Zaključek bloga, 2/3:
Ključ do uspeha na Poti: imeti moč. In Božja Moč
Sveti Pavel je v 2 Kor 12,10 dejal:
Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za
Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.
Timoteju pa je napisal v 2 Tim 2,1:
Zato pa, moj otrok, bodi močan v Milosti,
ki je v Kristusu Jezusu.
Prva izjava je navidezno zelo protislovna. Razume pa jo lahko vsakdo, kdor sprejme besede Janeza Krstnika, ki je dejal (Jn 3,30):
ON mora rasti, jaz pa se manjšati.
Razlaga: ko se manjšajo naši zemeljski upi, rastejo naši
Božji upi. Takrat 'jaz' postaja nepomemben, pomemben pa postajaš Ti, Gospod,
Kristus. In ko se najdemo v Kristusu in s Kristusom, se 'moja' in Njegova Moč združita,
zato najšibkejši postane močan, ker se močnemu pridruži. Vmes, na začetku tega
procesa, ko se naš lažnivi ego sesuva, pa mislimo, da bomo kar 'mrčkali od
vsega hudega. A ne umiramo mi, ampak naš zemeljski ego.
Glede ega lahko rečemo še to, da kristjan ni monist, ki
se zlije z Gospodovo Lučjo in se želi v njej razbliniti, kar pa nikomur
dokončno ne uspeva, ker si naši čuti želijo biti zadovoljeni, zato vedno pade
nazaj v materialni svet in spet trpi. Mi svojo individualnost obdržimo, Bog je
Bog in mi smo mi, samo-spoznanje pa dosežemo, ko spoznamo, da je Bog Ogenj Življenja,
mi pa Njegove male iskre. Takrat doživimo večni Božji Mir. Blodenja skozi čas
in prostor se reši le tista duša, ki Bogu osebno služi in Ga Ljubi, ta Bog pa je Jezus Kristus, ker je Bog Oče
takšno podobo prevzel za odreševanje duš v vseh materialnih svetovih - vidnih
in nevidnih.
Vsak resnični Božji človek je Gospodov drobni semenček,
iz katerega lahko zraste veliko, a sodobni verniki pozabljajo, da je prav v
drobnem semenčku zbrana vsa moč Življenja. O tem bo več govoril zadnji zapis,
ta pa naj bo priprava nanj.
Toliko danes o Ljubezenski teologiji, končni teologiji,
ki je transcendentna, in ne le posvetno špekuliranje in prepiranje. Zdaj pa se
lotimo bistva današnjega zapisa.
Biti močan
Govoril bom o moči, ki ni duhovna moč, ampak je moč živih
bitij, pri tem pa jo eni imajo, drugi jo imajo manj, tretji pa zelo malo.
Zaradi 'pezdetovstva' (po dr. Ruglju) pa jo ima sodobni človek precej malo v
primerjavi z našimi dedi in babicami, katoliški verniki pa še manj, še posebej,
če zgornjo Pavlovo izjavo razumejo na patološki, bolezenski način. Mislijo, da
večja ko si 'driska', bolj si močan. A sveti Pavel ni mislil tako in ni živel tako, kar
pa je danes splošna praksa, kajti poslušati Evangelije od neodrešenih profesionalnih
pripovednikov, naše duše ne privede kam daleč na Poti, ampak jo samo zmede in
spravi v krč.
Sem par desetletij delal z ljudmi, s prav posebno željo,
da jih naučim, kako biti močni na tem svetu. A moram povedati, da so se naučili
vsega drugega, lepega, le moči niso sprejeli. To mi nikakor ni bilo jasno –
kako to, da ne zmorejo sprejeti preživetvene moči, katero lahko kasneje, po
Pavlu in Janezu, združimo z Božjo Močjo?? Šele ko sem opustil vsa prizadevanja
in ljudi prepustil njihovim 'močem', kar pomeni bednim usodam, mi je Gospod
stvari pojasnil:
- Ne more biti močan, kdor živi v grehu.
- Ne more biti močan, kdor ima 'veliko zakladov' v enem samem srcu.
- Ne more biti močan, kdor je 'pedenan', kdor živi za užitek, kdor je
obložen z dobrinami in posvetnimi prijatelji.
Ojoj, Gospod, zakaj mi tega nisi prej povedal? Zapravil
sem mnogo časa in svoje mladosti, z ljudmi, ki so še odrasli k svojim mamicam
hodili na dobre 'papice' in na pranje spodnjega perila. Oziroma so kar živeli
pri njih.
»Nisi Me vprašal.«
Zdaj vidite, kam pride idiot, če Gospoda ali Njegovih spoštljivo
in hvaležno ne SPRAŠUJE? Kdor ne sprašuje, že vse ve, zato NI učenec.
Sklepal sem torej lahko, da je močan tisti, ki:
- ne živi v ponavljalnih grehih,
- ima fokusirano srce na eno stvar,
- in se ne druži s čutnimi uživalci, ki ga zapeljejo v lažno ugodje.
Zdaj pa se lotimo tega vprašanja, ki je bistvo Božjega
Kraljestva: fokusa. Na koncu boste videli, da fokus obvladajo vsi uspešni
ljudje, defokusiranci pa so zmedeni in nesrečni. In tudi nebes ne dosežejo, ne
glede na njih želje in potrebe.
Diagnoza Boga
in diagnoza hudiča
Kot najstnik sem v neki, za katoliško cenzuro najbrž
škodljivi literaturi, prebral, v čem je razlika med Bogom in hudičem. Pisalo
je:
Bog ima v vsej večnosti le ENO misel,
hudič pa jih ima v eni sekundi nešteto.
Ta informacija mi je spremenila življenje. Najbrž sem
prav zaradi nje kasneje za nekaj let pristal v zen-budističnih samostanih, v
zahtevni asketski vadbi. Tja sem šel, ker sem zaznal, da v naših samostanih
vladajo pomanjkanje svetih učiteljev, vinček in tudi dosti lagodja. A sem bil tudi
tam v zmoti, kajti razsvetljeni učitelj in ta sorta budizma sta me učila zbranost na nič misli, zgornja diagnoza
pa govori, da ima Bog ENO misel.
