki, še posebej, če tudi njih lovi kaj takega. Lep primer verskega demona je bil Juda Iškarjot: karkoli je Jezus Gospod povedal in naredil, se ga ni dotaknilo, ker je imel svoj tunnel vision: okoristiti se, SEBE. Zato je bil tudi 'zakladnik' Jezusove ekipe učencev, že to je bil prvi znak.

Bistvena lastnost verskih demonov je, da NAVZVEN sprejmejo zapovedi vere, Evangelija in duhovnega voditelja, v ozadju pa še naprej skrivno 'mesarijo' v svojo korist. Lepe se delajo navzven, lepo se obnašajo, namaziljeni so, zakravatani, dišeči, lepo pojejo in skrajno verske besede govorijo, njihov hone pa je od samega kosmatina. Tatemae je izvrsten, vrhunska maska, hone (srce) pa gnil. Ko takšen človek postane cerkveni voditelj, se bo število spreobrnjencev zmanjšalo na minimum, mnogi pa bodo odšli v konkurenčene Cerkve, se zafilozofirali ali pa zamahnili z roko nad vsem skupaj. Še živali začutijo, da takšna duša ni resnično široka, ampak gleda le v eno točko, kot skozi cev ali tunel: sebe.

Ta bolezen je prisotna tudi v puščavništvu, ki je sicer srce in hrbtenica vere, religije in Poti Domov. Že smo omenjali svetega Frančiška Asiškega, ki je na koncu pobegnil stran od svojih sobratov, ki so ga sledili le navidezno, in jim je objavil: »Od sedaj sem za vas mrtev.« (KLIKNI) Potem je šel na sveto goro Laverno in jokal na ves glas:

»Ljubezen ni ljubljena, Ljubezen ni ljubljena!«

Naši sveti puščavski očetje in svete žene-rekluze

Krščansko puščavništvo, srce hoje za Kristusom, se je 'uradno' začelo s svetim Pavlom Puščavnikom, četudi so bili tudi dvomljivci, da je Pavel le plod domišljije svetega Hieronima. Hieronim je svoje sveto Cerkveno pisateljstvo začel ravno s kratkimi zgodbami o svetem Pavlu in svetem Hilarionu, ter o menihu Malku. Ker je bil tudi Hieronim nekaj časa puščavnik, in je srečal Malka, nikakor ni za dvomiti tudi o njegovi predstavitvi svetega Pavla, ne pa svetega Antona, za začetnika puščavništva. Nekateri trdijo, da je bil sveti Anton prvi puščavnik, a je bil le prvi ustanovitelj puščavskih skupnosti, prvih 'puščavskih samostanov' torej. Seveda so tudi tisti, ki trdijo, da je bil prvi puščavnik sveti Elija, ali pa sveti Janez Krstnik, a jasno je, da so bili prvi puščavniki že dolgo pred krščanstvom in judovstvom, recimo v hinduizmu.

Kakorkoli, Hieronim opisuje svetega Antona samo v tem kontekstu, da je, ko je bil že zelo star, slišal, da živi še en puščavnik, ki je bližji Bogu od njega. V hipu se je odločil obiskati ga, in po čudnih potih sta se našla, oba v globoki starosti, se prepoznala in objela, potem pa je 113-letni Pavel umrl, Antonu pa je zapustil svoje puščavniško ogrinjalo. Kasneje, skozi stoletja, je nastal pravi 'Pavlov kult', rodila se je celo katoliška redovna skupnost, imenovana pavlinci (13. stol.).

Hieronimovi kratki zapisi o svetem Pavlu in svetem Hilarionu so bili željno brani skozi stoletja in tisočletja, in so rodili brezmejno število tistih, ki so ju želeli slediti v njuni svetosti. Če sveti Hieronim teh zgodb ne bi zapisal, bi bila zgodovina krščanstva povsem drugačna: manjkala bi mu srce in hrbtenica.

Zanima me, če so bili ti kratki zapisi kdaj prevedeni v slovenščino, zakaj jih ni za dobiti, zakaj ni nič mar našim katoliškim založbam zanje, in zakaj jih mora človek iskati na hrvaškem, v založbi Krščanska sadašnjost, pod naslovom Jeronimove hagiografije??

TUKAJ si prosim preberite za današnjega vernika (oblečeno žabo) pretresljive zapise o 'zazidanih' ženskah. Npr. TALE primer. Zazidanost seveda ni bila le krščanska pot do hitre svetosti, ampak so jo uporabljali tudi drugi, recimo budisti. Različic te zazidanosti je več, zelo mi je všeč tista, ko oseba obišče duhovnega učitelja, Božjega človeka, in po nekem času osnovnega uka po pravilih in navodilih vere, ga učitelj pošlje (če je kandidat tega vreden) v povsem odročno gorsko votlino, živet v popolni samoti. Morda mu enkrat mesečno kak menih prinese nekaj hrane, in to je vse. Najhuje je skozi 6 ali 8 mesecev zime, ko je človek popolnoma zameten s snegom in ni nobene možnosti, da pride kdo do njega. Na tak način so se kalili svetniki, puščavski očetje, ki so postali duhovni in moralni zgled vsem nam, ki si želimo Doma.

  

Rekluza je fonetsko grda beseda za žensko, ki je zazidana v celico in služi samo še Gospodu. Prihaja iz angleške besede reclusion, samotarstvo ali puščavništvo, ki je sestra besede seclusion, izoliranost. Kdor se torej izolira s tem, da se zazida, postane rekluza.

Past rekluze/puščavništva

Tudi zazidanost v celico vsebuje peklensko past lastnega ega: mnogi so storili tako, da bi, celo po smrti, postali svetniki pri ljudeh. Budizem pozna celo samo-mumificiranje v taki celici, zaradi česar človek tudi po smrti ostane nestrohnjen, da ga lahko kažejo naokoli. Četudi je stvar videti zelo svetniško, ker je žrtvovano precej, pa je včasih prekleto demonska.

Kot ste si lahko prebrali, je tudi zazidana rekluza lahko objekt človeške pozornosti, in sprejema ljudi skozi okence - zakaj pa je potem zazidana? Tudi sveti Hilarion je ušel od svojega učitelja svetega Antona puščavnika, ki pa so ga v puščavi nenehno obiskovali ljudje, da bi jih ozdravil raznih bolezni in demonov. Zanj je bilo nerazumljivo v puščavi prenašati množice ljudi. Zato je, po nekem času življenja s svetnikom, Antonom, odšel, kot mladenič, v drugo puščavo. Bil je brez vsega in krhkega zdravja. A se je tudi njemu dogajalo: ker je skozi takšno življenje v molitvi in strahovitih postih dobil določene Božje moči, so ga ljudje začeli iskati zaradi posvetnih olajšanj. Ni jim zmogel odreči, delal je čudeže, ob tem pa pred ljudmi bežal iz kraja v kraj, iz puščave v puščavo. Prihajali so ljudje iz Palestine, Egipta, Sirije in še dlje od tam. Živel je v puščavi v bližini Gaze, ki je zdaj žalostno palestinsko taborišče pod izraelsko okupacijo. Hilarion si je še vedno dopisoval s svetim Antonom, ki je bil Hilarionove askeze zelo vesel. Posledično so po vsej Palestini zrastli samostani, kot gobe po dežju, Hilarion pa je te samostane obiskoval. A množic ljudi ni maral, zato je vsakodnevno jokal pred Bogom, v neverjetni žalosti, in se spominjal prejšnjega mladostnega puščavništva. To nas spomni na svetega Janeza Marija Vianeja, ki je bil prav tako 'mučenik spovednice' pod prisilo škofa, ki je oznanil, da je Vianejeva želja po samoti hudega duha obleganje. Ubogec škof namreč pojma ni imel o Božjih potih in potrebah duš, ki že na vrata Doma trkajo in se Gospodovega ogrinjala dotikajo. 

