Nadaljevanje tega bloga nekoliko drugače:

- najprej: http://bozjicivki.blogspot.si/

- potem pa: https://gospodovasepetanja.blogspot.si/

Preberite si moj zadnji komentar, da ne pišem še enkrat, in, če ste iskreni pri iskanju Boga, dobrodošli! 

Zaključna Beseda bloga Jona gre v Ninive

Gospod Jezus in Njegovi večni osebni predani služabniki in spremljevalci. 

V končnem komentarju prejšnjega zapisa je bralka bloga M. napisala tekst, ki dokazuje, da pisanje našega bloga ni bilo zaman, in da se je rodilo prvo Novo seme za prihodnost. Kateremu jih bo prej kot slej sledilo še nekaj. Že sem omenil, kaj je dovolj, da lahko neka osebe avtentično - in pretresljivo za pripravljene duše - širi Gospodovo Besedo oziroma Gospoda Jezusa Kristusa osebno: 

1. Srečati Ga mora osebno ali pa služiti Njegovemu predanemu služabniku (v duhu ali na Zemlji), kateri je v Ljubezni z Gospodom, kar pomeni, da uresničuje Prvo zapoved vseh zapovedi: 

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem, kar si! 

Ko si zagotovimo njegovo nenehno naklonjenost, ker smo sami konstantni in potrpežljivi - in ne pasivni - potrebujemo še:

2. V detajle preštudirati in NA LASTNI KOŽI doumeti (s pomočjo našega zgoraj opisanega duhovnega vodnika) morda samo tri svete Knjige, ki govorijo o služenju Gospodu z Ljubeznijo. Prva od njih je uvodna, naslov pa ji je Kristusov Evangelij, z Apostolskimi deli. 

Videti je, da je bralka M. prišla do tega nivoja vere, ki je postala Spoznanje, ker že dokaj zlahka argumentira najdrobnejše detajle Poti, in jih povezuje z Božjo Besedo Svetega pisma. Imela je tudi pogum, da je šla in osebno srečala Božjega sina Yuna, ko ji je bilo rečeno. Razume torej, je poslušna, in ima pogum. Vse to pa je mogoče le, če živiš tako, da si nenehno v situaciji Jezusovega najdrobnejšega semenčka, zato ima tudi Moč. To je dovolj, da se z eno stranjo dotikaš Gospodovega ogrinjala v nebesih, z drugo pa pričuješ bitjem na Zemlji, ki želijo poslušati. Kajti, PRIČEVALEC je lahko le tisti, ki je osebna PRIČA Njegove velike Milosti. Očitno je M. takšna oseba, sicer še v razvoju, a lahko že samostojna, kot je bil samostojen sveti Pavel, zato naj bo njena beseda v zaključek bloga in v nadaljnji študij Poti Domov, ki je hoja za Kristusom. Aleluja! Takole piše: 

"Prebirala večkrat odgovore, saj je v njih toliko zažemkov Znanja in pojasnil Božje besede, da le s pozornim in odprtim branjem začnejo zadeve pronicati v dušo. Hvala Jona, preko delovanja Duha razlikovanja spoznavamo ločevanje zrnja od plev, prave poti od stranpoti. A kot vse resnično, tudi to prihaja po kapljicah.

Izjemen pa je tudi način podajanja, le kdor sprejme tudi bolj odločno povedano in direktno izraženo Božjo besedo, bo začel vsrkavati Znanje, vsebine Evangelija in to prenašati v prakso svojega življenja. Če se pa ob tem namrdne in mu lažni ego 'v luft skoči', ker le-ta ne dopušča preboja, potem pa ne bo nobenega kruha iz te moke. Odvisno, koliko je ruda že na Božji plavž pripravljena:

"Globoko vsajena v mladeničevo srce je hudobija; pa šiba jo bo spodila." (Prg 29,15)

– to je navedel tudi svetniški kandidat Anton Martin Slomšek v svojem apostolskem pismu, in o palici, ki Novo mašo poje, danes pa bi vsi le leporečje in blagoglasnost poslušali in dremali dalje.

Ob ponovnem prebiranju komentarjev tudi ostalih sodelujočih tukaj in odgovorov potem, je zjutraj preblisknilo slednje. Namreč, spomnila sem se, da sem te dni ob pospravljanju našla listek Božje besede, pisano je bilo iz Jakobovega pisma, odprem Sveto pismo in v Jak 1 naletim na tole (Jak 1,22-25):

»Postanite uresničevalci Besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Če je namreč kdo poslušalec Besede, ne pa Njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, BO BLAŽEN V SVOJEM DELOVANJU.«

Delo, delo in ENO SRCE v teh dejanjih. Gospoda veseliti in tudi Zanj in Njegove kaj konkretnega narediti; kot si Jona napisal, skozi našo posebno, izpiljeno karizmo (to slednje je razloženo v blogu 33+10.)

Nov dan, nova priložnost za živeti to prakso, aleluja, hvala Tebi Jezus in hvala tebi Jona, za vse v blogih in odgovorih po Gospodovi volji podano, lep pozdrav, M."

Marija Magdalena, Gospodova večna predana služabnica in spremljevalka v nebesih. 

Gospodova končna poslanica za Novi čas

Kot da bi našemu končanemu blogu manjkala še 'pika na i'. Povprašal sem Gospoda Jezusa o tem in je rekel: »Malo počakaj, dobiš znamenje.« No, to znamenje je prišlo danes zjutraj, ko sem prebral blog patra Cestnika (KLIKNI), in se nad napisanim zjokal iz vsega srca, da sem skoraj umrl. Najbolj me je zadelo tisto izogibanje na ulici. In o birmancih, ki jih ni na spoved. Umrl bi! To je res meč v srce. Spoznal sem, da je to znamenje, da še eno Besedo napišem na našem blogu. Kajti tega bednega Jono je Gospod nekoč rešil s preprostim vprašanjem:

Boš služil Meni,

ali boš služil sebi in svetu,

ter na koncu jadikoval?

Tedaj sem dojel, da smo vsi ljudje sveta, skupaj s krščanstvom, v hudi zablodi. Mislimo, da ko služimo svetu, tako služimo Gospodu osebno. Kot da bi človek imel prijatelja, a ne bi služil njemu, ampak raje njegovi ženi, ter razglašal, kako zelo služi prijatelju. Seveda bi bile posledice hudo tesnobne, na koncu pa grenke in zelo žalostne. Enako je z duhovništvom (tudi) tega časa, kot ga je tragično opisal pater.

Ves naš blog, pa tudi drugje, pišem o tej zmoti in tudi Rešitvi, zato ga je treba enkrat nehat, kajti kdor je vsaj malo nadarjen za bodoča nebesa, bo hitro razumel, kdor pa še ni, pač ni, in lahko pišem še 100 let, pa ne bo 'haska'. Seveda pa bedni Jona ne bo utihnil, dokler bo to strašno zemljo tlačil.

Problem torej nastane, KAKO služiti Gospodu osebno. O tem naš blog že veliko piše in ključni zapis je tisti pod št. 28 (KLIKNI). Zdaj pa bom objavil celoten Gospodov nagovor temu Joni, v katerem Gospod natančno objasni vse, kar za Boga vsaj malo nadarjeni potrebuje, a trenutno v Cerkvah ni skoraj nikogar, da bi ga naučil.

Naj ta zapis (sprintajte si ga in ga vsakodnevno prebirajte, ter tudi 'linkajte' drugim) postane glavno vodilo iskalcem Gospoda in naj se ga razglasi tistim, ki so iskreni v hoji za Kristusom, iskreni v želji za služenjem Jezusu; služenjem, ki je čista radost in vroča sreča v srcu in je od gostega Miru. Amen.

Ps: kot vsako Gospodovo pojavljanje, bo tudi to nekaterim v spotiko, drugim pa v Odrešenje. Vsakdo se sam odloča, kakšen bo njegov odziv, a povem vam: ljubeč odziv bo seme večne sreče.

Gospodova Beseda novemu verniku,

novi Cerkvi in svetu

17.3.2017, zgodaj zjutraj, je Gospod Jezus med drugim dejal:

Moj dar je ponujen vsem, a le redki ga sprejmejo, kot Sem govoril v Evangeliju. Ti Me pričaj, sin Moj, to je tvoje delo. Ko misliš Name, si v Mojem Miru, ko misliš na svet, si v njegovem. Če misliš Name, gre Moj Mir tudi na svet, če pa misliš na svet, postaneš del nesreče. In: če misliš Name z veliko Ljubeznijo, lahko tudi na svet gledaš tako. A Jaz sem Prvi.

Ob 18:30 istega dne popoldne, pa je Gospod spregovoril:

Piši, sin Moj! Novo Cerkev, prebujeno Cerkev boš oznanil. In 200 let bo trajalo. Dobro si že začel: Priti k Meni po Ljubezni do Mene.

Zadnja prenova Cerkve je v Ljubezni do Mene: en človek in Jaz; vsak posebej in Jaz.

Ne le po veri, ne le po zaupanju Vame, ampak po poskusih Ljubiti Me, se bom razodeval enemu po enemu; in tako vsem.

Tisti, ki veliko Ljubi Mene, mu je takoj vse odpuščeno, četudi Ljubi le nekaj hipov!

Če pa Me Ljubi tako vsak dan in vsak hip, prideva z Očetom k njemu in bivava z njim že na Zemlji.

Čutil Naju bo in tudi videl: najprej v podobah Cerkve, potem pa kot Sva.

A prvo znamenje bo Mir v srcu in ogenj Ljubezni.

Razglasil boš: POSKUŠAJTE Me Ljubiti, in pride dan, ko se vam razkrijem, kot Sem se mnogim.

