Zaključek bloga, 1/3:
'Sodobna' oblika prikrite svete rekluze
Slovenski puščavnik,
l.1932. Opis slike na spodnjem linku.
Počasi začenjam pisati
zaključek našega bloga, ki sem ga pisal z velikim veseljem in navdihom, Gospod
pa je to videl in vrača z žarom v srce. V naslednje tri zapise bom skušal
'stisniti' večino tega, kar bi lahko napisali v naslednjih 3x33 blogih, pa še
bi bilo premalo. Zato bo končni izdelek morda dragocen kažipot tistim, ki jih
je ta blog nagovarjal, iskal in želel opogumiti V TOČNO DOLOČENO SMER, kajti
predvsem takšne duše so lahko najsvetlejši svetilniki v temi sveta. Katera je
ta smer, bo pojasnjeno na koncu današnjega zapisa.
Pisal bom, dokler ne
bo duši in Bogu zadoščeno. In ko Jone
utihnejo, Gospod začne s svojim delovanjem.
Srce vsake resnične religije je puščavništvo
Ko je umik od sveta, sredi sveta, resničen, iz srca, je Gospod zelo prisoten v tisti votlini, sobi
ali celici, kjer takšna oseba živi. Vse
ostale oblike vernega življenja so le priveski svetemu umiku iz sveta. Gradnja
cerkva in samostanov; sveta obredja; svete obleke, pokrivala in obuvala;
teološke fakultete; verska filozofija; 'begance' in cerkvene poroke; verske
komisije, katekizmi; vatikanske zakladnice; karitas in misijonarstvo, itd., vse
to so le priveski 'puščavništvu', svetemu umiku od sveta. Ti priveski sicer
sami za sebe mislijo, da so samoživi, a to je še ena od mnogih verskih zablod. Možgani
na primer mislijo, da so glavni, roke mislijo, da so glavne, pljuča mislijo, da
so glavna, spolni organi mislijo, da so glavni in noge mislijo, da so glavne,
pa hrbet tudi tako misli, a glavni organ telesa - tisti, ki hrani vse te
samovšečneže je - želodec! Želodec hrani vse ostale, brez njega ni nobene moči
in zato tudi življenja ne. To je stara indijska modrost, ki jo lahko primerjamo
s svetim umikom od sveta, puščavništvom: ko je puščavništvo šibko, je vsa
Cerkev šibka in postane en sam teater nečesa, kar ni resnična vera in ni
Evangelij in nima kaj dosti veze z Živim Gospodom, ki je Jezus Kristus Odrešenik.
Problemi puščavništva; najpogostejša oblika verskega demonstva
A tudi puščavništvo
vsebuje mnoge pasti, kajti s seboj nesemo samega sebe, ta pa je lahko še vedno
isti, stari. Prvi problem puščavništva je navidezno puščavništvo oziroma lažno,
kvazi-puščavništvo. Zgleda takole: model se zameniši, pobrije ali postane
poraščen, obleče predpisano haljo, poljubi križ - in je puščavnik, menih. A to
je larifari, v današnji dobi laži in hinavstva, zato nikar verjeti vsakomur, ki
se tako napravi: še celo otroka lahko za maškare oblečemo v svetega puščavnika,
pijanci pa se šemijo v svetega Martina.
Problem lažnega dela
klera je pogosto v tem, da sploh ne ve, da je lažen: iskreno mislijo, da je
njihov performans avtentična duhovna pot. Tako zelo jih Temni zavede. A kdor
vidi duše, vidi tudi, da so takšne duše temne, enake tistim kje na ulici, ali
pa še grše. Pravzaprav na ulici srečaš prav toliko svetlih duš, kot v kaki
cerkvi ali samostanu: malo.
Glavna laž vere je v tem: človek se
približa nekemu redu oziroma duhovni osebi, učitelju ali Božjemu človeku, se
naredi učenca, V RESNICI PA SKORAJDA NIČESAR OD NAPOTKOV NE SLIŠI, AMPAK JE NJEGOV
PROGRAM TAKŠEN, DA BI SE SAM OKORISTIL IN PRED LJUDMI POSTAL SPOZNAN KOT POSEBNA SORTA ČLOVEKA, BOŽJEŽ.
Tega se ti reveži sploh ne zavedajo, inteligentnejši med
njimi pa se, ker v veri iščejo svojo socialno, ekonomsko, prosvetno,
filozofsko, preživetveno ali časti polno računico.
Takšni ljudje so verne demonske osebe. Po čem prepoznamo
demona? Tisti, ki lahko demone vidijo v duhu, lažje razumejo pritiske in napade,
ki so jih deležni, dokler so še 'zeleni' na Božji Poti. Potem te iste demone
lahko prepoznajo tudi v ljudeh, ki jih srečujejo. Bistvena lastnost demona je,
da ima tunnel vision, fokus samo na
eno stvar. Seveda je zelo, zelo prevrtljiv v svojih preoblekah in skrivaštvu, na
koncu koncev pa je enak pijancu, ki je demonski: nenehno misli samo na svoj
bedni cilj. Tako ljudje, ki imajo demona spolnosti, mislijo le na to, karkoli
drugega počnejo, seveda pa je teh vrst mnogo, vsaka perverzija je svoja sorta
demona. Drugi so mahnjeni na denar, tretji na slavo, moč, ugled; specialna
vrsta demonov pa so verski, cerkveni demoni.
Ti se naselijo naravnost v cerkve in verske skupnosti, da
potem ribarijo tam. A tudi tam imajo le 'tunelski pogled', sicer prikrit, a jih
izkušeno oko zelo hitro prepozna, ne prepoznajo pa jih morda župniki, še
posebej, če tudi njih lovi kaj takega. Lep primer verskega demona je bil Juda
Iškarjot: karkoli je Jezus Gospod povedal in naredil, se ga ni dotaknilo, ker
je imel svoj tunnel vision: okoristiti
se, SEBE. Zato je bil tudi 'zakladnik' Jezusove ekipe učencev, že to je bil
prvi znak.
Bistvena lastnost verskih demonov je, da NAVZVEN sprejmejo zapovedi vere,
Evangelija in duhovnega voditelja, v ozadju pa še naprej skrivno 'mesarijo' v svojo
korist. Lepe se delajo navzven, lepo se obnašajo, namaziljeni so,
zakravatani, dišeči, lepo pojejo in skrajno verske besede govorijo, njihov hone pa je od samega kosmatina. Tatemae je izvrsten, vrhunska maska, hone (srce) pa gnil. Ko takšen človek postane
cerkveni voditelj, se bo število spreobrnjencev zmanjšalo
na minimum, mnogi pa bodo odšli v konkurenčene Cerkve, se zafilozofirali ali pa
zamahnili z roko nad vsem skupaj. Še živali začutijo, da takšna duša ni
resnično široka, ampak gleda le v eno točko, kot skozi cev ali tunel: sebe.