In tako je sveti ubogi Hilarion bežal pred folkom, ki je želel čudeže, ne pa kaj dosti Boga. Ko je zapustil Palestino, so ga tam obsodili na smrt in porušili njegov samostan. Begal je sem in tja, a so ga povsod kmalu prepoznali, ker jim je bil prisiljen kak čudež narediti. Prišel je celo na Sicilijo, a mu ni kaj dosti pomagalo, ker je prav tedaj nekega stražarja v baziliki svetega Petra v Rimu mučil hudi duh, da je zakričal: »Pred nekaj dnevi je na Sicilijo prišel Kristusov služabnik Hilarion! Misli, da je tam dobro skrit, a šel bom, in ga izdal!« Ta človek je, pod vplivom hudega duha, takoj odšel na ladjo, se vrgel pred Hilariona, in bil rešen obsedenosti. Pa je bilo spet konec puščavništva: Hilarion je zbežal v Dalmacijo, v rimljansko mesto Epidaur (Cavtat ali Dubrovnik). Ko je moral še tam storiti čudež, da je rešil ljudi, je ušel na Ciper. Menda je od tam želel v Egipt, a je prej umrl. In še njegove ostanke so ljudje iskali in raznesli.

Kaj smo se do sedaj naučili? Obstajajo lažni verniki, ki bi radi delali čudeže, da bi prišli do pozornosti občinstva, ter resnični svetniki, ki bežijo pred to pozornostjo, ker jim je kot pekoči bič Božji.

Tudi pisec teh zgodb in kasnejši prevajalec Svetega pisma, sveti Hieronim, je spoznal puščavniško življenje in nekaj let preživel v askezi. Puščavniško življenje se deli na dva osnovna razreda: anahoretsko puščavništvo, to je življenje v odmiku votline, hiše, sobe ali celice, ter cenobitsko, to je samostansko življenje s sobrati ali sosestrami. Hieronim je ušel menda zaradi razprtij med puščavskimi samostanskimi brati, se vrnil v Rim, tam bil papežev tajnik, po papeževi smrti (papež je bil njegov zaščitnik) pa je moral zaradi hudega sovraštva dela klera uiti v Betlehem, kjer je ostal vse do svoje smrti.

Pri tem se mu je pridružila sveta Pavla Rimska (KLIKNI), bogata vdova, ki se je popolnoma predala Bogu in z denarjem v Betlehemu ustanovila dva samostana ter zavetišče, in jih tudi vzdrževala. Ta ženska je bila Hieronimova duhovna učenka in pomočnica, s katero je imel ČIST ODNOS v Bogu, in ko je relativno zgodaj umrla, je Hieronim svojo bolečino zapisal takole: »Onemel sem od rane, ki me je doletela.« Njun čisti odnos v Bogu je bil kot odnos med sv. Vincencijem in sv. Ludoviko, pa tudi sv. Vianej je imel takšno dobrotnico, in še kdo. Videti je, da je to eden od vzorcev Božjega delovanja na Zemlji skozi svetnike.

Iz vsega povedanega bomo izluščili edini možni način puščavništva, ki lahko v današnjem času prinaša duhovne blagoslove - vsi ostali so že bolehni, jalovi, umazani ali mrtvi.

Umik oziroma puščavništvo v tvojem življenju in pri iskanju Kristusa

Umik iz sveta, popoln, ali pa kljub življenju v svetu, je NAJVIŠJA NUJNOST ZA VSE, KI ŽELIJO GOSPODA ČIM PREJ. Tak umik je pravzaprav simulacija tega, kar se nam zgodi, ko se nam zruši ves svet. Primer: nedolgo nazaj sem se vračal iz mesta, štopala je močnejša ženska v kasnih petdesetih. Štoparjem sicer ne ustavljam več, razen ko so v hudi stiski, ta pa ni bila videti, le občutek je bil tak, in zaslišal sem jasen glas: »Ustavi ji!« Ustavil sem, ni imela denarja za vlak, želela je v sosednjo občino na občino prosit za papirje in pomoč, ker so jo tu iz stanovanja vrgli. Invalidna, službe ni, odkar so zaprli tovarno, sama, brez kogarkoli, in brez denarja za prva dva meseca za najem najmanjše garsonjere v drugem mestu. Nek denar sicer dobi od sociale, a ne bo zmogla dati dvomesečnega predujma za stanovanje, ki ji ga bo občina sofinancirala šele po dveh mesecih, do takrat pa je treba tudi jesti. Popoln gordijski vozel. Po nekaj vprašanjih nisem mogel najti niti enega samega izhoda - ne zanjo, ne zase. Zato sem jo vprašal: »Ste kaj verni?« »Sem, seveda sem, katoličanka sem. A mislim, da me je Bog že zdavnaj zapustil.« Čutil sem, da tem svojim besedam ne verjame povsem - še vedno je imela upanje. In imela je čisto srce, prečiščeno skozi takšno življenje. Zagotovil sem ji, da bo še vse v redu. Samo Gospoda naj ima rada čez vse, kajti življenje jo je stiskalo ravno zato, da se nasloni samo še Nanj. Pogledala me je, in vprašala, če sem Jehova priča. »Ne, nisem ravno ta priča,« sem ji odgovoril, »sem pa tudi priča, in tudi vi boste zdajle.« Zavil sem do bankomata (ker sem imel v denarnici le tri evre), dvignil denar, skrbno hranjen za letošnja drva, in ji ga dal. Jok. Hvaležnost, nejevera. »Le verjemite, Gospod vedno pomaga, če Ga imamo radi. Pozabite name, nič mi niste dolžni, samo Gospodu zaupajte in - radi Ga imejte!« Odpeljal sem jo do železniške postaje, zdaj je šla lahko na vlak, pred tem pa mi je pustila naslov: ime, 'poštno ležeče', kraj. Skušal ji bom organizirati še nekaj osnovne pomoči: zdravo stanovanje in vsaj preprost telefon na kartico.  

Kaj vidimo iz te zgodbe? Uboga ženska, ki je najbrž živela predvsem od makaronov in kruha, je pravzaprav živela puščavniško življenje: brez denarja, brez enega človeka, brez trdnega zdravja, brez stanovanja, brez telefona, brez naslova. Spoznal sem, da me je Bog 'stisnil', da sem dokončno uvidel, komu je za pomagati in služiti: Njemu, Njegovim svetim, in pa POPOLNIM REVEŽEM. Zelo sem bil srečen po tem srečanju, in molil sem zanjo. Bog nama je obema dal veliko. In postala je priča! Sklenil sem, dokončno:

Služil bom samo še Bogu, svetim in popolnoma ubogim. Z vsemi drugimi, skupaj s Cerkvijo in verniki vred, pa je le izguba časa, energije, ker se jim Beseda sprevrača v igro ter strup. Za takšne ljudi je vse samo 'simbolno'. Za svete in za popolne reveže pa je Resnica.

Povedal sem ji, da tudi sam živim od Božje Previdnosti, in da Gospod skrbi zame, ker Mu služim in Ga imam zelo rad. Vse je sprejemala, kajti bila je v stanju, ko ostaja samo še odprto srce za Jezusov prihod. Kot rečejo svetniki na kocu življenja: Na koncu ostane samo Gospod. In Njegovi sveti in predani, seveda.