Kdor Me skuša Ljubiti vsak čas, se bo odmaknil od greha in takšnih ljudi, družbe. Pomagal mu bom.

Začnite Me Ljubiti v Moji podobi, naslikani ali vklesani, ki vam je všeč.

Kdor bo takšen, bo imenovan 'Kristusov žareči', ker bo žarel. Sila in Milost bosta z njim.

A živeti bo moral umaknjeno. Ne stran od ljudi, a ne z njimi ves dan.

Oče Nebeški:

Grom Milosti bo v njih srcih! In govorili bodo: »Pojdi, Ljubi Boga in ne greši več!«

Spraševani bodo: »Kako naj Ljubimo Boga, če Ga še videli nismo?« Povej jim: »Kako Ga niste videli: ob cesti, v cerkvi, v Knjigah …?«

In bodo dejali: »To ni Bog, to je le slika ali les ali kamen. To je simbol.«

Povej jim: kdor Me v podobi Ljubi, sem zanj Živ, in slišim ga!

In kdor bo vztrajal – ni težko – se mu razodenem. Kot navdih, kot Kristus in kot Oče.

Sveti Duh:

Pojdi v 'kapelo' tvoje hiše in se Mi prikloni. Prikloni se Mi, ker Sem Bog Oče in Sin Jezus Kristus in Sveti Duh. Povej, da Me Ljubiš. Ljubiš Mojo podobo Sina Božjega in Očeta. Kdo to govori, sin Moj? Govori ti Bog Nebes in Zemlje, Bog vsega vidnega in nevidnega.  

Gospod Jezus:

Sin Moj, tvoj glas bo drobtinica, ki bo vzhajal čez vse. Ne pričakuj ničesar, rezultatov, ampak le izpovej, v čem je prenova Cerkve in vere: v Spoznanju iz Ljubezni.

Vera rešuje,

zaupanje pomirja,

Ljubezen OD Mene hrani,

Ljubezen DO Mene pa posvečuje in Odrešuje, še preden kdo (telesno) umre ali takoj za tem.

Povej torej prvo Besedo, in spomnili se bodo. Ne bodo sprejeli, a potem bodo. Kdor hoče biti rešen, naj poklekne ZDAJ pred Mojo podobo in Mi da svojo Ljubezen, četudi je šele poizkus. Meni.

Jaz nenehno dajem Ljubezen, a Odrešen je, ko Mi jo kdo vrne. Potem je to Prijateljstvo. Vrni jo Meni, kajti Jaz ti jo dajem.

In boš 'žareči'; duša vsaka verna. Tega bo toliko, da bo za vse, ki jih boš videla.

Tako se bo Moje Usmiljenje razdeljevalo – po Ljubezni do Mene. To je najvišje Usmiljenje. To je Milost, ki dušo takoj poveže z nebesi.

A kdor bo sprejemal, ne bo sprejemal hrane in denarja, ampak bo sprejel SPOROČILO:

Poskušaj Me Ljubiti,

otrok Moj. Poskušaj, poskušaj, poskušaj, poskušaj! Kdor nenehno poskuša, postane Prva Božja zapoved:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem, kar si.

Kako Me Ljubiti, bo kdo vprašal. Ljubi prst na Moji roki; Ljubi Moj pramen las; Ljubi Moja prebodena stopala, uho, rob obleke. Tako se Ljubi z očmi in srcem.

In kdor ljubeče željno posluša o Meni, Me Ljubi z ušesi in srcem.

In kdor me slavi in oznanja v željni Ljubezni, Me slavi z jezikom in srcem.

Moja podoba in Moja Beseda sta ključ do Mene. In četudi se razodenem tudi v duhu, sta Moja spoštovana podoba in Moja sveta Beseda Pot za vsakogar.

In Moja Beseda se Glasi:

Ljubezen Mi daj, vsaj poskušaj.

Potem Bom s teboj.

 Amen. Bodi v Miru. 

Zaključek

Prav čudežno je, kako je Gospod ves čas vodil tale blog: dodajal je, kar Jona sploh ne bi zmogel, in tudi dnevi so bili zapisom primerni, a to sem spoznal vedno šele, ko so bili že zapisani. Tudi danes je tako. Božja Beseda za današnji dan (KLIKNI) govori ravno o tem, o čemer smo pisali ves čas: 

Prva Božja zapoved o Ljubezni do Boga z vsem, kar si, je PRVA, na katero se lahko druge le obesijo, tudi Druga, ki govori o Ljubezni do ljudi kot do samega sebe (ta ljubezen do sebe je precej bedna v primerjavi z Ljubeznijo z Gospodom!!!). Kot smo tukaj dostikrat dokazali, pa je Druga zapoved, brez predhodno v lastnem srcu utemeljene Prve zapovedi, pravzaprav duhovna bolezen, nekakšna duševna motnja, ki se izraža tudi v prenekaterih žalostnih spletnih zapisih današnjih duhovnikov. Naj bo od danes naprej postopoma vse drugače - za tiste, ki so iskreni do Poti Domov. Kadar vas bodo lovile tegobe sveta, odločno recite: 

Nimam časa, veseliti moram Gospoda! 

Potem vam svet ne bo tako zelo turoben, če le ne boste preveč rinili vanj. 

Aleluja, juhuhu, aleluja! 

Kristus Gospod Jezus!

Aleluja, juhej, aleluja! 

Oj, ta prečudežna Milost

Ker ni meja, koliko Milostnih solz se potoči čez moja lica, kadar kdaj naletim na to pesem, in ker je vsakdo ne razume po angleško, slovenski prevod, ki sem ga našel na spletu, pa mi ni 'kliknil', sem se lotil prevoda, 'prosto po Jonovem srcu'. Tej pesmi rečejo tudi 'krščanska himna'. Vidim, da jo celo muslimani radi poslušajo - ker si takega Boga želijo. Z leti, če sem jo kdaj slučajno slišal, je naredila vse večji in večji odzven v moji duši, kajti šokantno je vedno potrdila Cvet srečanj z Gospodom Jezusom Kristusom.

Pesem je leta 1772 napisal John Newton, ladijski prevoznik sužnjev, melodijo pa je menda slišal od pojočih sužnjev v trebuhu ladje. Potem je postal kristjan, a mu ni dosti pomagalo, dokler ga nekega dne ni zadela Božja Milost.

Je še kakšna druga različica te pesmi, prevedel pa sem to, ki je na tem krasnem videu (poglejte si, če kliknete YouTube, koliko milijonov ogledov ima):

  

           Prečudežna Milost

Prečudežna Milost, kako sladek je Glas,

ki rešil je bednega - ta bednik sem jaz.

Bil sem zgubljen, a najden sem zdaj

slepec sem bil, a vidim sedaj.

Je ta Milost strahu mi srce naučila

in ta Milost je mojih strahov me rešila.

Kako čudovita je bila Milost rojena -

tisto uro, ko sem prvič verjel.

Skozi mnogo nevarnosti, bolečin in pasti

smo prebili se že do sedaj;

in Milost je ta, ki varuje nas vsa

ta Milost Domov nas peljá.

Če tukaj bili smo deset tisoč let

v Luči kot sončno nebo

nič manj časa v slavo Božjo zdaj peli

kot prvič bomo svetó.

Milost prečudežna, kako sladek je Glas,

ki rešil je bednika - ta bednik sem jaz.

Bil sem zgubljen, a najden sem zdaj

slepec sem bil, a vidim sedaj:

 Pa še enkrat, da se v dušo usede:

No Jona no more. Aleluja Jezus Kristus aleluja!

Gospod je ob zaključku bloga dal znamenje, da ga nalepim tukaj: 

Apd 17,23

Zaključek bloga, 3/3:

Kdo je najbolj Usmiljen in nas lahko reši?

slika splet

Že ob petih zjutraj so lipe opojno zadišale in zašumele. Tri dni nazaj sem opazil prvi odprti cvetek, zdaj pa diši vsa pokrajina. Takšno je Božje Kraljestvo - kot ta prvi, drobni cvetek.

Večina jih misli, da je Gospod Jezus mislil - ko je podal primerjavo Kraljestva z drobnim semenčkom gorčice - na to, da iz malega raste veliko, a to je le en, zunanji pomen. Kajti Jezus gorčično zrno uporabi v dveh različnih primerih:

1. Enkrat reče, da je Nebeško Kraljestvo kot gorčično zrno, ki se strahovito razraste. KLIKNI

2. Drugič pa reče, da je prava vera kot drobno gorčično seme. KLIKNI in KLIKNI

Ti dve izjavi sta si navidezno nasprotni: ena govori o brezmejnem ŠIRJENJU, druga pa o brezmejnem KRČENJU, FOKUSU. Obe skupaj nam razodeneta Božjo naravo, naravo Boga Očeta.

Obstaja torej še droben, skrivni in tihi pomen, znotraj prvega, ki se ŠIRI. Ima obraten pomen od širjenja. Mislil sem pisati o tem, skrivnem in neopaženem pomenu, ker pa Gospod ne mara, da se prav vse 'skrivnosti' razlagajo nevoljnim poslušalcem (KLIKNI), bom o tem le vmes kdaj kak cvetek dodal. Ker me sili, naj ga.

Zdaj pa bom pisal o nečem drugem, četudi je Božje Kraljestvo v vsem, kar je Božje.

Kdo je najbolj Milosten?

Rečeno je, in tako tudi je, da je Bog brezmejno Milosten in blag, ter da Mu nihče v tem ni kos. Vendar nam že Stara zaveza večkrat pove, da to ni čisto tako. Že na začetku lahko beremo, da je kak Božji služabnik usmiljenejši od Boga samega. Ker pa Jezus Gospod govori, da služabnik ne more biti večji od svojega gospodarja (delavec od direktorja), moramo, da bi lahko nadaljevali, najprej rešiti ta problem. Takole je rešen:

Gospod je tako zelo Usmiljen, da nam pošlje Svoje služabnike,

ki znajo biti še Milostnejši od Njega.