Ta bolezen je prisotna tudi v puščavništvu, ki je sicer
srce in hrbtenica vere, religije in Poti Domov. Že smo omenjali svetega
Frančiška Asiškega, ki je na koncu pobegnil stran od svojih sobratov, ki so ga
sledili le navidezno, in jim je objavil: »Od
sedaj sem za vas mrtev.« (KLIKNI) Potem je šel na sveto goro Laverno in
jokal na ves glas:
»Ljubezen ni ljubljena, Ljubezen ni ljubljena!«
Naši sveti puščavski
očetje in svete žene-rekluze
Krščansko puščavništvo, srce hoje za Kristusom, se je
'uradno' začelo s svetim Pavlom Puščavnikom, četudi so bili tudi dvomljivci, da je Pavel le
plod domišljije svetega Hieronima. Hieronim je svoje sveto Cerkveno pisateljstvo
začel ravno s kratkimi zgodbami o svetem Pavlu in svetem Hilarionu, ter o
menihu Malku. Ker je bil tudi Hieronim nekaj časa puščavnik, in je srečal
Malka, nikakor ni za dvomiti tudi o njegovi predstavitvi svetega Pavla, ne pa
svetega Antona, za začetnika puščavništva. Nekateri trdijo, da je bil sveti
Anton prvi puščavnik, a je bil le prvi ustanovitelj puščavskih skupnosti, prvih
'puščavskih samostanov' torej. Seveda so tudi tisti, ki trdijo, da je bil prvi
puščavnik sveti Elija, ali pa sveti Janez Krstnik, a jasno je, da so bili prvi
puščavniki že dolgo pred krščanstvom in judovstvom, recimo v hinduizmu.
Kakorkoli, Hieronim opisuje svetega Antona samo v tem
kontekstu, da je, ko je bil že zelo star, slišal, da živi še en puščavnik, ki
je bližji Bogu od njega. V hipu se je odločil obiskati ga, in po čudnih potih
sta se našla, oba v globoki starosti, se prepoznala in objela, potem pa je 113-letni
Pavel umrl, Antonu pa je zapustil svoje puščavniško ogrinjalo. Kasneje, skozi
stoletja, je nastal pravi 'Pavlov kult', rodila se je celo katoliška redovna skupnost,
imenovana pavlinci (13. stol.).
Hieronimovi kratki zapisi o svetem Pavlu in
svetem Hilarionu so bili željno brani skozi stoletja in tisočletja, in so
rodili brezmejno število tistih, ki so ju želeli slediti v njuni svetosti. Če sveti
Hieronim teh zgodb ne bi zapisal, bi bila zgodovina krščanstva povsem drugačna:
manjkala bi mu srce in hrbtenica.
Zanima me, če so bili ti
kratki zapisi kdaj prevedeni v slovenščino, zakaj jih ni za dobiti, zakaj ni
nič mar našim katoliškim založbam zanje, in zakaj jih mora človek iskati na
hrvaškem, v založbi Krščanska sadašnjost,
pod naslovom Jeronimove hagiografije??
TUKAJ si prosim preberite za današnjega vernika (oblečeno žabo) pretresljive zapise o
'zazidanih' ženskah. Npr. TALE primer. Zazidanost seveda ni bila le krščanska pot do hitre svetosti, ampak so
jo uporabljali tudi drugi, recimo budisti. Različic te zazidanosti je več, zelo
mi je všeč tista, ko oseba obišče duhovnega učitelja, Božjega človeka, in po
nekem času osnovnega uka po pravilih in navodilih vere, ga učitelj pošlje (če
je kandidat tega vreden) v povsem odročno gorsko votlino, živet v popolni
samoti. Morda mu enkrat mesečno kak menih prinese nekaj hrane, in to je vse.
Najhuje je skozi 6 ali 8 mesecev zime, ko je človek popolnoma zameten s snegom in
ni nobene možnosti, da pride kdo do njega. Na tak način so se kalili svetniki,
puščavski očetje, ki so postali duhovni in moralni zgled vsem nam, ki si želimo
Doma.
Rekluza je fonetsko grda beseda za žensko, ki je zazidana
v celico in služi samo še Gospodu. Prihaja iz angleške besede reclusion, samotarstvo ali puščavništvo,
ki je sestra besede seclusion,
izoliranost. Kdor se torej izolira s tem, da se zazida, postane rekluza.
Past rekluze/puščavništva
Tudi zazidanost v celico vsebuje peklensko past lastnega
ega: mnogi so storili tako, da bi, celo po smrti, postali svetniki pri ljudeh.
Budizem pozna celo samo-mumificiranje v taki celici, zaradi česar človek tudi
po smrti ostane nestrohnjen, da ga lahko kažejo naokoli. Četudi je stvar videti
zelo svetniško, ker je žrtvovano precej, pa je včasih prekleto demonska.
Kot ste si lahko prebrali, je tudi zazidana rekluza lahko
objekt človeške pozornosti, in sprejema ljudi skozi okence - zakaj pa je potem
zazidana? Tudi sveti Hilarion je ušel od svojega učitelja svetega Antona puščavnika,
ki pa so ga v puščavi nenehno obiskovali ljudje, da bi jih ozdravil raznih
bolezni in demonov. Zanj je bilo nerazumljivo v puščavi prenašati množice
ljudi. Zato je, po nekem času življenja
s svetnikom, Antonom, odšel, kot mladenič, v drugo puščavo. Bil je brez
vsega in krhkega zdravja. A se je tudi njemu dogajalo: ker je skozi takšno
življenje v molitvi in strahovitih postih dobil določene Božje moči, so ga
ljudje začeli iskati zaradi posvetnih olajšanj. Ni jim zmogel odreči, delal je
čudeže, ob tem pa pred ljudmi bežal iz kraja v kraj, iz puščave v puščavo. Prihajali
so ljudje iz Palestine, Egipta, Sirije in še dlje od tam. Živel je v puščavi v
bližini Gaze, ki je zdaj žalostno palestinsko taborišče pod izraelsko okupacijo.
Hilarion si je še vedno dopisoval s svetim Antonom, ki je bil Hilarionove
askeze zelo vesel. Posledično so po vsej Palestini zrastli samostani, kot gobe
po dežju, Hilarion pa je te samostane obiskoval. A množic ljudi ni maral, zato
je vsakodnevno jokal pred Bogom, v neverjetni žalosti, in se spominjal
prejšnjega mladostnega puščavništva. To nas spomni na svetega Janeza Marija
Vianeja, ki je bil prav tako 'mučenik spovednice' pod prisilo škofa, ki je
oznanil, da je Vianejeva želja po samoti hudega duha obleganje. Ubogec škof
namreč pojma ni imel o Božjih potih in potrebah duš, ki že na vrata Doma trkajo
in se Gospodovega ogrinjala dotikajo.
In tako je sveti ubogi Hilarion bežal pred folkom, ki je
želel čudeže, ne pa kaj dosti Boga. Ko je zapustil Palestino, so ga tam obsodili
na smrt in porušili njegov samostan. Begal je sem in tja, a so ga povsod kmalu
prepoznali, ker jim je bil prisiljen kak čudež narediti. Prišel je celo na
Sicilijo, a mu ni kaj dosti pomagalo, ker je prav tedaj nekega stražarja v
baziliki svetega Petra v Rimu mučil hudi duh, da je zakričal: »Pred nekaj dnevi
je na Sicilijo prišel Kristusov služabnik Hilarion! Misli, da je tam dobro
skrit, a šel bom, in ga izdal!« Ta človek je, pod vplivom hudega duha, takoj
odšel na ladjo, se vrgel pred Hilariona, in bil rešen obsedenosti. Pa je bilo
spet konec puščavništva: Hilarion je zbežal v Dalmacijo, v rimljansko mesto
Epidaur (Cavtat ali Dubrovnik). Ko je moral še tam storiti čudež, da je rešil
ljudi, je ušel na Ciper. Menda je od tam želel v Egipt, a je prej umrl. In še
njegove ostanke so ljudje iskali in raznesli.
Kaj smo se do sedaj naučili? Obstajajo lažni verniki, ki bi radi delali
čudeže, da bi prišli do pozornosti občinstva, ter resnični svetniki, ki bežijo
pred to pozornostjo, ker jim je kot pekoči bič Božji.
