Zaključek bloga, 1/3:

'Sodobna' oblika prikrite svete rekluze

Slovenski puščavnik, l.1932. Opis slike na spodnjem linku.

Počasi začenjam pisati zaključek našega bloga, ki sem ga pisal z velikim veseljem in navdihom, Gospod pa je to videl in vrača z žarom v srce. V naslednje tri zapise bom skušal 'stisniti' večino tega, kar bi lahko napisali v naslednjih 3x33 blogih, pa še bi bilo premalo. Zato bo končni izdelek morda dragocen kažipot tistim, ki jih je ta blog nagovarjal, iskal in želel opogumiti V TOČNO DOLOČENO SMER, kajti predvsem takšne duše so lahko najsvetlejši svetilniki v temi sveta. Katera je ta smer, bo pojasnjeno na koncu današnjega zapisa.

Pisal bom, dokler ne bo duši in Bogu zadoščeno. In ko Jone utihnejo, Gospod začne s svojim delovanjem.

Srce vsake resnične religije je puščavništvo

Ko je umik od sveta, sredi sveta, resničen, iz srca, je Gospod zelo prisoten v tisti votlini, sobi ali celici, kjer takšna oseba živi. Vse ostale oblike vernega življenja so le priveski svetemu umiku iz sveta. Gradnja cerkva in samostanov; sveta obredja; svete obleke, pokrivala in obuvala; teološke fakultete; verska filozofija; 'begance' in cerkvene poroke; verske komisije, katekizmi; vatikanske zakladnice; karitas in misijonarstvo, itd., vse to so le priveski 'puščavništvu', svetemu umiku od sveta. Ti priveski sicer sami za sebe mislijo, da so samoživi, a to je še ena od mnogih verskih zablod. Možgani na primer mislijo, da so glavni, roke mislijo, da so glavne, pljuča mislijo, da so glavna, spolni organi mislijo, da so glavni in noge mislijo, da so glavne, pa hrbet tudi tako misli, a glavni organ telesa - tisti, ki hrani vse te samovšečneže je - želodec! Želodec hrani vse ostale, brez njega ni nobene moči in zato tudi življenja ne. To je stara indijska modrost, ki jo lahko primerjamo s svetim umikom od sveta, puščavništvom: ko je puščavništvo šibko, je vsa Cerkev šibka in postane en sam teater nečesa, kar ni resnična vera in ni Evangelij in nima kaj dosti veze z Živim Gospodom, ki je Jezus Kristus Odrešenik.

Problemi puščavništva; najpogostejša oblika verskega demonstva

A tudi puščavništvo vsebuje mnoge pasti, kajti s seboj nesemo samega sebe, ta pa je lahko še vedno isti, stari. Prvi problem puščavništva je navidezno puščavništvo oziroma lažno, kvazi-puščavništvo. Zgleda takole: model se zameniši, pobrije ali postane poraščen, obleče predpisano haljo, poljubi križ - in je puščavnik, menih. A to je larifari, v današnji dobi laži in hinavstva, zato nikar verjeti vsakomur, ki se tako napravi: še celo otroka lahko za maškare oblečemo v svetega puščavnika, pijanci pa se šemijo v svetega Martina.

Problem lažnega dela klera je pogosto v tem, da sploh ne ve, da je lažen: iskreno mislijo, da je njihov performans avtentična duhovna pot. Tako zelo jih Temni zavede. A kdor vidi duše, vidi tudi, da so takšne duše temne, enake tistim kje na ulici, ali pa še grše. Pravzaprav na ulici srečaš prav toliko svetlih duš, kot v kaki cerkvi ali samostanu: malo.

Glavna laž vere je v tem: človek se približa nekemu redu oziroma duhovni osebi, učitelju ali Božjemu človeku, se naredi učenca, V RESNICI PA SKORAJDA NIČESAR OD NAPOTKOV NE SLIŠI, AMPAK JE NJEGOV PROGRAM TAKŠEN, DA BI SE SAM OKORISTIL IN PRED LJUDMI POSTAL SPOZNAN KOT POSEBNA SORTA ČLOVEKA, BOŽJEŽ.