Bistvo puščavništva torej ni, da ga samo igramo, da smo hinavci, ampak da smo resnično ubogi pred Gospodom. K temu se bomo vrnili še čisto na koncu, v tretjem delu tega poslovilnega zapisa, ko spregovorimo o gorčičnem semenu, ki je Gospod v vsej svoji sili in Milosti.

Spolna 'duhovnost' je le mašilo

Protestantizem je protestiral, potem pa se je prav tako zaredil v cerkve, zato so njega navdahnjenci po navdihu Duha 'izumili' nove veje cerkvenega delovanja: 'hišno cerkev' in 'ulično kartonsko cerkev', na primer. O hišni cerkvi smo lahko prebrali v povezavi z bratom Yunom (predprejšnji blog), o kartonski cerkvi, ki ozdravlja, izganja demone, razveseljuje in tudi krščuje, dobesedno na ulici, pa sem tudi že podajal linke na filme, in si oglejte še tega:

Ti ljudje so izjemni. Imajo pa eno lastnost, skupno tudi s kakšno post-hindujsko religijo ali kultom, ter budističnimi ogranki, kjer so vse začeli dobro, s pomočjo svetega ustanovitelja, ki je zapustil svojo do Boga nemarno družino in se popolnoma predal Gospodu in delu Zanj (kot to svetuje tudi Jezus), sami pa tega preprostega življenja niso zdržali. Zdržali niso zaradi zahtev svojih spolnih organov in še vedno neodrešenega uma.

V menihe našemljeni, v duhovnike napravljeni, so izsilili možnost porok z ženskami in, končno, parjenja. Takšni ljudje se radi posmehujejo katoliškim duhovnikom in redovnikom, ki še vedno vztrajajo v celibatu, sami pa ne zdržijo zauzdati tistega glavnega nagona, ki Nebo od zemlje ločuje. Zato so smešni v svojem posmehu.

Spolni odnos je NAJMOČNEJŠI IN NAJUSODNEJŠI AKT MATERIALNEGA SVETA, materialni svet pa je nasproten nebesom, je le njihov izrojeni odsev. Seveda so kristjani, muslimani, judje, hindujci in budisti dandanes v prepričanju, da so enaki celibatskim svetim puščavnikom v preteklosti, kar pa je velika samoutvara. Kajti spolnost je veriga s ključavnico, ki te priklene na Zemljo, zraven pa pridene še druge 'potrebe'. To so potrebe po: biti dobro viden, imeti dobiček in premagovanju drugih. Vse to so znamenja nepresežene spolnosti. Prava duhovna Pot pa se začne šele, ko je spolni nagon transcendiran v duhovno Ljubezen do Gospoda.

Zato lahko zaključimo, da je kakršnakoli duhovnost, kjer se še vseeno 'vlačimo po rjuhah in stiskamo tuje meso', v resnici neodrešilna, kot tudi tista, ki se spolnosti sicer odreče, ne odpove pa se njenim derivatom, ki smo jih že našteli: biti viden, imeti dobiček in premagovati druge.

Materialni svet, Zemlja, je spolnost - ves svet se vrti okoli nje. ODPOVEDATI SE SVETU TOREJ NA PRVEM MESTU POMENI ODPOVEDATI SE SPOLNOSTI. To pa pomeni ODPOVEDATI SE DRUŽINSKEMU ŽIVLJENJU. Le na tak način lahko 'z vsem srcem, dušo, mišljenjem in močjo' služimo in Ljubimo Gospoda.

Jezus Kristus je od svojih učencev ZAHTEVAL, da ZAPUSTIJO DRUŽINSKO ŽIVLJENJE, če želijo biti resnični učenci. Luka 14,26:

Če kdo pride k Meni, in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec!

Ves svet, vse svetovne religije, pa so izsilili poroke, sicer je še več prešuštvovanja med zidovi cerkva in templjev. Kar je naravno, je 'posvetna religija', ni pa Evangelij, kaj šele ljubeče služenje Jezusu osebno.

Edina duhovno še učinkovita oblika puščavniškega življenja za današnji čas

Videti je takole:

1.) 'Zlomiti orodje', na katerega smo se naslanjali do sedaj (poklic, družina, 'prijatelji', posvetna družba …), in se popolnoma predati samo Bogu, Jezusu Kristusu.

2.) Živeti SAM, razen če je partner/ka že dolgo časa z nami in je pripravljen/a na takšno življenje. Skupaj živita 'kot brat in sestra' v Bogu - čisto. Drug primer je biti sam, potem pa se 'spariti', da bi 'skupaj iskala Boga'. To se šteje kot globok padec, ki ne bo prinesel dobrih rezultatov za Gospoda in dušo, ker tak primer zahteva veliko časa in prilagajanja eden na drugega, zato časa za Pot ostane premalo. Še posebej, ko pridejo še otroci. Takrat se Prva Jezusova zapoved ne more uresničiti, ker zahteva 100%. 

3.) Umakniti se v svoje skromno domovanje, stalno ali najeto, ter tam častiti in služiti Gospoda, prebirati svete knjige o ljubečem transcendentnem služenju Gospodu, moliti ter peti Gospodovo Ime vsak možni trenutek, sicer pa delati Zanj in misliti Nanj.

4.) Najti osebo, ki je Gospodov ljubeči služabnik (težko ga bo najti, a lahko se ga sreča tudi v duhu, če je naše srce že dovolj prečiščeno svetnih upanj), in ki prav tako živi v odpovedi svetu, ter od njega dobiti blagoslov za služenje Gospodu.

5.) Če iskreno vztrajamo v takšnem življenju, se nam kmalu razodene Gospod osebno, na tak ali drugačen način. Takrat spoznamo, kakšno je naše osebno delo Zanj, in začnemo ga opravljati.

Če se nam Gospod ne razodene v srcu, tudi po daljšem času takšnega življenja, je to znamenje, da ZAGOTOVO živimo v grehu, kajti naše srce je nekje razdvojeno, kar pomeni, da pestujemo še neke druge ljubezni, ki pa niso duhovna Ljubezen in so duhovni Ljubezni tuje in škodljive. Dokler tega plevela ne popukamo, se duhovna Ljubezen z Jezusom Kristusom ne more razviti do te mere, da bi prinesla plod. Plod je sladkost v naši duši, Mir, ter močno nenehno delo Zanj, v obliki posebne karizme, ki nam je dana.

To je vse. Veliko uvoda za kratek Božji recept, ki edini še deluje. Bolj ko smo zapuščeni in sami, boljše je. Kajti zemeljska družina ni naša resnična Družina. Resnična je Božja Družina Gospoda in svetnikov. Nujno je oditi v popolnoma tuje nam kraje, kraj. Če še ne zaupamo dovolj Gospodu glede preživetja, imamo lahko moralno sprejemljivo službo, ki nam prinese minimalne prihodke, ki so ravno dovoljšni za skromno življenje v Bogu, tako da nam ostaja DOVOLJ DNEVNEGA ČASA IN ENERGIJE za hojo za Kristusom, kar pomeni, za učenje kako živeti v Ljubezni z Njim.

Mislim, da je bil, po Božjem nepredvidljivem načrtu, glavni cilj našega bloga ta, da se obvesti in navdahne posameznike, ki bi po navdihu Duha, veselju in pogumu, stopili na takšno sveto Pot služenja Gospodu. Kajti le takšni bodo odpirali Vrata nebes v času, ki prihaja.