Zaradi tega nasprotja sem čez čas asketski budizem opustil, kajti nekaj tu ni
štimalo. Sem se pa pri njih naučil mnogo dobrega, predvsem pa zanemarjanja
lastnih bedarij in potrpljenje z bolečinami telesa. Zdaj pa sem hotel spoznati
to famozno ENO Božjo misel. In solzim se od hvaležnosti, da mi jo je bilo dano
spoznati. A ko jo želim dati kristjanom, se jim nosovi zavihajo navzgor, da se
moram seveda umakniti. Ne želijo si namreč ENE MISLI, ampak več njih. Pa se
lotimo še te zadeve.
Nekaj let sem služboval v zelo zahtevni službi, eden od
'majstrov' pa je bil preprost kmečki človek iz 'prejšnje dobe', ki je v
življenju dal skozi takšne stvari, ki bi današnje od praškov mišičaste
fitnisarje v grob spravile. No, ta človek je bil dober poznavalec konj in
žensk. Takole mi je povedal:
Veš, ne bodi kot konj. Konj ima v eni
sekundi sto misli. Ženska pa petsto.
Padel sem dol od te modrosti, kajti povedati mi je želel
to, česar sem se kasneje še v budizmu doučil: stvari opravi 'z enim srcem'. Ker sem bil po naravi malo 'nor', sem
ta nasvet iz čiste zafrkancije vzel zares, včasih, na trenutke in v svojem
življenju, in začele so se dogajati čud(ež)ne stvari. Najprej fizične, ko sem,
šibkejši od marsikoga drugega, lomil železje, ki se ga ne da zlomiti po nobeni
teoriji ne praksi, in podobne stvari. No, tak fokus sile pa tudi Jezus pričakuje
od svojih osebnih učencev.
Ko sem izvedel, da ima mlad konj v eni sekundi sto misli,
in je zato nevaren, ženska pa menda petsto preračunljivih kalkulacij, sem to
znanje združil s prvim, da ima Bog Eno misel v vsej večnosti, hudič pa jih ima
nešteto v enem samem trenutku. Po filozofsko sem prišel do zaključka in 'lastne'
teorije kaosa in Miru:
Kaos je imeti veliko misli in želja
naenkrat. Takrat zavlada hudič.
Če pa imam le ENO željo, je to Bog, in je z
menoj.
In ravno to želi Jezus Kristus (ki je Bog Oče za odreševanje
duš iz materialnih svetov) od nas. Zdaj bi takooooooooooooooooo rad pisal, kaj
je ta Ena želja, a se moram vrniti k zemeljski moči.
Močna bitja in
šibka bitja
Kaj je torej osnovna moč močnih zemeljskih bitij? Od kod
prihaja in kako se jo vzdržuje? To je vprašanje sedaj, kajne?
Kdor si v glavo zabije, da mora preživeti, potem pa ga
življenje ali lastna askeza porineta v zelo neugodne življenjske okoliščine,
podobne puščavništvu ali zaporništvu, ima le dva možna rezultata: ali se bo
zlomil ali pa bo postal močan. Lep primer je mojster borilnih veščin, ki je
dejal, da se močan postane, če te kdo v mladosti po krivici zbije na tla in ti
stopi za vrat, ter te muči. Takrat se odloči: ene osebe se poistovetijo s to
travmo in za vedno ostanejo šibke, druge pa si, če preživijo, rečejo: »Nikoli
več se mi ne bo to zgodilo, tega nikoli več ne dopustim!« Prvi začno 'živeti od
svoje diagnoze', iskati koristi od nje, drugi pa postanejo borci. Kaj pomeni
biti borec? Pomeni živeti v miru in za mir, a biti vedno pripravljen na vojno,
kajti narava sveta in ljudi je, da znajo biti preklemansko hudičevi. Ljudje smo
kot čebelice: mirni, pridni in prinašamo slad, med. A kot se čebele spremenijo
v podivjane zveri same do sebe in se brez milosti pobijejo, ko začno ropati
druge panje, enako je z nami ljudmi: slabši postanemo od vsake zveri. Demoni
postanemo. In pol sveta je Kajn, demon. To so preprosta, a boleča dejstva.
So torej ljudje, ki si rečejo, da ne bodo več žrtve. Ali
pa si rečejo, da bodo v nečem zelo dobri ali celo najboljši. Poglejte si tale kratki video o punčki, ki so jo zapuščeno šikanirali, zato je odšla v gozd in se nečesa naučila. Šokirani boste:
Takšni ljudje imajo moč, kajti:
Takšni ljudje imajo moč, kajti:
Kdor si nečesa zelo želi, in
dela na tem, je dolgoročno uspešen, če je tista stvar od dobrega. Kajti dobro
se približuje ENI misli, fokusu, zlo pa se približuje mnogim mislim, kaosu.
Zato v zlu ni končne moči niti zmage.
Takšni ljudje odvržejo mnogo, da so lahko dobri v
izbranem. Tako živijo mnogi svetovno uspešni športniki, podjetniki … Če pa padejo
v običajno past ugodja po prvih uspehih, in ne živijo več 'z enim srcem' in
asketsko, izgubijo to čudežno moč, ki se ji reče NAMEN oziroma VOLJA. Za
takšnega šampiona je dovolj, da mu 'paše' pred kamerami se prikazovati, zato ga
začno lepa dekleta zasledovati, in ko izbere eno in začne 'uživati', pa še
denar začne vlagati v ugodje - je konec z njegovimi uspehi in slavo. Potem pa
si glavo razbijajo, kje so storili napako? Prej so hoteli vse do Neba zagrabiti
v svojih svetnih uspehih, potem pa se ukvarjajo samo še s svojo glavo in
neubogljivim telesom. To je klasična zgodba, kako močna bitja postanejo šibka,
povprečneži. Če pa se šibka oseba z vsem srcem vrže v nekaj, recimo na Pot Domov,
postane zelo močna. Vse je torej samo v askezi. Na tem in na Onem svetu.