Torej je Gospod kljub vsemu Najusmiljenejši. Je kot usmiljeni upravnik popravnega zavoda, ki ne popušča domislicam gojenca, delinkventnega mladeniča, a pošlje k njemu vzgojitelja, da se mu ta približa z razumevanjem in lepo besedo. In resnično, povem vam:

Božje Kraljestvo je kot ta poslani vzgojitelj.

Evangelijsko dejstvo

Na hitro lahko zaključimo, da nas Gospod Jezus uči:

Ljubiti svoje sovražnike, a sovražiti svojo družino in sebe,

če želimo biti Njegovi osebni večni spremljevalci v Nebeškem Kraljestvu.

Jezus od nas pričakuje samo tole: Zapusti vse in hodi za Menoj. Zapusti vse, pomeni zapustiti svoj ribiški čoln, mreže ter ostarelega očeta na njem, ter oditi za Njim. Prevod: zapusti tisto, s čimer se preživljaš, pravi Jezus - kajti Bog Oče tudi ptice hrani, pa ne bo tebe? - in se posveti samo še molitvi in delu za Gospoda. Delo za Gospoda pa ni le v svetu in za svet, ampak je v srcu in za Gospoda. Ta drobna, skrita stvar v srcu, ta Cvet Ljubezni, to je Božje Kraljestvo. Vsa zunanja dela so le njegov odmev. A nisem mislil o tem pisati, čeprav sem sprva mislil.

Vse, kar je resnično Božjega, torej NE ODOBRAVA DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA (začetek katerega je veselje do rednega seksa, in nič drugega), kajti posvetna družina ni naša prava družina, prava je namreč Božja. Naša posvetna družina je enaka tistim, ki jo imajo tudi volkovi, opice in divji pujsi. Jezusovi učenci pa so zapustili vse, in odšli le za Njim. Zato so zdaj svetniki. To je VSE.

VENDAR. Vsi niso tako močni, večina ljudi je mečkačev brez pravega poguma, a s kar precej napuha, skritega ali odkritega. Predvsem pa z veliko strahu za preživetje in izgubo tistega, kar imajo na tej Zemlji. Zato so tudi zvijačni, zavistni in zlobni. Prešuštni. A nekateri med njimi si vseeno želijo tudi še Boga. Vendar njihova prihodnost ni in ne more biti svetla, od Luči prepojena in Gospodove bližine odrešilna, kajti Jezus, ki je Gospod, pove:

Prej bo prišla kamela skozi šivankino uho, kot na svet vezani v nebesa.

Pa da ne bo kdo tarnal, da je Jezus nemogočo primerjavo dal: 'Šivankino uho' so poimenovali ena od stranskih mestnih vrat, vrata, ki so bila najmanjša. Skoznje je lahko prišel pešec, ne pa tudi kamela. A kakšen kamelji mladiček bi nemara le lahko prišel skoznje? Gospod torej le ni tako zelo zahteven in popolnoma neusmiljen do mečkačev in kalkulantov, do prešuštnikov? In resnično, resnično, povem vam:

Božje Kraljestvo je kot ta mala vrata, imenovana Šivankino uho.

In še več: Božje Kraljestvo je kot ta kamelji mladiček, ki lahko pride skoznje.

Ali pa pešec, ki gre lahko skoznje, če le pusti svoje kamele zunaj.

Ker je Bog VSE, je Največji, istočasno pa je lahko tudi Najmanjši, v najmanjšem, v najskritejšem, v najdrobnejšem. Če Gospod ne bi zmogel biti tako Največji, kot tudi Najmanjši, ne bi bil Gospod, ampak invalid. Zato je Božje Kraljestvo kot ta najmanjša mestna vrata, Šivankino uho.

Gospod je Največji in je v vsem,
a je tudi Najmanjši in je iskra Življenja v naši duši. 
Zato smo mi Njegove drobne iskre. 
Kdor to doume v srcu, je takoj Odrešen.

Kdo pa je milosten, kadar ni milosten Gospod?

Imamo torej problem. Ta problem je Božji problem, a je tudi moj velik problem: kako pomagati mečkačem in kalkulantom, prestrašenim in ničesar-se-odrekajočim, ki pa vseeno želijo še Boga vrhu vsega? Enaki so sicilijanskim mafijcem, ki želijo vse, tudi tisto, kar jim ne pripada, a potem želijo še Boga, saj jih duše tesnobijo in jih strah lovi. Takih ljudi in vernikov je večina na tem svetu in v naši lepi deželici, kjer bo cerkvá kmalu več kot res vernih duš. Jezus Gospod, ki je Usmiljeni, takim dušam, katerih je največ tudi med bralci tega bloga, ne ponuja nobene rešitve. Enostavno pove, da taki NE PRIDEJO DOMOV, v nebesa. To je torej DEJSTVO.

A če Gospod nima rešitve, vsaj daljnoročne, tudi za take duševne pokveke, ki imajo več src, ne le enega, ne bi bil Gospod. In ker smo povedali, da obstajajo celo bolj Usmiljeni od Njega, nam preostane edino le še to, da si jih poiščemo. Kajti Gospod je tako zelo Usmiljen, da nam pošlje takšne, ki so še bolj Usmiljeni od Njega. Kdo so to? To so Njegovi drobni cvetki, njegova mini-semenčka. Ti velikokrat delujejo v samem svetu, velikokrat pa se družijo v male cvetne združbice, ki pa znajo postati tudi zelo velike. 

Slika splet

Taka združba je:

Cerkev

Cerkev je pretežno posvetna ustanova, kajti ljudje vanjo prihajajo predvsem, da bi si z Božjo pomočjo potešili zemeljske želje in tegobe. Zato Cerkev uči mnoge stvari, ki jih v Evangeliju NI. Govori, da je Evangelij zadnja Beseda, potem pa govori in živi drugače od te Besede. Jezus pogosto uči eno, Cerkev pa čisto drugo. Zakaj je to tako? To je zato, ker je Gospod poslal Cerkev, da je še bolj Usmiljena od Njega, s tem, da se celo sama približa zemeljskemu življenju ter tešenju tovrstnih tegob. Cerkev torej še bolj konkretno sledi Jezusov zgled, ko je bil med nami kot človek, in je sama precej človeška.

Cerkev npr. uči, direktno ali posredno, naj jemo meso, pijemo vinček, se poročimo in izdatno svobodno plodimo med rjuhami - čimveč otrok! Čimveč 'svetega' seksa! Že življenje duhovnikov je urejeno tako, da namigujejo k temu: tudi sami jedo meso in pijejo vino, mnogi pa se tudi poročijo in si storijo otroke, družine. Kar pa je za Božje služabnike, ki so že transcendentni, precej grešno delovanje, kajti te aktivnosti nam ONEMOGOČIJO RAZVOJ LJUBEZNI Z GOSPODOM - na tak način lahko razvijemo le vero. Ne moreš služiti mamonu in Bogu istočasno, ker boš enega črtil in drugega častil, je povedano. Jezus in svetniki nas učijo ali/ali, Cerkev pa nas pogosto uči in/in. To je PRILAGOJENO Božje Usmiljenje za potrebe vrtca:

Ja, dete ljubó, dete sladkó: lahko istočasno ješ kašico, kakaš v pleničko in še vpiješ zraven. Ni problema, ni panike.

Kar je odraslim prepovedano, je otročkom še dovoljeno. To je pretežna karakteristika Cerkve. V Njej je Gospodovo Usmiljenje za zblojeni svet, ki želi imeti vse, ničemur pa se ne zmore odreči. Zato lahko rečemo, da je Cerkev tisti prvi cvetek lipe, ki je kot Božje Kraljestvo.

Namen našega bloga pa je bil …

Namen našega bloga je, po Božji volji, nekoliko drugačen od vsakdanjih namenov Cerkve. Namen našega bloga je, da (skozi čas) iz naroda izvleče tiste redke močne in predane duše, ki:

bodo zapustili vse in šli le za Jezusom in Njegovimi svetimi

ter postali resnični (ne le navidezni) duhovni svetilniki v temi.

V ta namen sem želel na koncu izdati tudi najvišjo skrivnost njihovega delovanja, ki je v 'drobnem zrnu'. A ker čas še ni pravi in ker bo že Gospod vsakemu takemu sam povedal, se blog končuje malo drugače: ne nagovarja več tistih, ki bodo bodoči svetilniki Božje Besede, ampak ga skrbi predvsem skrajna nemoč večine vernikov, ki si želijo Boga, še bolj pa so vezani na svet, sebe, strah in tisto, kar smatrajo za nepogrešljivo, pa je v resnici le navlaka na duši, ki jim onemogoča razvoj duhovne Ljubezni z Gospodom.

Kako njim pomagati? Gospod pravi, da nikakor, Cerkev in Mati, ki ju je Gospod poslal, pa pravita:

Pridite k nama!

Najti Gospoda skozi Cerkev: časovni okvir

Kdor nima moči (četudi misli, da jo ima), ne zmore zapustiti VSE in hoditi za Kristusom, zato ni kandidat za skorajšnje Nebeško Kraljestvo. Njegov časovni urnik je drugačen: ker ne hiti za Gospodom, Ga bo dosegel kasneje. Da pa se vmes ne izgubi, naj služi vsaj Cerkvi. Vse ostale variante so za dušo smrtonosne in pogubne. Ne se predati Svetemu in Njegovim, a tudi Cerkev zanemarjati, je namreč pot demonov, ki bodo že nekaj hipov po telesni smrti hudo obžalovali izgubljeni čas v svojem izgubljenem življenju. In odtlej so odvisni samo še od molitve Božjih duš na Zemlji.

