OSVEŽUJTE SPLETNO STRAN ZA NOVE OBJAVE. Povezava za STAREJŠE OBJAVE je čisto spodaj desno. Ali pa v desnem meniju, ki kaže datum.

četrtek, 8. junij 2017

Gospodova končna poslanica za Novi čas




Kot da bi našemu končanemu blogu manjkala še 'pika na i'. Povprašal sem Gospoda Jezusa o tem in je rekel: »Malo počakaj, dobiš znamenje.« No, to znamenje je prišlo danes zjutraj, ko sem prebral blog patra Cestnika (KLIKNI), in se nad napisanim zjokal iz vsega srca, da sem skoraj umrl. Najbolj me je zadelo tisto izogibanje na ulici. In o birmancih, ki jih ni na spoved. Umrl bi! To je res meč v srce. Spoznal sem, da je to znamenje, da še eno Besedo napišem na našem blogu. Kajti tega bednega Jono je Gospod nekoč rešil s preprostim vprašanjem:

Boš služil Meni,
ali boš služil sebi in svetu,
ter na koncu jadikoval?
Tedaj sem dojel, da smo vsi ljudje sveta, skupaj s krščanstvom, v hudi zablodi. Mislimo, da ko služimo svetu, tako služimo Gospodu osebno. Kot da bi človek imel prijatelja, a ne bi služil njemu, ampak raje njegovi ženi, ter razglašal, kako zelo služi prijatelju. Seveda bi bile posledice hudo tesnobne, na koncu pa grenke in zelo žalostne. Enako je z duhovništvom (tudi) tega časa, kot ga je tragično opisal pater.

Ves naš blog, pa tudi drugje, pišem o tej zmoti in tudi Rešitvi, zato ga je treba enkrat nehat, kajti kdor je vsaj malo nadarjen za bodoča nebesa, bo hitro razumel, kdor pa še ni, pač ni, in lahko pišem še 100 let, pa ne bo 'haska'. Seveda pa bedni Jona ne bo utihnil, dokler bo to strašno zemljo tlačil.

Problem torej nastane, KAKO služiti Gospodu osebno. O tem naš blog že veliko piše in ključni zapis je tisti pod št. 28 (KLIKNI). Zdaj pa bom objavil celoten Gospodov nagovor temu Joni, v katerem Gospod natančno objasni vse, kar za Boga vsaj malo nadarjeni potrebuje, a trenutno v Cerkvah ni skoraj nikogar, da bi ga naučil.

Naj ta zapis (sprintajte si ga in ga vsakodnevno prebirajte, ter tudi 'linkajte' drugim) postane glavno vodilo iskalcem Gospoda in naj se ga razglasi tistim, ki so iskreni v hoji za Kristusom, iskreni v želji za služenjem Jezusu; služenjem, ki je čista radost in vroča sreča v srcu in je od gostega Miru. Amen.

Ps: kot vsako Gospodovo pojavljanje, bo tudi to nekaterim v spotiko, drugim pa v Odrešenje. Vsakdo se sam odloča, kakšen bo njegov odziv, a povem vam: ljubeč odziv bo seme večne sreče.


Gospodova Beseda novemu verniku,

novi Cerkvi in svetu


17.3.2017, zgodaj zjutraj, je Gospod Jezus med drugim dejal:

Moj dar je ponujen vsem, a le redki ga sprejmejo, kot Sem govoril v Evangeliju. Ti Me pričaj, sin Moj, to je tvoje delo. Ko misliš Name, si v Mojem Miru, ko misliš na svet, si v njegovem. Če misliš Name, gre Moj Mir tudi na svet, če pa misliš na svet, postaneš del nesreče. In: če misliš Name z veliko Ljubeznijo, lahko tudi na svet gledaš tako. A Jaz sem Prvi.

Ob 18:30 istega dne popoldne, pa je Gospod spregovoril:

Piši, sin Moj! Novo Cerkev, prebujeno Cerkev boš oznanil. In 200 let bo trajalo. Dobro si že začel: Priti k Meni po Ljubezni do Mene.

Zadnja prenova Cerkve je v Ljubezni do Mene: en človek in Jaz; vsak posebej in Jaz.

Ne le po veri, ne le po zaupanju Vame, ampak po poskusih Ljubiti Me, se bom razodeval enemu po enemu; in tako vsem.

Tisti, ki veliko Ljubi Mene, mu je takoj vse odpuščeno, četudi Ljubi le nekaj hipov!

Če pa Me Ljubi tako vsak dan in vsak hip, prideva z Očetom k njemu in bivava z njim že na Zemlji.

Čutil Naju bo in tudi videl: najprej v podobah Cerkve, potem pa kot Sva.

A prvo znamenje bo Mir v srcu in ogenj Ljubezni.

Razglasil boš: POSKUŠAJTE Me Ljubiti, in pride dan, ko se vam razkrijem, kot Sem se mnogim.

Kdor Me skuša Ljubiti vsak čas, se bo odmaknil od greha in takšnih ljudi, družbe. Pomagal mu bom.

Začnite Me Ljubiti v Moji podobi, naslikani ali vklesani, ki vam je všeč.

Kdor bo takšen, bo imenovan 'Kristusov žareči', ker bo žarel. Sila in Milost bosta z njim.

A živeti bo moral umaknjeno. Ne stran od ljudi, a ne z njimi ves dan.


Oče Nebeški:

Grom Milosti bo v njih srcih! In govorili bodo: »Pojdi, Ljubi Boga in ne greši več!«

Spraševani bodo: »Kako naj Ljubimo Boga, če Ga še videli nismo?« Povej jim: »Kako Ga niste videli: ob cesti, v cerkvi, v Knjigah …?«

In bodo dejali: »To ni Bog, to je le slika ali les ali kamen. To je simbol.«

Povej jim: kdor Me v podobi Ljubi, sem zanj Živ, in slišim ga!

In kdor bo vztrajal – ni težko – se mu razodenem. Kot navdih, kot Kristus in kot Oče.


Sveti Duh:

Pojdi v 'kapelo' tvoje hiše in se Mi prikloni. Prikloni se Mi, ker Sem Bog Oče in Sin Jezus Kristus in Sveti Duh. Povej, da Me Ljubiš. Ljubiš Mojo podobo Sina Božjega in Očeta. Kdo to govori, sin Moj? Govori ti Bog Nebes in Zemlje, Bog vsega vidnega in nevidnega.  


Gospod Jezus:

Sin Moj, tvoj glas bo drobtinica, ki bo vzhajal čez vse. Ne pričakuj ničesar, rezultatov, ampak le izpovej, v čem je prenova Cerkve in vere: v Spoznanju iz Ljubezni.

Vera rešuje,
zaupanje pomirja,
Ljubezen OD Mene hrani,
Ljubezen DO Mene pa posvečuje in Odrešuje, še preden kdo (telesno) umre ali takoj za tem.

Povej torej prvo Besedo, in spomnili se bodo. Ne bodo sprejeli, a potem bodo. Kdor hoče biti rešen, naj poklekne ZDAJ pred Mojo podobo in Mi da svojo Ljubezen, četudi je šele poizkus. Meni.

Jaz nenehno dajem Ljubezen, a Odrešen je, ko Mi jo kdo vrne. Potem je to Prijateljstvo. Vrni jo Meni, kajti Jaz ti jo dajem.

In boš 'žareči'; duša vsaka verna. Tega bo toliko, da bo za vse, ki jih boš videla.

Tako se bo Moje Usmiljenje razdeljevalo – po Ljubezni do Mene. To je najvišje Usmiljenje. To je Milost, ki dušo takoj poveže z nebesi.

A kdor bo sprejemal, ne bo sprejemal hrane in denarja, ampak bo sprejel SPOROČILO:

Poskušaj Me Ljubiti,
otrok Moj. Poskušaj, poskušaj, poskušaj, poskušaj! Kdor nenehno poskuša, postane Prva Božja zapoved:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem, kar si.

Kako Me Ljubiti, bo kdo vprašal. Ljubi prst na Moji roki; Ljubi Moj pramen las; Ljubi Moja prebodena stopala, uho, rob obleke. Tako se Ljubi z očmi in srcem.

In kdor ljubeče željno posluša o Meni, Me Ljubi z ušesi in srcem.

In kdor me slavi in oznanja v željni Ljubezni, Me slavi z jezikom in srcem.

Moja podoba in Moja Beseda sta ključ do Mene. In četudi se razodenem tudi v duhu, sta Moja spoštovana podoba in Moja sveta Beseda Pot za vsakogar.