Duhovščina, današnja, seveda ne odobrava kakšne posebne
askeze, ker tudi sama ni asketska. Radi se pozabavajo na piknikih, ob mesu in
vinčku, in to pričakujejo tudi od vernikov, ker le tako da bodo postali pravi
občestveni kristjani, jih učijo. A je problem v tem, da v Sloveniji dandanes ni
niti enega škofa, ki bi imel moč. Kot so jo imeli recimo Baraga, Slomšek,
Grozde in mnogi pretekli, ki so zdaj sveti. Niti enega škofa ni z močjo volje,
namena. Zato takšnih klic ne prikliče velikih sprememb, ne prikliče potresov
Svetega Duha. Življenje današnje duhovščine vsega sveta je tako 'razštelano' v
pozunanjene naloge, da tega nujnega Kristusovega fokusa niso sposobni. Le
redkokateri med njimi pa ga je. In to so premikalci časa ter potencialni bodoči
sveti.
Lastnosti
močnih bitij
Tisti, katerih volja je močna, brezprekorna, ker si jo
nenehno vsakodnevno 'brusijo' s svojim načinom življenja v relativno težavnih
okoliščinah in popolni predanosti svojemu poslanstvu, imajo določene karakterne
lastnosti. Predvsem so 'bataljon v eni osebi'. Gredo svojo pot, ne glede na
okoliščine, in Sveti Duh jim pomaga, če so Božji. Takšen 'bataljon v eni osebi'
je bil npr. sveti Pavel: po Spreobrnjenju ni hitel srečevati vseh apostolov,
Petra je srečal šele čez tri leta, pa tudi kasneje je sledil svojo pot, ki mu
jo je naročil Gospod. A tega ne bi zmogel, če že pred tem ne bi bil nekak
vojak, bojevnik, pa tudi teolog.
Svetovni duhovni voditelj in nominiranec za Nobelovo nagrado za mir, Sri Chinmoy, je v mladosti od svojega guruja dobil nalogo, da vadi - atletiko in dviganje uteži! To je delal vse do smrti in s tem navdihoval ljudi in voditelje sveta.
Glavna lastnost ljudi s Poslanstvom, Nalogo torej, je, da
se jim okoliščine mnogokrat prilagodijo, ker Duh tako stori. Četudi pridejo
vmes hude stvari, se vse vklapljajo v Nalogo. Takrat je rečeno, da Bog pomaga
svojemu ljubljenemu, pomaga pa mu osebno.
V čem je torej moč močnih ljudi? Ni v njihovem egu, niti
v trmoglavosti, ampak v tem, da svojo preživetveno moč, svojo jekleno voljo, ki
jo je treba nenehno vzgajati in polirati, DAJO V SLUŽBO BOGU, zato njihova moč pritegne
na pomoč Božjo Moč. To je pot svetih in čudežnih Božjih ljudi: imajo že nekaj,
da lahko še dobijo. Na Vzhodu sem slišal tole:
Če imaš palico, ti jo dam,
če je nimaš, ti jo vzamem.
Prav svetopisemsko (KLIKNI): če
nič nimaš, ne moreš Bogu služiti. Najprej moraš nekaj imeti, da Mu lahko osebno
služiš. To, kar pa moraš imeti, je enosrčnost,
celosrčnost. Enosrčnost je FOKUS. In fokus je moč. Če imamo fokus srca,
zlahka uresničimo Prvo Božjo zapoved:
Ljubi Gospoda, svojega Boga, z VSEM, kar
si!
To je norost svetnikov in to je moč svetnikov in v tem je
Božja moč. V fokusu, v eni točki, v Jezusovem gorčičnem semenu. Hvala Tebi
Kristus!
Kaj zdaj? Kaj
naj storim jaz?
S tem so vsi naši blogi pojasnjeni še enkrat in je rdeča
nit skoznje prepoznana:
Odvrzi vse, kar te ovira pri ljubečem služenju Gospodu in živi tako, da
lahko nenehno misliš Nanj.
Takšna je direktna Pot v nebesa. Izven nje ni poti v
nebesa. (Oziroma je, ena, tatretja.) Vse druge razlage in teologije so
manjvredne ali nevredne. Kdor se zmrduje nad povedanim, je od Kajna, četudi je
'krščen Matiček'.
Še preden gremo v Cerkev, moramo torej postati močni. Driskasta nemoč zoprnih
vernikov, ki mislijo, da je njihova nemoč v resnici Pavlova moč, naj bo
spoznana kot bolezen. Duševna bolezen. Takšni ljudje lahko uspevajo le v neki
združbi, sami pa ne zmorejo ničesar. Zato so 'tišasti', zoprni. Takih je večina
klerikov, politikov, vernikov in kriminalcev. A to ni pot Jezusovih učencev.
Kajti, zgoraj sveti Pavel reče:
Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.
Torej je Pavel MOČAN. In potem tudi Timoteju reče:
Bodi močan v Milosti, ki je v Kristusu!
Zatorej je treba biti močan, ne pa driskast, s polno domiselnih 'teoloških' opravičil. In Jezus Kristus, ki je Bog Oče za reševanje duš iz materialnih
svetov, JE SAMO MOČNE UČENCE IN REŠENCE ZBIRAL. Recimo: biti ribič je zelo
naporen in negotov poklic, in prav ribiče je klical. Biti cestninar je prav
tako psihično težaven poklic, podoben današnjim mestnim redarjem: nihče jih ne
mara (samo tisti, ki jim je avto ukraden). Tudi Magdalena je bila močna, kajti
preživela je lastno obsodbo na smrt. In ozdravljeni slepi je bil močan, ker je
moral slep okoli hoditi. In stotnik je bil močan, ker je bil vojak. In Marta je
bila močna, ker je gospodinjila za Gospodove in je bila močna v veri. Jernej (Bartolomej,
Natanael) je bil čist v srcu, in zato je bil tudi močan, Tomaž je bil brezmejno
pogumen, saj je hotel kar z Jezusom umreti; Andrej in Peter in Janez in Jakob
so bili ribiči - pustili so vse, in šli za Njim …
Najprej je torej treba postati močan, a ponižen. Problem moči je ravno
v tem, da ko je človek močan, postane samosvoj in dela vse po svoje, zato
kasneje izgubi moč. Če pa oseba goji moč volje, in jo z vsem srcem
usmeri v hojo s Kristusom, se njena moč vtopi v Gospodovo Moč, Njegovo Voljo,
in takšna moč je Božja Moč. Izraža se skozi 'gorčično seme', ta pa se
uresničuje skozi našo osebno, specialno karizmo, ki služi Gospodu.