Tega se ti reveži sploh ne zavedajo, inteligentnejši med njimi pa se, ker v veri iščejo svojo socialno, ekonomsko, prosvetno, filozofsko, preživetveno ali časti polno računico.

Takšni ljudje so verne demonske osebe. Po čem prepoznamo demona? Tisti, ki lahko demone vidijo v duhu, lažje razumejo pritiske in napade, ki so jih deležni, dokler so še 'zeleni' na Božji Poti. Potem te iste demone lahko prepoznajo tudi v ljudeh, ki jih srečujejo. Bistvena lastnost demona je, da ima tunnel vision, fokus samo na eno stvar. Seveda je zelo, zelo prevrtljiv v svojih preoblekah in skrivaštvu, na koncu koncev pa je enak pijancu, ki je demonski: nenehno misli samo na svoj bedni cilj. Tako ljudje, ki imajo demona spolnosti, mislijo le na to, karkoli drugega počnejo, seveda pa je teh vrst mnogo, vsaka perverzija je svoja sorta demona. Drugi so mahnjeni na denar, tretji na slavo, moč, ugled; specialna vrsta demonov pa so verski, cerkveni demoni.

Ti se naselijo naravnost v cerkve in verske skupnosti, da potem ribarijo tam. A tudi tam imajo le 'tunelski pogled', sicer prikrit, a jih izkušeno oko zelo hitro prepozna, ne prepoznajo pa jih morda župniki, še posebej, če tudi njih lovi kaj takega. Lep primer verskega demona je bil Juda Iškarjot: karkoli je Jezus Gospod povedal in naredil, se ga ni dotaknilo, ker je imel svoj tunnel vision: okoristiti se, SEBE. Zato je bil tudi 'zakladnik' Jezusove ekipe učencev, že to je bil prvi znak.

Bistvena lastnost verskih demonov je, da NAVZVEN sprejmejo zapovedi vere, Evangelija in duhovnega voditelja, v ozadju pa še naprej skrivno 'mesarijo' v svojo korist. Lepe se delajo navzven, lepo se obnašajo, namaziljeni so, zakravatani, dišeči, lepo pojejo in skrajno verske besede govorijo, njihov hone pa je od samega kosmatina. Tatemae je izvrsten, vrhunska maska, hone (srce) pa gnil. Ko takšen človek postane cerkveni voditelj, se bo število spreobrnjencev zmanjšalo na minimum, mnogi pa bodo odšli v konkurenčene Cerkve, se zafilozofirali ali pa zamahnili z roko nad vsem skupaj. Še živali začutijo, da takšna duša ni resnično široka, ampak gleda le v eno točko, kot skozi cev ali tunel: sebe.

Ta bolezen je prisotna tudi v puščavništvu, ki je sicer srce in hrbtenica vere, religije in Poti Domov. Že smo omenjali svetega Frančiška Asiškega, ki je na koncu pobegnil stran od svojih sobratov, ki so ga sledili le navidezno, in jim je objavil: »Od sedaj sem za vas mrtev.« (KLIKNI) Potem je šel na sveto goro Laverno in jokal na ves glas:

»Ljubezen ni ljubljena, Ljubezen ni ljubljena!«

Naši sveti puščavski očetje in svete žene-rekluze

Krščansko puščavništvo, srce hoje za Kristusom, se je 'uradno' začelo s svetim Pavlom Puščavnikom, četudi so bili tudi dvomljivci, da je Pavel le plod domišljije svetega Hieronima. Hieronim je svoje sveto Cerkveno pisateljstvo začel ravno s kratkimi zgodbami o svetem Pavlu in svetem Hilarionu, ter o menihu Malku. Ker je bil tudi Hieronim nekaj časa puščavnik, in je srečal Malka, nikakor ni za dvomiti tudi o njegovi predstavitvi svetega Pavla, ne pa svetega Antona, za začetnika puščavništva. Nekateri trdijo, da je bil sveti Anton prvi puščavnik, a je bil le prvi ustanovitelj puščavskih skupnosti, prvih 'puščavskih samostanov' torej. Seveda so tudi tisti, ki trdijo, da je bil prvi puščavnik sveti Elija, ali pa sveti Janez Krstnik, a jasno je, da so bili prvi puščavniki že dolgo pred krščanstvom in judovstvom, recimo v hinduizmu.