In Moja Beseda se Glasi:

Ljubezen Mi daj, vsaj poskušaj.
Potem Bom s teboj.
 Amen. Bodi v Miru. 


Zaključek

Prav čudežno je, kako je Gospod ves čas vodil tale blog: dodajal je, kar Jona sploh ne bi zmogel, in tudi dnevi so bili zapisom primerni, a to sem spoznal vedno šele, ko so bili že zapisani. Tudi danes je tako. Božja Beseda za današnji dan (KLIKNI) govori ravno o tem, o čemer smo pisali ves čas: 

Prva Božja zapoved o Ljubezni do Boga z vsem, kar si, je PRVA, na katero se lahko druge le obesijo, tudi Druga, ki govori o Ljubezni do ljudi kot do samega sebe (ta ljubezen do sebe je precej bedna v primerjavi z Ljubeznijo z Gospodom!!!). Kot smo tukaj dostikrat dokazali, pa je Druga zapoved, brez predhodno v lastnem srcu utemeljene Prve zapovedi, pravzaprav duhovna bolezen, nekakšna duševna motnja, ki se izraža tudi v prenekaterih žalostnih spletnih zapisih današnjih duhovnikov. Naj bo od danes naprej postopoma vse drugače - za tiste, ki so iskreni do Poti Domov. Kadar vas bodo lovile tegobe sveta, odločno recite: 

Nimam časa, veseliti moram Gospoda! 

Potem vam svet ne bo tako zelo turoben, če le ne boste preveč rinili vanj. 

Aleluja, juhuhu, aleluja! 

Kristus Gospod Jezus!

Aleluja, juhej, aleluja! 





24 komentarjev:

  1. Pozdravljen, Jona!
    Brala sem blog v tišini in brez komentarjev. Danes pa tudi jaz jočem ob prebranem in srce mi razbija in me sili da napišem:
    »Blagoslovljen bodi, Jona, ki prihajaš v imenu Gospodovem !«
    V duhu objemam tebe in Gospoda, ki je povsod….. v tvojih zapisih, ob vsakem znamenju, ko se vozim po podeželskih cestah, na pisalni mizi ob meni sprintana in uokvirjena ista podoba sveta Jezusova, kot ponovno na začetku tvojega zapisa. Je Njegova podoba ujeta celo v stopnici vrta Getsemani v poglavju Božje pojavljanje 31. bloga. Ali jo je še kdo opazil, ali spet preveč domišljije?
    In je Gospod naredil, da je naneslo, da imam priložnost odmakniti se, v prihodnosti živeti odmaknjeno na podeželju.
    Hvala, Jona !!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Živjo! Ah, kaj jona, blagoslovljen je vsak, ki je sprejel to Zadnjo Besedo!

    Kajti joni ni nihče povedal, četrt stoletja je sam poskušal, poskušal, poskušal - ponavljal je Sveto Ime. A ko je spoznal, da ga je treba ponavljati osebno Gospodu, Gospodu v veselje, je prišel Njegov sveti in razodel vse to v detajle. In potem je prišel še Gospod, Trojni Gospod Nebes in Zemlje. Seveda se ni razodel zato, ker bi ta ničvrednež jona bil sploh kaj vreden, ampak ga je plačal z Milostjo vnaprej, in ne za vnazaj - zato, da bom o vsem tem povedal. A komu govoriti, in kdo sem sploh, da bi me kdo poslušal? Pa tudi ven iz te zaprte kamre se mi več ne ljubi hoditi v svet, ker sem ga dovolj videl, in ni nič več za videti v tej grenki pustoti, odkar so nebesa tako bližje. Zato je blagoslovljen tisti, ki sprejme to Besedo, ker Gospod se veseli izgubljenih bolj kot rešenih.

    Aleluja, Jezus Kristus Aleluja!

    Vidim, da je Gospod pri tebi nekaj pohitel, ko si pa pred tem toliko časa čepela. Ne boj se! Z veseljem do smrti, zaživi Novo življenje: če imaš za enega medveda poguma, s pogumom enega medveda; in če imaš za enega črva poguma, s pogumom enega črva. Od tu naprej je vseeno, kajti kdor se z Močnemu pridruži, je močan, in kdor se Pogumnemu pridruži, je pogumen.

    Tudi jaz imam v srcu tisti kamen iz stopnic, ki vodijo v Vrt, in me greje kot kak kamin - če se le spomnim nanj. Par dni nazaj pa sem odletel v šupo, našel hrastovo letvičko in si na hitro naredil križec iz nje - kako ta križec greje! Ga pofotkam in nalimam pod blog.

    Podeželje je povsod, a glavno je imeti svojo sobo, četudi sredi velemesta. Bolje je živeti bolj sam kot ne, ker ljudje so dandanes tako driskasti, da če se kaj preveč za Gospoda zanimamo, človeka le žalostijo in jezljajo. Druga sorta so pa strogo cerkveni, ki so že odrešeni, a ne razumejo Poti ljubečega služenja Gospodu v nebesih.

    Kaj naj rečem: Gospod je s teboj! In: tudi po naših delih nas oceni.

    OdgovoriIzbriši
  3. Nekaj iz statistike našega bloga do sedaj:

    Čeprav smatram, da sta 28. blog in seveda tale, zadnji, zgoraj, glavna poslanica za naš in Novi čas, ostali pa so priprava ali pojasnila, so bralci bloga kot najbolj bran zapis izbrali:

    33+6. Mihaelov meč Novega začetka;

    http://jonah2-10.blogspot.si/2017/04/336.html

    Šel sem ga spet brat, in res je: pred Novim rojstvom z Gospodom je potreben Prvi korak, in ta korak je opisan tu. K njemu pomaga tudi predstavljena molitev za Božjo pomoč pri prekinitvi nevidnih zlih vezi, ki nas vežejo na svet.

    Na drugih mestih sem že opisal moč magije, ki jo ima materialni svet nad nami, če se ne predamo hoji za Kristusom z vsem, kar smo. Takrat nas 'čarovnica' zemeljskega sveta:

    1. Prekrije z odejo duhovnega neznanja. V praksi to pomeni, da tudi Božji človek, ki pade v greh in zablodo sveta, izgubi vse svoje prejšnje duhovno znanje. Lep primer tega je kralj Salomon, ki ga Cerkev časti kot modrijana, Božji služabniki pa ga vidimo kot padleža, ki se je paril s 1000 ženskami, ki so tuje bogove (polbogove) častile, zato ga je Bog kaznoval - a se je kar sam kaznoval. Kje je tukaj kakšna modrost??? Ni je več, ker je bila PREKRITA s črno plahto neznanja, plahto čarovnice materialnega sveta.

    2. Druga moč čarovnice je, da nas z verigami veže na materini način razmišljanja in življenja, ter nas s tem odseka od Doma, od transcendence z Gospodom. Takrat začnemo misliti, da smo mi naše telo, in pozabimo, da smo večne duše, in kje je naš resnični Dom, ki ni na zemlji, ampak v nebesih pri Gospodu. Takrat začnemo misliti, da je kak katoliški ekonomski inštitut ali akademija pomembnejši od vsakodnevne nekajurne osame in molitve. Ko čarovnici uspe tak podvig z našo zablodelo dušo, lahko z nami počne karkoli, kajti na jugu ljudje rečejo: "J... lud zbunjenog". Narod nekje v srcu že ve, in točno to se nam dogaja, ko pozabimo na Živo Pot, in se lotimo neke pol-vere ali 'duhovnosti', ki pa sta kot raztresene lego kocke.

    Bralci bloga ste torej sami, nehote, iz Božje iskre v svojem srcu, izbrali blog, ki ga nezavedno smatrate kot ključnega. Sam te mnoge nedoumljive stvari, ki so se dogajale ob pisanju bloga, vidim kot Gospodovo neposredno prisotnost med nami.

    Pa naj bo Milost z vami, in tudi na zdravje pazite, kajti Pot potrebuje nekaj časa, da dozori, in umreti preden jo dosežemo, ni kak dober dosežek. Četudi nam celo prezgodnje umiranje nudi lepo priložnost, da smo pravočasni in Gospoda srečamo kar takoj: če ob trenutkih umiranja ljubeče mislimo SAMO Nanj. A kako bomo takrat tako lepo mislili, če tega nismo vadili že pred tem??? Takrat nas kaj duši, muči in boli, straši; te zadnje prevare čarovnice materialnosti pa zlahka presežemo, če je naš duh utrjen v Ljubezni z Gospodom.