Kaj torej storiti? Najprej je dobro postati močan.
Apostoli so bili v svoji moči močni Gospodovi levi. Njihova volja je počasi dozorela in se združila z Gospodovo. Zato so storili čudež: Evangelij so razširili po vsem svetu in vseh materialnih vesoljih. Zdaj pa k vsakdanji praksi.
Poražen od sveta, a močan v namenu, da
gremo do konca, do Boga osebno.
Apostoli so bili v svoji moči močni Gospodovi levi. Njihova volja je počasi dozorela in se združila z Gospodovo. Zato so storili čudež: Evangelij so razširili po vsem svetu in vseh materialnih vesoljih. Zdaj pa k vsakdanji praksi.
Kako torej
vzdrževati to moč?
Čeprav imajo dvigalci uteži to moč zelo veliko, kot tudi
vsi svetovni šampioni, je moč večine rekreativcev samo trenutno velika, potem
pa takoj spet usahne, čim zapustijo svoj fitnes klub. Ker gredo potem na
pijačo, gledajo za deklinami, kažejo bicepse in jedo kot kralji. To torej ni
vse skupaj domala nič. To so le trenutki, ne pa način življenja, bi rekel
gospod Alojz Rebula.
Če sledimo Jezusovim besedam o zapustitvi sveta, se moramo nekako
umakniti iz vsega nepotrebnega v tem svetu. Nepotrebno pa je VSE, kar nas
ovira, da bi lahko nenehno mislili na Gospoda in se učili, kako Ga imeti rad.
To je prvi pogoj za razvoj močne volje. Ko zapustimo vse nepotrebno, se znebimo
tudi mnogih svojih grehov - ker ne dobivajo več hrane, utihnejo, se zmanjšajo
ali celo odmrejo. S tem smo izpolnili drugi pogoj: ne greši zavestno niti po nemarnem. Ko se umaknemo in se odpovemo,
nam ostane dosti več časa za Boga in hojo za Njim. S tem začnemo končno postajati normalni, začnemo se zdraviti in
začnemo Oživljati. Jezus je takemu kandidatu za učenca rekel, ko je hotel ta
skočiti domov, da pokoplje svojega očeta:
Pusti mrtve, naj pokopljejo mrtve, ti pa
pojdi in oznanjaj Božje Kraljestvo! (Luka 9,60).
Kdor se popolnoma preda Gospodu, so mu oproščene vse
dolžnosti, ki jih imamo sicer do sveta. Tudi duhovniki storijo tako in
zapustijo svojo družino, četudi so morda edini potomci na kmetiji in ta zaradi
tega propade. Vse je OK, če se popolnoma damo v službo Gospodu. Če pa to
izvedemo hinavsko, pol-pol, pa nam postane vse narobe.
To moč torej
dobimo in krepimo, če živimo pod nekoliko težavnimi pogoji. Včasih so vsi
ljudje imeli to moč, kasneje jo je imela večina, dandanes pa le še peščica.
Zato je bila beseda včasih magična sila uresničenja, danes pa je prazna slama.
Zamislite si človeka, ki sam ureja npr. kmetijo, katera potrebuje tri pare rok.
Ali da jo urejata dva, potrebnih pa bi bilo pet. Na takšen način se krepi volja
in fokus, predanost. In z Božjo pomočjo je vse mogoče, če je človek enosrčen,
vsesrčen.
Svetniški ljudje pa si voljo krepijo s postom in
molitvijo. Nenehnim, večnim postom in nenehno molitvijo. Kako težko je že svoje
telo vleči naokoli, če se resno postimo! In če zraven še molimo in opravljamo
razna dela, se naša volja izjemno okrepi. Postane magično silna, kajti duh se
odziva nanjo. In zdaj. Če smo posvetni, se bodo nanjo odzivali zemeljski
duhovi, če pa smo Božji, se bo nanjo odzval Sveti Duh. On pa je kot največji
kit v vesolju.
Vsak resnično Božji človek ima neko svojo metodo, kako
nenehno vzdržuje to moč volje. Že življenje v skromnih razmerah, sam, a s
čistim srcem, nam voljo zelo okrepi. To je osnovna metoda Božjih ljudi. Če temu
dodamo še redno molitev, tudi ko nam 'ne paše' moliti, ter postenje in pa
določeno osebno delo, je naša moč volje nenehno zelo velika. Volja običajnih
ljudi se z njo sploh ne more primerjati.
Zato se ljudje brez te moči oziroma z majhno, polovično
silo, vedno družijo skupaj, v razna združenja in občestva. Tam so vsi
polovičarji, a skupaj nekako preživijo. Takšne so dandanes Cerkev in religije:
društva za lažje preživetje. Tudi protestantizem, kot ga poznamo pri nas, je le
društvo za kolegialno preživetje. In tudi poslovna združenja in pa predvsem
VSA politična, so taka: vsi so le na polovici, skupaj pa morda le kaj skupaj
spravijo.
Vendar svetniki niso bili takšni:
Že en sam je lahko opravil
delo, ki ga 10, 100 ali 1000 ali 100.000 ljudi ni moglo. To seveda ne pomeni, da
lahko kdorkoli živi sam, brez kogarkoli, ampak pomeni, da če ima enega ali nekaj
predanih pomočnikov in močno voljo do svoje Naloge, je pa Božji, takrat Gospod
doda svojo Moč in zgodijo se velika dela.
Moč se krepi tudi s preprostimi fizičnimi vajami, dovolj
je le ena, a mora se dogajati redno in Z VELIKO ODLOČNOSTJO. To poznajo vse
kulture sveta že od nekdaj. Vsi vedo, da je ključ uspeha v 'gorčičnem zrnu'. Na
Vzhodu kdo vsak dan s prstom ali pestjo udarja v skalo, in tako si razvije zelo
močno voljo. Že to je dovolj. Nekoč sem videl neke borce, ki stojijo enem prstu roke (poglejte si ponovno naslovno sliko današnjega zapisa). To vadijo desetletja
dolgo. Kakšna je korist od tega? VOLJA, močna volja, ki se lahko potem usmeri v
katerokoli delo, tudi Božje.