Tudi pisec teh zgodb in kasnejši prevajalec Svetega pisma,
sveti Hieronim, je spoznal puščavniško življenje in nekaj let preživel v
askezi. Puščavniško življenje se deli na dva osnovna razreda: anahoretsko puščavništvo, to je
življenje v odmiku votline, hiše, sobe ali celice, ter cenobitsko, to je samostansko življenje s sobrati ali sosestrami. Hieronim
je ušel menda zaradi razprtij med puščavskimi samostanskimi brati, se vrnil v Rim, tam bil
papežev tajnik, po papeževi smrti (papež je bil njegov zaščitnik) pa je moral
zaradi hudega sovraštva dela klera uiti v Betlehem, kjer je ostal vse do svoje
smrti.
Pri tem se mu je pridružila sveta Pavla Rimska (KLIKNI), bogata vdova, ki se je popolnoma predala
Bogu in z denarjem v Betlehemu ustanovila dva samostana ter zavetišče, in jih tudi vzdrževala. Ta ženska je bila Hieronimova duhovna učenka in pomočnica, s katero
je imel ČIST ODNOS v Bogu, in ko je relativno zgodaj umrla, je Hieronim svojo
bolečino zapisal takole: »Onemel sem od rane, ki me je doletela.« Njun čisti
odnos v Bogu je bil kot odnos med sv. Vincencijem in sv. Ludoviko, pa tudi sv.
Vianej je imel takšno dobrotnico, in še kdo. Videti je, da je to eden od
vzorcev Božjega delovanja na Zemlji skozi svetnike.
Iz vsega povedanega bomo izluščili edini možni način
puščavništva, ki lahko v današnjem času prinaša duhovne blagoslove - vsi ostali
so že bolehni, jalovi, umazani ali mrtvi.
Umik oziroma
puščavništvo v tvojem življenju in pri iskanju Kristusa
Umik iz sveta, popoln, ali pa kljub življenju v svetu, je
NAJVIŠJA NUJNOST ZA VSE, KI ŽELIJO GOSPODA ČIM PREJ. Tak umik je pravzaprav simulacija tega, kar se nam zgodi, ko se nam zruši ves svet. Primer: nedolgo
nazaj sem se vračal iz mesta, štopala je močnejša ženska v kasnih
petdesetih. Štoparjem sicer ne ustavljam več, razen ko so v hudi stiski, ta pa
ni bila videti, le občutek je bil tak, in zaslišal sem jasen glas: »Ustavi ji!« Ustavil sem, ni imela
denarja za vlak, želela je v sosednjo občino na občino prosit za papirje in
pomoč, ker so jo tu iz stanovanja vrgli. Invalidna, službe ni, odkar so zaprli
tovarno, sama, brez kogarkoli, in brez denarja za prva dva meseca za najem
najmanjše garsonjere v drugem mestu. Nek denar sicer dobi od sociale, a ne bo
zmogla dati dvomesečnega predujma za stanovanje, ki ji ga bo občina sofinancirala
šele po dveh mesecih, do takrat pa je treba tudi jesti. Popoln gordijski vozel.
Po nekaj vprašanjih nisem mogel najti niti enega samega izhoda - ne zanjo, ne
zase. Zato sem jo vprašal: »Ste kaj verni?« »Sem, seveda sem, katoličanka sem.
A mislim, da me je Bog že zdavnaj zapustil.« Čutil sem, da tem svojim besedam
ne verjame povsem - še vedno je imela upanje. In imela je čisto srce,
prečiščeno skozi takšno življenje. Zagotovil sem ji, da bo še vse v redu. Samo
Gospoda naj ima rada čez vse, kajti življenje jo je stiskalo ravno zato, da se
nasloni samo še Nanj. Pogledala me je, in vprašala, če sem Jehova priča. »Ne, nisem
ravno ta priča,« sem ji odgovoril, »sem
pa tudi priča, in tudi vi boste zdajle.« Zavil sem do bankomata (ker sem
imel v denarnici le tri evre), dvignil denar, skrbno hranjen za letošnja drva,
in ji ga dal. Jok. Hvaležnost, nejevera. »Le verjemite, Gospod vedno pomaga, če
Ga imamo radi. Pozabite name, nič mi niste dolžni, samo Gospodu zaupajte in -
radi Ga imejte!« Odpeljal sem jo do železniške postaje, zdaj je šla lahko na
vlak, pred tem pa mi je pustila naslov: ime, 'poštno ležeče', kraj. Skušal ji
bom organizirati še nekaj osnovne pomoči: zdravo stanovanje in vsaj preprost
telefon na kartico.
Kaj vidimo iz te zgodbe? Uboga ženska, ki je najbrž
živela predvsem od makaronov in kruha, je pravzaprav živela puščavniško
življenje: brez denarja, brez enega
človeka, brez trdnega zdravja, brez stanovanja, brez telefona, brez naslova.
Spoznal sem, da me je Bog 'stisnil', da sem dokončno uvidel, komu je za
pomagati in služiti: Njemu, Njegovim
svetim, in pa POPOLNIM REVEŽEM. Zelo sem bil srečen po tem srečanju, in
molil sem zanjo. Bog nama je obema dal veliko. In postala je priča! Sklenil
sem, dokončno:
Služil bom samo še Bogu, svetim in popolnoma ubogim. Z vsemi drugimi, skupaj
s Cerkvijo in verniki vred, pa je le izguba časa, energije, ker se jim Beseda
sprevrača v igro ter strup. Za takšne ljudi je vse samo 'simbolno'. Za svete in
za popolne reveže pa je Resnica.
Povedal sem ji, da tudi sam živim od Božje Previdnosti,
in da Gospod skrbi zame, ker Mu služim in Ga imam zelo rad. Vse je sprejemala,
kajti bila je v stanju, ko ostaja samo še odprto srce za Jezusov prihod. Kot
rečejo svetniki na kocu življenja: Na koncu
ostane samo Gospod. In Njegovi sveti in predani, seveda.
Bistvo puščavništva torej ni, da ga samo igramo, da smo
hinavci, ampak da smo resnično ubogi pred Gospodom. K temu se bomo vrnili še
čisto na koncu, v tretjem delu tega poslovilnega zapisa, ko spregovorimo o
gorčičnem semenu, ki je Gospod v vsej svoji sili in Milosti.
Spolna
'duhovnost' je le mašilo
Protestantizem je protestiral, potem pa se je prav tako
zaredil v cerkve, zato so njega navdahnjenci po navdihu Duha 'izumili' nove
veje cerkvenega delovanja: 'hišno cerkev'
in 'ulično kartonsko cerkev', na
primer. O hišni cerkvi smo lahko prebrali v povezavi z bratom Yunom
(predprejšnji blog), o kartonski cerkvi, ki ozdravlja, izganja demone,
razveseljuje in tudi krščuje, dobesedno na ulici, pa sem tudi že podajal linke
na filme, in si oglejte še tega:
Ti ljudje so izjemni. Imajo pa eno lastnost, skupno tudi
s kakšno post-hindujsko religijo ali kultom, ter budističnimi ogranki, kjer so
vse začeli dobro, s pomočjo svetega ustanovitelja, ki je zapustil svojo do Boga
nemarno družino in se popolnoma predal Gospodu in delu Zanj (kot to svetuje
tudi Jezus), sami pa tega preprostega življenja niso zdržali. Zdržali niso zaradi zahtev svojih spolnih
organov in še vedno neodrešenega uma.