    Aleluja, prečudežna Milost, aleluja!


    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala Gospodu, ki je povedal, hvala tebi, Jona, ki prinašaš to blagovest o Njem. Natisnila si sporočilo in ga prebiram. Veseliti Gospoda in Njegove, ljubeče misliti Nanj skozi dan, ko greš na delo, v svet, a se zaupno ne povežeš z ljudmi, ki jih pri tem srečuješ. Ko pa je tega dela veliko, začne človeka preplavljati kot nek sivkast oblak. Bol od sveta in tesnobe začno pritiskati, se mi zdi, da takrat to rešuje, spomniti se, kdo v resnici smo - Gospodovi večni služabniki. Napisal si ključ, kako se bom spomnila tega: »Nimam časa, veseliti moram Gospoda!«

    Gospod ostaja na vse veke vekov, vse te posvetne stvari pa bodo šle mimo kot vlak na postaji.

    Jona, Gospod je povedal, da živeti umaknjeno, ne stran od ljudi, a ne z njimi ves dan. O tem si veliko pisal na enem izmed prejšnjih blogov (zaključek bloga, 1/3), verjetno, da tukaj bodo duše iskalke, tiste iskrene, trčile na kar nekaj ovir, kako ta način življenja dati v prakso.

    Le kanček Ljubezni, da jo Gospodu podarimo, in čebelica na križku spomni na ta odnos, tistega, ki Gospoda ljubi (in se Ga drži), in tudi marljivo dela Zanj. Hvaljen Jezus na vekomaj, lep dan, M.

    OdgovoriIzbriši
  5. Pozdravljena M! Hvala lepa za živ komentar.

    Tistim, ki jim je vse težko, samo grešiti ne: kaj naj zdaj, če je nekaj, kar Gospod pričakuje, težko? Saj ni obljubljal puhastega povštra, ampak reče:

    "Kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko."

    V vsakem primeru moramo nekomu služiti: ali služimo mamonu (denarju, svetu, seksu in sebi), ali pa Gospodu v nebesih. Mar ni potem lažje in slajše nositi Njegov jarem na zemlji, in vleči Njegov voz, ki je lahek?

    To je enako kot pri smučanju ali samoobrambi: če smučar napade progo, je on šef, in jo obvlada, če pa se je ustraši, ga proga pretepe kot ... Tudi pri obrambi je tako: če se brani mlahavo, te še ena osa lahko ubije. In tudi Pot s Kristusom je takšna: če greš nanjo mlahavo, pol-srčno (ker imaš v srcu še kup drugih 'srčkov'), je Pot nevarna kot le kaj, kajti za vodnika se ti pridruži hudi, in ti šepeta lažne POPUSTKE. En tak popustek je blodnja celo nekaterih velikih modernih katoliških teologov in pripovednikov (tudi pri nas), da:

    Pekla sploh ni, če pa je, je prazen.

    Ti verski norci in lažnivci tako govorijo, da bi omedili Gospodovo Usmiljenje vse do osladnosti, sami pa izpadejo kot postarana pocestnica, ki se hudo preveč šminka in pudra in dišavi. Takšni pol-teologi torej zavračajo pekel in hudiča, a papež Pavel II. je dejal nekako tako, da kdor zavrača resničnost pekla, zavrača tudi nebesa. In seveda tudi Odrešenika - le zakaj Ga bi potem sploh imeli? Takšni medeni vražički torej zavračajo tudi velike katoliške svetnice, kot je npr. sv. Brigita Švedska, pa seveda sv. Favstina K. Pojma nimajo o njih, četudi jih za denar pridigajo. Od takih 'duhovnih vodnikov' ima duša samo ZMEDO in omotičnost. Beži od njiiiiiiiiiiiiih!!!!!!!!!!

    Takšni sladkorepi pripovedniki pihajo na duše lenuhov in tistih, ki bi radi bili prevarani, ker imajo sami pravaro v srcih. In takšnim je Jezusov sladki jarem majhne teže pretežak? Katerega rodu so torej, kljub preobleki?

    Tistim, ki so iskreni: v praksi bo umik izveden zelo lahko, če smo POTRPEŽLJIVI, in ZAUPAMO Gospodu. Mar ni Gospod rekel:

    "Skušaj Me Ljubiti, vsaj poskušaj, in s teboj Bom."

    Zaupajte Vanj.

    Hvala tebi M., život je (duhovna) borba, in če se to sprejme, je vse lahko. Ženska narava je sicer precej takšna, kot tista gospa, ki je nekaj časa čakala, da se z avtom vključi v promet, potem pa zavpila: "Dovolj sem že čakala!", dala gas - in skoraj pobila ljudi. Takšni so seveda tudi poženščeni moški. Kdor pa je resničen, je potrpežljiv in zaupljiv Gospodovi Besedi, in Gospod mu odpira Pot. Psalm 37,5:

    IZROČI SVOJO POT GOSPODU, UPAJ VANJ, IN ON BO STORIL.

    Pa Bog s teboj M, ti si Juna.

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala za pojasnila, Jona, poleg blogov se v komentarjih nahaja veliko dodatnih razlag, ki so kot študijske opombe pod tekstom, ki jih je potrebno dobro preučiti. Pot za Jezusom sestoji iz veliko detajlov in ko nekaj ne štima, ne štima skoraj nič več. Omenil si pomen vsakodnevne nekajurne osame in molitve, če nam ostale stvari prevladajo in začnemo razmišljati, da so pomembnejše, nas ima »čarovnica« materialnega sveta na povodcu in dela z nami kar hoče.

    Bila je te dni zanimiva izkušnja, ki je dala veliko misliti. Srečala sem človeka, ki se ga je dotaknila smrt, zrl ji je v oči. Rekel je, da je v tistem momentu postal zelo ponižen. To je rekel s takim glasom in celotno bitjo, da me je pretreslo do kosti. Nekaj nedoumljivega, a tako resničnega, on je to doživel. Ta smrt telesa, ki nas čaka vse, saj že od trenutka, ko smo prikukali na svet, se nam je peščena ura obrnila okoli in čas neumorno siplje pesek v spodnji del posodice.

    Življenje in obnašanje ljudi je pa kakšno - v hudi zablodi – da bomo živeli še dooolgo v tej podobi in telesni obleki na Zemlji, kot da nam ne more na vrata potrkati Matilda vsak čas. Spreletelo je, da le tisti, ki jih je smrt oplazila, postanejo v svojem spoznanju nemoči in ponižnosti veliki, nesmrtni. In (za)živeti v ljubečem odnosu z Gospodom takrat. Kaj vse lahko to potegne iz človeka - da Ga ljubeče nagovarjamo, da Ga glasno kličemo, a kot si Jona dobro razložil, če na to ne bomo takrat pripravljeni, ne bomo tega zmogli, ker bodo tegobe telesa in zmedenost uma prevlade. Ljubi Gospod Jezus, da Te ljubeče kličemo in misli le k Tebi pošiljamo.

    Živa beseda Gospoda opogumlja in nas uči, da ko pride čas, bomo Zanj lahko pripravljeni, iskrenost, gorečnost in odločenost za Njega pa sta na nas. Hvala Tebi Jezus, lep pozdrav, M.

    OdgovoriIzbriši
  7. Ooooo, kako lepo! Ti pa si Jun-a! Tudi on je smrti zrl v oči, in jo premagal. Pa tale jona tudi. Smrt ima v sebi veliko moč. Veliko jih korajžno govori, da se je ne bojijo, ko pa se jim približa, se začno tresti, ker se bojijo prihodnosti ali začasnih bolečin.

    Brez smrti ni življenja, kar pomeni tudi to, da če se ne soočimo s smrtjo (tudi svojo), bomo večni polovičarji v veri in življenju. Ne bomo imeli moči, namere, ker bo v nas vedno nek skrit strah. Če je duhovnik te sorte, je ničvreden, no, malovreden. Ravno včeraj sem na nekem portalu bral o iraškem duhovniku, ki je materi z nasmehom napovedal svojo smrt. In ko so islamski morilci prišli, ni zaprl cerkve, zato so ga ubili, skupaj z diakoni. Kako je Gospod vesel takšnih duš, ki so zveste do konca in so zato svetniške! Seveda pa, če pred tem ne premagamo strahu pred lastno smrtjo, postanemo kvazi-psevdo-kristjani, rodi se nova teologija domislic in obračanja besed. In izdajstvo ter ovaduštvo. v tem pa ni Ljubezni, ker je strah.