Kakorkoli, Hieronim opisuje svetega Antona samo v tem kontekstu, da je, ko je bil že zelo star, slišal, da živi še en puščavnik, ki je bližji Bogu od njega. V hipu se je odločil obiskati ga, in po čudnih potih sta se našla, oba v globoki starosti, se prepoznala in objela, potem pa je 113-letni Pavel umrl, Antonu pa je zapustil svoje puščavniško ogrinjalo. Kasneje, skozi stoletja, je nastal pravi 'Pavlov kult', rodila se je celo katoliška redovna skupnost, imenovana pavlinci (13. stol.).

Hieronimovi kratki zapisi o svetem Pavlu in svetem Hilarionu so bili željno brani skozi stoletja in tisočletja, in so rodili brezmejno število tistih, ki so ju želeli slediti v njuni svetosti. Če sveti Hieronim teh zgodb ne bi zapisal, bi bila zgodovina krščanstva povsem drugačna: manjkala bi mu srce in hrbtenica.

Zanima me, če so bili ti kratki zapisi kdaj prevedeni v slovenščino, zakaj jih ni za dobiti, zakaj ni nič mar našim katoliškim založbam zanje, in zakaj jih mora človek iskati na hrvaškem, v založbi Krščanska sadašnjost, pod naslovom Jeronimove hagiografije??

TUKAJ si prosim preberite za današnjega vernika (oblečeno žabo) pretresljive zapise o 'zazidanih' ženskah. Npr. TALE primer. Zazidanost seveda ni bila le krščanska pot do hitre svetosti, ampak so jo uporabljali tudi drugi, recimo budisti. Različic te zazidanosti je več, zelo mi je všeč tista, ko oseba obišče duhovnega učitelja, Božjega človeka, in po nekem času osnovnega uka po pravilih in navodilih vere, ga učitelj pošlje (če je kandidat tega vreden) v povsem odročno gorsko votlino, živet v popolni samoti. Morda mu enkrat mesečno kak menih prinese nekaj hrane, in to je vse. Najhuje je skozi 6 ali 8 mesecev zime, ko je človek popolnoma zameten s snegom in ni nobene možnosti, da pride kdo do njega. Na tak način so se kalili svetniki, puščavski očetje, ki so postali duhovni in moralni zgled vsem nam, ki si želimo Doma.

  

Rekluza je fonetsko grda beseda za žensko, ki je zazidana v celico in služi samo še Gospodu. Prihaja iz angleške besede reclusion, samotarstvo ali puščavništvo, ki je sestra besede seclusion, izoliranost. Kdor se torej izolira s tem, da se zazida, postane rekluza.

Past rekluze/puščavništva

Tudi zazidanost v celico vsebuje peklensko past lastnega ega: mnogi so storili tako, da bi, celo po smrti, postali svetniki pri ljudeh. Budizem pozna celo samo-mumificiranje v taki celici, zaradi česar človek tudi po smrti ostane nestrohnjen, da ga lahko kažejo naokoli. Četudi je stvar videti zelo svetniško, ker je žrtvovano precej, pa je včasih prekleto demonska.