Obstajajo tudi druge poti, tej podobne, a so podobne SAMO NAVIDEZNO. Recimo živeti ob cerkvi ali templju, imeti družino, partnerstvo, spolne odnose, morda službo, in vsakodnevno obiskovati tempelj, cerkev. Vendar je ta pot še vedno materialistična religija. SAMSKOST V GOSPODU IN ŽIVLJENJU, morda v bližini Kristusovega predanega služabnika v Ljubezni, pa je način, ki lahko ZELO HITRO prinese Najvišji rezultat, če se res z vsem srcem, dušo, mislijo in močjo (Prva Jezusova zapoved) vržemo v to.

Podobne, a ne enake, so tudi redovniške zaprte molilne klavzure, a čas je dokazal, da tudi tam ego ne popusti in da se tudi v takšni askezi duši 'zatakne' in sploh ne napreduje k Bogu, ker je ujeta v medsebojne odnose med 'so-sveteži'. Težava je tudi lagodje, ki se rodi v takem življenju, kljub zahtevnemu urniku. Edino SAMSKOST ŽIVLJENJA, živeti kot 'ničla od človeka', v tujem svetu, nam načne naš ego do te mere, da se Pot lahko sploh začne. Samskost življenja pa prinaša tudi moč, ki je nujna na Poti, moč, ki je v današnjih skupnostih skorajda ne moremo več dobiti. O tem bo govoril drugi del Zaključka bloga.

Takšen način Poti je nujen, da oseba lahko nenehno ostaja najdrobnejši delec pred Gospodom, kajti ravno skozi najdrobnejše delce se Gospod razodeva najmočnejše, ker so Njegova 'gorčična semena'.

Naletel sem na tole, preberite si:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Pu%C5%A1%C4%8Davnik

Ne sme pa se vsakega puščavništva enačiti s puščavništvom v Ljubezni z Gospodom, in naj se ne pozabi na blagoslove od človeka, ki je Gospodov predani služabnik v Ljubezni! Da boste imeli idejo, kakšnega človeka iskati (to ni le kak duhovnik!):

- Tistega, ki živi tako, kot je opisano v zgornjih točkah,

- ki razume Prvo zapoved in jo tako živi (takih kristjanov je trenutno na vsem svetu morda le nekaj deset, vsi ostali skušajo, a zaman, udejanjiti Drugo zapoved o ljubezni do ljudi, kar pa ni mogoče brez Prve zapovedi - to smo na našem blogu neštetokrat dokazovali in argumentirali).

- Primer takšne osebe sta bili sveta Favstina Kowalska in Mala Terezija Deteta Jezusa. Iščite ju, najdite ju in služite jima z Ljubeznijo. 

Gospod kliče:

Zapusti vse, ter se predaj samo Meni!
Ne boj se, zaupaj Mi!

VSE, pomeni VSE, tudi religijo, ki je pretežno še vedno materialistična in je dober uvod v Pot, ni pa Pot, ni Evangelij in ni Ljubezen z Gospodom. Kdo je med vami, ki se bo odzval in Spoznal? Naj bo ta tekst v navdih in vodilo tudi tistim, ki šele prihajajo. Kajti samo ti bodo Živi v 'svoji' Besedi.

Aleluja, aleluja, Kristus je Gospod, aleluja!

33+10. Kateri so trije načini za dosego Popolnosti?

Sveti pater Pij

Najprej posebno obvestilo: kot mnogi že vedo, Jona na tem blogu pisanih stvari ni ustvaril sam. Dodaja pa, po svojem spoznanju, to, kar je dobil od Gospoda in tistega svetega, ki Ljubi Gospoda, a ga je krščanstvo ne vem zakaj spregledalo, zdaj pa Jona prevaja ta prastara Učenja, nekaj tisoč let starejša od Svetega Pisma, v kristjanov jezik. Ne vem, zakaj tega niso naredili krščanski umi, ki so celo poganske stvaritve predelali v hudo razumski krščanski nauk, kot recimo sv. Tomaž Akvinski. Ta kolaps, ta pogrešek v sprevidenju Učenj o Ljubezni z Gospodom se je zgodil prav zato, ker teološki verski um še vedno ni Božji um iz srca in duše, zato ne more res sprejeti in doumeti niti prve Božje zapovedi o Ljubezni do Boga z vsem kar si, kaj šele, da bi sprejel Učenje, ki srce spremeni v večni ogenj sladkosti z Jezusom Kristusom.

Obstaja trdna vera in prepričanje, da nihče ni popoln, le Bog Oče. Še celo Jezusa Kristusa nekateri tlačijo med ne povsem popolne, ker je bil človek in je za mnoge še danes človek. Če je Bog Jezus še danes človek, ker nam je učitelj, prijatelj, Gospod, otrok, ženin, brat ali oče, potem ne komuniciramo z Njim v transcendenci, in naša teologija postane neodrešujoča. Ker je sama sebi nasprotujoča, sama sebi v zobe skače, kar še otrok opazi, časti vredni teolog pa ne.

Ključne vrste odnosov z Bogom. Kateri je tvoj odnos?

Hotel sem pisati nekaj drugega, pa me neka Roka zelo sili pisati najprej to. OK.

Ko smo popolnoma poraženi od sveta (kar je edina viza za transcendenco), in nam Gospod postane vse, največ, ker smo odvrgli vso navlako ali pa nam je bila odvzeta, se nam začne Gospod zelo konkretno razodevati. Vsakemu drugače. Kako?

1. Včasih se nam razodene sam osebno, a tudi tukaj skozi eno od tisočih variant. Če bi te variante stisnili v nekaj razredov, bi bile videti takole. Razodene se nam:

a) ali skozi Njegov križev pot,

b) ali skozi Njegovo Besedo,

c) ali skozi Njegove čudeže,

d) ali skozi Njegove učence,

e) ali skozi Njegovo mladost,

f) ali skozi besede tistih, ki so Ga napovedovali,

g) itd …

2. Lahko pa se nam osebno razodene skozi Njegove predane služabnike v Ljubezni. Ko se 'zaljubimo' v enega od njih, ko nas navdahne, Gospoda spoznamo skozi to posebno karizmo.

Vsi smo Gospodu ljubeči služabniki, in če smo zreli, smo prostovoljni služabniki v Ljubezni, in On to prostovoljstvo ceni nad vsem drugim. Tako nam Gospod Jezus lahko postane:

o   sin, za katerega skrbimo kot za svojega otroka (primer Jezušček v jaslicah);

o   lahko nam je Gospod, in mi smo Njegov služabnik,

o   lahko nam je prijatelj,

o   lahko nam je kot oče (kot je bil morda svetemu Janezu),

o   lahko nam je učitelj (»Rabuni!«, je vzkliknila Magdalena, ko Ga je prepoznala),

o   lahko nam je brat,

o   najvišja oblika od vseh teh odnosov pa je, da je naš Ženin.

Seveda so vsi ti odnosi transcendentni, v katerih ni niti pikice več posvetne senzualnosti in zemeljskih želja. Vsi ti odnosi imajo en sam karakter: razveseljevati  Gospoda brez želja zase. In Gospod nam srca, duše, napolni z nebeškimi sladkostmi.

Redovnice so znane kot 'Jezusove neveste' a to je seveda samo neka zunanja prazna oblika, nek ideal, ki pa je uresničen šele takrat, ko duša postane čista duša mladenka in se zaljubi z Gospodom, kot je bila to sveta Favstina Kowalska in še kdo. Redovnice so same po sebi toliko Jezusove neveste, kot je vsak kristjan že Božji človek (niso torej), kajti obleka še ne naredi svetosti in znotraj obleke je lahko še vedno stara zemeljska oseba, redovništvo pa jim je le POKLIC (!!!). Zato smo kristjani pretežno demonska bitja, ki le na zunaj opravljamo neko vero. Ki nas pripelje le do betežnih vic.