    Tudi toti jonček se je z njo, teto smrtjo, boril vso mladost in del odraslosti, dokler je ni premagal in našel moč v njej. Zakaj govorim o tem? Ker ta boj potrebuje ČAS. Le redek je tisti, ki ga smrt na hitro obišče, pa se, brez priprav, zna soočiti z njo. Takšen je eden od stotisočev ljudi. Ima pač takšno karmo od kdo ve kdaj in kje.

    Kot se moramo na vsako pomembnejšo stvar dobro pripraviti, četudi na odhod na izlet, se moramo še posebej na smrt. To je treba ponavljati vse dokler ne postanemo indiferentni do lastne smrti, potem pa postanemo prijatelji z njo. ODTLEJ JE VSE DRUGAČE: V naše življenje vstopi velika življenjska moč, ki, če smo Božja duša, se združi z Božjo Močjo. Takšna je bila pot resničnih svetnikov. Ti pa gredo povsem preprosto po Poti Gospoda, ki je Kristus.

    To ne pomeni, da rinemo v smrt, in jo še izzivamo. Poslušati moramo znamenja, ki nas opozarjajo, in si skušati podaljšati svoje življenje, da lahko služimo Gospodu in zorimo čim dlje. VENDAR: če pa nas smrt neumakljivo zaskoči - hehe, to je pa res smešno - jo sprejmimo kot Gospodovega angela, še izzovimo jo, naj bo izdatna in ne skopuška. Kot otrok sem bral indijanarice, in bil presunjen nad tistimi, ki so ob lastnem mučenju peli pogumne pesmi in se norčevali iz mučiteljev. Ko je tak junak umrl, so ga celo mučitelji slavili kot velikega junaka - svet je od nekdaj preziral pezdetke, samo danes je takšna 'driska' kralj sveta. In če taki ljudje vodijo državo ali Cerkev, je propad družbe in naroda NEIZOGIBEN. Slomšek, Baraga in general Maister niso bili 'strahopezdljivci', ampak so bili veliki ravno zaradi poguma, katerega temelj pa je ves čas 'sedeti s svojo smrtjo za isto mizo'.

    Seveda pa niso vsi ljudje tega kova - kaj pa oni? Preprosto je: Jezus Kristus je premagal tako hudiča kot smrt, zato je Nepremagljivi, torej tudi Pogumni. Ko se mali črv pridruži Nepremagljivemu - potem kaj? Postane nepremagljiv. In ko se pridruži Pogumnemu, potem kaj - postane pogumen. No, nekaj pa le mora imeti: vsaj toliko poguma, da se pridruži Pogumnemu. Brez tega pa izgubi še tisto, kar ima. To je Božja Beseda. Bogu Hvala. In tebi M!

    PS: zamislite si, da bi k bratu Yunu, ko je pričeval pri nas, prišli morilci, in mu dali še tri minute življenja! Kakšen lasten poraz bi doživeli, in kakšne nebeške slave bi bil Yun deležen čez tri minute! Ker je resničen, ker je pripravljen. Tudi to je Kristusov Evangelij, hvala tebi Kristus.

    Škof brez lastne smrti je le vreča krompirja, zrezkov, sladic in besed. Čisto drugače pa je, če ...

    OdgovoriIzbriši
  8. Uff, hvala Jona za razlago in pomoč pri tem, da se na tetko s koso dobro pripravimo, da do lastne smrti postanemo indiferentni. To primero si pa zapomnim - kot bi z nami ves čas sedela za isto mizo. Napisano mi je v spodbudo in v pogum dušam iskalkam, ki se s smrtjo ob strani lahko na polno podajo v hojo za Jezusom, v delo za Njega.

    Danes sem si ogledala v dokumentarnem portretu, Gora Fudži, čuješ serenado, izjemno življenjsko zgodbo pesnika, filozofa in jezuita, patra dr. Vladimirja Kosa. Pritegnil je naslov, ker sem pred časom dobila v roke njegove pesmi, naslov Najlepši ženi, pesmi sv. Mariji. Napisal je 22 pesniških zbirk, izjemen opus, od l. 1945 do 2014. Nekaj pa sem v oddaji pogrešala, ko sem poslušala častitljivega patra, in sicer tisto pikico razcveta v srcu, ljubezni do Gospoda, ki se zazna, se začuti. Iz učenj tu si predstavljam, da spoštovani pater nikoli ni naletel na predanega Gospodovega služabnika, ki je v tem srčnem odnosu z Jezusom, in je 'Kristusov žareči'.

    Duša je začela s prebujanjem tudi 'sondirati', ker pa je sama še zelo neuka, se lahko motim, vesela bi bila, kakšne razlage tega. Mogoče bodo ta dokumentarni portret tudi ponavljali.

    Sama le sprejemam, tu v obilju pisano živo Gospodovo. Sem bednik in ponižno se zahvaljujem, da lahko berem, se učim, kaj komentiram in vprašam. Hvaljen Jezus, lep pozdrav, M.

    OdgovoriIzbriši
  9. Pozdravljen, Jona,
    lep je tvoj leseni križec, ki si ga dodal na koncu, tudi mene greje v srcu, ko uprem pogled vanj in je njegova lepota njegovi preprostosti. Resnična lepota je preprosta in skrita, dokler ne znamo pogledati preko otipljivega in materialnega. V srcu se ga oklepam, brez tega bi bila kot fižol brez prekle. Hvala za tvoj komentar.
    Kot praviš, da Gospod vodi blog in je naneslo na pogovor o smrti…. Gospod je tudi mene slišal in mi odgovarja s tvojimi besedami, preden je bilo sploh kaj izrečenega. Te dni so zdravniki očetu našli nekaj na pljučih, ni dokončno, le sum, a so se mi za trenutek zamajala tla pod nogami. In se še trdneje oklenila Gospoda v srcu, še z večjo močjo, ki je prišla le iz misli na dotik smrti. Danes obiščem blog, vi pa ravno o tem!
    Gospod, Tebe se oklepam z vso močjo, zaupam Vate in RADA TE IMAM!
    Včasih smo rekli, če je kdo komu kaj dobrega zaželel »iz tvojih ust v Božja ušesa«. Jaz pa ti želim: »Kar si iz Gospodovih ust zapisal, v človeška srca!« In da bomo to, kar smo ob branju pridobili, ohranjali in negovali, da bomo vsaj poskusili po svojih močeh deliti naprej.
    S hvaležnostjo te pozdravljam, Gospod in Mati naj te varujeta.

    OdgovoriIzbriši
  10. M, kje pa si bila prej??? Če bi ti take komentarje pošiljala, bi Jona napisal 2x ali celo 3x po 33 blogov!! Ampak dobro, potem to ne bi bilo več drobno seme, in bi izgubilo svojo moč. Zato je prav tako, kot je, saj je Gospod vodil. Jona mora umreti, da bo seme vzkalilo.

    Pogledal sem si dokumentarec o patru Kosu. Tudi kar nekaj njegovih pesmi sem kje prebral, in zame je cvetoč ter redek Božji pesnik. Imaš pa prav: tisti, ki je z Gospodovim Cvetom v srcu, začuti, da nekaj manjka. Manjka še tista iskra Življenja, ki je Odrešilna. Pri patru to iskro sicer kdaj zaslutimo v njegovih pesmih, naletel sem na takšne o sveti Materi, in vidimo lahko, da je seme vendarle nekje prejel, a še ni vzbrstelo vse do plodu. Kajti, če bi vzbrstelo, bi prišlo iz srca tudi v besedo in v vsem dokumentarcu bi bilo povedano mnogokrat. Kdor dobi seme Ljubezni z Gospodom od takega človeka, ki ima Ljubezen z Gospodom, zapusti posvetne teološke ipd. filozofije. Tudi v Sloveniji imamo velike razumske filozofe-teologe, in njih beseda je klena, polna in obilno podprta. A na koncu še nekaj MANJKA. To sem omenil tudi pri spoštovanem patru M. Rupniku: velika karizma, a dušam pozornim poslušalkam na koncu nekaj zmanjka, kar resničnega iskalca ne napolni: seme ni vzbrsteno. Kajti:

    seme Življenja mora vzbrsteti, morajo biti vsi pleveli okoli popukani, in mladika mora rasti vse do nebes, vse do Gospoda, tam obroditi plod, in ko plod pade na zemljo, pade v tisto dušo sladkost Miru in Milosti. ODTLEJ JE NJENA BESEDA POLNA NEČESA. Česa? Kako naj povem? To je treba doživeti.