Kot ste si lahko prebrali, je tudi zazidana rekluza lahko objekt človeške pozornosti, in sprejema ljudi skozi okence - zakaj pa je potem zazidana? Tudi sveti Hilarion je ušel od svojega učitelja svetega Antona puščavnika, ki pa so ga v puščavi nenehno obiskovali ljudje, da bi jih ozdravil raznih bolezni in demonov. Zanj je bilo nerazumljivo v puščavi prenašati množice ljudi. Zato je, po nekem času življenja s svetnikom, Antonom, odšel, kot mladenič, v drugo puščavo. Bil je brez vsega in krhkega zdravja. A se je tudi njemu dogajalo: ker je skozi takšno življenje v molitvi in strahovitih postih dobil določene Božje moči, so ga ljudje začeli iskati zaradi posvetnih olajšanj. Ni jim zmogel odreči, delal je čudeže, ob tem pa pred ljudmi bežal iz kraja v kraj, iz puščave v puščavo. Prihajali so ljudje iz Palestine, Egipta, Sirije in še dlje od tam. Živel je v puščavi v bližini Gaze, ki je zdaj žalostno palestinsko taborišče pod izraelsko okupacijo. Hilarion si je še vedno dopisoval s svetim Antonom, ki je bil Hilarionove askeze zelo vesel. Posledično so po vsej Palestini zrastli samostani, kot gobe po dežju, Hilarion pa je te samostane obiskoval. A množic ljudi ni maral, zato je vsakodnevno jokal pred Bogom, v neverjetni žalosti, in se spominjal prejšnjega mladostnega puščavništva. To nas spomni na svetega Janeza Marija Vianeja, ki je bil prav tako 'mučenik spovednice' pod prisilo škofa, ki je oznanil, da je Vianejeva želja po samoti hudega duha obleganje. Ubogec škof namreč pojma ni imel o Božjih potih in potrebah duš, ki že na vrata Doma trkajo in se Gospodovega ogrinjala dotikajo. 

In tako je sveti ubogi Hilarion bežal pred folkom, ki je želel čudeže, ne pa kaj dosti Boga. Ko je zapustil Palestino, so ga tam obsodili na smrt in porušili njegov samostan. Begal je sem in tja, a so ga povsod kmalu prepoznali, ker jim je bil prisiljen kak čudež narediti. Prišel je celo na Sicilijo, a mu ni kaj dosti pomagalo, ker je prav tedaj nekega stražarja v baziliki svetega Petra v Rimu mučil hudi duh, da je zakričal: »Pred nekaj dnevi je na Sicilijo prišel Kristusov služabnik Hilarion! Misli, da je tam dobro skrit, a šel bom, in ga izdal!« Ta človek je, pod vplivom hudega duha, takoj odšel na ladjo, se vrgel pred Hilariona, in bil rešen obsedenosti. Pa je bilo spet konec puščavništva: Hilarion je zbežal v Dalmacijo, v rimljansko mesto Epidaur (Cavtat ali Dubrovnik). Ko je moral še tam storiti čudež, da je rešil ljudi, je ušel na Ciper. Menda je od tam želel v Egipt, a je prej umrl. In še njegove ostanke so ljudje iskali in raznesli.

Kaj smo se do sedaj naučili? Obstajajo lažni verniki, ki bi radi delali čudeže, da bi prišli do pozornosti občinstva, ter resnični svetniki, ki bežijo pred to pozornostjo, ker jim je kot pekoči bič Božji.

Tudi pisec teh zgodb in kasnejši prevajalec Svetega pisma, sveti Hieronim, je spoznal puščavniško življenje in nekaj let preživel v askezi. Puščavniško življenje se deli na dva osnovna razreda: anahoretsko puščavništvo, to je življenje v odmiku votline, hiše, sobe ali celice, ter cenobitsko, to je samostansko življenje s sobrati ali sosestrami. Hieronim je ušel menda zaradi razprtij med puščavskimi samostanskimi brati, se vrnil v Rim, tam bil papežev tajnik, po papeževi smrti (papež je bil njegov zaščitnik) pa je moral zaradi hudega sovraštva dela klera uiti v Betlehem, kjer je ostal vse do svoje smrti.