V menihe našemljeni, v duhovnike napravljeni, so izsilili
možnost porok z ženskami in, končno, parjenja. Takšni ljudje se radi posmehujejo
katoliškim duhovnikom in redovnikom, ki še vedno vztrajajo v celibatu, sami pa
ne zdržijo zauzdati tistega glavnega nagona, ki Nebo od zemlje ločuje. Zato so
smešni v svojem posmehu.
Spolni odnos je NAJMOČNEJŠI IN
NAJUSODNEJŠI AKT MATERIALNEGA SVETA, materialni svet pa je nasproten nebesom,
je le njihov izrojeni odsev. Seveda so kristjani, muslimani, judje, hindujci in
budisti dandanes v prepričanju, da so enaki celibatskim svetim puščavnikom v
preteklosti, kar pa je velika samoutvara. Kajti spolnost je veriga s
ključavnico, ki te priklene na Zemljo, zraven pa pridene še druge 'potrebe'. To so potrebe po: biti dobro viden, imeti
dobiček in premagovanju drugih.
Vse to so znamenja nepresežene spolnosti. Prava duhovna Pot pa se začne šele, ko
je spolni nagon transcendiran v duhovno Ljubezen do Gospoda.
Zato lahko zaključimo, da je kakršnakoli duhovnost, kjer
se še vseeno 'vlačimo po rjuhah in stiskamo tuje meso', v resnici neodrešilna,
kot tudi tista, ki se spolnosti sicer odreče, ne odpove pa se njenim derivatom,
ki smo jih že našteli: biti viden, imeti
dobiček in premagovati druge.
Materialni svet, Zemlja, je spolnost - ves svet
se vrti okoli nje. ODPOVEDATI SE SVETU TOREJ NA PRVEM MESTU POMENI ODPOVEDATI
SE SPOLNOSTI. To pa pomeni ODPOVEDATI SE DRUŽINSKEMU ŽIVLJENJU. Le na tak način
lahko 'z vsem srcem, dušo, mišljenjem in močjo' služimo in Ljubimo Gospoda.
Jezus Kristus je od svojih učencev ZAHTEVAL, da ZAPUSTIJO
DRUŽINSKO ŽIVLJENJE, če želijo biti resnični učenci. Luka 14,26:
Če kdo pride
k Meni, in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in
celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec!
Ves svet, vse svetovne religije, pa so izsilili poroke,
sicer je še več prešuštvovanja med zidovi cerkva in templjev. Kar je naravno,
je 'posvetna religija', ni pa Evangelij, kaj šele ljubeče služenje Jezusu
osebno.
Edina duhovno še
učinkovita oblika puščavniškega življenja za današnji čas
Videti je takole:
1.) 'Zlomiti orodje', na
katerega smo se naslanjali do sedaj (poklic, družina, 'prijatelji', posvetna družba …), in se
popolnoma predati samo Bogu, Jezusu Kristusu.
2.) Živeti SAM, razen če je
partner/ka že dolgo časa z nami in je pripravljen/a na takšno življenje. Skupaj živita 'kot brat in sestra' v Bogu - čisto. Drug primer je biti
sam, potem pa se 'spariti', da bi 'skupaj iskala Boga'. To se šteje kot globok padec,
ki ne bo prinesel dobrih rezultatov za Gospoda in dušo, ker tak primer zahteva veliko časa in prilagajanja eden na drugega, zato časa za Pot ostane premalo. Še posebej, ko pridejo še otroci. Takrat se Prva Jezusova zapoved ne more uresničiti, ker zahteva 100%.
3.) Umakniti se v svoje skromno
domovanje, stalno ali najeto, ter tam častiti in služiti Gospoda, prebirati
svete knjige o ljubečem transcendentnem služenju Gospodu, moliti ter peti
Gospodovo Ime vsak možni trenutek, sicer pa delati Zanj in misliti Nanj.
4.) Najti osebo, ki je
Gospodov ljubeči služabnik (težko ga bo najti, a lahko se ga sreča tudi v duhu,
če je naše srce že dovolj prečiščeno svetnih upanj), in ki prav tako živi v
odpovedi svetu, ter od njega dobiti blagoslov za služenje Gospodu.
5.) Če iskreno vztrajamo v
takšnem življenju, se nam kmalu razodene Gospod osebno, na tak ali drugačen
način. Takrat spoznamo, kakšno je naše osebno delo Zanj, in začnemo ga
opravljati.
Če se nam Gospod ne razodene v srcu, tudi po daljšem času
takšnega življenja, je to znamenje, da
ZAGOTOVO živimo v grehu, kajti naše srce
je nekje razdvojeno, kar pomeni, da pestujemo še neke druge ljubezni, ki pa
niso duhovna Ljubezen in so duhovni Ljubezni tuje in škodljive. Dokler tega
plevela ne popukamo, se duhovna Ljubezen z Jezusom Kristusom ne more razviti do
te mere, da bi prinesla plod. Plod je
sladkost v naši duši, Mir, ter močno nenehno delo Zanj, v obliki posebne
karizme, ki nam je dana.
To je vse. Veliko uvoda za kratek Božji recept, ki edini
še deluje. Bolj ko smo zapuščeni in sami, boljše je. Kajti zemeljska družina ni naša resnična Družina. Resnična je Božja Družina Gospoda in svetnikov. Nujno je oditi v popolnoma
tuje nam kraje, kraj. Če še ne zaupamo dovolj Gospodu glede preživetja, imamo lahko
moralno sprejemljivo službo, ki nam prinese minimalne prihodke, ki so ravno dovoljšni za skromno življenje v
Bogu, tako da nam ostaja DOVOLJ DNEVNEGA ČASA IN ENERGIJE za hojo za Kristusom,
kar pomeni, za učenje kako živeti v Ljubezni z Njim.
Mislim, da je bil, po Božjem nepredvidljivem
načrtu, glavni cilj našega bloga ta, da se obvesti in navdahne posameznike, ki
bi po navdihu Duha, veselju in pogumu, stopili na takšno sveto Pot služenja
Gospodu. Kajti le takšni bodo odpirali Vrata nebes v času, ki prihaja.
Obstajajo tudi druge poti, tej
podobne, a so podobne SAMO NAVIDEZNO. Recimo živeti ob cerkvi ali templju,
imeti družino, partnerstvo, spolne odnose, morda službo, in vsakodnevno
obiskovati tempelj, cerkev. Vendar je ta pot še vedno materialistična religija. SAMSKOST
V GOSPODU IN ŽIVLJENJU, morda v bližini Kristusovega predanega služabnika v
Ljubezni, pa je način, ki lahko ZELO HITRO prinese Najvišji rezultat, če se res
z vsem srcem, dušo, mislijo in močjo (Prva Jezusova zapoved) vržemo v to.
Podobne, a ne enake, so tudi
redovniške zaprte molilne klavzure, a čas je dokazal, da tudi tam ego ne popusti in da se tudi v takšni askezi duši
'zatakne' in sploh ne napreduje k Bogu, ker je ujeta v medsebojne odnose med
'so-sveteži'. Težava je tudi lagodje, ki se rodi v takem življenju, kljub zahtevnemu urniku. Edino SAMSKOST ŽIVLJENJA, živeti
kot 'ničla od človeka', v tujem svetu, nam načne naš ego do te mere, da se Pot
lahko sploh začne. Samskost življenja pa prinaša tudi moč, ki je nujna na Poti,
moč, ki je v današnjih skupnostih skorajda ne moremo več dobiti. O tem bo govoril drugi
del Zaključka bloga.
Takšen način Poti je nujen, da oseba lahko nenehno ostaja najdrobnejši
delec pred Gospodom, kajti ravno skozi najdrobnejše delce se Gospod razodeva
najmočnejše, ker so Njegova 'gorčična semena'.