Najvišji zakon transcendentnega služabništva

Obstaja neumakljivo in neizogibno pravilo duhovnega služenja Gospodu: služiš Mu lahko le skozi karizmo, ki te je nagovorila, kar pomeni, da si služabnik Gospodovega služabnika v nebesih. Če si takšen, služiš Gospodu v nebesih, četudi je tvoje telo še na zemlji. Kdor je v tem stanju duše, je že Popoln. K Popolnosti se vrnemo še kasneje.

Če nas je torej nagovoril Gospod skozi eno od naštetih okoliščin Njegovega delovanja, MORAMO NENEHNO RAZMIŠLJATI O TEM DELU NJEGOVEGA DELOVANJA. Kdor je takšen, je Popoln. POLEG TEGA nas mora srčno nagovoriti eden od Jezusovih osebnih spremljevalcev, očara nas njegova karizma, približati se mu moramo v duhu, in dobiti njegov blagoslov. Ter nenehno HVALEŽNO ves čas misliti na tega služabnika.

Šele s tem odnosom in blagoslovom postanemo avtentični, kajti Gospod se ne razodeva in ne blagoslavlja s prazno malho: ko to stori, nam poleg osebnega vodenja in pomoči nebeškega služabnika, doda tudi eno ali več od Svojih svetih mističnih moči. Ta moč je takšna, da ji skorajda ni para na zemlji. Vsak avtentičen služabnik Gospoda ima torej, poleg sladke Ljubezni v srcu, in Miru, tudi Moč. Ta moč služi le enemu namenu: širiti Jezusovo nebeško slavo in Odrešenje vsem dušam, izgubljenim v materialnih svetovih.

Kdor pa to moč zlorabi za povzdigovanje sebe ali za osebne koristi, postane najnižji med najnižjimi. Je kot tisti, ki je prodal svojo mater, zato izgubi vso moč in blagoslov, lotijo pa se ga povračilni zemeljski zakoni, ki so starozavezno neusmiljeni, in kot preganjana žival se mora boriti za preživetje vse do bednega konca.

Tako smo torej na kratko pojasnili bistveno drobtinico, ki je ključna za razumevanje Jezusovih besed:

Da bi bili vsi Eno.

Seveda Cerkev in teologija še dandanes pogosto razglabljata, da naj bi bila to Enost na tem svetu, kjer bo na koncu zmagala Ljubezen in prijateljstvo, kar pa je še večja zmota, herezija in utopija, kot če bi vaški pijanec mislil, da bo postal kralj. Kajti, kdor misli, da je uklonilni zapor Zemlja kraj, kjer bo Enost, je seveda heretik in neznalec, ki ne razume treh oblik Gospodovih energij, od katerih je materialna najnižja in je namenjena malemu užitku in velikemu trpljenju: da se na koncu vdamo in sprejmemo sladkost Gospodove bližine - v nebesih.

Sledimo? Zdaj pa nazaj k Popolnosti.

Kaj je Popolnost?

Mi smo duhovna bitja, ne telesa, in špica duhovnega življenja je, da je naše srce že zdaj v nebesih, tam pa vsi nenehno mislijo na Gospoda in Ga slavijo ter Mu z veseljem služijo, kajti to je svet Odrešenosti od vseh trpljenj za večno. Berite blog št. 28.

Mislim, da sem že pisal, kaj je Popolnost:

Kdor nenehno misli na Gospoda in deluje Zanj, brez vsakih želja zase, ker je zapustil materialni svet, četudi še živi v njem in mora skrbeti za svoje telo, je Popoln. Mnogi svetniki so bili in so Popolni, ker so nenehno mislili na Gospoda, z veliko Ljubeznijo v srcu. Četudi naše telo zaradi preživetja in programov, ki jih ima, od nas skorajda izsiljuje grehe, je oseba, ki nenehno misli na Gospoda in Mu služi z Ljubeznijo, Popolna.

Zatorej: če vam kdo govori, da Popolnosti ni, da so še svetniki grešni, in da je le Gospod Popoln, pa še On je poln naših grehov, smatrajte tako osebo, četudi je duhovnik, za najnižjo od najnižjih, ki vam ne more biti nikakršen duhovni vodnik. Od takih ljudi poslušajte samo Božjo Besedo, vse razlage pa PRESLIŠITE, sicer lahko končate tam, kjer bodo oni končali in kjer že so: v spodnjih vicah, kajti njih vera je od materialnih teologij. Religija in Evangelij, kaj šele predano služenje Gospodu, niso ena in ista stvar. Religija je šele uvod, Evangelij je Resnica, Služenje pa je Konec vseh koncev: je Življenje v nebesih ob Gospodu.

Trije načini za dosego duhovne Popolnosti

Kako torej priti do te nujne Popolnosti? Obstajajo trije načini:

1. Popolnost, katera se doseže s predanim služenjem Gospodu v skladu s pravili in predpisi.

2. Popolnost, ki se doseže z neprestanim spominjanjem na Gospoda, in se ji reče spontano ljubeče služenje.

3. Popolnost, ki se doseže po Milosti duhovnega vodnika (učitelja), ki je resnični predani služabnik Gospoda, služabnik z Ljubeznijo. Ta Popolnost je 'po Milosti višjih avtoritet', je rečeno. Ta Milost ni odvisna od kvalifikacij neke osebe, lahko pa ta človek, ko jo je deležen:

»Govori o Gospodovi slavi, četudi je nem,

lahko prečka gorovja, četudi je hrom,

in lahko vidi zvezde na nebu, četudi je slep.«

Aleluja! Aleluja! Lahko smo torej popoln 'butelj', a če se nas usmili Božji, ker sva si naklonjena, postanemo prvovrstni Gospodov znanilec. Ker nam Gospod doda vse, kar nam manjka, odvzame vse, kar je preveč in nas izostri v svojega glasnika. 

Kratek opis vsake od teh treh Popolnosti

PRVA POPOLNOST se doseže, po domače povedano, skozi življenje v Cerkvi in z njo, seveda pa moraš v Cerkvi imeti osebnega duhovnega vodnika, ki je Gospodov predani služabnik. Pravzaprav MORA VSAKDO V NEKEM ZAČETNEM OBDOBJU iti skozi to osnovno šolo verskega, pobožnega življenja. V tem 'semenišču' se človek nauči poslušnosti, reda, razvije svoj um, služi drugim ter se uči osnov Nauka. Lep primer takih ljudi so nekateri častitljivi Cerkveni očetje. Seveda lahko taka šola traja več stoletij življenja duše, če duša ne naleti na tistega revčka, ki je v Ljubezni z Gospodom, ga prepozna in mu prisluhne, da je lahko deležna blagoslova, ki postane seme predanega služenja Gospodu z Ljubeznijo.

Nujno je razumeti: samo verska disciplina in šola ni dovolj, je pa dobra priprava. In če se človek drži vseh teh omejitev, zapovedi, napotkov in molitev, lahko postopoma doseže nenehno misel na Gospoda ter postane Popoln.

Lahko bi sklepali, da je to predvsem Starozavezna pot Postave, a TUDI DANDANES mora vsak kandidat za Gospodovega služabnika v Ljubezni iti skozi vsaj delno versko vzgojo. Vsaj verouk mora obdelati, prostovoljno, samostojno moliti, se držati Božjih zapovedi, obiskovati svete maše, pomagati v Cerkvi in prejemati svete zakramente, ki so Kristus. To je prva od treh možnih Popolnosti.