Pri tem se mu je pridružila sveta Pavla Rimska (KLIKNI), bogata vdova, ki se je popolnoma predala Bogu in z denarjem v Betlehemu ustanovila dva samostana ter zavetišče, in jih tudi vzdrževala. Ta ženska je bila Hieronimova duhovna učenka in pomočnica, s katero je imel ČIST ODNOS v Bogu, in ko je relativno zgodaj umrla, je Hieronim svojo bolečino zapisal takole: »Onemel sem od rane, ki me je doletela.« Njun čisti odnos v Bogu je bil kot odnos med sv. Vincencijem in sv. Ludoviko, pa tudi sv. Vianej je imel takšno dobrotnico, in še kdo. Videti je, da je to eden od vzorcev Božjega delovanja na Zemlji skozi svetnike.

Iz vsega povedanega bomo izluščili edini možni način puščavništva, ki lahko v današnjem času prinaša duhovne blagoslove - vsi ostali so že bolehni, jalovi, umazani ali mrtvi.

Umik oziroma puščavništvo v tvojem življenju in pri iskanju Kristusa

Umik iz sveta, popoln, ali pa kljub življenju v svetu, je NAJVIŠJA NUJNOST ZA VSE, KI ŽELIJO GOSPODA ČIM PREJ. Tak umik je pravzaprav simulacija tega, kar se nam zgodi, ko se nam zruši ves svet. Primer: nedolgo nazaj sem se vračal iz mesta, štopala je močnejša ženska v kasnih petdesetih. Štoparjem sicer ne ustavljam več, razen ko so v hudi stiski, ta pa ni bila videti, le občutek je bil tak, in zaslišal sem jasen glas: »Ustavi ji!« Ustavil sem, ni imela denarja za vlak, želela je v sosednjo občino na občino prosit za papirje in pomoč, ker so jo tu iz stanovanja vrgli. Invalidna, službe ni, odkar so zaprli tovarno, sama, brez kogarkoli, in brez denarja za prva dva meseca za najem najmanjše garsonjere v drugem mestu. Nek denar sicer dobi od sociale, a ne bo zmogla dati dvomesečnega predujma za stanovanje, ki ji ga bo občina sofinancirala šele po dveh mesecih, do takrat pa je treba tudi jesti. Popoln gordijski vozel. Po nekaj vprašanjih nisem mogel najti niti enega samega izhoda - ne zanjo, ne zase. Zato sem jo vprašal: »Ste kaj verni?« »Sem, seveda sem, katoličanka sem. A mislim, da me je Bog že zdavnaj zapustil.« Čutil sem, da tem svojim besedam ne verjame povsem - še vedno je imela upanje. In imela je čisto srce, prečiščeno skozi takšno življenje. Zagotovil sem ji, da bo še vse v redu. Samo Gospoda naj ima rada čez vse, kajti življenje jo je stiskalo ravno zato, da se nasloni samo še Nanj. Pogledala me je, in vprašala, če sem Jehova priča. »Ne, nisem ravno ta priča,« sem ji odgovoril, »sem pa tudi priča, in tudi vi boste zdajle.« Zavil sem do bankomata (ker sem imel v denarnici le tri evre), dvignil denar, skrbno hranjen za letošnja drva, in ji ga dal. Jok. Hvaležnost, nejevera. »Le verjemite, Gospod vedno pomaga, če Ga imamo radi. Pozabite name, nič mi niste dolžni, samo Gospodu zaupajte in - radi Ga imejte!« Odpeljal sem jo do železniške postaje, zdaj je šla lahko na vlak, pred tem pa mi je pustila naslov: ime, 'poštno ležeče', kraj. Skušal ji bom organizirati še nekaj osnovne pomoči: zdravo stanovanje in vsaj preprost telefon na kartico.  