Tudi krščanski svetniki so izvajali posebne vaje, katerih
cilj je bil pravzaprav ostriti namero, voljo, moč - zato, da so potem služili
Gospodu. Če se spomnimo samo svete Favstine Kowalske in njenih molitev z
odročenimi rokami, kot Križani, ter nočnih priklanjanj pred Najsvetejšim. Če poskusite
roki držati vodoravno le tri minute, in pri tem moliti, vam bo morda jasno, kaj
pomeni držati jih tako eno ali dve uri. In če naredite sto priklonov do tal,
vam bo morda jasno, kaj pomeni priklanjati se vso noč, naslednji dan pa iti na
delo: telo odpove in naprej ga lahko vleče samo še VOLJA. Spet drugi pa so se
bičali z verigami ali postili tako strogo, da bi vsak od nas umrl v nekaj dneh,
če bi jih posnemali.
Prvi apostoli so morali prehoditi tisoče in tisoče
kilometrov po tujih deželah. Tudi s takim napornim življenjem v naravi in
negotovosti, so vzdrževali veliko moč namena in volje. Nekateri si to moč
krepijo tudi z rednim planinstvom ali plezarijo v gorah. A če so to le
skupinski sprehodi ob lepih dneh, z željo priti v kočo in piti pivo, z močjo NE
BO NIČ. Predlagam drugo, preizkušeno metodo: pojdi sam v popolno divjino, brez
šotora in le s spalno vrečo, in tam preživi nekaj dni. Sam. Najbolje pozimi,
med novoletnimi prazniki, recimo v Kočevskem Rogu. Potem boš razumel, kaj je
sila volje, ali pa boš žalostno 'mrčkov'. Kar te ne ubije, te okrepi. In kar te
le boža, te uniči.
Kristjanov cilj takšnih ali drugačnih asketskih vaj ni v tem, da si
razvijemo neke magične moči, ampak da si razvijemo voljo, ki je močnejša od
naše lenobe in telesnih pritoževanj in komandiranj. In če takšno voljo
razvijemo, nam Gospod, po potrebi, doda Svoje mistične moči za delo Zanj.
Brez močne in zdrave (nesebične) volje pa nismo nič: še
samega sebe ne moremo premagati: svojega jezika, razvajenega telesa, uma in
drugih organov. Kako potem mislimo slediti Evangeliju?????????????????????????????
To ni mogoče. S šunko, potico in kuhanimi jajčki pač ni mogoče postati Gospodov
ljubeči služabnik.
Smrt kot
pomočnica
Rečeno je, da vse, česar se dotakne smrt, dobi moč. Če se
našega življenja ne dotika možnost smrti in smrt sama, je takšno življenje neka
polovičarska mlakuža, polna nemoči in izgovorov. Če pa se nas dotakne smrt, v
naše življenje pride moč. Včasih je umrl kak mlad zvezdnik, kot recimo James
Dean, pa tudi Elvis Presley in Bruce Lee, a prav zaradi njih smrti, je njihova
'slava' in moč njihovega dela ostala konstantno silna. In tudi Gospod Jezus
Kristus brez oživljanja mrtvih ne bi bil znan izven svoje vasi, kaj šele brez
smrti na križu in vstajenja! Samo smrt na križu in vstajenje sta prinesla
takšno moč, da se je Evangelij kot blisk razširil v vsak kotiček sveta. Tega ni
mogla storiti nobena druga stvar na svetu, samo smrt, ki je bila Življenje.
Podobno je samo atomska bomba na Japonsko lahko pretresla ves svet, da se je
vojna končala hitro, in še danes se, hvala Bogu, vsakdo boji vreči še kakšno takšno zver.
Brez da nam je smrt vsakodnevna prijateljica na
Poti za Kristusom, smo le ubogi ničeti, v združbi sebi enakih hrčkov, obrekljivcev,
in polni priročnih 'teoloških' izgovorov. Zato nase navesimo še malo več verske
zlatnine.
Kajti, resnično, resnično povem vam:
Kdorkoli je postal kristjan v prvih stoletjih po Kristusu, je s tem
sprejel tudi svojo skorajšnjo neizogibno smrt pod mečem, v čeljustih zveri ali
na križu. A prvi kristjani so se tega veselili, kajti hiteli so h Kristusu
Gospodu, Domov. Zaradi tega je bilo krščanstvo polno Božje moči. Danes pa je
tak pristop zasmehovan.
Testi
V časih, ko so imeli ljudje voljo še močno in zdravo, se je
vsakega bodočega vajenca testiralo, ali ima zares voljo, oziroma če jo je željan
razviti. Takrat to še niso bili časi tolikšnega hinavstva, kot so sedaj, ko se
otroke že od vrtca naprej podkupuje. Prave kandidate za obrt, šole ali duhovni
uk so vedno zahtevno preizkusili. Včasih je bil preizkus nekajmesečno ali
nekajletno ignoriranje kandidata, le pomočniška dela je lahko opravljal, kot
je pometanje in prenašanje zafrkancij. Potem je sledil strog uk, kjer je bil
vsakdo nad njim, četudi je prišel v uk le eno uro pred njim. V duhovne šole so
sprejemali kandidate, ki so bili zmožni prenašanja zavračanj, bolečin, samote
in posta. Dekleta za redovne poklice so morale biti device, kajti tista, ki je že
okusila sladkobo-grenkobe, je lahko le še s pol srca sledila Bogu, druga
polovica pa je še vedno kukala čez zid. Še celo v normalne šole so sprejemali
selektivno, danes pa je šolstvo samo še biznis z otroki oziroma starševskim
denarjem, zato se na vse možne načine prilizujejo, da bi k sebi dobili čimveč
učencev. Tudi Cerkve postajajo takšne, ker jim primanjkuje celo pometačev, kaj
šele duhovščine. Rezultat je znan: katastrofalen
kader prihaja in nobena stvar ni več ničesar vredna. Svet tone v demonstvo
hedonizma in istočasnega medsebojnega zlorabljanja. Ljudje z močno in zdravo
voljo so v tem kupu gnoja odveč, zato bežijo v tujino ali v samoto.