DRUGA POPOLNOST je tista, ki je intimno živeča v srcu neke osebe. Ta človek je že šel skozi osnovno šolo Nauka in obnašanja, in je Kristusa sprejel za svojega Odrešenika. Srce takšne osebe je že dokaj očiščeno zemeljskih hotenj, zato se Jezus Gospod takšni osebi postopoma ali nenadoma v celoti razkrije, osebno Razodene. Takrat človek spozna Boga, z Njim pa komunicira skozi srce in dušo, ne več le skozi razum in dejanja, kot v prvem primeru. Takšna oseba začne živeti povsem oseben, specifičen odnos z Bogom. Vrste teh odnosov smo našteli zgoraj.

Takšna oseba Gospodu ne služi več na šolski način, ampak kot želi Jezus:

Zapusti vse, pridi k Meni in se Mi popolnoma predaj.

Takšna oseba na prvo mesto v sebi daje svojo karizmo, svojo osebno vrsto služenja Gospodu. Nekateri ob tem zapustijo vse: svet in sebe, ter kmalu odidejo Domov, saj so že Doma. Večini pa Jezus Gospod naloži kakšno nalogo služenja, dokler še živi na tem svetu. To služenje je seveda popolnoma prostovoljno: sami ga ponudimo Gospodu, On pa sprejme, ali pa predlaga kaj drugega. No, dokler pa živimo na tem svetu:

Moramo še vedno ISTOČASNO opravljati služenje v skladu s pravili in predpisi.

To je videti takole: navzven opravljamo običajna dela in dolžnosti vere, v srcu pa istočasno opravljamo svoje osebno ljubeče služenje Gospodu. Primer: duhovnik, ki je na tej stopnji Popolnosti, lahko opravlja mašno daritev, istočasno pa v nebesih Gospodu služi na enega od opisanih načinov: kot Njegov otrok; sin; starš; prijatelj; služabnik; brat; ali čista duša, kateri je Gospod Ženin.

V transcendentnem svetu seveda ni človeških odnosov, tam so vse najčistejše duše duše mladenke, ki so v poročnem odnosu z Gospodom. Materialna krščanska teologija ima problem s spolom: Gospod je moški, moški služabnik pa ne more biti Ženinova nevesta. Zato je Njegova nevesta lahko le redovnica. To je seveda vse skupaj boleče zmotno in povsem brezsmiselno, kajti v Gospodovem svetu so vsi Njegovi prostovoljni srečni služabniki; duše, ki so najčistejše, pa so Njegove neveste, žene. Žene niso po spolu, ker tam ni spola, ampak po spoznanju, da je Gospod Ogenj, mi pa Njegove iskre, zato je čista duša prostovoljno podrejena Najvišjemu, kar je bilo nekoč na zemlji znamenje psihično in duševno zdrave ženske.  

TRETJA POPOLNOST pa se doseže, ko po srečnem 'naključju', dobri Božji karmi ali posebnem Božjem načrtu z nami, srečamo osebo, ki je Gospodov bedni predani služabnik v Ljubečem srcu. Je srčni karizmatik, s katerim je Gospod in je Sveti Duh. Če se s to osebo ujamemo - lahko skozi fizični stik ali pa po duhu - in je kandidat za Milost v srcu pripravljen in sposoben sprejeti Gospodovo Milost, jo od te osebe tudi dobi. In med osebama nastane večna vez, ki jo Blagoslavlja Gospod.

Seveda pa se pogosto zgodi, da človek še ni zrel za zvestobo in večnost tega odnosa, zato takoj ali kmalu, ko mu duša zažari od dobljene Ljubezni, misli, da je jelena zagrabil za roge, in da je on sam tisti akter, ki sam z Bogom obči. Takrat pozabi na hvaležni in naklonjeni medsebojni odnos z Božjim služabnikom srca, zato Gospod slej kot prej odmakne svoj žarek od take osebe in ona pade, nazaj v divjo bitko za preživetje, ki se bojuje na zemlji. O tem v Evangeliju govorijo tako Jezus, kot sv. Pavel in Peter.

Zaključek

Ta blog je namenjen detajlnemu študiju, in kdor sprejme ta Učenja, njegov um, preko srca, postane duhoven, transcendenten. Odtlej Nauk razume pravilno, to je brez kontradiktornosti, in tudi njegovo življenje postane tako. Začne spontano služiti Gospodu skozi karizmo enega od Gospodovih predanih služabnikov v nebesih. Na tak način nenehno Misli na Gospoda, zato z dušo že živi v nebesih. Temu se reče doseči Popolnost. Gospod je Popoln, tisti, ki Mu služi z dušo v nebesih, z Ljubeznijo, pa je prav tako Popoln, ker postane Gospodov večni osebni spremljevalec.

Cerkev uči, da so osebna Spoznanja Gospoda stvar zasebnosti, in niso odločilna za vero in Nauk in religijo, ker da je Evangelij zadnja Beseda vseh besed in edino merilo. A čas kaže, da je to le delno točno, kajti:

Kadar je osebno Spoznanje avtentično, se z Evangelijem vedno medsebojno potrjujeta: Spoznanje potrdi in oplemeniti Evangelij, in Evangelij oplemeniti Spoznanje. Ker je to Spoznanje po svoji naravi transcendentno, je enako Spoznanjem prvih apostolov in spremljevalcev Jezusa, ko je bil na zemlji, kot tudi svetih apostolskih naslednikov in očakov.

Ker Cerkev tega ne priznava tako, je nemarna do lastnih svetnikov, posledično Slovenci nimamo NITI ENEGA SVOJEGA SVETNIKA. Ta zadržek do svetih pa smo videli po vsej Sloveniji tudi pri zadnji Beli nedelji Božjega Usmiljenja: vsi so omenjali svetega Janeza Pavla II., nikjer pa ni bila omenjena sveta Favstina Kowalska. Kajti papež naj bi več storil za Cerkev kot ona, ki je imela le 'osebna spoznanja' z Gospodom. Seveda je resnica OBRATNA: ona je bila iniciator, po Gospodovem navodilu, in ker jo je škof Karol Wojtyła ter poznejši papež, SLEDIL, je tudi on postal sveti. Tega naša Cerkev žal ne razume. A počasi bo že. 

Dokler kristjan ne doume vseh teh transcendentnih odnosov, ne bo nikoli postal član ekipe, za katero je Jezus dejal:

Da bi bili vsi Eno, kakor sva Midva, Oče, Eno!

Naj sprejme, kdor zmore in komur je dano. Aleluja!!

PS: Oznaka 'Popolnost' velja za Popolne duše, ki jih srečamo tako ali v duhu, NIKOLI PA NE VELJA ZA NAS OSEBNO!!! Kdor sebe smatra za Popolnega, je idiot, kajti Popolni nenehno mislijo le na Gospoda in Njegove svete, ne pa nase. Kdor sebe ocenjuje s kakšno drugo oceno, razen da je ena pohojena drobtina, je zgrešil VSE, kajti gorčično seme je majhno in Božje Kraljestvo se na Zemlji razodeva le skozenj!!! V tem je največja skrivnost od vseh skrivnosti nebes. 

Jezus se razodene sestri Favstini, a ne le za njeno dobro, ampak za dobro Cerkve in vsega sveta. Cerkev to le stežka sprejme, po srčnosti in boju nekaterih navdahnjenih. 