Kaj vidimo iz te zgodbe? Uboga ženska, ki je najbrž živela predvsem od makaronov in kruha, je pravzaprav živela puščavniško življenje: brez denarja, brez enega človeka, brez trdnega zdravja, brez stanovanja, brez telefona, brez naslova. Spoznal sem, da me je Bog 'stisnil', da sem dokončno uvidel, komu je za pomagati in služiti: Njemu, Njegovim svetim, in pa POPOLNIM REVEŽEM. Zelo sem bil srečen po tem srečanju, in molil sem zanjo. Bog nama je obema dal veliko. In postala je priča! Sklenil sem, dokončno:

Služil bom samo še Bogu, svetim in popolnoma ubogim. Z vsemi drugimi, skupaj s Cerkvijo in verniki vred, pa je le izguba časa, energije, ker se jim Beseda sprevrača v igro ter strup. Za takšne ljudi je vse samo 'simbolno'. Za svete in za popolne reveže pa je Resnica.

Povedal sem ji, da tudi sam živim od Božje Previdnosti, in da Gospod skrbi zame, ker Mu služim in Ga imam zelo rad. Vse je sprejemala, kajti bila je v stanju, ko ostaja samo še odprto srce za Jezusov prihod. Kot rečejo svetniki na kocu življenja: Na koncu ostane samo Gospod. In Njegovi sveti in predani, seveda.

Bistvo puščavništva torej ni, da ga samo igramo, da smo hinavci, ampak da smo resnično ubogi pred Gospodom. K temu se bomo vrnili še čisto na koncu, v tretjem delu tega poslovilnega zapisa, ko spregovorimo o gorčičnem semenu, ki je Gospod v vsej svoji sili in Milosti.

Spolna 'duhovnost' je le mašilo

Protestantizem je protestiral, potem pa se je prav tako zaredil v cerkve, zato so njega navdahnjenci po navdihu Duha 'izumili' nove veje cerkvenega delovanja: 'hišno cerkev' in 'ulično kartonsko cerkev', na primer. O hišni cerkvi smo lahko prebrali v povezavi z bratom Yunom (predprejšnji blog), o kartonski cerkvi, ki ozdravlja, izganja demone, razveseljuje in tudi krščuje, dobesedno na ulici, pa sem tudi že podajal linke na filme, in si oglejte še tega:

Ti ljudje so izjemni. Imajo pa eno lastnost, skupno tudi s kakšno post-hindujsko religijo ali kultom, ter budističnimi ogranki, kjer so vse začeli dobro, s pomočjo svetega ustanovitelja, ki je zapustil svojo do Boga nemarno družino in se popolnoma predal Gospodu in delu Zanj (kot to svetuje tudi Jezus), sami pa tega preprostega življenja niso zdržali. Zdržali niso zaradi zahtev svojih spolnih organov in še vedno neodrešenega uma.

V menihe našemljeni, v duhovnike napravljeni, so izsilili možnost porok z ženskami in, končno, parjenja. Takšni ljudje se radi posmehujejo katoliškim duhovnikom in redovnikom, ki še vedno vztrajajo v celibatu, sami pa ne zdržijo zauzdati tistega glavnega nagona, ki Nebo od zemlje ločuje. Zato so smešni v svojem posmehu.

Spolni odnos je NAJMOČNEJŠI IN NAJUSODNEJŠI AKT MATERIALNEGA SVETA, materialni svet pa je nasproten nebesom, je le njihov izrojeni odsev. Seveda so kristjani, muslimani, judje, hindujci in budisti dandanes v prepričanju, da so enaki celibatskim svetim puščavnikom v preteklosti, kar pa je velika samoutvara. Kajti spolnost je veriga s ključavnico, ki te priklene na Zemljo, zraven pa pridene še druge 'potrebe'. To so potrebe po: biti dobro viden, imeti dobiček in premagovanju drugih. Vse to so znamenja nepresežene spolnosti. Prava duhovna Pot pa se začne šele, ko je spolni nagon transcendiran v duhovno Ljubezen do Gospoda.

Zato lahko zaključimo, da je kakršnakoli duhovnost, kjer se še vseeno 'vlačimo po rjuhah in stiskamo tuje meso', v resnici neodrešilna, kot tudi tista, ki se spolnosti sicer odreče, ne odpove pa se njenim derivatom, ki smo jih že našteli: biti viden, imeti dobiček in premagovati druge.