Naletel sem na tole, preberite si:
Ne sme pa se vsakega puščavništva enačiti s puščavništvom v Ljubezni z Gospodom, in
naj se ne pozabi na blagoslove od človeka, ki je Gospodov predani služabnik v
Ljubezni! Da boste imeli idejo, kakšnega človeka iskati (to ni le kak duhovnik!):
- Tistega, ki živi tako, kot je opisano v
zgornjih točkah,
- ki razume Prvo zapoved in jo tako živi (takih kristjanov je trenutno na vsem svetu morda le nekaj deset,
vsi ostali skušajo, a zaman, udejanjiti Drugo zapoved o ljubezni do ljudi, kar
pa ni mogoče brez Prve zapovedi - to smo na našem blogu neštetokrat dokazovali
in argumentirali).
- Primer takšne osebe sta bili sveta Favstina
Kowalska in Mala Terezija Deteta Jezusa. Iščite ju, najdite ju in služite jima z Ljubeznijo.
Gospod kliče:
Zapusti vse, ter se predaj samo Meni!
Ne boj se, zaupaj Mi!
Ne boj se, zaupaj Mi!
VSE, pomeni VSE, tudi religijo, ki je pretežno še vedno
materialistična in je dober uvod v Pot, ni
pa Pot, ni Evangelij in ni Ljubezen z Gospodom. Kdo je med vami, ki se bo
odzval in Spoznal? Naj bo ta tekst v navdih in vodilo tudi tistim, ki šele prihajajo. Kajti samo ti bodo Živi v 'svoji' Besedi.
Aleluja, aleluja, Kristus je Gospod,
aleluja!
Hvala za blog, Jona, za navdih in smernice. Poda razmere, s katerimi se soočajo skupnosti in so jih modri puščavniki spoznali tudi tam, kjer so delovali. To me spomni na kratke zapise iz knjižice o izjavah, spoznanjih puščavskih očetov. Ravno zapis tega bloga pa je osvetlil te dialoge, včasih hudomušne, ki pa nosijo bridkost in križ teh svetih ljudi:
OdgovoriIzbrišiMenih potoži sobratu: »Nekaj strašnega se mi je zgodilo! Sanjal sem, da pridigam novincem.« »V tem pa res ne vidim nič strašnega.« » Pa je. Ko sem se zbudil, sem res pridigal novincem!«
In o prvi in drugi Božji zapovedi: pri nedeljski maši je bilo ponovno govora o tem, da smo poklicani, da ljubimo in odpuščamo ljudem, kot je bil Jezus zgled, o prvi Božji zapovedi pa nič. A ob tem bi se sama zelo zgubila, če ne bi bilo konkretnih napotkov in spodbud, ki jih govoriš ti, Jona, in so Božja beseda, temelji za krščansko življenje v praksi. Takole pa je iz zgoraj omenjene knjižice pojasnjeno o resnični spremembi:
Nedavno spreobrnjeni mladenič je vprašal starca: »Oče, ali se bom zdaj moral popolnoma odreči svetu?« »Ne boj se,« ga je pomiril starec. »Če boš živel zares krščansko, se bo prav kmalu svet odrekel tebi.«
Tako kmalu odpadejo stari stiki, več je časa za umik, za tišino, molitev in branje SP. Kot se učim, tako je bilo včasih, sedaj in bo, ne moremo sledit Jezusa in sveta. Lep dan želim, M.
Pozdravljena M! Tole je bilo pa res veselje prebrati, vsaj kakšna duša ima oko srca odprto! Torej mora tudi živeti tako. Ja, v Cerkvah pa še nič o Ljubezni do Gospoda in z Njim: kako pa bo povedal o tem, če tega ni na urniku krščanstva, niso tega sploh zavestni? Vendar napori le niso bili zaman: kar po neki gospod škof je že omenil Ljubiti Jezusa, zadnje čase, in nad takim je poseben blagoslov - tisti, ki je predujem, ne še zasluga. Vmesni kleriki pa so trmoglavi kot bukove grče, še celo kak namrgoden pogled raje spustijo, zato je še toliko večja odgovornost na škofih in papežu. No, počasi se bo le prijelo, v 200 letih bo tudi Cerkev sprejela, da je Prva zapoved na prvem mestu - če bo malo pozabila na biznis, sicer pa ne bo šlo.
OdgovoriIzbrišiRes je kot praviš: svet se nas odreče, in ker nam je potem hudo za naš stari ego, gremo nekam vmes: malo v našo cerkev, malo v protestantsko, malo k kakemu karizmatiku, ostalo pa itak po svoje. Ja, res, resnično: Cerkev je odličen vrtec in OŠ, ni pa mesto, kjer bi Gospoda našel v živo, ker ti človeške povezave v njej onemogočajo do konca zavreči svoj stari ego. Zato Gospod pravi:
Zapusti vse, ter se predaj samo Meni! Ne boj se, zaupaj Mi!
Seveda pa rabiš pred tem korakom vsaj nekaj let striktne Cerkvene predvzgoje – to je zakon!!
Na onem drugem blogu sem komentiral, da je del slovenske Cerkve bolne, povsem očitno, nehote opažam medsebojno sprego nekaterih med vodilnimi v njej, ta naveza pa vleče tja, kjer ni pravičnosti, kjer je laž. Onemu avtorju sem svetoval, naj gre v uk in pokoro h gospodu Janezu Juhantu, in glej, neverjetno: manj kot 24-ur kasneje je bil na LJ1 odličen intervju z njim! Res je Pravičnik, preskušen tako v primežu udbe, kot v resnični krščanski Ljubezni. No, povedal je stvari, ki me že dolgo po malem špikajo in sicer, da je del Cerkve v objemu s Kajnom, z nepravičnimi, z morilci naroda. V Cerkvi so ovaduhi in hinavci. Zamislite si takega duhovnika, ki pridiga pri maši, popoldne pa v primorju pivo pije skupaj z udbašem!! 'Stekla lisica'? Bog se nas usmili, prosim! A zdaj se začenja: Gospod bo stegnil svojo roko, da loči ovce od kozlov.
Linka o oddaji:
http://www.casnik.si/index.php/2017/05/18/j-mozina-rtv-slo-dr-janez-juhant-intervju-napoved/
http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174472364
Janez Juhant pa je Človek, pripravljen tudi na križ, če je treba. Ker je v njem pravičnost, je v njem Gospod. Če verniki ne bodo znali ločiti med Resničnimi in potuhnjenimi v lastni Cerkvi, bo tako s Cerkvijo kot z narodom: konec. To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Kristus!
In hvala tebi M, vesel, vesel! Bog te obvarji in vodi še naprej! In zagotovo se obudijo še novi tisti, ki bodo samoiniciativno in brez hinavstva in dvoličnosti vstopili v samo-klavzuro in se posvetili Gospodu. Vse ostalo tegale Jono NE ZANIMA, ker to ni njegova Naloga. Za ostale stvari so drugi in Cerkev.
Aleluja! Gospod je tu, aleluja! In ta Gospod je Jezus Kristus, ne le neki duh. Kdor Ga sreča, je hladen prepih skozi njegovo srce za večno ustavljen. Kje ste, klicani? Kdaj vzbrstita vaša Beseda in Delo?
Hvala ti za pojasnila in uk, Jona, tudi v ostalih komentarjih, je treba večkrat iti skozi napisano in študirati. Jona, to veselje, resničen sad Svetega Duha je jasno znamenje, da Duh biva v tebi - če si sposodim te besede sv. matere Terezije iz Kalkute iz zadnje št. Družine. In le tako veselje se lahko razliva naprej na ostale.