Zadaj pa se še naprej dogaja. Npr. kadar Cerkev komu znanemu zada manjšo pokoro, recimo da se mora za leto ali dve umakniti kam drugam in tam lepo živeti, se vsi mediji spravijo nanjo, 'kaznjenec' pa se medijem ob vsaki priložnosti jokajoče pritožuje. Takšni časi so danes: vsakdo je hudo zaščiten, samo matere lahko brez problemov ubijajo svoje lastne otroke. To je zdaj ta civilizacija: borimo se za obstoj opic in slonov, istočasno pa vsakodnevno koljemo milijone živali za na krožnik, ne dosti manj pa letno pobijemo svojih lastnih otrok, še preden so rojeni. Kere mame! Splavi tri, enega pa obdrži. Ali uganete, katero ime mu da? Srečko!
Zato se pameten človek umakne in poišče Boga. Ena od lastnosti močnih ljudi je namreč tudi ta, da bolj ko so
močni, manj so socializirani v smislu prilagajanja na bedno povprečje in prazna
človeška zadovoljstva. Zato radi odidejo tja, kjer lahko zaživijo svoje
karizme. Peter Opeka na primer na Madagaskar, Terezija pa v Kalkuto. Le kaj bi
Peter počel v Ljubljani in Terezija v Beogradu? Kaj pa je počel Baraga tukaj,
recimo v Metliki, pa je znano: mnogo pljunkov si je moral obrisati. Krščansko-bratskih.
A ker so bili to močni ljudje, so odšli, vsak dan brusili svojo voljo, da ni
ovenela ali se spridila, ter jo združili
z Božjo voljo. Zato so to svetniške in svete duše, povprečneži pa se bodo
valili nazaj v ta svet do konca sveta, če jih ne reši Gospod skozi kakega svojega
služabnika, kateremu morda uspejo pokazati kakšno simpatijo, kaj šele pomoč. To
jim je edina možnost, in ko jo predstaviš, se jim zagravža, kajti: »Še svetniki
so bili grešniki in moj učitelj je le Jezus!«, zarenčijo, iščoč pogubo. Takšni
ljudje, četudi so verni, nikoli ne bodo izvedeli, kaj pomeni:
Blagoslovljen, ki prihaja v Imenu Gospodovem
in blagoslovljen tisti, ki mu pomaga!
Zaključek
V Abrahamovih in Mojzesovih časih, kaj šele tisoče let
pred njima, je bila beseda strašna moč. Potem pa je vse skupaj vodenelo in
danes moram pisati kupe besed za le majhen učinek. Včasih pa je bilo preprosto:
pride učenec k Božji osebi in ta mu reče:
Zapusti
vse, imej le krpo okoli bokov, in umri, s Kristusom v srcu in na ustnicah!
To je vse, prijatelji dragi. To je vse. Umreti je treba,
če hočeš Živeti. Umreti mora stari jaz, včasih pa tudi telo. To nas uči tudi Gospodova smrt na križu in Vstajenje. Vse pred tem je
kot pijanec, ki po ulici blodi sem ter tja.
Zdaj pa še posebno opozorilo: ko z nekakšno askezo volje
pridemo do moči volje, se rado zgodi, da postanemo samozaverovani, in milijone
je takih ljudi, ki potem padejo hudiču v kremplje. In so še na slabšem kot tisti
polovični vegetatorji po nakupovalnih središčih in tudi v cerkvah in templjih.
Prava vadba volje vedno vsebuje, poleg skrajne SKROMNOSTI, tudi SAMO-ODPOVEDOVANJE in POSLUŠNOST. Prav
te lastnosti dokazujejo, ali ima človek zares brezprekorno voljo ali še ne. Te
dni poslušamo o masovnem umiranju alpinistov na Mt. Everestu. Zakaj se jim to
dogaja? Zaradi močne volje, ki pa je
bolna. V sebi nima odpovedovanja
in poslušnosti. Najmočnejši
alpinisti po navadi vedno preživijo, kajti znajo se PRISILITI, da se odpovejo
vrhu, kadar kaže, da ne bo šlo: vreme ali zdravje jim šepetata, in oni ju poslušajo.
Trmasti osli pa rinejo naprej, ker se ne znajo odpovedati, in zato umrejo.
Enako je na Poti Domov: kdor si razvije močno voljo zato, da bo po svoje rinil
naprej, je obsojen na beden propad in pogubo. Človek ni ustvarjen zato, ampak
da ima močno voljo, ki pa jo podredi Gospodovi sveti Volji. Ta pa se razodeva
skozi Besede Evangelija, svetnikov in duhovnih vodnikov, ki Ljubijo Gospoda.
Gospod mnogokrat reče: »Stori to«, a reče tudi »Odnehaj. Prepusti to
Meni.« Takrat moramo odnehati, sicer jo hitro dobimo po prstih, rokah ali celo po
'butici' - ampak ne od Gospoda, temveč od okoliščin življenja.
Katerokoli od treh Popolnosti (= poti k svetosti) sledimo
(glej dva bloga nazaj), moramo imeti (razviti) neomajno voljo. Povedali smo,
kako do nje. Vsi drugi izgovori in kombinacije so ZAMAN. Lep primer je judo
mojster Marjan Fabjan in njegovi svetovni judo šampioni. Ker sem šel sam skozi
podobne drile življenja, mi je njegov pristop najboljši primer, kar bi vam rad
povedal. Poglejte si tale odličen dokumentarec z naslovom Mehek kot skala:
Naslov dokumentarca je zelo izviren: ju-do pomeni 'mehka pot', a ker zahteva neomajno voljo, je znotraj
te mehkobe velika moč, ki je trdna kot skala. Zato je Fabjan, ki je ju-do, 'mehek kot skala'.