Materialni svet, Zemlja, je spolnost - ves svet se vrti okoli nje. ODPOVEDATI SE SVETU TOREJ NA PRVEM MESTU POMENI ODPOVEDATI SE SPOLNOSTI. To pa pomeni ODPOVEDATI SE DRUŽINSKEMU ŽIVLJENJU. Le na tak način lahko 'z vsem srcem, dušo, mišljenjem in močjo' služimo in Ljubimo Gospoda.

Jezus Kristus je od svojih učencev ZAHTEVAL, da ZAPUSTIJO DRUŽINSKO ŽIVLJENJE, če želijo biti resnični učenci. Luka 14,26:

Če kdo pride k Meni, in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec!

Ves svet, vse svetovne religije, pa so izsilili poroke, sicer je še več prešuštvovanja med zidovi cerkva in templjev. Kar je naravno, je 'posvetna religija', ni pa Evangelij, kaj šele ljubeče služenje Jezusu osebno.

Edina duhovno še učinkovita oblika puščavniškega življenja za današnji čas

Videti je takole:

1.) 'Zlomiti orodje', na katerega smo se naslanjali do sedaj (poklic, družina, 'prijatelji', posvetna družba …), in se popolnoma predati samo Bogu, Jezusu Kristusu.

2.) Živeti SAM, razen če je partner/ka že dolgo časa z nami in je pripravljen/a na takšno življenje. Skupaj živita 'kot brat in sestra' v Bogu - čisto. Drug primer je biti sam, potem pa se 'spariti', da bi 'skupaj iskala Boga'. To se šteje kot globok padec, ki ne bo prinesel dobrih rezultatov za Gospoda in dušo, ker tak primer zahteva veliko časa in prilagajanja eden na drugega, zato časa za Pot ostane premalo. Še posebej, ko pridejo še otroci. Takrat se Prva Jezusova zapoved ne more uresničiti, ker zahteva 100%. 

3.) Umakniti se v svoje skromno domovanje, stalno ali najeto, ter tam častiti in služiti Gospoda, prebirati svete knjige o ljubečem transcendentnem služenju Gospodu, moliti ter peti Gospodovo Ime vsak možni trenutek, sicer pa delati Zanj in misliti Nanj.

4.) Najti osebo, ki je Gospodov ljubeči služabnik (težko ga bo najti, a lahko se ga sreča tudi v duhu, če je naše srce že dovolj prečiščeno svetnih upanj), in ki prav tako živi v odpovedi svetu, ter od njega dobiti blagoslov za služenje Gospodu.

5.) Če iskreno vztrajamo v takšnem življenju, se nam kmalu razodene Gospod osebno, na tak ali drugačen način. Takrat spoznamo, kakšno je naše osebno delo Zanj, in začnemo ga opravljati.

Če se nam Gospod ne razodene v srcu, tudi po daljšem času takšnega življenja, je to znamenje, da ZAGOTOVO živimo v grehu, kajti naše srce je nekje razdvojeno, kar pomeni, da pestujemo še neke druge ljubezni, ki pa niso duhovna Ljubezen in so duhovni Ljubezni tuje in škodljive. Dokler tega plevela ne popukamo, se duhovna Ljubezen z Jezusom Kristusom ne more razviti do te mere, da bi prinesla plod. Plod je sladkost v naši duši, Mir, ter močno nenehno delo Zanj, v obliki posebne karizme, ki nam je dana.

To je vse. Veliko uvoda za kratek Božji recept, ki edini še deluje. Bolj ko smo zapuščeni in sami, boljše je. Kajti zemeljska družina ni naša resnična Družina. Resnična je Božja Družina Gospoda in svetnikov. Nujno je oditi v popolnoma tuje nam kraje, kraj. Če še ne zaupamo dovolj Gospodu glede preživetja, imamo lahko moralno sprejemljivo službo, ki nam prinese minimalne prihodke, ki so ravno dovoljšni za skromno življenje v Bogu, tako da nam ostaja DOVOLJ DNEVNEGA ČASA IN ENERGIJE za hojo za Kristusom, kar pomeni, za učenje kako živeti v Ljubezni z Njim.