IzbrišiPogledala sem intervju z dr. J. Juhantom, pretresljive stvari je povedal. Je pa poudaril – »v dialogu je treba vztrajat na krščanskih vrednotah, temeljih … in tudi kot kristjani, dajmo nekaj konkretnega naredit, oprijemljivega, potem bodo lahko ljudje stopili za to. … In poglabljanje duhovnega življenja samo po sebi vodi do razreševanja problemov našega življenja.« Pri koliko situacijah včasih ne vztrajamo, ker nimamo te moči, te pa ne more biti, če si ne izborimo odmika od vrvenja sveta. In se istočasno lotimo odmetavanja vse nepotrebne krame. Poslušala sem mamico in njen otrok je te dni obhajal prvo Sveto obhajilo. Vse je uredila, organizirala, tiskala vabila in povabila sorodnike za ta dogodek, še k frizerju je en dan prej odšla. Poleg tega so srečevanja z družinskimi kolegi na tedenskem redu. Sama je rekla: »Od tega sem tako izčrpana, da preprosto ne zmorem nič več.« In posledično so se vse ostale stvari spravile nanjo, težave v službi, doma so se kregali, ker ni bilo več moči in časa, da se človek umiri in napolni »baterije«. Jasno je, da za branje Božje besede in posvetiti se Gospodu ni več niti kančka prostora. Jona, kot si napisal, iti na distanco in ne sprejemati obiskov brez nuje, mnogi to storijo vsak dan – ko nas življenje »milom ili silom« postavi v to situacijo, in zgleda, da večina ljudi čaka to varianto (o tem si pisal že na blogu). A ni to sreča? Hvaljen Jezus in lep pozdrav, M.
Pozdravljen, Jona!
OdgovoriIzbrišiSpremljam zapise in se zahvaljujem.
Res je prepad med IMETI (družino, moža, službo, hobije...) in BITI (v Bogu, brat, sestra, hrana...). Vmes je brv na katero stopijo pogumni, ki zaupajo Besedi in tisti, ki Besedo ljubijo s čistim srcem. Bogu hvala! So luč tudi nam, ki kličemo Duha tolažnika.
Z Bogom!
Živjo Hči! Torej te le še vleče naprej. Res je, kar praviš, prepad, a Gospod Jezus ni prišel za skakalce in vrvohodce, spretne na brvi, ampak za tiste, ki so preprosto tako ali drugače padeni, kar pa je ENAKO umirajočim. Mi bomo pa VSI umrli. In Zemlja je skonstruirana tako in zato, da se duše zmatrajo od zaganjanja v iluzorno srečo. Bistvo te iluzorne sreče je družina, vzrok za družino pa je spolni nagon. Ta pa je želja po užitku. In smo enaki živalim. Človek je od živali drugačen le, če aktivno išče Boga, s tako gorečnostjo, kot da mu lasje gorijo.
OdgovoriIzbrišiPrepad je torej le navidezen, in sami si ga delamo, ker se nam še ne ljubi iti naprej. V resnici pa imamo Boga v samem srcu, a Ga ne poslušamo; imamo Ga ob sebi v obliki Besede, Cerkve; ter imamo Ga v obliki duhovnih učiteljev, ki so svetniki in tisti, ki Ljubijo Gospoda in jim srce žari. Imamo ga ob cestah in poteh, na vrhovih gričev, v liturgiji in zakramentih, v spominjanju na Jezusovo življenje tukaj ... Boga kolikor hočeš, samo ohrovtovo seme moraš biti - tisto malo, najdrobnejše.
Bolje je Jezusa takoj veseliti, služiti. Zakaj klicati Svetega Duha??? Njega se kliče kadar kaj boli ali ne gre, pa gre za življenje - če služiš Jezusu z Ljubeznijo, pa je tu On, Oče in Sveti Duh obenem. Zakaj ti je tako težko Ljubiti en pramen Njegovih las na podobi, en žebelj, en kamen stopnice, kjer je šel v vrt? Je tako težko 28. blog Zaživeti? Če je težko, je človek v grehu. Morda ne zna imeti normalnega odnosa z moškim, žensko, pa je potem težava. Seveda, v tem je problem:
Odpustiti je treba pred tem vsem in sebi. Odpustiti ne pomeni, da nekoga zdaj Ljubiš, ampak da sodbo prepustiš Gospodu. Je pa res, da je najlažje odpustiti, če nekaj časa ne vidiš določenih frisov. Vidiš, vidiš, poglej:
Zato pa Jezus pove, da naj zapustimo vse. No, ni treba vseh zapustiti, le tiste, ki te dobro poznajo, ker ti ne dovolijo spremeniti se. Spet je vse to lahko: če zmorejo džankiji in kroniki, ko gredo v komune, za nekaj let, zakaj bi bilo težko 'normalnim'? Če pa je normalnim težko, pa naj človek najprej pijanec rata, da mu bo lažje?
Največkrat je dovolj le na neko distanco oditi, pa ne sprejemati obiskov brez nuje, in že Pot zlaufa v živo. Vidiš, kar praviš, da je težko, storijo mnogi vsak dan v življenju. Tisti, ki so nekoga ali vse izgubili; tisti, ki so pretiravali; tisti, ki so se zapili; tisti ki so na smrt bolni; tisti ki imajo še nekaj tednov, dni ali minut življenja ... Ali pa tisti, ki se zazidajo ali odidejo svetemu v uk. Gledal sem dokumentarec o najhujšem japonskem zaporu za večkratne kriminalne povratnike. Kdo misli, de je to hudo, a na koncu mnogi postanejo spet ljudje, ker jih nič drugega ne bi moglo spametovati. In Japoncem je mar za rehabilitacijo osebe. Pravzaprav sami prav tako živijo, ali so še pred kratkim. Pravzaprav je to budistično-vojaški dril zametavanja sebe, socializacije, poslušnosti ter pridnega dela - da najdejo sami sebe. Poglej si:
https://www.youtube.com/watch?v=iBd5WhTi_CI
Takšno šole je treba dati skozi v šoli, Cerkvi, potem pa oditi in začeti z ukom Ljubezni z Bogom.
Vse je mogoče. Pri Gospodu je vse mogoče, je povedal Kristus Gospod. Lepo pozdravljena in Z Bogom!
Ura je za moliteeevvv!!
Pozdravljena M! Dobro si napisala zgoraj! Primer mamice, ki se sesuje od 'Božjih gostij'. Tudi sam sem srečal tujega državljana, ki je povedal enako in dejal: "Odkar sem odj.... te praznike, ker smo se vse življenje le kregali ob njih, je Božji mir z menoj. Takrat se umaknem, zaklenem in sem z Bogom sam. Brez milosti. In potem sem tudi z drugimi OK. Odkar ne obhajam teh praznikov na pozunanjen način, smo vsi dobri prijatelji, kar se mene tiče. Najhujše pa so pri pripravi na praznike ženske, matere. Vse si naložijo nase, še pomnožijo - in postanejo kuhinjske zveri. Hvala lepa za tako sranje." To so bile besede, po nemško povedane. Moral sem se strinjati, čeprav se zavedam, da morda le še njihovo delo skupaj drži neke ostanke prave vere.
OdgovoriIzbrišiDobro si napisala, M, in je že napoved za zadnji del zadnje trilogije: Gospod je v najmanjšem, v najmanjšem semenčku. Seveda dandanes vsakdo, celo Cerkveni glasnogovornik, govori: "Manj je več", a nimajo pojma o resničnem pomenu teh besed, kajti potem zaživijo s še več in več, ter se razvodenijo. So kot pregnojena repa, ki je ogromna in krasna, od znotraj pa vsa puhla. Ne ne, to ni Kristusov Evangelij.