Po ogledu filma vam bo jasno, kako do
moči (ki je volja, namen), ki pa ni neposlušna in trmasta v svojo škodo. In
vedno govorim: če bi po Poti Domov s
takšno predanostjo hodili za Kristusom, kot tile vadijo judo, bi bili vsi
svetniki! To tudi Jezus pričakuje od tistih, ki se postavljajo, da so
Njegovi učenci. Zato upam, da bodo Fabjanovi judoisti kasneje v življenju isto
silo usmerili v ljubeče služenje Kristusu. Potem bo imel judo nek končni smisel,
kajti naša edina naloga v Življenju je, da najdemo Gospoda in Mu z Ljubeznijo
služimo. To je naša originalna narava. Opazil sem jo tudi pri ljudeh z downovim
sindromom, ki so smatrani za invalide, a ko jih vidiš, se ti zazdi, da smo
invalidi mi. Kajti v vsako stvar, tudi če le žlico primejo, SE VRŽEJO Z VSEM
SRCEM. To mi je vedno močilo oči in vedno sem razmišljal, da so to v resnici Gospodovi angeli pod krinko, da se mi kaj naučimo od njih. In ravno ta
neomajna srčnost je bila pot prvih apostolov, puščavskih očetov in svetnikov.
To je Kristusov
Evangelij - vse ostalo je le vegetacija.
Hvala Tebi Kristus!
FOKUS
Konkreten in praktičen blog, hvala ti, Jona - za pridobivanje in utrjevanje moči, prav tako pa zrcalo, da smo še driskasti, preveč razmehčani, in je nujno razvijati močno voljo. Čudi me in se mi zdi, da Hieronim rad čaka druge, preden komentira, čeprav je bil blog pisan predvsem njemu v vzpodbudo.
OdgovoriIzbrišiZelo se mi dopade tale izraz – bataljon v eni osebi. Večkrat je potrebno doma urediti več stvari v enem dnevu, drugače nekaj ne bo »štimalo«, ne bo raslo, se razvijalo, bilo vzgajano. Gre se za odgovornost, da ti je mar, brez klene volje in enega srca v tem pa so na koncu vse na pol pripravljene in peče jedi. Le kdo bo to jedel, le kakšna bo od tega na koncu korist?
Pred dnevi je potarnal en mojster z več kot 40 let delovne dobe, zaposlen v večji tovarni točno to zagato, ki se dogaja tako na poklicni poti kot na Poti Domov. Omenil je, da današnji mladi nimajo več nobene discipline in vztrajnosti. Šolam se gre samo še za glavarino in razni dr. pišejo različne študijske programe, ki dobesedno hipertrofirajo, oni poberejo mastne denarce, mladi pa so napolnjeni z nekoristnimi informacijami, v prakso pa ne zmorejo prenesti ničesar. Ko pridejo pa v službo, se jim svet sesuje, sporečejo se z nadrejenimi, češ da jih šikanirajo in ne razumejo. In tako gredo drugam, iskat lažjega in boljšega udejstvovanja. Doba pravega vajeništva, ko so odločno in ljubeče vzgajali mlade v samostojnost je očitno mimo, tako pa so tudi »mimo« mladi, ki iščejo in iščejo, povsod pa prehitro odnehajo. Vračajo se domov v mama hotele, nazaj v svet instant informacij in mreženja virtualno in na piknikih, zabavah, v sebi pa grenki in nemočni. Če kdo zjutraj na trening k mojstru Fabjanu pride neprespan od takšnih zabav, ga mojster Fabjan pošlje domov, saj se lahko še poškoduje.
V SSKJ piše, da je volja sposobnost hotenja. Zdi se mi, ko srečujem ljudi, da ne vedo kaj hočejo v življenju, nimajo ciljev - Cilja, ki bi jih podžigal in jih tudi sredi noči, če jih kdo zbudi, vrgel iz postelje in dal zagona, da pridejo do konca, do resnice, do Gospoda osebno.
Lep dan, svetal in živet v veselje Gospodu in Njegovim, hvala tebi, Jona, za vse bisere bloga, M.
Ah, pusti Hieronima, rabi čaaas, da spozna razliko med branjem tekstov in resničnim življenjem iz srca. Pravi, da se mora še veliko naučiti iz knjig, a edini uk je biti nepismen, vendar gorečega srca. Sicer postaneš pismouk in farizej. Resnično življenje po Jezusu Kristusu se začne z enim samim korakom, ki ga ne more nadomestiti nobena zvijačnost:
OdgovoriIzbrišiZAPUSTI VSE, IN HODI ZA MENOJ!
Izven tega koraka je vse ostalo le še ambulanta Cerkev in njeno najboljše zdravilo: upanje. Upati na kaj? Celo upaš zaman, če - kadar nimaš ne moči ne poguma - še kakemu Božjemu človeku ne izkažeš iskrenega srca. Potem pa res ni nobene poti več v nebesa. To je Kristusov Evangelij, oziroma kamela v njem.
Prav govoriš M, glede napol surovih jedi, jaz pa vse bolj spoznavam grozoto, da za polovičneže ni poti v nebesa. To je Kristusov Evangelij. A vsi ne morejo biti močni - kako jim pomagati? Lahko je tudi šibek sprejet Domov, samo kakega Božjega mora ljubiti in biti hvaležen. Ker pa katoličani pravijo, da so njihovi svetniki pravzaprav grešniki, imajo problem, enak raku in aidsu. A to ni več moj problem, četudi mi ni vseeno. Še več, teži me.
Prav govoriš glede današnje vzgoje. Še v semenišče bodo mame vdrle in peteple rektorja, če bo ušesa navil kakemu bednemu semeniščniku. Kako daleč je to od svetega Slomška (uradno ni svet, ker naši Cerkvi ni bilo mar za to), ki je dejal: PALICA NOVO MAŠO POJE. Danes pa novo mašo pojejo predvsem pocukrani krofki.
In resnično, resnično povem vam: Božje Kraljestvo je kot Marjan Fabjan. Božje Kraljestvo je kot mala drobna punčka, ki s pestmi luknjo v vrata naredi.
Ja, iz postelje te podžgeta samo mraz in lakota. To ti daje zagona, pa še nenaklonjeno okolje. Ves ogret in napitan, lažno vzpodbujan kako zelo izjemna enkratna oseba si, pa te zazibje v omrežje črnega, pajka, ki sesa moč iz duš.