33+9. BRAT Yun

sliki: splet

En kratek vmesni blog, v utrditev Jonovih zapisov tukaj: Gospod se razodeva padenim, zavrženim in preganjanim. Ko sem prebral tekst v spodnjem linku in pogledal prvega od štirih filmčkov, sem se nekajkrat zjokal od Milosti, in bil 'ponovno krščen' v Kristusu Gospodu. Zakaj? Ker sem z vsem srcem brata Yuna poslušal v 'najini' resnici. Vzemite si čas zanj, da pa ne bi bili spet kot običajno površni, se je treba potruditi poslušati s srcem, v Svetem Duhu. Potem boste slišali ključne stavke, ki vas zabrišejo v prah pred Gospodova stopala in duša se v solzah napolni z ŽIVLJENJEM:

"Bog nas je naučil: vera ne obstaja, obstaja samo Jezusova Ljubezen."

"V zaporu smo poznali samo Jezusa Kristusa in Njegov križ."

"Samo na Jezusa smo mislili, v srcu."

"Spoznali smo, da lahko Jezusa molimo in slavimo povsod."

Kdorkoli je resnično Srečal Gospoda, je dobil Nalogo (sklenjena je Zaveza) in kot sveta Favstina Kowalska spozna, da Jezusa lahko Ljubimo, kjerkoli smo. Le greha se ne sme delati, kajti kdor ves dan misli na Jezusa, nima časa misliti na packarije. Če seveda misli Z VSEM SRCEM, CELOSRČNO. 

Gospod bo, kot vedno, Cerkev obnovil s tistimi 'od zunaj': 

zaporniki, uličnimi krstitelji, bivšimi prešuštniki ter morda kakšnim blogerjem :).  

Seveda pa ni enako, če si prisiljen živeti s padlimi in misliš na Gospoda, ali pa če se prostovoljno prijateljsko družiš s pol-vernimi in nevernimi, ki so v srcih skrajno ohlapni do Gospoda!! V prvem primeru boš spoznal Živega Jezusa Kristusa, v drugem pa končal v kraju, ki se imenuje 'Dolnje vice pri žarečem pokrovu'. Zato le pazljivo, kajti brez duha razločevanja Gospod postane le človek, vera postane farsa, kristjan pa postane zavisten in oblegan od hudih duhov. Groza, koliko je tega!!!

Aleluja, Jezus aleluja! Kristus usmili se nas, Gospod usmili se nas!

Povezava TUKAJ.

Krščanski pastor aretiran, ker je pel 'Jezus vas Ljubi'.

Enako je bilo dolga desetletja tudi pri nas.

Dodatek, nujen ogled: 

Brat Yun v Novem mestu: 

33+8. Tri možnosti za sprejem Gospodove Milosti

             »Tudi če se dotaknem le Njegove obleke, bom rešena.«              

slike: splet

Jedrno bistvo Gospodove totalne teologije

Sprejeti je treba dejstvo, da spada religija (skupaj z ekonomskim razvojem, zadovoljevanjem čutov in željo po osvoboditi od vezanosti) v MATERIALNO sfero življenja. Cilj vernikov je namreč vero v glavnem uporabiti v izogib materialnim tegobam in trpljenju. Če to ne deluje kot si zamislimo, zapustimo religijo in gremo v filozofijo + materialno življenje (nakupe). Takih vernikov, klerikov, teologov in filozofov je večina na tem svetu. Le eden od milijona ali milijonov, pa je CELOSRČEN do Gospoda. Tudi vsakdo drug bi lahko bil, a ne želi, ker mu je vezanost na materialni svet sladkejša – dokler v veliki meri ne doživi še druge plati posvetnosti: veliko trpljenje. To je tudi edini končni smisel našega življenja na zemlji:

S pomočjo kaznovalnih naravnih zakonov na koncu koncev priti v popolnoma obupan in nemogoč položaj, kjer je le še en izhod: poklicati Gospoda iz vsega srca. VSEGA srca. In potem Gospod pride (ker smo Ga šele zdaj pripravljeni sprejeti), in nas Odreši. Takrat je konec z našimi željami po peklenski 'svobodi' v materialnem stvarstvu in končno se vrnemo Domov. 

Za tako dušo je uklonilni zapor za nespametne (planet Zemlja) dobro opravil svojo nalogo. Bolj zvijačni in brihtni pa se zakonom narave in karme izogibajo dlje časa, npr. 1000 ali 1000.000 let ali do konca sveta. Ti so poznani kot Kajnov rod, katerega stranska lastnost je tudi ta, da delajo velike tegobe abelom – dušam, ki iščejo in služijo Gospoda.

To je najkrajša razlaga totalne, Božje teologije sveta in Odrešenja. Moramo jo ponavljati, sicer popolnoma zgrešimo poanto Evangelija in Jezusa v njem ne razumemo niti 5%, četudi morda mislimo, da obvladamo celotno kozmologijo krščanstva. A Gospod Jezus Kristus se takšnim dušam pač ne razodeva. Zato se take duše čez čas lotijo filozofije in kvantne fizike, ozdravljevanja in psihotike, ter si okrepijo svoj znanstveni ego z nekaj diplomami fakultet. Cerkev jim smrdi in izgovoriti Jezusovo ime jim je mrzko. Proti njim so sveta Magdalena, pa Peter, Leopold, Vianej, Favstina, Bernardka, Tereza in drugi nešolani veliki Božji služabniki, eni tumpasti rožleti. In to je 'duhovnim' intelektualcem edina uteha, v času, ki jim še ostaja do najnižjih vic. Ki jih dosežejo navkljub praznim idejam o 'enosti'. Pravzaprav so tam že zdaj, ujeti v posvetne igrice zavračanja, napuha in ugleda. 

Katerim pa uspeva?

Povedal sem že, nekajkrat: uspeva padležem, kriminalcem, prostitutkam, morilcem, bedakom, skeptikom, cinikom in sarkastikom … Če ste kristjan, pa se vam Gospod nikakor osebno ne razodene ter vas Spremeni, potem zagotovo ne spadate v to elito izbrancev. Kaj čmo, ni vsakdo za vse. No, lahko ste tudi poraženci, povoženci, iztrebljenci, izbrisanci, izgubljenci – karkoli je od tega, elitnega razreda, ima velike možnosti za Božji uspeh. Ubog pa je tisti, ki je 'moralni' polnoritni kristjan, napahljan še z napuhom krščanskosti, morebitne svetičnosti, vsekakor pa samemu sebi skrite nespameti, ki vedno in v vsem meri le po zemeljsko – in na tak način meri tudi Jezusove besede in življenje ter delo svetnikov. Takšnim pa najmanj globoke vice ne uidejo, četudi jim moderna teologija obljublja nebesa za prazen nič. Kravata pri maši ni dovolj. Zdaj pa k bistvu.

Je Jezusovo delovanje kristjanu sploh jasno?

Evangeliji nam pripovedujejo razne zgodbe Jezusovega delovanja. Vsi jih bolj ali manj poznamo. Iz njih lahko izluščimo tri osnovne okoliščine, v katerih se je Jezus usmilil določenega človeka in ga ozdravil. Z ozdravljenjem pa se mu je tudi dokončno razodel, in kdor bi odtlej z dušo hodil za Njim in Ga slavil ter služil, bi bil Odrešen v nekaj dneh, tednih … IN TAKO JE ŠE DANDANES. IN TAKO JE ŠE DANDANES.