Kdor je torej verski polovičar - če se le da veliko sveta, mamona (denarja in seksa) in nekaj Boga - naj se drži Matere Cerkve in Matere Marije, kajti njuno Usmiljenje je večje od Gospodovega, zato ju je Gospod poslal k nam (kdo je torej najbolj Usmiljen?). Je pa tukaj en problem, ena razlika: čas.

Nikoli nisem razumel vernikov, ki ne HITIJO za Kristusom. Mene je začasni duhovni trening v nekrščanskem okolju naučil, da moram z vso silo iskati Najvišje, še prav posebej v tem življenju, dokler je duša še v mesenem telesu. Kristjani pa se obnašajo kot kakšni budisti: nič se jim ne mudi. Pravzaprav jim ni tako zelo mar priti Domov, ker jim je tukaj dokaj 'fletno'. Računajo na prihodnje reinkarnacije na Zemlji. Četudi kristjan ne sme verjeti v reinkarnacijo, je reinkarnacija Kristusa v svoje svetnike dejstvo: Kristusov Duh se naseli vanje, ker pa so v transcendentnem svetu Duh in Sin in Oče isti Bog, je jasno, da ko se inkarnira Duh, se inkarnira tudi Kristus, živi Kristus. In dejstvo je, da se je Kristus reinkarniral v mnoge svetnike, kot npr. v sveto Favstino Kowalsko in svetega Janeza Marija Vianeja. V Vianeja pa se je reinkarnirala tudi Mati.

Kakorkoli že, nima veze: ko umremo, naša duša živi naprej, a ta gre lahko v nebesa ali pa v enega od ostalih milijonov svetov, od katerih jih je mnogo materialnih. Nekateri si tega zelo želijo, a to je njihova poguba. Vendar pustimo to, nima veze, govorim o neodločnih ljudeh, ki jim je Cerkev edina rešitev:

Ne bodo vsi po smrti odšli v nebesa, ampak bodo mnogo stoletij še vedno živeli s Cerkvijo, preden bodo Odrešeni. V tem je razlika: v času. Naš blog priganja in uči, kako Gospoda srečati še pred smrtjo telesa, lagodne verne duše pa Ga bodo srečale čez nekaj stoletij življenja v Cerkvi in ob njej. Za mnoge to ni noben problem, zame pa je - meni 'kasneje' ne pomeni nič, zato sem iskal Gospoda kar takoj - in usmilil se me je. Tako stori vsakomur, kateremu se mudi. Takšni, ki se jim mudi, so pripravljeni zapustiti vse in hoditi za Kristusom, ki je Bog.

Kdo od šibkih, zmedenih in večno prešuštnih gre vseeno direktno v nebesa? In kako?

Ja, tudi to se dogaja. Če ne sledimo Kristusa z VSEM, kar smo (Prva zapoved), nam torej ostaja Cerkev, a v tem primeru bo Odrešenje za nekaj čaaaasa odloženo. Pa vendar, Gospod je Najusmiljenejši, zato bo Odrešil tudi nekatere od tistih, ki so najnesposobnejši in najzmedenejši od vseh. Kako?

V Cerkvi Odrešenje poteka počasneje, ker še ni razvila polne Ljubezni z Gospodom. Razvila je obredje in zakramente,

a na koncu koncev odrešuje samo duhovna Ljubezen do Gospoda.

In NIČ drugega.

Gospod Mb nadškof so povedali, da lahko daje odvezo od grehov le duhovnik.

A če ta duhovnik ni v Ljubezni z Gospodom, je njegova odveza majhna, če pa je v Ljubezni z Njim, je velika. Kajti če je duhovnik v VERI z Gospodom, je njegova odveza majhna, če pa je v LJUBEZNI z Gospodom, je njegova odveza velika.

In še več, še veliko več:

VSAKDO, ki je v Ljubezni z Gospodom, je z dušo nenehno pri Gospodu, Gospod pa je v Nebeškem Kraljestvu. Takšna duša torej že služi v Kraljestvu, četudi je njeno telo še na Zemlji. To so skrivnosti duhovne Ljubezni, V KATERI NI NITI DROBCA ZEMELJSKIH HOTENJ IN PRIČAKOVANJ. Duhovna Ljubezen ima samo en cilj:

Veseliti Gospoda in Njegove svete osebno.

Zato lahko grehe odveže in duše razbremeni tudi vsaka tista duša, ki ima Ljubezen z Gospodom. Če ima le vero vanj, je njena odveza majhna, če pa ima Ljubezen, je njena odveza velika. To je Kristusov Evangelij in je duhovno dejstvo.

Če odveza in Odrešenje ne bi bili možni tudi po ne-duhovnikih, ki pa so v Bogu, bi bili še vedno v Stari zavezi, prošnje duhovščine za molitve naroda pa bi bile nesmiselne.

In tako hodijo med nami skriti Gospodovi, ki so Gospodova drobna semena v skritem ali v odkritem, ter delijo odveze od grehov na skrit ali odkrit način. Tako drobno seme je brat Yun, ki to dela odkrito, so pa tudi tisti, ki delajo prikrito. Kajti seme kdaj pade na vrh zemlje, včasih pa se zakotali v razpoko, in ni vidno, dokler ne prinese nebeških sadov.  

Zato je zelo pomembno biti PRIPRAVLJEN, četudi si šibek verski dvoličnež in zvitež. Lažnivi prešuštnik v vsem, česar se lotiš. Biti pripravljen pomeni, biti srčno naklonjen tistim, ki prihajajo v Gospodovem Imenu. V takem primeru se nam lahko nehote zgodi, da pristanemo v nebesih, četudi si jih po vseh Božjih standardih še ne zaslužimo.

Kdor pride v nebesa na tak čudežen način, pa bo tam 'odplačal' svoj dolg: služil bo tistim, ki prihajajo vanje, a še niso godni za življenje v Palači, ob Gospodu, ki je Kristus. To je zelo sveto in srečno delo, kajti vsa dela v nebesih so zelo srečna. Tako povedo tiste duše, ki so tam - tistim, ki jih slišijo.

Končna rešitev za verske polovičarje in dvoličneže

Gospod je zares brezmejno Usmiljen: nešteto rešitev nam pošilja. In če ne zmoremo biti ENOSRČNI do Njega, in smo mečkavi do lastnega Odrešenja, nam še vedno ostajata dva rešilna pasova. Prvi je Cerkev in drugi so Ljudje, ki so na poti k svetosti ali so že v njej. Kdor se nasloni le na Cerkev, bo rabil nekaj sto let, kar pa je le nekaj milisekund v večnosti; kdor pa pokaže SRCE kakšni Božji duši in ta Božja duša ZAZNA to srčno iskrico ter si v svoje srce zapiše to osebo, ji bo Odrešenje prišlo nekaj hipov po telesni smrti, lahko pa že pred njo. Zato je zelo pomembno vedeti pomen tegale:

Blagoslovljen, ki prihaja v Imenu Gospodovem

in blagoslovljen tisti, ki mu je naklonjen ali mu celo pomaga.

Kajti, ko se pridružiš Močnemu, postaneš močan in ko se pridružiš svetemu, boš svet. Največja skrivnost je torej v tem, S KOM SE DRUŽIŠ. Če se družiš s čutnimi uživalci boš izgubljen, če pa se družiš - v duhu ali tudi tako – z Božjim semenčkom, se boš postopoma naučil skrivnosti 'gorčičnega semena'. Ker:

Gospod se nam razodeva prav skozi drobna semena, ker je tudi On za naš svet drobno seme. Zadnjič sem potoval skozi pokrajino in ob cesti zagledal Najsvetejšega v podobi drobnega, nepomembnega semena. Ustavil sem in Ga fotografiral, solze so polzele, in ko sem naredil fotko, mi je plamenelo srce, kajti Gospod se je odzval. Slika:

Fotografija prikazuje tudi to, da Gospod deluje nekaj v javnem (soncu), nekaj pa v prikritem (senci). In stebla pred Njim so posušena, mrtva, tista, ki so za Njim, pa so živa, ker jih On ščiti! Aleluja!!

Komaj sem malo prišel k sebi od tega prizora, je bil ob cesti ponovno Gospod, spet v podobi drobnega, a malo manj pozabljenega (rožice!) gorčičnega semena, in ponovno mi je zagorelo srce:

Zaključek

Aleluja! Bil sem srečen, ko sem pisal te bloge. Kar nekaj (46) se jih je nabralo v komaj petih mesecih. 4+6 je 10, Novo Življenje, za kalkulante. Bilo je preko 7500 ogledov, in ravno ko so začeli še naraščati, iz mnogih dežel sveta (Slovenci?), mora priti tudi konec. Kar se mene tiče, bi lahko pisal kar naprej in naprej, ker Božjemu Kraljestvu ni konca, a potem ne bi bilo več drobno seme, ampak poplava, kar pa ne bi bilo dobro. Tudi Cerkev je postala zelooo velika, kot puhla repa, zato ni nič narobe, če se spet skrči na drobno mero.

Božje Kraljestvo teži k širjenju, a Njegova moč je v zmanjševanju.

No, pa sem povedal delček zadnje skrivnosti: biti najmanjši pomeni biti Božje seme, ki bo s svojo smrtjo prineslo veliko plodov. Kdor živi in moli tako, pozna skrivnost v celoti in njegovo srce je Ogenj Življenja.

..........