Religija je eden od načinov čutnega zadovoljevanja, kajti če še tega ne bi bilo, bi na zemlji živeli le trije puščavniki, cerkva pa ne bi bilo. Ljudje si cerkve gradijo in duhovščino redijo zato, da so čutno zadovoljeni. Kot gojijo piščance in pujse v isti namen. Le če je huda vojna brez velikih upanj, jim cerkev pomeni kaj več od tega, kaj res duhovnega in odrešilnega. Vse pred tem pa je le farsa.
Res je sreča izboriti si, postopoma in potrpežljivo, pogoje življenja, da lahko uresničimo dve najvišji zapovedi vseh duhovnih zapovedi:
- NENEHNO MISLI NA GOSPODA, in
- NIKOLI NE POZABI NANJ.
Iz teh dveh Navodil, izhajata dve pod-navodili, enakovredni prvima dvema:
- ŽIVI TAKO, DA LAHKO NENEHNO MISLIŠ NA GOSPODA IN MU SLUŽIŠ,
- IN ŽIVI TAKO, DA NIKOLI NE POZABIŠ NANJ.
Kaj ima današnje krščanstvo s temi Navodili skupnega? Nič, domala nič. Vse je le zunanji performans. Za preživetje.
Kot pišem, je Zemlja skonstruirana tako, da se nam slej kot prej zagabi, in se končno spomnimo svojega izvornega odnosa z Bogom, ter se vrnemo Domov, ki so nebesa, kot si zapisala, ne pa ta planet krvi in kosti in krivice. In kdor dovoli, da mu baterije pregorijo in mu luč ugasne, je črnemu na limance padel. Samo župnike poglejmo: življenje jim je tako splanirano, da so nenehno na robu, in da nimajo časa napolniti se spet. Z duhovno Silo, ki se polni v malem in v skritem in v samem. Če pa že imajo prosti čas, se polnijo z bedarijami, kot je internet, izleti, dobra hrana, prazna bratska druženja ob mesu, čokoladnih kolačkih in fuzbalu ... Vse to je ok, a to polni le baterijo telesa, ne pa duše.
Le kako pomagati ljudem? Nema puta, vidim. Kar oni želijo, jim ni za dajati, ker so kot otroci. Ko pa jim daš, kar jim duše hrepenijo, pa zamerijo. Jezusovo življenje in Beseda sta zanje le simbolna stvar, četudi so najvišji kleriki. A če jim je križ simbol in Besedo obračajo po svoje, ker je 'simbolna', je to demonska religija. Demonski pomeni: tisti, ki z vsemi čuti in mislimi rešitve išče le v materialnem svetu. Kje pa naj še išče, če mu je Jezus simbol na steni, Njegove zapovedi pa so le simbolične, zato si jih lahko vsakdo lahko po svoje razlaga, razlag svetih pa ne sprejemajo. Kako pomagati takšnemu verskemu norcu, ki nori v spodnji konce vic, kjer je predverje pekla? Nikakor. Takim norcem ni pomoči. Zato je sveta Mati Tereza odšla v Kalkuto, med totalne reveže. Tudi ti živi tako, da boš med svetniki ali med totalnimi reveži. Aleluja, in HVALA TI!
Zahvaljujem se ti za Duha polne odgovore in pojasnila, dejstva, ki izhajajo iz prakse umika od sveta. Sedaj je še bolj jasna zapletenost in omreženost ljudi v te odnose, ki pa jih po svoje tudi ne želijo zapustiti, zgleda še ni dovolj naveličanosti, nasičenosti od nenehnih trpkosti, ki sledijo iskanju hipne »sreče« v posvetnem direndaju.
OdgovoriIzbrišiEna iz knjižice puščavskih očetov; Veliki Danijel je rekel: »Samota nas ohranja nove.«
In še ena - potrebujemo pozorno oko tistega, ki vidi tudi kaj drugega kot sami, takole gre; V samostanu Celle je mlad menih cepil drva. Mimo je prišel starec in ga opazoval. Čez čas mu je rekel: »Tvoja sekira me spominja na blisk.« »Je hitra, kaj?« vpraša mladi zadovoljen. »Ne, nikoli ne udari dvakrat na isto mesto …«
Po korakih naprej, prebiram zapise bloga, žive Božje besede v življenju, hvaljen Jezus in Njegovi, M.
Ha ha, dobre so, zgodbe.
OdgovoriIzbrišiNajbolj pa človeka uščipne v srcu, ko kristjani namesto da bi Ljubili in služili Kristusa, raje Svetega Duha kličejo, zaupajo 'Besedi', namesto Jezusu Kristusu ... Skrajno težko Njegovo sveto Ime izustijo. Zadnjič je bila ena taka bivša nuna na TV - kakšna žalost, kakšen padec!! Jaz pa se vprašam: kateri je že tisti, ki Božjega Imena ne zmore izustiti?
Gospod pa je dejal:
"Marta Marta, JAZ SEM VSTAJENJE IN ŽIVLJENJE."
Jaz sem je Ina na = Jaz Sem, ki Sem.
A težko je Jezusa Ljubiti, če pred tem nisi šel skozi fazo "Energije". Tudi sam sem Ga začel služiti šele po direktnem Očetovem navodilu, kajti Oče me je našel in rešil. In ko sem se po naročilu začel Jezusu približevati, se je On meni približal in me sesul. Z LJUBEZNIJOOOOOOOOOOO!!! Ker pa se krščenci ne približujejo, jim Sveti Duh ostaja v tolažbo, a jaz se sprašujem, zdaj:
Mar ni lažje Jezusa Ljubiti, ki je v podobi človeka, lep in moder, mil in pravičen? Kako boš Ljubil Svetega Duha, če Ga ne vidiš, in ne slišiš, Jezusa pa vidiš in slišiš vsak dan? Zato je panteizem, energetika, budizem, monizem in tudi protestantizem skupaj s svojima mormonstvom in jehovstvom res le ena predpriprava zelenih duš na Gospoda, ki je Kristus. So kot tista sekira, ki mlati bolj na slepo. Kdor pa Kristusa pozna osebno, je žalosten nad tem stanjem mnogih kristjanov, kajti kdor Mu ne služi osebno v Ljubezni,
SE BO PONOVNO VRNIL NA TA PLANET GROZE, KOSTI IN MLAK KRVI.
Kajti po smrti ne bo videl direktnih nebes. Še bo malce blodil tukaj, da se mu duša še malo omedi. To je pač proces, a je nepotreben za tiste, ki zaupajo in so zato blagoslovljeni z eno od treh možnih Poti Popolnosti.
To imam na duši danes, tebi M. pa hvala in Bog s teboj. Vidim, da ti je Kristus Gospod in Prijatelj, pa tudi kakšnega svetega moraš imeti ob sebi. Aleluja!! Juhuhuuuu!!!
Veselje je to prebrati in dati v prakso, hvala ti, Jona, za jasno spodbudo. Vprašala sem se, poleg teh razlogov, ki si jih navedel, da se gre čez fazo »Energije«, čemu še tega ljudje ne storijo? In kot si razlagal in nazorno tudi s slikami prikazal v prejšnjih blogih, se izlušči ven nekaj poudarkov. Ljudem morajo odmreti njihove lastne ideje v rešitev, močno si morajo želeti spremembo in imeti popolno zaupanje v to, kar so slišali, prebrali. Tudi če si tega v umu ne zmorejo razložiti, ne vedo, kam jih bo to pripeljalo, preprosto morajo takrat zaupati, iti na »suho vero«.