    No, tisto 'nekaj' je sreča osebnega služenja osebno Gospodu Jezusu Kristusu v nebesih; sreča drobne iskrice, da lahko nenehno veseli večni Ogenj Življenja, ki je Gospod.

    Ko je pater Kos začel predavati na Japonskem, filozofijo, je takoj polovica slušatelje ušlo, ko je dejal, da filozofija ni neko čustvo, ampak stvar razuma. No, vsi misijonarji Japonske, ki vam ni uspelo Japoncev kaj dosti spreobrniti v tisoč letih: ali vam je zdaj kaj bolj jasno, da ves čas govorite, da je Bog LJUBEZEN, istočasno pa to ČUSTVO zatirate in po sv. Tomažu Akvinskem Življenje zatirate z razumsko vero? Ali se vam ne zdi, da vas Japonci nečesa učijo? Se vam ne zdi, da samo tisti, ki so Gospodovi predani služabniki v duhovnem ČUSTVU Ljubezni, kaj res svetega zmorejo in storijo? Poglejte si to zmedo: misijonarji naj bi prinašali ČUSTVO Ljubezni, ki je Gospod, potem pa to čustvo zatrejo s pusto razumsko filozofijo, brez tega Čustva. Zato krščanstvu manjka moči, kajti resnična, končna filozofija, je filozofija Božjega Srca, kjer sta razum in Srce v pravi meri sodelujoča - mora pa srce voditi razum, kajti Ljubezen je Bog in Bog je Ljubezen, Ljubezen pa je v srcu, ne v možganih. Seveda ta Ljubezen potrebuje jasen Božji razum, brez tega je bolj težko, a Ljubezen lahko živi brez razuma, ker je Ljubezen Bog; razum brez goreče Ljubezni (govorimo o DUHOVNI Ljubezni), pa je le ena posušena roža, ali pa še huje:

    sem šel k cvetličarju po nagrobne rože za to vročino, pa je dejal, da je prevroče, da zdaj samo 'suhe rože' pridejo v poštev. In potem sem kupil šopek PLASTIČNIH ROŽ. Mar ni enako z današnjo teologijo? Iščemo Živi Cvet Življenja, naletimo na suhoparni filozofski 'suhi cvet', na koncu pa spoznamo, da je plastičen, kar pomeni neka izmišljena teologija, zemeljska, ki je le še navzven, od daleč, Božja.

    Sledi še drugi del, zaradi omejenosti znakov.

    OdgovoriIzbriši
  11. DRUGI DEL za M:

    Če je iskalec pesnik, in če zori v Ljubezni, se njegove pesmi s tem zorenjem spreminjajo takole: najprej poje o naravi in ljudeh in lepoti; potem poje o svojem spoznanju Gospoda in o tem, kako bi Ga svetu rad dal; potem pa poje le še o Gospodu in svojem odnosu z Njim; na koncu pa ne poje več kaj dosti, ker je še tako domiselna in navdahnjena rima PREPUSTA, da bi izrazila to, kar Gospod nameni tistim, ki Ga Ljubijo. 1 Kor 2,9:

    Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
    in kar v človekovo srce ni prišlo,
    kar je Bog pripravil tistim, ki ga Ljubijo.

    Kdor to doživi, je večni Gospodov služabnik in spremljevalec v nebesih, in ne more pisati in govoriti drugače, četudi ga nihče več ne razume, ker zemeljsko uho in srce ne razumeta Božjega ušesa in Srca. Takrat počasi pride čas, da se takšna duša preseli Domov. Kar pa ne stori, če naleti na vsaj še eno takšno dušo - potem ji življenje na tem planetu groze ni več do skrajnosti pusto, kajti delček nebes se preseli nanj. Večkrat povem, da če bi veliki svetniki, na čelu s sv. sestro Favstino v Cerkvi imeli/našli SAMO ENO dušo, ki bi ji seme Življenje bilo že v kali ali v rasti, ne bi umirali tako mladi in ne bi imeli toliko dušnih muk. Kajti, doživeli bi drobec nebeške Enosti, ki živi v trikotniku: Gospod, ti, jaz. Brez tega prijateljstva med srci, ki je Božje in ni niti z drobtinico onesnaženo z zemljo, pa se nebesa na zemlji zelooo težko obdržijo. Brez te izkušnje sicer ostajamo v veri, Ljubezen pa šele čaka na razplod.

    Pa Bog s teboj M in hvala lepa!

    Zdaj pa še Tiksim odgovorim.

    OdgovoriIzbriši
  12. Za Tiksim:

    Mogoče sem bil zavajajoč, ko sem pisal o smrti in življenju z njo, pa ste me narobe razumeli? Namreč, mi govorimo o smrti, a smrti v resnici ni. Kajti Gospod jo je premagal, ko je bil kot človek na Zemlji, in za Njim vsi, ki ga Ljubijo ali imajo strahovito vero Vanj.

    Smrti ni, smrt je le iluzija slepih oči. Smrt je pravzaprav postala neka fama in travma takrat, ko je ljubezen med ljudmi umrla. Ali pa se še rodila ni? V resnici pa je smrt le neka kartonska maska, izza katere ni ničesar, kajti mi ljudje smo DUŠE, ne telesa. Duša pa je večna, kot je Gospod večen, saj smo Njegove iskre. Vendar vendarle nastane iluzija, da smrt obstaja, in zato jokamo - četudi smo Božje duše - ko nam kdo bližnji umre. A jokamo lahko zaradi Milosti; zaradi Ljubezni, ki s smrtjo še naraste, če je prej že bila; ali pa zaradi turobe in nesreče, ker nič ne razumemo.

    Smrti ni, nas pa vseeno udari, ko pride smrt telesa, kajti naši fizični čuti so tako naučeni, da nam sugerirajo, da je zdaj pa človek mrtev. To je zato, ker duhovnih čutov nismo zbudili, in ker s soljudmi, ki so nam blizu, nismo v Ljubezni. Potem pa je smrt res uganka, ki nas dodobra pretepe in polomi in sesuje.

    Glede tvojega očeta: še nekaj časa bo, če bo tako kot zdaj; če pa boste molili in šli skupaj Brezmadežno obiskati, ter se za vsaj dve uri razkropili po cerkvi, v kateri bo vmes maša; če boste vsak na svojem koncu molili k sveti Materi in častili Gospoda, bo oče potegnil svoje življenje na zemlji še kar dolgo.

    Take 'sence' na pljučih in drugod, so opozorila, da je čas, da se Bistva lotimo, če smo do sedaj to zanemarjali. In taka stvar na pljučih kaže ne skrito žalost v njih. Ta žalost ni kaj posebnega: vsi jo imajo, še prav posebej pa duhovniki, ki niso z Gospodom stika našli, kar je EDINA naloga naše duše v tem življenju.

    Pojdite torej skupaj, a tam vsak zase, pa ne le zaradi bolezni, ampak zaradi Gospoda pojdite. Če oče ne bo želel, če je morda te sorte, pojdite pa tisti, ki ste Bogu vdani, brez opazovalcev. Potem bo še živel.

    Pa tudi Jona bo h Gospodu molil, a kaj je Jona brez tistih v nebesih, s katerimi je prijatelj, oziroma bi jim ničvrednež rad Služil?

    Če pa zadnji dan vendarle pritisne, je Bog v tem, da ga sprejmemo, ta dan. In kdor Gospoda skuša vsaj Ljubiti, mu Gospod, in vsem njegovim, VSE V DOBRO OBRNE.

    Aleluja sveti Zdravnik, aleluja!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ko se človek znajde v gneči, čakanju, te ta »realni svet« res za trenutek oslabi in pod vplivom vsega odreagiramo s svojim malim človeškim jazom. Trenutek nezbranosti in slabosti. Ravno to dokazuje kako zelo zelo je pomembo, vaditi odnos z Gospodom ves čas, da se tudi v težkih trenutkih spomnimo, ne samo na varnem, doma. Tvoji komentarji pa so bili blagodejni, pomagali so mi osredotočiti misli, ko sem to najbolj potrebovala, hvala tudi za zadnji zapis. K nam domov je spet prišel mir.

      Če je Gospod prvi, se vse v prav obrne. Molila bom, bomo. Ob branju bloga pa se sem predvsem dojela, da molitev ni prošnja, ampak je odnos v čaščenju, kot si še posebej poudaril, ker kaj bi prosili, saj Gospod ve kaj potrebujemo, bolj kot mi sami.
      Hvala, hvala, hvala tudi za tvojo molitev.

      Samo še to: kako rešilna je beseda POSKUŠAJ! Ni moraš, ni naredi, ampak poskušaj. Vsaka pot se začne, ko vsaj poskusimo….