Še to naj reče, tole revše: kdor je žalosten, da je bloga konec, bo Gospodov; kdor ga je in ga bo bral z veseljem in hvaležnostjo, ter brez zavisti, bo Odrešen. In kdor je sodeloval v njem s komentarji, ne bo nikoli pozabljen, ampak je zapisan v Knjigi Življenja. Aleluja, juhuhuuu, aleluja!! In HVAAAAAALAAAAAA!

DODATEK: 

Ta blog je bil pisan tudi za bogoslovce in bodoče duhovnike, kot tudi za že posvečene. Hudo dvomim, da ga gospodje škofje priporočajo semeniščnikom. Če ga ne, bo rezultat katastrofalen za našo bodočo Cerkev, ker je Gospod prišel nekaj povedat, nihče bedni Jona pa je to zapisal. Hudo, hudo mi je srečati duhovnike brez Boga, živega, osebnega Boga. Na tole sem pravkar po naključju naletel, in se zjokal: 

http://kaplan-marko.blogspot.si/2017/05/duhovnik.html

Obstajajo določeni pogoji, da se lažje približamo Gospodu in se nam razodene. O njih sem obilno pisal tukaj, četudi to še daleč ni vse, in bo pisano še drugje. A bistveni pogoj je Ljubezen, so Jezusove besede, ki sem jih citiral v spodnjem komentarju M.

Bistven pogoj je srečati TISTEGA, KI SE Z GOSPODOM LJUBITA. 

Bog te oživi, naš duhovnik! Ko Jona pride k tebi, si namreč slep, visok, gluh in nem. A vsaj fasade so lepe in zidovje je obnovljeno. Tudi to nekoliko šteje, a le doooolgoročno. Kdor želi srečati Živega Gospoda, mora biti v Cerkvi, potem pa Cerkev na nek način ZAPUSTITI, srečati Gospoda, ter se vrniti v Cerkev, da jo oživi. Vse dotlej boš osamljen, za umret. Kako groznooooo!!!

Ta Jona je svojo dolžnost opravil. Ko otrok zapre usta, mu ni več čokolinota v usta za siliti.

Pa vendar: pošiljajte link našega bloga tem ubogim. 

Naj bo to vaše delo za Gospoda, in Gospod bo videl.

Jezus usmili se nas,

Gospod usmili se nas, 

Kristus usmili se nas, prosim. 

Zaključek bloga, 2/3:

Ključ do uspeha na Poti: imeti moč. In Božja Moč

Vse slike: splet

Sveti Pavel je v 2 Kor 12,10 dejal:

         

Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.

Timoteju pa je napisal v 2 Tim 2,1:

         

Zato pa, moj otrok, bodi močan v Milosti, ki je v Kristusu Jezusu.

Prva izjava je navidezno zelo protislovna. Razume pa jo lahko vsakdo, kdor sprejme besede Janeza Krstnika, ki je dejal (Jn 3,30):

         

ON mora rasti, jaz pa se manjšati.

Razlaga: ko se manjšajo naši zemeljski upi, rastejo naši Božji upi. Takrat 'jaz' postaja nepomemben, pomemben pa postajaš Ti, Gospod, Kristus. In ko se najdemo v Kristusu in s Kristusom, se 'moja' in Njegova Moč združita, zato najšibkejši postane močan, ker se močnemu pridruži. Vmes, na začetku tega procesa, ko se naš lažnivi ego sesuva, pa mislimo, da bomo kar 'mrčkali od vsega hudega. A ne umiramo mi, ampak naš zemeljski ego.

Glede ega lahko rečemo še to, da kristjan ni monist, ki se zlije z Gospodovo Lučjo in se želi v njej razbliniti, kar pa nikomur dokončno ne uspeva, ker si naši čuti želijo biti zadovoljeni, zato vedno pade nazaj v materialni svet in spet trpi. Mi svojo individualnost obdržimo, Bog je Bog in mi smo mi, samo-spoznanje pa dosežemo, ko spoznamo, da je Bog Ogenj Življenja, mi pa Njegove male iskre. Takrat doživimo večni Božji Mir. Blodenja skozi čas in prostor se reši le tista duša, ki Bogu osebno služi in Ga Ljubi, ta Bog pa je Jezus Kristus, ker je Bog Oče takšno podobo prevzel za odreševanje duš v vseh materialnih svetovih - vidnih in nevidnih.

Vsak resnični Božji človek je Gospodov drobni semenček, iz katerega lahko zraste veliko, a sodobni verniki pozabljajo, da je prav v drobnem semenčku zbrana vsa moč Življenja. O tem bo več govoril zadnji zapis, ta pa naj bo priprava nanj.

Toliko danes o Ljubezenski teologiji, končni teologiji, ki je transcendentna, in ne le posvetno špekuliranje in prepiranje. Zdaj pa se lotimo bistva današnjega zapisa.

Biti močan

Govoril bom o moči, ki ni duhovna moč, ampak je moč živih bitij, pri tem pa jo eni imajo, drugi jo imajo manj, tretji pa zelo malo. Zaradi 'pezdetovstva' (po dr. Ruglju) pa jo ima sodobni človek precej malo v primerjavi z našimi dedi in babicami, katoliški verniki pa še manj, še posebej, če zgornjo Pavlovo izjavo razumejo na patološki, bolezenski način. Mislijo, da večja ko si 'driska', bolj si močan. A sveti Pavel ni mislil tako in ni živel tako, kar pa je danes splošna praksa, kajti poslušati Evangelije od neodrešenih profesionalnih pripovednikov, naše duše ne privede kam daleč na Poti, ampak jo samo zmede in spravi v krč.

Sem par desetletij delal z ljudmi, s prav posebno željo, da jih naučim, kako biti močni na tem svetu. A moram povedati, da so se naučili vsega drugega, lepega, le moči niso sprejeli. To mi nikakor ni bilo jasno – kako to, da ne zmorejo sprejeti preživetvene moči, katero lahko kasneje, po Pavlu in Janezu, združimo z Božjo Močjo?? Šele ko sem opustil vsa prizadevanja in ljudi prepustil njihovim 'močem', kar pomeni bednim usodam, mi je Gospod stvari pojasnil:

- Ne more biti močan, kdor živi v grehu.

- Ne more biti močan, kdor ima 'veliko zakladov' v enem samem srcu.

- Ne more biti močan, kdor je 'pedenan', kdor živi za užitek, kdor je obložen z dobrinami in posvetnimi prijatelji.

Ojoj, Gospod, zakaj mi tega nisi prej povedal? Zapravil sem mnogo časa in svoje mladosti, z ljudmi, ki so še odrasli k svojim mamicam hodili na dobre 'papice' in na pranje spodnjega perila. Oziroma so kar živeli pri njih.

»Nisi Me vprašal.«

Zdaj vidite, kam pride idiot, če Gospoda ali Njegovih spoštljivo in hvaležno ne SPRAŠUJE? Kdor ne sprašuje, že vse ve, zato NI učenec.

Sklepal sem torej lahko, da je močan tisti, ki:

- ne živi v ponavljalnih grehih,

- ima fokusirano srce na eno stvar,

- in se ne druži s čutnimi uživalci, ki ga zapeljejo v lažno ugodje.

Zdaj pa se lotimo tega vprašanja, ki je bistvo Božjega Kraljestva: fokusa. Na koncu boste videli, da fokus obvladajo vsi uspešni ljudje, defokusiranci pa so zmedeni in nesrečni. In tudi nebes ne dosežejo, ne glede na njih želje in potrebe.

Diagnoza Boga in diagnoza hudiča

Kot najstnik sem v neki, za katoliško cenzuro najbrž škodljivi literaturi, prebral, v čem je razlika med Bogom in hudičem. Pisalo je:

Bog ima v vsej večnosti le ENO misel,

hudič pa jih ima v eni sekundi nešteto.

Ta informacija mi je spremenila življenje. Najbrž sem prav zaradi nje kasneje za nekaj let pristal v zen-budističnih samostanih, v zahtevni asketski vadbi. Tja sem šel, ker sem zaznal, da v naših samostanih vladajo pomanjkanje svetih učiteljev, vinček in tudi dosti lagodja. A sem bil tudi tam v zmoti, kajti razsvetljeni učitelj in ta sorta budizma sta me učila zbranost na nič misli, zgornja diagnoza pa govori, da ima Bog ENO misel. Zaradi tega nasprotja sem čez čas asketski budizem opustil, kajti nekaj tu ni štimalo. Sem se pa pri njih naučil mnogo dobrega, predvsem pa zanemarjanja lastnih bedarij in potrpljenje z bolečinami telesa. Zdaj pa sem hotel spoznati to famozno ENO Božjo misel. In solzim se od hvaležnosti, da mi jo je bilo dano spoznati. A ko jo želim dati kristjanom, se jim nosovi zavihajo navzgor, da se moram seveda umakniti. Ne želijo si namreč ENE MISLI, ampak več njih. Pa se lotimo še te zadeve.

Nekaj let sem služboval v zelo zahtevni službi, eden od 'majstrov' pa je bil preprost kmečki človek iz 'prejšnje dobe', ki je v življenju dal skozi takšne stvari, ki bi današnje od praškov mišičaste fitnisarje v grob spravile. No, ta človek je bil dober poznavalec konj in žensk. Takole mi je povedal:

Veš, ne bodi kot konj. Konj ima v eni sekundi sto misli. Ženska pa petsto.

Padel sem dol od te modrosti, kajti povedati mi je želel to, česar sem se kasneje še v budizmu doučil: stvari opravi 'z enim srcem'. Ker sem bil po naravi malo 'nor', sem ta nasvet iz čiste zafrkancije vzel zares, včasih, na trenutke in v svojem življenju, in začele so se dogajati čud(ež)ne stvari. Najprej fizične, ko sem, šibkejši od marsikoga drugega, lomil železje, ki se ga ne da zlomiti po nobeni teoriji ne praksi, in podobne stvari. No, tak fokus sile pa tudi Jezus pričakuje od svojih osebnih učencev.