OdgovoriIzbrišiTe dni sem poslušala zgodbo starejšega gospoda, ki si je močno želel spremembe v življenju, družinski človek in mora preživeti še nekaj svojih otrok in ženo, pa je ni znal sam spraviti v življenje. Povedal je, da je bil že čisto na nuli, nobenih idej več, pa se je zgodilo, da je poslušal nasvet, čeprav se mu je zdelo nenavadno, je tako tudi storil. In mislil si je, da bi se le odprlo to v življenju, da bi prišlo do Božjih ušes. Že kmalu, naslednji dan so se stvari odvrtele, po popolnoma neobičajnih poteh, tako kot si je želel. Tega si v razumu niti ni možno domisliti, sprememba se je ustvarila. Povedal je, da je bil še sam zelo presenečen, tako hitro, prej pa leta se nič ni premaknilo.
Vse to pa me je spomnilo na zgodbo iz Svetega pisma o Ani, ki je v templju molila, bolj brbljala, kot bi bila pijana. Prosila Gospoda za otročka, globoko žalostna, ker je bila jalova. Slišal pa jo je veliki duhovnik Eli, ki je bil v templju. Verjetno pretresen nad njeno prošnjo, ki je bila iz vsega srca. In on je molil, prosil Gospoda in Gospod je storil. Rodila je dečka, ki ga je kasneje darovala Gospodu, da mu je služil, kot je obljubila.
Ljudje povedo, izkusijo, a ne znajo skupaj sestaviti, od kje in kako, vse to je res, kar pišeš na blogu Jona. Prosim, lahko kaj pokomentiraš. Hvaljen Jezus in poslušati Njegove, ki govorijo Resnico – Ljubiti Jezusa, ki je v podobi človeka, lep in moder, mil in pravičen. Lep dan želim, M.
Hieronim piše:
OdgovoriIzbrišiNisem odnehal, padel, nikakor. Žge me v prsih vse do ramen in vratu v glavo, ves dan, kjerkoli sem, čutim Gospoda Jezusa Kristusa v sebi. Slika Gospoda po videnju svete Favstine je živa..
Hvala za razlago mojega zadnjega zapisa. Za par dni sem otrpnil, umolknil, praznina, zaradi slabe vesti pred Bogom nisem imela kaj povedati, vprašati . Naj mi brat Yun oprosti, občudoval sem ga iz vsega srca, do njega pa nisem mogel. Dobro si razložil, ni opravičila, takih prilik ni.
Grozen občutek. Res je, hitro človeka napade napuh, čisto nevede in skrivaj se priplazi. Kar je najhuje, sploh nimaš občutka, da bi se ti to lahko zgodilo, trdno sem bil prepričan, da sem stabilen in na pravi poti, pa me je okolica zmedla. Razvajenček. Kako vsem nam manjka šola vztrajnosti, Ljubezni, borbenosti in reda !
Hvala, Jona, le učim se in še ogromno mi manjka, ničevo je moje znanje. Lahko pišem v nedogled o pripadnosti Gospodu, delovanje Zanj pa je nekaj drugega. Odmik, izničenje želja zase, nagonov, potreb,…. Ostati mora LE Gospod in Njegovi. In molitev. Njemu, Njegovim.
Toliko se moram še naučiti….. sploh nimam dovolj časa da bi prebral, kar me priteguje, kljub temu, da imam tako službo, v kateri nisem ves dan. Imam zelo slabo vest pred tabo in Bogom, preveč je zemlje v mojem srcu. Odpada in odpada, pa še kar se pojavlja. Grozni skriti ego ! Sveti Hieronim se je s kamnom tolkel po prsih ! Prosim Gospoda za Svetega nadangela Mihaela.
Berem o Sestri Favstini, Svetem Hieronimu, Evangelij, blog, ki je od Gospoda navdahnjen, Sveto Knjigo, ki govori o Tihi Sreči, grem k Sveti maši. Res je, hodil sem tudi k protestantom in hvala ti, da si me opozoril. Čisto prav imaš ! Sam sem mislil, naivno, da je razlaga o Bogu in Evangeliju povsod enaka.
Tudi ljudje, s katerimi živim, so pričeli spontano, intenzivnejše in s srcem moliti. Kot je M opisala možaka, tudi sam vidim v parih mesecih ogromne spremembe, na bolje, odkar je Gospod pri nas Zaživel.
Odpada, odpada, pojavlja se strah, bojazen, kljub temu da vem in sem prepričan, da je Mir le pri Gospodu in Njegovih. Ni opravičila, ko enkrat veš. Težko Ga iščeš ob obloženi mizi, spoliranem avtu, na plaži, jahti, na veselici, vinskem hramu ali mesnici.
O Bog, hvala ti za posredovanje do Jone ! Težko bi Vas sicer spoznal !
Aleluja ! Jezus Živi !
Ps. Ljubi Oče, oprosti mi, to je plod strahu. Končno razumem, da več ko vem, manj vem.
Živjo M! Res je kakor pišeš, potrebna je metanoja, popolna preobrazba. Spreobrnitev. Ta pa prihaja po kosih, počasi. Ali pa v celoti in v kompletu, a to je redko. Pomembna pa je naša velika ŽELJA. Kot tisti stric, ki ga omenjaš, ali Ana, ki je potem rodila preroka Samuela.
OdgovoriIzbrišiIntenzivnost prihaja z močno voljo, ki ni umazana. O tem pripravljam naslednji blog, morda bo že danes končan. Morda pa bo kdo le počasi sestavil sliko. Blog bo ostal, in kdor ga bo študiral z naklonjenostjo še potem, ga Gospod obišče. Nihče, kdor prebira te zapise z naklonjenostjo in brez zavisti, ne bo pogubljen, ampak rešen. Aleluja!!!
Hvala in lep pozdrav! Vidim, da se je Hieronim javil, da vidim to čudo.
Živjo Hieronim! Me veseli, da si se pretolkel korak naprej. Volje nekaj je, a je še kilava. Ni za svetovno prvenstvo, za kako vaško ligo pa bo že.
OdgovoriIzbrišiPraviš, da so te ljudje zmedli. To je zato, ker ves čas računaš na njihov aplavz? To je posledica preteklega življenja. Daj malo obišči ljudi z downovim sindromom, da vidiš, kaj je srčnost v vsaki stvari, ki se je lotijo, kaj šele v tistih, ki jim mnogo pomenijo. Takšni smo mi, ko končno ozdravimo v Jezusu Kristusu. Do takrat pa smo maškare.
Sveti Hieronim se je s kamnom po prsih tolkel, moj učitelj pa je s kamnom na glavi na vrhu drevesa sedel, da se je prisilil k zbranosti.
K protestantom zahajaš zato, da lahko vižaš med ugodnostmi in popusti. Čas je, da se lotiš resnejšega dela. Predvsem zate zdajle končujem 2. del zadnjih zapisov. Brez volje, moči, ni nič - zaman bodo vsa branja. In branja ti mora nekod razložiti, NA TVOJI LASTNI KOŽI, ta nekdo pa ne sme biti profesionalni teolog, ki svojo družino redi na ta račun, ampak tisti, ki Ljubi Gospoda, to pa je tisti, ki Ga je srečal. Yun ga je srečal, ti pa si se skril. Vse knjige so ti iz srca izpadle takrat, kajne? To bo treba sanirati. Če norec sreča norca, se vedno nekaj zgodi, pri tebi pa se ni, ker ti si 'normalen'.
Sem pa zelo zadovoljen s tvojim zapisom in spet verjamem, da ti na koncu ne bo zaman ime Hieronim. Lep pozdrav!