Je rekel Hieoronim zadnjič, da je mislil, da mu gre dobro. Prav v tej večni fatamorgani je najhujša satanova past. Meni nikoli ni šlo dobro, kajti vedno sem se pozanimal o mojstrih in svetnikih in tako imel merilo o samem sebi in kako zelo daaaaaaleč sem od njih. Zato nikoli nisem smatral, da sem 'na konju'. Posledično sem veliko iskal Gospoda, zaletaval sem se v vse skale in dupla in hlode in ledene reke, pa Ga nisem našel. Potem pa je On mene našel, skozi svojega svetega. In ta sveti me je naučil, kako imeti rad Boga in Mu služiti. Ta sveti ni bil kristjan, zato zdaj to kristjanom prevajam, da bodo vsaj svoje Pismo in Besedo in Milega razumeli.
In še nekaj: kdaj se nerad česa lotim, če pa me kdo, ki je vsaj malo Bogu naklonjen, prosi, to storim z veliiikim veseljem, samo da bi ga razveselil. Hieronim pa je napisal, da se oglaša, ker je Jona tako rekel, sicer pa NERAD. Zato si lahko mislim, da je hudo stisnjen, da ga Bog dobro tensta. Kar naj ga stensta do konca, saj napol tenstan krompir ni za jesti, ampak je strupen.
Pa lepo pozdrav in hvala tebi M, kot tudi vsem bralcem bloga, ki jih ni malo, a so v ozadju lepo na varnem, ker ne vedo, da se mora Živi Evangelij le na naši koži osebno razlagati. To pa ljudem ne paše, zato se je celo Jezusu zgodil Janez 6,66. Tudi to je Kristusov Evangelij, kajti:
Vsi so povabljeni,
malo se jih odzove
le redki pa so voljni.
Hvala Tebi Kristus, hvala tebi Sveti, hvala Tebi Jezus!
Hvala ti za pojasnila in odgovore, tole je pa dalo misliti, kako hitro se lahko zazibljemo v sen, o naši "enkratnosti", ko nam življenje streže od spredaj in zadaj – in nam trenutno gre dobro. Če kdaj torej kaj zaškriplje, pridejo porazi, je potem to le dobrodošlo, da si mero o sebi uravnamo (o tem je bilo na blogu št. 21, slikce zraven pa povedo veliko, le kdo se ob tem ne prepozna). Ker sem bolj počasne sorte v učenju, sem si to zelo zapomnila, in je potrebno največ na tem delat, da ima človek jasno predstavo o sebi.
OdgovoriIzbrišiPred leti je bilo šmarnično branje – Krplje ljubezni; o življenju Božjega služabnika, Friderika Barage in notri je njegova molitev iz mladosti k sv. Mariji: »O Marija, Mati milosti Božja, milostno mi pomagaj, da svoje življenje resnično in zanesljivo poboljšam.«
Tako so sveti stanovitno delali na tem. Človeka pretrese do kosti … in če nismo od malega tako živeli in delali, smo na nek način veliko zamudili. Nam bolj preostane to, kar si Jona že razložil v zgoraj omenjenem blogu in se vedno znova potrjuje tudi skozi besede mojstra M. Fabjana svoji hudo poškodovani, a bronasti varovanki iz olimpijskih iger lani - rekel ji je pred zaključnim dvobojem: »To sta edini priložnost, ki ju imaš in ti dve izkoristi.« Ona je poslušala, verovala in zaupala – izkoristila ti dve priložnosti, Fabjan pa je, ganjen in hvaležen po olimpijskih igrah izpolnil svojo obljubo, ki jo je dal pred tem in romal peš daleč na Brezje zahvalit se Bogu za ta dar bronaste medalje. Po prihodu na Brezje pa povedal: »To ni trpljenje, to je dolžnost.«
In kaj je naša dolžnost? Jona, hvala, da nam govoriš in razlagaš Božjo besedo, ki nas spomni naše edine Naloge tega življenja. Lep pozdrav, veseliti Gospoda in svete, M.
Pozdravljena M! Tvoje besede in ugotovitve duši veselje prinašajo. Bo kdo mislil, zakaj da sem popustljiv do tebe, ko sem drugim marsikaj razložil, a kako naj najdem kako škodljivo pomanjkljivost na tistemu, ki je poslušal, šel, srečal Božjega Yuna in z njim bil dvakrat na samem? Taki duši nič več ne manjka, četudi je še po človeško nepopolna, kot smo vsi.
OdgovoriIzbrišiMolitev, ki si jo napisala, je lepa, lepa - za tiste, ki sprejmemo realno stanje samih sebe. Ostalih pa se ne bo dotaknila, ker so 'veliki verniki', ki mislijo, 'jim gre kar dobro.' Fatimska Marija pa je pastirčke naučila molitve, za tiste, ki nimajo takih moči in junaštev, ki jih Jonovi blogi pričakujejo od bodočih svetilnikov v temi:
"O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne Tvojega Usmiljenja." Tisti Božji, ki molijo take molitve, so EDINA rešitev za nemočne v grehu in svojih poželenjih. Kako je Gospod dober!!
Danes po večerni molitvi bo končan tretji del zadnjega bloga, in pisalo bo prav o tem - ne toliko o 'zadnji skrivnosti', kot sem napovedoval, ampak o tem, kako in kdo lahko rešuje prav tiste polovičarje in kvazi-kristjane, ki si želijo vsega skupaj na kupu: sveta in Svetega, kar pa je v NASPROTJU z Jezusovo Besedo. A Gospod jim pošilja tiste, ki so celo bolj Usmiljeni od Njega, s čimer dokaže, da je On Najusmiljenejši.
Kot sem dejal glede mojstra Fabjana; Božje Kraljestvo je kot on. Kajti na začetku "ni imel ne karole, ne lopate, ne krampa". Njegove prve varovanke pa so vse skupaj na tatamiju zdržale le minuto in pol. Ker pa obvlada 'drobno seme', Gospod takim pomaga, in zdaj si svetovni trenerji tako napenjajo vid, da bi kaj pri njemu našli, da se jim oči solzijo. A skrivnost je preprosta, enaka Evangelijski: pripravi gojence na najhujše, na samo križanje - in nič jim ne bo več težko.
Ti pa očitno že veš, kaj je naša dolžnost, kaj je Gospodova 'ena misel', zato je to tudi ena misel Njegovih drobnih služabnikov.
Zunaj lipe dišijo, jaz pa grem jest krompir. Lep pozdrav!