Ko sem izvedel, da ima mlad konj v eni sekundi sto misli, in je zato nevaren, ženska pa menda petsto preračunljivih kalkulacij, sem to znanje združil s prvim, da ima Bog Eno misel v vsej večnosti, hudič pa jih ima nešteto v enem samem trenutku. Po filozofsko sem prišel do zaključka in 'lastne' teorije kaosa in Miru:

Kaos je imeti veliko misli in želja naenkrat. Takrat zavlada hudič.

Če pa imam le ENO željo, je to Bog, in je z menoj.

In ravno to želi Jezus Kristus (ki je Bog Oče za odreševanje duš iz materialnih svetov) od nas. Zdaj bi takooooooooooooooooo rad pisal, kaj je ta Ena želja, a se moram vrniti k zemeljski moči.

Močna bitja in šibka bitja

Kaj je torej osnovna moč močnih zemeljskih bitij? Od kod prihaja in kako se jo vzdržuje? To je vprašanje sedaj, kajne?

Kdor si v glavo zabije, da mora preživeti, potem pa ga življenje ali lastna askeza porineta v zelo neugodne življenjske okoliščine, podobne puščavništvu ali zaporništvu, ima le dva možna rezultata: ali se bo zlomil ali pa bo postal močan. Lep primer je mojster borilnih veščin, ki je dejal, da se močan postane, če te kdo v mladosti po krivici zbije na tla in ti stopi za vrat, ter te muči. Takrat se odloči: ene osebe se poistovetijo s to travmo in za vedno ostanejo šibke, druge pa si, če preživijo, rečejo: »Nikoli več se mi ne bo to zgodilo, tega nikoli več ne dopustim!« Prvi začno 'živeti od svoje diagnoze', iskati koristi od nje, drugi pa postanejo borci. Kaj pomeni biti borec? Pomeni živeti v miru in za mir, a biti vedno pripravljen na vojno, kajti narava sveta in ljudi je, da znajo biti preklemansko hudičevi. Ljudje smo kot čebelice: mirni, pridni in prinašamo slad, med. A kot se čebele spremenijo v podivjane zveri same do sebe in se brez milosti pobijejo, ko začno ropati druge panje, enako je z nami ljudmi: slabši postanemo od vsake zveri. Demoni postanemo. In pol sveta je Kajn, demon. To so preprosta, a boleča dejstva.

So torej ljudje, ki si rečejo, da ne bodo več žrtve. Ali pa si rečejo, da bodo v nečem zelo dobri ali celo najboljši. Poglejte si tale kratki video o punčki, ki so jo zapuščeno šikanirali, zato je odšla v gozd in se nečesa naučila. Šokirani boste: 

Takšni ljudje imajo moč, kajti:

Kdor si nečesa zelo želi, in dela na tem, je dolgoročno uspešen, če je tista stvar od dobrega. Kajti dobro se približuje ENI misli, fokusu, zlo pa se približuje mnogim mislim, kaosu. Zato v zlu ni končne moči niti zmage.

Takšni ljudje odvržejo mnogo, da so lahko dobri v izbranem. Tako živijo mnogi svetovno uspešni športniki, podjetniki … Če pa padejo v običajno past ugodja po prvih uspehih, in ne živijo več 'z enim srcem' in asketsko, izgubijo to čudežno moč, ki se ji reče NAMEN oziroma VOLJA. Za takšnega šampiona je dovolj, da mu 'paše' pred kamerami se prikazovati, zato ga začno lepa dekleta zasledovati, in ko izbere eno in začne 'uživati', pa še denar začne vlagati v ugodje - je konec z njegovimi uspehi in slavo. Potem pa si glavo razbijajo, kje so storili napako? Prej so hoteli vse do Neba zagrabiti v svojih svetnih uspehih, potem pa se ukvarjajo samo še s svojo glavo in neubogljivim telesom. To je klasična zgodba, kako močna bitja postanejo šibka, povprečneži. Če pa se šibka oseba z vsem srcem vrže v nekaj, recimo na Pot Domov, postane zelo močna. Vse je torej samo v askezi. Na tem in na Onem svetu.

Duhovščina, današnja, seveda ne odobrava kakšne posebne askeze, ker tudi sama ni asketska. Radi se pozabavajo na piknikih, ob mesu in vinčku, in to pričakujejo tudi od vernikov, ker le tako da bodo postali pravi občestveni kristjani, jih učijo. A je problem v tem, da v Sloveniji dandanes ni niti enega škofa, ki bi imel moč. Kot so jo imeli recimo Baraga, Slomšek, Grozde in mnogi pretekli, ki so zdaj sveti. Niti enega škofa ni z močjo volje, namena. Zato takšnih klic ne prikliče velikih sprememb, ne prikliče potresov Svetega Duha. Življenje današnje duhovščine vsega sveta je tako 'razštelano' v pozunanjene naloge, da tega nujnega Kristusovega fokusa niso sposobni. Le redkokateri med njimi pa ga je. In to so premikalci časa ter potencialni bodoči sveti.  

Lastnosti močnih bitij

Tisti, katerih volja je močna, brezprekorna, ker si jo nenehno vsakodnevno 'brusijo' s svojim načinom življenja v relativno težavnih okoliščinah in popolni predanosti svojemu poslanstvu, imajo določene karakterne lastnosti. Predvsem so 'bataljon v eni osebi'. Gredo svojo pot, ne glede na okoliščine, in Sveti Duh jim pomaga, če so Božji. Takšen 'bataljon v eni osebi' je bil npr. sveti Pavel: po Spreobrnjenju ni hitel srečevati vseh apostolov, Petra je srečal šele čez tri leta, pa tudi kasneje je sledil svojo pot, ki mu jo je naročil Gospod. A tega ne bi zmogel, če že pred tem ne bi bil nekak vojak, bojevnik, pa tudi teolog.

Svetovni duhovni voditelj in nominiranec za Nobelovo nagrado za mir, Sri Chinmoy, je v mladosti od svojega guruja dobil nalogo, da vadi - atletiko in dviganje uteži! To je delal vse do smrti in s tem navdihoval ljudi in voditelje sveta. 

Glavna lastnost ljudi s Poslanstvom, Nalogo torej, je, da se jim okoliščine mnogokrat prilagodijo, ker Duh tako stori. Četudi pridejo vmes hude stvari, se vse vklapljajo v Nalogo. Takrat je rečeno, da Bog pomaga svojemu ljubljenemu, pomaga pa mu osebno.

V čem je torej moč močnih ljudi? Ni v njihovem egu, niti v trmoglavosti, ampak v tem, da svojo preživetveno moč, svojo jekleno voljo, ki jo je treba nenehno vzgajati in polirati, DAJO V SLUŽBO BOGU, zato njihova moč pritegne na pomoč Božjo Moč. To je pot svetih in čudežnih Božjih ljudi: imajo že nekaj, da lahko še dobijo. Na Vzhodu sem slišal tole:

Če imaš palico, ti jo dam,

če je nimaš, ti jo vzamem.

Prav svetopisemsko (KLIKNI): če nič nimaš, ne moreš Bogu služiti. Najprej moraš nekaj imeti, da Mu lahko osebno služiš. To, kar pa moraš imeti, je enosrčnost, celosrčnost. Enosrčnost je FOKUS. In fokus je moč. Če imamo fokus srca, zlahka uresničimo Prvo Božjo zapoved:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z VSEM, kar si!

To je norost svetnikov in to je moč svetnikov in v tem je Božja moč. V fokusu, v eni točki, v Jezusovem gorčičnem semenu. Hvala Tebi Kristus!

Kaj zdaj? Kaj naj storim jaz?

S tem so vsi naši blogi pojasnjeni še enkrat in je rdeča nit skoznje prepoznana:

Odvrzi vse, kar te ovira pri ljubečem služenju Gospodu in živi tako, da lahko nenehno misliš Nanj.

Takšna je direktna Pot v nebesa. Izven nje ni poti v nebesa. (Oziroma je, ena, tatretja.) Vse druge razlage in teologije so manjvredne ali nevredne. Kdor se zmrduje nad povedanim, je od Kajna, četudi je 'krščen Matiček'.

Še preden gremo v Cerkev, moramo torej postati močni. Driskasta nemoč zoprnih vernikov, ki mislijo, da je njihova nemoč v resnici Pavlova moč, naj bo spoznana kot bolezen. Duševna bolezen. Takšni ljudje lahko uspevajo le v neki združbi, sami pa ne zmorejo ničesar. Zato so 'tišasti', zoprni. Takih je večina klerikov, politikov, vernikov in kriminalcev. A to ni pot Jezusovih učencev. Kajti, zgoraj sveti Pavel reče:

Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.

Torej je Pavel MOČAN. In potem tudi Timoteju reče:

Bodi močan v Milosti, ki je v Kristusu!