      S hvaležnostjo te, vas, pozdravljam. Aleluja!!!!!

      Izbriši
  13. Hvala tudi tebi Tiksim! A nekaj bi te popravil: Ko se gre zares, je treba NATANČNO PROŠNJO IZUSTITI, A V FORMATU GORČIČNEGA SEMENA. Gospod je namreč rekel: "TEJ gori...". Gospod že ve, kar rabimo, in res je Ljubezen z Njim VSE, ne pa fehtarija, a koliko ljudi bi še lahko živelo, če bi prosili 'natančno to'. Tega pa so nas spet naučili Torbenovi apostoli cestne kartonske Cerkve. In ne samo to: ko se gre zares, prosimo Gospoda, potem pa tudi sami z avtoriteto Gospodovega Imena izženemo 'pajaca', ki ima 'točno določeno ime'. Potem pa se spet Gospodu zahvalimo.

    Kdor pa je v Ljubezni z Gospodom, pa je popolnoma druga kategorija: Gospod včasih igrivo stori, kar tak revež prosi ali misli.

    Upam, da si razumela. Konec je pasive, OK? Niti sami, niti samovoljno, niti Gospodu vse prepuščati. Gospod rad sodeluje s svojim Prostovoljnim veselim služabnikom, še celo tako se poniža, da mu "prijatelj" reče.

    In ne POSKUŠAJ napadati "tiste gore", ampak STORI to z vsem srcem. Nobenega poskušanja.

    Poskuša pa se Ljubiti Gospoda, to pa je duhovna šola, tu pa se POSKUŠA, POSKUŠA biti ljubezniv - in Gospod se odzove.

    Vzemi si čas in vse te stvari malo podrobneje preanaliziraj in presortiraj. Drugače ostaneš na nivoju nedeljnikov, ki o Gospodovih učencih mislijo stereotipno, o Njegovem priporočilu k nabavi mečev še slišali niso, pekel pa je zanje samo še šala, ker so - KRŠČENI! Ja, to so res krščeni Matički, kot razbojnik Cefizelj v zgodbi F. Milčinskega.

    Kdor Poskuša služiti Gospodu z Ljubeznijo, še sam ne ve, kdaj se kar naenkrat v nebesih znajde, in srce mu gori, kot tistima dvema, četudi je še na zemlji.

    Aleluja, Kristus je vstal, aleluja!

    OdgovoriIzbriši
  14. Ne vem, kakšen 'eli' se je zgoraj pojavil namesto Jonovega imena??? Eli, eli, lama sabaktani? Kaj je zdaj to za en čudež?? Hekerji ali Gospod? Moralo bi pisati Jona, pa piše eli. Kaj dogaja, Prijatelj? Ne me hecat, ne plašit tega Svojega črva!

    Tiksim, še enkrat sem prebral; samo NAPOL si sprejela naročilo! Zato ti Gospod novo daje: v naslednjih treh mesecih pojdi SAMA, peš, po starih poteh, vsaka dva tedna, do Brezmadežne, in tam obišči sveto mašo. Romaj z NAMENOM. Veš kam.

    Zdaj pa kakor želiš, lahko pa tudi vse napol, a ne čudi se, če bo Gospod tudi vse napol.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Jona! Res moram še veliko v miru preštudirati, da začnem stvari ne samo skupaj povezovati, ampak tudi razlikovati. Tole pa sem razumela. Hvaležno sprejemam nalogo, z veseljem se odpravim k Brezmadežni, kot je naročeno, pot pod noge z vso odličnostjo in namero, vsakokrat. Iti na romanje ni mogoče samo poskusiti, ampak se gre!

      Eli? Ne vem kaj naj rečem…. Gospod resnično vodi vse! Kaj bi se plašil! Aleluja!

      Izbriši
  15. Hvala za odgovore in odpiranje oči, tudi ob drugih komentarjih. Brez tega ne gre, vse se ustavi in izkušnje me učijo, da le hvaležno sprejemanje pojasnil, odgovorov, četudi jih sprva ne razumem, o njih pa premišljujem in jih večkrat prebiram, počasi odstranjuje tančico nevednosti.

    Sledila sem komentarje, poiskala sem na spletu objavljen Dnevnik, Božje usmiljenje v moji duši, sv. Favstine Kowalske. Ona je pričala in oznanila, kar ji je bilo po Božji volji dano videti, imela je odprt duhovni, kakšne so lahko poti duš po telesni smrti. Takole pravi, v klic bujenja dušam, ko je videla pekel: »O tem pišem po Božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam. Jaz, sestra Favstina, sem po Božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je.« Dnevnik, str. 145

    Prebiram in spremljam tudi kakšne slovenske časopise, revije, ki spodobno govorijo o Bogu in duhovnosti. Prosila bi za nekaj pojasnil, saj se mi ob zasledenem v kakšnem takšnem članku, pojavijo pomisleki, ki si jih ne znam razložiti. Zelo radi se teologi, duhovniki zatekajo v filozofska dela, ko želijo pojasniti presežno, odnos z Njim, doživljanje Gospoda, Njegovo pojavljanja v svetu. Neukemu posamezniku pa se mi ob tem postavlja vprašanje, kako se lahko domena presežnega, Bog kot večna oseba, spoznava z omejenimi, (delno) materialističnimi razpravami filozofov, ki niso bili predani Gospodovi ljubeči služabniki. Razumljivo mi je, po neki kmečki logiki, da le tisti, ki je v odnosu z Njim in Mu služi, lahko kredibilno priča o Njem. Čemu tisoče filozofskih spisov in navajanje teh filozofov, če so svetniki in njih zapisi, dnevniki, ki so Ga spoznali in o Njem pisali.

    Podobno je, ko se danes govori o duhovnih spremljevalcih (pisano v reviji Mir, Odmev Medžugorja) nekdo, ki te spremlja. Če smo neuki, nepoučeni in ne vemo, kako nekam priti, si pa želimo, kako nas potem lahko nekdo le spremlja? Beseda vodnik se mi zdi pravšnja, saj tudi če gremo na neko neznano pot, v gore ali da bi nekdo želel iti pohajkovat po neznanih pokrajinah, ki so nevarne, si bo vendarle zbral vodnika, ki teren pozna in je vešč pasti, ki prežijo na tej poti, da lahko nekoga varno pelje naprej.

    Prebrala sem odličen govor škofa Glavana na spominski slovesnosti ob grobišču povojnih pomorov pod Krenom v Kočevskem Rogu v zadnji št. Družine. Ko to prebiram, se spomnim na svetopisemsko priliko o Kajnu in Abelu, nezaslišni zločini so se zgodili na slovenski zemlji, kri teh žrtev kliče v nebo, in Oče jih sliši. Da, tu smo dobili svoje mučence. In tisto, česar si nisem znala razložiti, v nagovoru je omenjeno, da je sv. Marija Mati vseh, tako Abela kot Kajna … Poraja se mi vprašanje, kaj pa najprej spoznanje greha, kesanje ipd. in ali so zmožni vsi to uresničiti? V Dnevniku sv. Favtisne Kowalske je pisano, da nekateri trdovratni grešniki, kljub temu, da jim Bog nakloni v smrtnih trenutkih svetli trenutek, še vedno vztrajajo pri svojem, v tej zakrknjenosti.

    Veliko stvari se odpira, a glavna je Ljubezen DO Gospoda, in molitev, v tišini in umaknjenosti. Ostalo pa spremljam in se učim, včasih pa je dobro znati komu kaj povedati, če že beseda nanese na to, in hvala za ta pojasnila z vidika Resnice, upam, da nisem preveč nadležna z vsemi vprašanji, pohitela, saj se blog zaključuje. Hvaljen Jezus na vekomaj, lep pozdrav, M.

    OdgovoriIzbriši
  16. Živjo M!! To pa je nekaj vredno!

    1. Sv. Favstina K: »O tem pišem po Božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam. Jaz, sestra Favstina, sem po Božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je.« Dnevnik, str. 145.

    (Drugič ne dodaj strani, ampak številko odlomka.)

    To je VSE. To je točka, katere se je treba držati, kajti tudi sam sem videl pekel oziroma že skoraj bil v njem, in nikoli si tega več ne želim. Prav opažaš, da je pri naših vodilnih katoliških mislecih preveč filozofije - ker jim vera ne dozori, zdrsnejo vstran, začno s Platonom in Aristrotelom in utemeljiteljem katoliškega cementa sv. Akvinskim ... Vse to so obupni poskusi priti do cilja, do Boga, kar kaže na veliko iskrenost, vendar:

    NA TAK NAČIN V DANAŠNJEM SVETU HINAVSTVA NI ŠANS, DA SREČAŠ GOSPODA IZ SRCA V SRCE. IN IZ OČI V OČI.