Mislim, da je bil, po Božjem nepredvidljivem načrtu, glavni cilj našega bloga ta, da se obvesti in navdahne posameznike, ki bi po navdihu Duha, veselju in pogumu, stopili na takšno sveto Pot služenja Gospodu. Kajti le takšni bodo odpirali Vrata nebes v času, ki prihaja.

Obstajajo tudi druge poti, tej podobne, a so podobne SAMO NAVIDEZNO. Recimo živeti ob cerkvi ali templju, imeti družino, partnerstvo, spolne odnose, morda službo, in vsakodnevno obiskovati tempelj, cerkev. Vendar je ta pot še vedno materialistična religija. SAMSKOST V GOSPODU IN ŽIVLJENJU, morda v bližini Kristusovega predanega služabnika v Ljubezni, pa je način, ki lahko ZELO HITRO prinese Najvišji rezultat, če se res z vsem srcem, dušo, mislijo in močjo (Prva Jezusova zapoved) vržemo v to.

Podobne, a ne enake, so tudi redovniške zaprte molilne klavzure, a čas je dokazal, da tudi tam ego ne popusti in da se tudi v takšni askezi duši 'zatakne' in sploh ne napreduje k Bogu, ker je ujeta v medsebojne odnose med 'so-sveteži'. Težava je tudi lagodje, ki se rodi v takem življenju, kljub zahtevnemu urniku. Edino SAMSKOST ŽIVLJENJA, živeti kot 'ničla od človeka', v tujem svetu, nam načne naš ego do te mere, da se Pot lahko sploh začne. Samskost življenja pa prinaša tudi moč, ki je nujna na Poti, moč, ki je v današnjih skupnostih skorajda ne moremo več dobiti. O tem bo govoril drugi del Zaključka bloga.

Takšen način Poti je nujen, da oseba lahko nenehno ostaja najdrobnejši delec pred Gospodom, kajti ravno skozi najdrobnejše delce se Gospod razodeva najmočnejše, ker so Njegova 'gorčična semena'.

Naletel sem na tole, preberite si:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Pu%C5%A1%C4%8Davnik

Ne sme pa se vsakega puščavništva enačiti s puščavništvom v Ljubezni z Gospodom, in naj se ne pozabi na blagoslove od človeka, ki je Gospodov predani služabnik v Ljubezni! Da boste imeli idejo, kakšnega človeka iskati (to ni le kak duhovnik!):

- Tistega, ki živi tako, kot je opisano v zgornjih točkah,

- ki razume Prvo zapoved in jo tako živi (takih kristjanov je trenutno na vsem svetu morda le nekaj deset, vsi ostali skušajo, a zaman, udejanjiti Drugo zapoved o ljubezni do ljudi, kar pa ni mogoče brez Prve zapovedi - to smo na našem blogu neštetokrat dokazovali in argumentirali).

- Primer takšne osebe sta bili sveta Favstina Kowalska in Mala Terezija Deteta Jezusa. Iščite ju, najdite ju in služite jima z Ljubeznijo. 

Gospod kliče:

Zapusti vse, ter se predaj samo Meni!
Ne boj se, zaupaj Mi!

VSE, pomeni VSE, tudi religijo, ki je pretežno še vedno materialistična in je dober uvod v Pot, ni pa Pot, ni Evangelij in ni Ljubezen z Gospodom. Kdo je med vami, ki se bo odzval in Spoznal? Naj bo ta tekst v navdih in vodilo tudi tistim, ki šele prihajajo. Kajti samo ti bodo Živi v 'svoji' Besedi.

Aleluja, aleluja, Kristus je Gospod, aleluja!