Zatorej je treba biti močan, ne pa driskast, s polno domiselnih 'teoloških' opravičil. In Jezus Kristus, ki je Bog Oče za reševanje duš iz materialnih svetov, JE SAMO MOČNE UČENCE IN REŠENCE ZBIRAL. Recimo: biti ribič je zelo naporen in negotov poklic, in prav ribiče je klical. Biti cestninar je prav tako psihično težaven poklic, podoben današnjim mestnim redarjem: nihče jih ne mara (samo tisti, ki jim je avto ukraden). Tudi Magdalena je bila močna, kajti preživela je lastno obsodbo na smrt. In ozdravljeni slepi je bil močan, ker je moral slep okoli hoditi. In stotnik je bil močan, ker je bil vojak. In Marta je bila močna, ker je gospodinjila za Gospodove in je bila močna v veri. Jernej (Bartolomej, Natanael) je bil čist v srcu, in zato je bil tudi močan, Tomaž je bil brezmejno pogumen, saj je hotel kar z Jezusom umreti; Andrej in Peter in Janez in Jakob so bili ribiči - pustili so vse, in šli za Njim …

Najprej je torej treba postati močan, a ponižen. Problem moči je ravno v tem, da ko je človek močan, postane samosvoj in dela vse po svoje, zato kasneje izgubi moč. Če pa oseba goji moč volje, in jo z vsem srcem usmeri v hojo s Kristusom, se njena moč vtopi v Gospodovo Moč, Njegovo Voljo, in takšna moč je Božja Moč. Izraža se skozi 'gorčično seme', ta pa se uresničuje skozi našo osebno, specialno karizmo, ki služi Gospodu.

Kaj torej storiti? Najprej je dobro postati močan.

Poražen od sveta, a močan v namenu, da gremo do konca, do Boga osebno.

Apostoli so bili v svoji moči močni Gospodovi levi. Njihova volja je počasi dozorela in se združila z Gospodovo. Zato so storili čudež: Evangelij so razširili po vsem svetu in vseh materialnih vesoljih. Zdaj pa k vsakdanji praksi.

Kako torej vzdrževati to moč?

Čeprav imajo dvigalci uteži to moč zelo veliko, kot tudi vsi svetovni šampioni, je moč večine rekreativcev samo trenutno velika, potem pa takoj spet usahne, čim zapustijo svoj fitnes klub. Ker gredo potem na pijačo, gledajo za deklinami, kažejo bicepse in jedo kot kralji. To torej ni vse skupaj domala nič. To so le trenutki, ne pa način življenja, bi rekel gospod Alojz Rebula.

Če sledimo Jezusovim besedam o zapustitvi sveta, se moramo nekako umakniti iz vsega nepotrebnega v tem svetu. Nepotrebno pa je VSE, kar nas ovira, da bi lahko nenehno mislili na Gospoda in se učili, kako Ga imeti rad.

To je prvi pogoj za razvoj močne volje. Ko zapustimo vse nepotrebno, se znebimo tudi mnogih svojih grehov - ker ne dobivajo več hrane, utihnejo, se zmanjšajo ali celo odmrejo. S tem smo izpolnili drugi pogoj: ne greši zavestno niti po nemarnem. Ko se umaknemo in se odpovemo, nam ostane dosti več časa za Boga in hojo za Njim. S tem začnemo končno postajati normalni, začnemo se zdraviti in začnemo Oživljati. Jezus je takemu kandidatu za učenca rekel, ko je hotel ta skočiti domov, da pokoplje svojega očeta:

Pusti mrtve, naj pokopljejo mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje Kraljestvo! (Luka 9,60).

Kdor se popolnoma preda Gospodu, so mu oproščene vse dolžnosti, ki jih imamo sicer do sveta. Tudi duhovniki storijo tako in zapustijo svojo družino, četudi so morda edini potomci na kmetiji in ta zaradi tega propade. Vse je OK, če se popolnoma damo v službo Gospodu. Če pa to izvedemo hinavsko, pol-pol, pa nam postane vse narobe.

To moč torej dobimo in krepimo, če živimo pod nekoliko težavnimi pogoji. Včasih so vsi ljudje imeli to moč, kasneje jo je imela večina, dandanes pa le še peščica. Zato je bila beseda včasih magična sila uresničenja, danes pa je prazna slama. Zamislite si človeka, ki sam ureja npr. kmetijo, katera potrebuje tri pare rok. Ali da jo urejata dva, potrebnih pa bi bilo pet. Na takšen način se krepi volja in fokus, predanost. In z Božjo pomočjo je vse mogoče, če je človek enosrčen, vsesrčen.

Svetniški ljudje pa si voljo krepijo s postom in molitvijo. Nenehnim, večnim postom in nenehno molitvijo. Kako težko je že svoje telo vleči naokoli, če se resno postimo! In če zraven še molimo in opravljamo razna dela, se naša volja izjemno okrepi. Postane magično silna, kajti duh se odziva nanjo. In zdaj. Če smo posvetni, se bodo nanjo odzivali zemeljski duhovi, če pa smo Božji, se bo nanjo odzval Sveti Duh. On pa je kot največji kit v vesolju.

Vsak resnično Božji človek ima neko svojo metodo, kako nenehno vzdržuje to moč volje. Že življenje v skromnih razmerah, sam, a s čistim srcem, nam voljo zelo okrepi. To je osnovna metoda Božjih ljudi. Če temu dodamo še redno molitev, tudi ko nam 'ne paše' moliti, ter postenje in pa določeno osebno delo, je naša moč volje nenehno zelo velika. Volja običajnih ljudi se z njo sploh ne more primerjati.

Zato se ljudje brez te moči oziroma z majhno, polovično silo, vedno družijo skupaj, v razna združenja in občestva. Tam so vsi polovičarji, a skupaj nekako preživijo. Takšne so dandanes Cerkev in religije: društva za lažje preživetje. Tudi protestantizem, kot ga poznamo pri nas, je le društvo za kolegialno preživetje. In tudi poslovna združenja in pa predvsem VSA politična, so taka: vsi so le na polovici, skupaj pa morda le kaj skupaj spravijo.

Vendar svetniki niso bili takšni:

Že en sam je lahko opravil delo, ki ga 10, 100 ali 1000 ali 100.000 ljudi ni moglo. To seveda ne pomeni, da lahko kdorkoli živi sam, brez kogarkoli, ampak pomeni, da če ima enega ali nekaj predanih pomočnikov in močno voljo do svoje Naloge, je pa Božji, takrat Gospod doda svojo Moč in zgodijo se velika dela.

Moč se krepi tudi s preprostimi fizičnimi vajami, dovolj je le ena, a mora se dogajati redno in Z VELIKO ODLOČNOSTJO. To poznajo vse kulture sveta že od nekdaj. Vsi vedo, da je ključ uspeha v 'gorčičnem zrnu'. Na Vzhodu kdo vsak dan s prstom ali pestjo udarja v skalo, in tako si razvije zelo močno voljo. Že to je dovolj. Nekoč sem videl neke borce, ki stojijo enem prstu roke (poglejte si ponovno naslovno sliko današnjega zapisa). To vadijo desetletja dolgo. Kakšna je korist od tega? VOLJA, močna volja, ki se lahko potem usmeri v katerokoli delo, tudi Božje.

Tudi krščanski svetniki so izvajali posebne vaje, katerih cilj je bil pravzaprav ostriti namero, voljo, moč - zato, da so potem služili Gospodu. Če se spomnimo samo svete Favstine Kowalske in njenih molitev z odročenimi rokami, kot Križani, ter nočnih priklanjanj pred Najsvetejšim. Če poskusite roki držati vodoravno le tri minute, in pri tem moliti, vam bo morda jasno, kaj pomeni držati jih tako eno ali dve uri. In če naredite sto priklonov do tal, vam bo morda jasno, kaj pomeni priklanjati se vso noč, naslednji dan pa iti na delo: telo odpove in naprej ga lahko vleče samo še VOLJA. Spet drugi pa so se bičali z verigami ali postili tako strogo, da bi vsak od nas umrl v nekaj dneh, če bi jih posnemali.

Prvi apostoli so morali prehoditi tisoče in tisoče kilometrov po tujih deželah. Tudi s takim napornim življenjem v naravi in negotovosti, so vzdrževali veliko moč namena in volje. Nekateri si to moč krepijo tudi z rednim planinstvom ali plezarijo v gorah. A če so to le skupinski sprehodi ob lepih dneh, z željo priti v kočo in piti pivo, z močjo NE BO NIČ. Predlagam drugo, preizkušeno metodo: pojdi sam v popolno divjino, brez šotora in le s spalno vrečo, in tam preživi nekaj dni. Sam. Najbolje pozimi, med novoletnimi prazniki, recimo v Kočevskem Rogu. Potem boš razumel, kaj je sila volje, ali pa boš žalostno 'mrčkov'. Kar te ne ubije, te okrepi. In kar te le boža, te uniči.

Kristjanov cilj takšnih ali drugačnih asketskih vaj ni v tem, da si razvijemo neke magične moči, ampak da si razvijemo voljo, ki je močnejša od naše lenobe in telesnih pritoževanj in komandiranj. In če takšno voljo razvijemo, nam Gospod, po potrebi, doda Svoje mistične moči za delo Zanj.

Brez močne in zdrave (nesebične) volje pa nismo nič: še samega sebe ne moremo premagati: svojega jezika, razvajenega telesa, uma in drugih organov. Kako potem mislimo slediti Evangeliju????????????????????????????? To ni mogoče. S šunko, potico in kuhanimi jajčki pač ni mogoče postati Gospodov ljubeči služabnik.

Smrt kot pomočnica

Rečeno je, da vse, česar se dotakne smrt, dobi moč. Če se našega življenja ne dotika možnost smrti in smrt sama, je takšno življenje neka polovičarska mlakuža, polna nemoči in izgovorov. Če pa se nas dotakne smrt, v naše življenje pride moč. Včasih je umrl kak mlad zvezdnik, kot recimo James Dean, pa tudi Elvis Presley in Bruce Lee, a prav zaradi njih smrti, je njihova 'slava' in moč njihovega dela ostala konstantno silna. In tudi Gospod Jezus Kristus brez oživljanja mrtvih ne bi bil znan izven svoje vasi, kaj šele brez smrti na križu in vstajenja! Samo smrt na križu in vstajenje sta prinesla takšno moč, da se je Evangelij kot blisk razširil v vsak kotiček sveta. Tega ni mogla storiti nobena druga stvar na svetu, samo smrt, ki je bila Življenje. Podobno je samo atomska bomba na Japonsko lahko pretresla ves svet, da se je vojna končala hitro, in še danes se, hvala Bogu, vsakdo boji vreči še kakšno takšno zver.