    Če se katerikoli tovrstni napor ne konča s predanim ljubečim služenjem Gospodu osebno, duša ni izpolnjena in še vedno išče, še vedno ji brije mrzel veter prek srca. Zato, resnično, resnično povem vam:

    Malo jasnega razuma je potrebno, a CELOTNO srce, ter srečati tistega, ki Ljubi Gospoda ter dobiti od njega trajno naklonjenost (pa naj je že v nebesih ali še na zemlji), in ŠELE POTEM SE VRATA KRALJESTVA ODPRO TUDI ZATE. Amen, amen, amen.

    Filozofija je samo bergla, da človek povsem ne pade. Razen seveda filozofija ljubečega služenja - to pa zemljeni filozofi spregledajo, kajti še vedno so vezani na svoj umski užitek, ne pa na razveseljevanje Gospoda Jezusa osebno. Tega preskoka NIKAKOR ne zmorejo, ker so previsoki najti nekega živega Gospodovega služabnika in se pustiti iz rude prekovati v plemenito železo. Zato so tudi ubili Jezusa, in ga še dandanes.

    2. S tem je odgovorjeno tudi to, KAKŠNEGA duhovnega vodnika si je za iskati.

    3. Škof Glavan je zelo dobro povedal, naredil pa je boleč zdrs, ki Božjega služabnika zaboli, ker malo smrdi po monizmu, ki pa je zmoten in v obliki socializma zelo lažen. Dobrega škofa Glavana je za razumeti, kaj je sicer mislil, kar pa je izrekel, je zlom Evangelija. Izjava, da je sv. Marija Mati tako Abelov kot Kajnov, je nevzdržna s stališča Evangelija, kot tudi Simeonove napovedi v templju ter Jezusovega križanja, ko s seboj vzame le enega od dveh razbojnikov.

    Ker zmanjkuje znakov, napišem nov post spodaj.

    OdgovoriIzbriši
  17. DRUGI DEL ODGOVORA M:

    Poglejmo si zadnje trenutke Jezusovega križanja. Obrne se k Materi in Janezu, in jima reče:

    Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je Ljubil, je rekel Materi: »Žena, glej, Tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja Mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

    Jezus je Mati izročil samo svojemu naj-ljubljenejšemu učencu, ki mu je bil kot sin. Njemu pa je izročil svojo mater. Zdaj pa poglejmo, koga je Jezus Ljubil: tistega, ki se Mu je popolnoma v Ljubezni in Služenju predal, in bodočega evangelista ter vidca Janeza. Kakšno vezo ima naš blog s svetim Janezom, Abelom? Naš blog uči, kako lahko postanemo sveti Janez tudi mi: kako postanemo Jezusovi najljubljeneši učenci, sinovi in prijatelji. To uči naš blog, če je kdo morda spregledal.

    In zdaj diplomatska izjava škofa Glavana, ki je skušala narediti spravo med klavci in žrtvami, naredila pa je razdor med njim in nebesi. Kajti diplomatsko obnašanje je za resnične škofe smrtonosna past in poguba za vero. Govoriti neskesanim in agresivnim klavcem nedolžnih žrtev, ubitih na krut način brez vsakega sojenja in 'v skrivnem', da so enaki Abelom, je krakomalo velik teološki in Cerkveni zdrs. Če smo vsi enaki, potem so kajni tudi že odrešeni, zato Odrešenika sploh ne potrebujemo, mar ne?

    Pojasnilo: vsi smo Božji otroci, a vsi nismo Božji. Božje duše priznavajo Boga in Odrešenika, ter so se pripravljeni odpovedovati, da Ga lahko veselijo in razglašajo Njegovo odrešenjsko slavo in Dobroto. Kajni pa so tiste duše, ki se bodo do konca sveta upirale tej Avtoriteti in zgledu, KER SI SAME ŽELIJO VLADATI NEKEMU KOŠČKU SVETA IN PRI TEM UŽIVATI.

    Če bi bila sv. Mati Mati tudi kajnov, bi Gospod s križa dol rekel: "Glejte Moji mučitelji: vaša Mati." Njej in Janezu pa bi rekel: "Glejta, vajini bratje in sinovi!" To govori dobri škof, a če bi Jezus to rekel, bi zanikal vse, kar je pred tem storil na zemlji in v nebesih za nas.

    Vendar ima škof potencialno seveda prav: Mati je res Mati za vse, ki se spreobrnejo in sprejmejo Jezusa, pomagajo Njegovim in spoštujejo Cerkev. Takim pa je sveta Marija takoj Mati. Pred tem pa jim ne more biti, sicer bi bila vsa katoliškost do sedaj ena sama laž. A če bi bila laž, ne bi mogla obstajati preko 2000 let. Zatorej lahko sklepamo, da je teologija dandanes vse bolj 'zasmojena' s posvetnimi filozofijami, še posebej tistimi, ki so navidezno duhovne, to so monistične filozofije (budizem, mayavada), ki pa v temelju zavračajo Gospoda kot Najvišjo Osebo. Na zemeljski ravni pa se te filozofije (namenjene popolnim ateistom, ne pa kristjanom!!!), sprevračajo v revolucionarne filozofije in končajo s komunizmom. Ta pa ni daleč stran od skrajnega islama, kajti oba si želita lagati, krasti, ubijati in posiljevati. To je diagnoza kajnov. Je Mati zares tudi njihova Mati, dokler se vsaj malo ne spreobrnejo? Zagotovo ni, sicer bi bilo krščanstvo laž. Pa ni.

    Naj mi dobri škof prosim oprosti in moli zame, jaz pa bom zanj. Aleluja!

    HVALA LEPA M, prav in lepo si vse napisala, tudi sklep, da mnogi celo umirajo še vedno zakrknjeni in sovražno razpoloženi do Boga, Njegovih in Cerkve. Takšni so prav tako Božji otroci, niso pa Božje duše, in Gospoda jim daje svobodo izbire, ker je prvi med demokrati. Za posledice pa smo SAMI odgovorni, ne On. Bog uresničuje želje tudi padlim, ker je dober, ni pa odgovoren za rezultate teh želja.

    S svojimi dušami pa dela povsem drugače: ne uresniči jim tistih želja, ki so nekoristne razvoju Ljubezni z Njim. Na tak način zemeljsko venijo, a duhovno cvetijo in se približujejo končnemu Domu.

    Pa Bog s teboj M!!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hieronim piše:

      Ne gledam blog od daleč, le razumeti hočem, saj so to biseri, ki so vredni največje pozornosti. Pač sem počasnih misli, zato moj odzivni zamik. Pa tudi zato, ker nimam kaj dodati. Sem pa ravno zasledil in se je poklopilo:
      Dušam, ki se bodo zatekale k mojemu usmiljenju , in dušam, ki me bodo slavile ter drugim pripovedovale o mojem usmiljenju, bom ob smrtni uri izkazal svoje neskončno usmiljenje. (S. Favstina Kowalska, dnevnik 379) Večna Gospodova obljuba .
      Jona, ni več tesnobe, nisem več zategnjen niti grenak. Molitev, ves čas spominjanje Nanj, pogovori LE o Njem, umik, … to so tračnice čisto vsakodnevnega življenja. Napotki, ki ti jih je dal Gospod, so tako ŽIVI, da bi človek kar skakal od veselja, saj ponujajo rešitev za VSE ! Rešuje vsak dan posebej, krščuje, blagoslavlja !

      Danes je bil na radiju, (hrvaškem) zame kot malega, krasna oddaja o prekrižanju: ''V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha !'' LE v Njegovem Imenu ! Ujel sem se, da se včasih res prehitro prekrižam, pa tako pomemben začetek molitve je ! O, kje sem še, ….