Spodaj opisani primeri nam govorijo, kdaj se Bog odzove TAKOJ in deluje z vso močjo in Milostjo. Poglejmo si te primere, na koncu pa bomo podali ključ, ki smo ga podali že na začetku.

Prvi  primer: Oseba v obupu, a tudi v zaupanju, sama prosi zase

Klikni: 

http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+10%2C46-52&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

Kot vidimo, je slepi berač z vsem srcem, dušo, razmišljanjem in močjo Jezusu zavpil prošnjo. S tem je izpolnil pogoje Prve zapovedi po Mojzesu in Jezusu:

Ljubi svojega Gospoda z vsem srcem, dušo,

razmišljanjem, močjo in telesom.

Razlaga: kadar je vera totalna, združena v eno točko, kot je bil klic slepega berača, takrat vera postane Ljubezen, četudi le za nekaj hipov. In poglejte, poglejte: Gospod je TAKOJ tukaj in TAKOJ čudežno deluje v tem, kar Ga prosimo. Seveda ozdravitev slepega pomeni še kaj drugega kot le oči: ozdravil ga je duhovne slepote in mu dal duhovni vid. Ta duhovni vid prepozna Jezusa kot Gospoda, Boga. Kako pa je z našim duhovnim vidom? KDOR JEZUSA NE PREPOZNAVA ZA GOSPODA, JE DUHOVNO NEZAVESTEN, četudi je navzven velik 'vernik' ali bivši klerik ali redovnica. Takšne osebe Milost še ni obšla. Kdo ji je kriv?

Zakaj torej tako mnogo kristjanov nikoli ne sreča Jezusa v enako osebni in pretresljivi meri? KER NISO SPOSOBNI KLICATI Z VSEM SRCEM. TO PA JE ZATO, KER SO V SRCU ŠE DRUGE SKRITE 'LJUBEZNI'. Od njihove vere so na koncu samo prazne besede in moreče vice.

Drugi primer: Nekdo drug prosi, s srcem, za nekoga

Klikni:

http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+2%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

Pa še tole:

http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+8%2C5-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

V prvi zgodbi so imeli bližnji od hromega tako veliko sočutje do bolnika, ter tako veliko zaupanje v Jezusa, da so kar skozi streho dol spustili bolnika. Ko je Jezus začutil to njihovo totalnost v srcih, je bila Prva zapoved vseh zapovedi izpolnjena in Bog je deloval takoj in silovito. Aleluja!!! V prah pred te bolničarje!!

Druga zgodba je podobna: rimljanski oficir (!!!) ima tolikšno željo pomagati služabniku, ter zaupanje v Gospoda, da je služabnik ozdravljen v hipu. Kot vidimo, ko vera postane totalna, celostna, z vsem, kar smo, postane Ljubezen. In takrat Gospod za nas stori marsikaj, kar nam je v Odrešenje.

Tretji primer: Gospod deluje, kadar On želi

Preberite si:

http://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&pos=1&qall=1&idq=14&idp0=14&m=Jn%209&hl=Jn%209%2C3

Podobno se zgodi tukaj:

http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C+21-28&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

Kot pojasni sveti Pavel, Bog nekaterim pusti, da padejo, da jih lahko potem Odreši. Če ne bi padli, ne bi prišli v stanje, da so lahko Odrešeni. Prav tako pa je kdo v nekem nesrečnem stanju zato, da ga lahko Gospod reši, in s tem obudi vero v drugih.

                                                                

Srce vseh treh primerov

Skupna točka vseh treh primerov je seveda enaka: Gospod te stvari opravlja zato, da Ga ljudje prepoznajo in Ga sledijo tudi z ljubečo dušo, ne le telesom. Temu je bil namenjen tudi križev pot in smrt na križu, potem pa vstajenje in vnebohod, ter apostolska dela. A to se ni nehalo takrat, to traja in se dogaja še danes. Ni Bog nekje daleč, ampak JE med nami. Je podoben radijski frekvenci: povsod je, Božji radio pa zasliši tisti, ki se nastavi na Njegovo frekvenco. Kako? O tem piše ves naš blog: izpolni Prvo Božjo zapoved. Kako?

Zapusti vse in hodi za Kristusom. S CELIM srcem. Prvi korak pa je najti nekoga, ki Ljubezen ima, in si zaslužiti, da nam daruje seme Ljubezni do Jezusa. Tega dobi vsakdo, kdor živi skromno in pobožno življenje, v veliki želji, da sreča Gospoda.

Pozoren bralec bo zdaj ogorčeno zahteval pojasnilo: kje pa so tisti 'elitniki', našteti zgoraj?? So oni skromni in pobožni ljudje? Prav gotovo, pa četudi le za nekaj sekund: kdor je poražen od sveta in svojih domislic, postane skromen in kdor je povsem stisnjen, postane v Gospoda upajoč – kaj drugega pa nam preostane?

Kdor je padel do te mere, da mu tudi v srcu ne ostaja več nobena praračunljivost, ampak samo še kriči h Gospodu v ponižnosti poraza, je kmalu Gospodov srečni odrešenec. Pot Domov je pravzaprav zelo preprosta.

Rimljanom 10,13: 

In res: Kdorkoli bo klical Gospodovo Ime, bo rešen.

Koliko je celosrčnosti?

Večina ljudi je le 50% srčna. To se da na duhovnem nivoju celo videti ali meriti. Najognjevitejši so 80% srčni. Takšni so svetovni šampioni, uspešneži. Potem pa si omislijo lepotičke in milijonske vile, jahte – in je konec z njimi. Odtlej zapravljajo čas in denar, da bi nazaj pridobili svojo prejšnjo 'iskro'. To beremo vsak dan, celo med našimi športniki ali pa med svetovnimi zvezdami. A ne bo šlo, ker niso več CELOSRČNI. Zdaj pa poglejmo našega judo trenerja Marjana Fabjana: od sebe in judistov zahteva totalno vsesrčnost, zato so njegovi varovanci VEDNO med najboljšimi na svetu. Punca še fanta ne more imeti, kaj šele 'pametni' telefon! Če si ju omisli, ji mojster Fabi 'nalije čistega vina'. Ostane ji samo še rekreacija. Pri Gospodu je ENAKO:

Kdor Ga kliče s takim srcem, da v njem ni ničesar več, kot le čisti klic, je Gospodov najljubljenejši. To je pot velikih grešnikov in svetnikov. Biti le član religije pa ni pot svetnikov, ampak stranpot sveta, svet pa je od živali: spati, jesti, razmnoževati in tepsti se za ugled in preživetje. Potem pa še malo Gospoda zraven tlačimo, rezultat pa je takšen, kot je: nadaljevanje blodenj in trpljenja. Zavist nas iz tega stanja ne more rešiti, versko pametovanje ali pozerstvo tudi ne, ampak le odmetavanje vsega in klicanje Gospoda. Kajti, v 1 Kor 2,9 je pisano:

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo

in kar v človekovo srce ni prišlo,

kar je Bog pripravil tistim, ki Ga Ljubijo.

Če kaj drži absolutno, drži to. Veliko se sicer govori o Božjem zastonjskem Usmiljenju, a v resnici stvar ni povsem zastonj:

Vsaj jokati moraš z VSEM srcem. 

Naslednja tema bo: kateri so trije načini za dosego Popolnosti? Za današnjo temo sem vas prosil duhovnike povpraševati, za naslednjo pa povprašajte teološke profesorje in predavatelje. Le kaj porečejo? Sumim, da enako, kot gospodje župniki: da popolnosti ni, ker so bili celo svetniki grešniki, saj je popoln le Bog. Pa ni čisto tako.