Brez da nam je smrt vsakodnevna prijateljica na Poti za Kristusom, smo le ubogi ničeti, v združbi sebi enakih hrčkov, obrekljivcev, in polni priročnih 'teoloških' izgovorov. Zato nase navesimo še malo več verske zlatnine.

Kajti, resnično, resnično povem vam:

Kdorkoli je postal kristjan v prvih stoletjih po Kristusu, je s tem sprejel tudi svojo skorajšnjo neizogibno smrt pod mečem, v čeljustih zveri ali na križu. A prvi kristjani so se tega veselili, kajti hiteli so h Kristusu Gospodu, Domov. Zaradi tega je bilo krščanstvo polno Božje moči. Danes pa je tak pristop zasmehovan.

Testi

V časih, ko so imeli ljudje voljo še močno in zdravo, se je vsakega bodočega vajenca testiralo, ali ima zares voljo, oziroma če jo je željan razviti. Takrat to še niso bili časi tolikšnega hinavstva, kot so sedaj, ko se otroke že od vrtca naprej podkupuje. Prave kandidate za obrt, šole ali duhovni uk so vedno zahtevno preizkusili. Včasih je bil preizkus nekajmesečno ali nekajletno ignoriranje kandidata, le pomočniška dela je lahko opravljal, kot je pometanje in prenašanje zafrkancij. Potem je sledil strog uk, kjer je bil vsakdo nad njim, četudi je prišel v uk le eno uro pred njim. V duhovne šole so sprejemali kandidate, ki so bili zmožni prenašanja zavračanj, bolečin, samote in posta. Dekleta za redovne poklice so morale biti device, kajti tista, ki je že okusila sladkobo-grenkobe, je lahko le še s pol srca sledila Bogu, druga polovica pa je še vedno kukala čez zid. Še celo v normalne šole so sprejemali selektivno, danes pa je šolstvo samo še biznis z otroki oziroma starševskim denarjem, zato se na vse možne načine prilizujejo, da bi k sebi dobili čimveč učencev. Tudi Cerkve postajajo takšne, ker jim primanjkuje celo pometačev, kaj šele duhovščine. Rezultat je znan: katastrofalen kader prihaja in nobena stvar ni več ničesar vredna. Svet tone v demonstvo hedonizma in istočasnega medsebojnega zlorabljanja. Ljudje z močno in zdravo voljo so v tem kupu gnoja odveč, zato bežijo v tujino ali v samoto.

Zadaj pa se še naprej dogaja. Npr. kadar Cerkev komu znanemu zada manjšo pokoro, recimo da se mora za leto ali dve umakniti kam drugam in tam lepo živeti, se vsi mediji spravijo nanjo, 'kaznjenec' pa se medijem ob vsaki priložnosti jokajoče pritožuje. Takšni časi so danes: vsakdo je hudo zaščiten, samo matere lahko brez problemov ubijajo svoje lastne otroke. To je zdaj ta civilizacija: borimo se za obstoj opic in slonov, istočasno pa vsakodnevno koljemo milijone živali za na krožnik, ne dosti manj pa letno pobijemo svojih lastnih otrok, še preden so rojeni. Kere mame! Splavi tri, enega pa obdrži. Ali uganete, katero ime mu da? Srečko! 

Zato se pameten človek umakne in poišče Boga. Ena od lastnosti močnih ljudi je namreč tudi ta, da bolj ko so močni, manj so socializirani v smislu prilagajanja na bedno povprečje in prazna človeška zadovoljstva. Zato radi odidejo tja, kjer lahko zaživijo svoje karizme. Peter Opeka na primer na Madagaskar, Terezija pa v Kalkuto. Le kaj bi Peter počel v Ljubljani in Terezija v Beogradu? Kaj pa je počel Baraga tukaj, recimo v Metliki, pa je znano: mnogo pljunkov si je moral obrisati. Krščansko-bratskih. A ker so bili to močni ljudje, so odšli, vsak dan brusili svojo voljo, da ni ovenela ali se spridila, ter jo združili z Božjo voljo. Zato so to svetniške in svete duše, povprečneži pa se bodo valili nazaj v ta svet do konca sveta, če jih ne reši Gospod skozi kakega svojega služabnika, kateremu morda uspejo pokazati kakšno simpatijo, kaj šele pomoč. To jim je edina možnost, in ko jo predstaviš, se jim zagravža, kajti: »Še svetniki so bili grešniki in moj učitelj je le Jezus!«, zarenčijo, iščoč pogubo. Takšni ljudje, četudi so verni, nikoli ne bodo izvedeli, kaj pomeni:

Blagoslovljen, ki prihaja v Imenu Gospodovem

in blagoslovljen tisti, ki mu pomaga!

Zaključek

V Abrahamovih in Mojzesovih časih, kaj šele tisoče let pred njima, je bila beseda strašna moč. Potem pa je vse skupaj vodenelo in danes moram pisati kupe besed za le majhen učinek. Včasih pa je bilo preprosto: pride učenec k Božji osebi in ta mu reče:

Zapusti vse, imej le krpo okoli bokov, in umri, s Kristusom v srcu in na ustnicah!

To je vse, prijatelji dragi. To je vse. Umreti je treba, če hočeš Živeti. Umreti mora stari jaz, včasih pa tudi telo. To nas uči tudi Gospodova smrt na križu in Vstajenje. Vse pred tem je kot pijanec, ki po ulici blodi sem ter tja.

Zdaj pa še posebno opozorilo: ko z nekakšno askezo volje pridemo do moči volje, se rado zgodi, da postanemo samozaverovani, in milijone je takih ljudi, ki potem padejo hudiču v kremplje. In so še na slabšem kot tisti polovični vegetatorji po nakupovalnih središčih in tudi v cerkvah in templjih. Prava vadba volje vedno vsebuje, poleg skrajne SKROMNOSTI, tudi SAMO-ODPOVEDOVANJE in POSLUŠNOST. Prav te lastnosti dokazujejo, ali ima človek zares brezprekorno voljo ali še ne. Te dni poslušamo o masovnem umiranju alpinistov na Mt. Everestu. Zakaj se jim to dogaja? Zaradi močne volje, ki pa je bolna. V sebi nima odpovedovanja in poslušnosti. Najmočnejši alpinisti po navadi vedno preživijo, kajti znajo se PRISILITI, da se odpovejo vrhu, kadar kaže, da ne bo šlo: vreme ali zdravje jim šepetata, in oni ju poslušajo. Trmasti osli pa rinejo naprej, ker se ne znajo odpovedati, in zato umrejo. Enako je na Poti Domov: kdor si razvije močno voljo zato, da bo po svoje rinil naprej, je obsojen na beden propad in pogubo. Človek ni ustvarjen zato, ampak da ima močno voljo, ki pa jo podredi Gospodovi sveti Volji. Ta pa se razodeva skozi Besede Evangelija, svetnikov in duhovnih vodnikov, ki Ljubijo Gospoda.

Gospod mnogokrat reče: »Stori to«, a reče tudi »Odnehaj. Prepusti to Meni.« Takrat moramo odnehati, sicer jo hitro dobimo po prstih, rokah ali celo po 'butici' - ampak ne od Gospoda, temveč od okoliščin življenja.

Katerokoli od treh Popolnosti (= poti k svetosti) sledimo (glej dva bloga nazaj), moramo imeti (razviti) neomajno voljo. Povedali smo, kako do nje. Vsi drugi izgovori in kombinacije so ZAMAN. Lep primer je judo mojster Marjan Fabjan in njegovi svetovni judo šampioni. Ker sem šel sam skozi podobne drile življenja, mi je njegov pristop najboljši primer, kar bi vam rad povedal. Poglejte si tale odličen dokumentarec z naslovom Mehek kot skala:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarec-meseca/164742746

Naslov dokumentarca je zelo izviren: ju-do pomeni 'mehka pot', a ker zahteva neomajno voljo, je znotraj te mehkobe velika moč, ki je trdna kot skala. Zato je Fabjan, ki je ju-do, 'mehek kot skala'.

Po ogledu filma vam bo jasno, kako do moči (ki je volja, namen), ki pa ni neposlušna in trmasta v svojo škodo. In vedno govorim: če bi po Poti Domov s takšno predanostjo hodili za Kristusom, kot tile vadijo judo, bi bili vsi svetniki! To tudi Jezus pričakuje od tistih, ki se postavljajo, da so Njegovi učenci. Zato upam, da bodo Fabjanovi judoisti kasneje v življenju isto silo usmerili v ljubeče služenje Kristusu. Potem bo imel judo nek končni smisel, kajti naša edina naloga v Življenju je, da najdemo Gospoda in Mu z Ljubeznijo služimo. To je naša originalna narava. Opazil sem jo tudi pri ljudeh z downovim sindromom, ki so smatrani za invalide, a ko jih vidiš, se ti zazdi, da smo invalidi mi. Kajti v vsako stvar, tudi če le žlico primejo, SE VRŽEJO Z VSEM SRCEM. To mi je vedno močilo oči in vedno sem razmišljal, da so to v resnici Gospodovi angeli pod krinko, da se mi kaj naučimo od njih. In ravno ta neomajna srčnost je bila pot prvih apostolov, puščavskih očetov in svetnikov.

To je Kristusov Evangelij - vse ostalo je le vegetacija.

Hvala Tebi Kristus!

FOKUS