      Na prvem mestu je absolutno Bog Oče s svojim Sinom Jezusom Kristusom in Svetim Duhom ! ( Cerkev razlaga precej drugače, kar sem tudi sam zasledil, v živo !) Prekrasno je ljubiti Ga, v molitvi, pri delu, med hojo, peti Njegovo Ime, se o Njem pogovarjati z dušami na Poti, uh, sami blagoslovi ! Prav težko zadržujem solze v takšnih situacijah, resnično sem vesel zanje. Polno situacij je, če si malo pozoren, ki ti dokazujejo, da slučaja ali naključja NI ! Vse podobe oživijo in govorijo, kličejo in dajejo, ljubeče, toplo. Kar peče, ….. Težko ljubiš po takšnih občutkih Kajne, saj imaš vendar rad Njegove in tiste, ki jim je Beseda ljuba ! Kjer se je seme prijelo.
      Kako je to milostno : Ljubezen Mi daj, VSAJ POSKUŠAJ, potem Bom s teboj ! Spet solza…

      Ps. Križec, ki sem ga tudi jaz napravil na vrhu na enem od okoliških hribov iz dveh vejic in koščka vrvice, ki sem jo našel v gozdu, po dveh mesecih še stoji. Nekdo ga je celo ''popravil''. Čudovito, spet je tekla solza ! Še Ga je nekdo zaznal…… ! Hvala Ti Oče, za Besedo, za Jono.
      h.

      Izbriši
  18. Najprej bi prosil komentatorje, da ne vrinjajo "Odgovori" tekstov, ker nastane popolna zmeda, pa še vaših podkomentarjev sploh ne opazim, če me kdo ne opomni. Lepo eden za drugim, spodaj, navaden komentar.

    Živjo Hieronim! Lepo te je slišati, lepo. Nimam kaj dodajati tej tvoji izkušnji. Morda samo tole dvoje, velja pa za vse nas:

    Kristjan, ki ne daje svojega življenja izza Gospoda = ki ne daje Jezusa daleč pred svoje življenje,

    NI KRISTJAN, ampak kajn, v abela preoblečen.

    Žal je takih veliko v Cerkvi in tudi v kleru. Biti 'uradno' kristjan, ni NIČ, če se tega tudi na duši in delih ne vidi. Zadnjič mi nenadoma na cesto vskočil en avto, dobro sem moral zavirati, potem je vozil počasi in motil, potem pa nenadoma brez smerokaza odvil desno. Ta baraba je imel na avtu zadaj tisto ribo nalepljeno, ki dokazuje, da je kristjan. Pa na ogledalu spredaj mu je rožni venček visel. Vozo pa kot kriminalec. Kako poln samega sebe! Je to kristjan, musliman, komunist ali kdo - vsekakor je kajn.

    Druga stvar pa je, da ko občimo z Gospodom preko prebujenega srca, morajo biti vidna tudi kakšna dela Zanj, skozi našo posebno, izpiljeno karizmo.

    Pa hvala lepa in lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  19. Tiksim pa je nekje zgoraj napisala:

    "Hvala, Jona! Res moram še veliko v miru preštudirati, da začnem stvari ne samo skupaj povezovati, ampak tudi razlikovati. Tole pa sem razumela. Hvaležno sprejemam nalogo, z veseljem se odpravim k Brezmadežni, kot je naročeno, pot pod noge z vso odličnostjo in namero, vsakokrat. Iti na romanje ni mogoče samo poskusiti, ampak se gre!

    Eli? Ne vem kaj naj rečem…. Gospod resnično vodi vse! Kaj bi se plašil! Aleluja!"


    Najprej bi ti rekel, Tiksim, ali je res tako težko storiti nekaj, kar ti kdo drug reče, ne le lastna rit? Če ti rečem, da pojdi k maši na romarsko pot, ti je težko reči: "ZVESELJEM, TAKOJ!" Če je to tako prekleto težko, potem taka duša ostane le ena bedna krščanska duša, ki ne bo videla Doma, ampak vice, kjer je že sedaj.

    Gospod bi se TAOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO ZELOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO razveselil enega takega klinčevega stavka, da bi vsi v familiji od zdravja košarko igrali!! Kako si skopuška! Tako pa ... se tudi Gospod ohladi, veš ... Zdaj pa le tolikokrat pot pod noge, če so predniki znali, zakaj pa še gospa ne bi?

    Pa HVALA, če boš Brezmadežno obiskala, in ko vse opraviš tam, se prosim še na tega jono spomni, in prosi zanj, da ne bi kdaj slučajno padel, in Gospodu sramoto delal - bolje da umre že pred tem!

    Praviš, Tiksim, naj se ne plašim Gospoda, a kaj ti veš, kaj je to Božji strah, kajne? Ga nimaš prav nič? Tudi Gospodovi služabniki ga nimajo, a če slučajno zagledajo Gospodovo veliko slavo ali Moč, jih zna Božji strah zgrabiti, da še ponižnejši postanejo, kakoooooooooo velikega Prijatelja imajo! Mar res nisi razumela tega verza:

    "Je ta Milost strahu mi srce naučila
    in ta Milost je mojih strahov me rešila."

    Na ločiš še strahu od strahu? Katerega strahu te Milost nauči, da vsi drugi izginejo?

    Umakni se iz sveta kadar le moreš, in študiraj, a ne kot kaki ljubljanski filozofi, ampak skozi srce.

    Pa zdrava bodi, hoja skozi gozdove te bo učila.




    OdgovoriIzbriši
  20. Prebirala večkrat odgovore, saj je v njih toliko zažemkov Znanja in pojasnil Božje besede, da le s pozornim in odprtim branjem začnejo zadeve pronicati v dušo. Hvala Jona, preko delovanja Duha razlikovanja spoznavamo ločevanje zrnja od plev, prave poti od stranpoti. A kot vse resnično, tudi to prihaja po kapljicah.

    Izjemen pa je tudi način podajanja, le kdor sprejme tudi bolj odločno povedano in direktno izraženo Božjo besedo, bo začel vsrkavati Znanje, vsebine Evangelija in to prenašati v prakso svojega življenja. Če se pa ob tem namrdne in mu lažni ego v luft skoči, ker le-ta ne dopušča preboja, potem pa ne bo nobenega kruha iz te moke. Odvisno koliko je ruda že na Božji plavž pripravljena.

    "Globoko vsajena v mladeničevo srce je hudobija; pa šiba jo bo spodila (Prg 29, 15) – to je navedel tudi svetniški kandidat Anton Martin Slomšek v svojem apostolskem pismu, in o palici, ki novo mašo poje, danes pa bi vsi le leporečje in blagoglasnost poslušali in dremali dalje.

    Ob ponovnem prebiranju komentarjev tudi ostalih sodelujočih tukaj in odgovorov potem, je zjutraj preblisknilo slednje. Namreč spomnila sem se, da sem te dni ob pospravljanju našla listek Božje besede, pisano je bilo iz Jakobovega pisma, odprem Sveto pismo in v Jak 1 naletim na tole:

    »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.« (Jak 1, 22-25)

    Delo, delo in eno srce v teh dejanjih. Gospoda veseliti in tudi Zanj in Njegove kaj konkretnega narediti; kot si Jona napisal, skozi našo posebno, izpiljeno karizmo (to slednje je razloženo v blogu 33+10.)

    Nov dan, nova priložnost za živeti to prakso, aleluja, hvala Tebi Jezus in hvala tebi Jona, za vse v blogih in odgovorih po Gospodovi volji podano, lep pozdrav, M.

    OdgovoriIzbriši
  21. Pri moji duši, kaj Gospod počne!! Aleluja!! Namreč, M., tebe sem želel prositi za končno besedo našega bloga. Pa si jo sama napisala, brez prošnje! Kdo to razume? Kot TIKSIM, ki se je sprva z VELIKIMI ČRKAMI razglasila, ko pa sem pomislil, da je to precej čuden znak, je šla, in 'tiksim' na drobno napisala. Kdo bi to razumel?? Pa Hieronim se je oglasil, ko je bilo pri 33 že konec bloga, da smo ga še raztegnili in mu srce razkrili ter glavo na vrh posadili. Kdo vse to zmore takole voditi - človek že ne? Gospod je, Gospod!

    Zato zdajle razglašam tvoj zgornji komentar, M, za končno Besedo bloga Jona gre v Ninive. Ker je v njej Resnica. Zrela si, da greš, in govoriš Gospoda, na svoj način. Le padi nikar, ker bi bila vsa ta Modrost takoj Salomonovi polomiji enaka!

    Izklopil bom komentarje in nas vse prepustil Gospodu. In: kolikor je kdo sprejel, tako bo zdaj plaval, v valovih, ki prihajajo. Ljubi Gospod, naj se nihče, ki je tu bral, ne utopi, ampak naj vzbrsti, lepo prosim.

    TEBI slava in življenje, aleluja Jezus Kristus!

    OdgovoriIzbriši

Komentiranje je zaključeno, blog ostaja iskalcem v študij in blagoslov.

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.