OSVEŽUJTE SPLETNO STRAN ZA NOVE OBJAVE. Povezava za STAREJŠE OBJAVE je čisto spodaj desno. Ali pa v desnem meniju, ki kaže datum.

sobota, 18. februar 2017

21. Gospod je tukaj za nemočne in padle


»Jona, cena za vnebohod je VELIKA, zelo VELIKA in tvoja beseda je trda! Zmanjkuje mi poguma ......«


"Kdo se je dotaknil Moje obleke?"

Vstal sem zgodaj, da tole napišem. Pomlad je prišla ter z njo obilo dela, in za kak rezultat bodo tudi mišice morale marsikaj potrpeti. Ne sme pa trpeti molitev in Gospod ne sme biti osamljen niti za pol ure. Ker takrat postanemo osamljeni za pol ure, pol ure pa se na tem čudnem svetu rado preobrne v pol stoletja. Zato ni nemaren za biti.

'Babica' je v komentarju na prejšnji blog izpisala besede, ki so zgoraj v podnaslovu: ker sem pisal o ljudeh velike vere in moči, se je primerjala z njimi in pogum je uplahnil. Pogum upanja na sveta nebesa.

Najprej bi eno rekel: če kaj upade, tisto nikoli ni bilo resnično. Kajti upadejo samo stvari tega sveta, kot zvezdni utrinek se ugasnejo, četudi so še nekaj trenutkov pred tem blestele. Kar pa je resnično, je trajno in samo še narašča. Na primer ljubezen med ljudmi je v glavnem ničvredna, ker itak po nekem blesku zamre ali se celo upepeli. Kar se te ljubezni tiče, ima krščanstvo velike probleme že od sv. Janeza naprej, a to ne bo tema tokratnega bloga. Zato recimo samo to: pogum, ki uplahne, ni bil pravi pogum; vera, ki uplahne, ni bila prava vera; in ljubezen, ki uplahne, ni bila ljubezen, ampak poželenje nečesa za svoj užitek.

Kar pa je trajno in samo še narašča, je od Boga in je od ljubezni z Njim. Takšen pogum in vera pa nista odvisna od materialnih okoliščin. Zato naj se kristjan, ki ga ob Jezusovih trdih besedah zapuščata pogum in pripadnost, zamisli, in še enkrat zameditira na tele besede (Janez 6,57-71). Jezus govori:

Kakor je Mene poslal živi Oče in Jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki Mene jé, živel po Meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Veliko Njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da Njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki Sem vam jih govoril, so Duh in Življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo Ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k Meni, če mu ni dano od Očeta.«

Po tistem je mnogo Njegovih učencev odšlo in niso več hodili z Njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si Ti Sveti, Božji.« Jezus jim je odgovoril: »Kaj vas nisem izbral dvanajst, pa je eden izmed vas hudič?« Govoril pa je o Judu, sinu Simona Iškarijota; ta je bil namreč tisti, ki Ga je pozneje izdal – eden izmed dvanajsterih.

Bog je dal človeku svobodno voljo, ker si zelo želi, da bi se mi sami od sebe strastno in večno opredelili Zanj. Dal nam jo je torej v preizkus. Kajti na višji stopnji hoje za Kristusom velja samo PROSTOVOLJNA GOREČNOST. Eni se torej odločijo Zanj, drugi pa prav tako, a niso gorečni, medtem ko Ga tretji zavrnejo. Ti so Kajnov rod. Ki bo na odrešenje čakal  'do konca sveta', kajti Bog je ljubezen in s koncem materialnega sveta bodo tudi oni odrešeni, ker se ne bodo imeli česa oprijemati in spoznali bodo, da »na koncu ostane samo Bog«.

Tretje, Kajnov rod, lahko v tej razlagi torej pozabimo, prav tako pa tudi prve, ki so GOREČNI PROSTOVOLJCI, Gospodovi posebni ljubljenci, za katere poskrbi OSEBNO in ne po ZAKONIH MATERIALNEGA SVETA, ki so 'zob za zob in glavo za glavo', karma po domače. Oziroma 'kar seješ to žanješ' po lokalno.

Verni, a neverni – kako se spraviti v nebesa? Prva možnost.

Največ pa je tistih vmes, in njim bomo v tem zapisu skušali odpirati vrata Domov. Ni se treba iti razstreliti med 'nevernike' ali slabovernike in si želeti nekih čudnih nebes, kot je to že stoletja v navadi v neki sosednji veri, kajti Bog se razodeva predvsem padlim in jih odrešuje, ko si priznajo to stanje.

Pol-verneži sicer sprejemajo Boga, Gospoda, v takšni ali drugačni meri, a istočasno jih premamijo tudi skušnjave sveta, v katerih si želijo UŽIVATI in se DOBRO IMETI in jih UPRAVLJATI kot kak 'tavelik', kot kak mali bogec. S tem pa so obsojeni na životarjenje, ki ni 'ne tič, ne miš', zato rado postane netopir, ki pa je bratranec 'ta hudega' v naši etnologiji.

Prva možnost za ohlapno verne, ki si zelo želijo vsega dobrega zase, zato tudi nebes, ne morejo pa se odreči tudi vsega 'sladkega' na zemlji, je, da POČAKAJO, da se jim vse skupaj popolnoma zalomi, zlomi, sesuje. Na primer zakon, družina, zdravje ali pa ves svet skupaj, ko pride vojna in jim vzame vse dozdevne užitke ter jim samo še trpljenja naloži čez glavo. Saj to je edini smisel življenja na zemlji – spoznati končnost in iluzornost naših posvetnih hotenj, ki se vedno in vsa končujejo v grenkosti in bolečini. To stanje pa je tudi odrešilno, saj nam ponudi možnost sprejeti Gospoda, ki je Odrešenik od vseh tegob.

To je torej prva varianta: počakati terminalno bolezen, katastrofo, nemoč in bližino smrti. Takrat se pameten človek zelo rad spomni Blagega. In se vrže na tla pred Njim ter Mu prizna nemoč in Ga prosi za pomoč. In Gospod se zanesljivo odzove, če je na naši strani res vse iskreno.
Čakaaaanje

Druga možnost

Mislec, ki inteligentno izgubi vse

Ta možnost je pripravljena za inteligentne pol-vernike po 50. letu starosti: vse zgoraj našteto se dogaja drugim, oni pa to OPAZUJEJO in primerjajo z besedami Svetega pisma, ter sklenejo, da ima Jezus prav, zato se PROSTOVOLJNO ODREČEJO  vseh navlak sveta in svoj um, srce, telo in dušo usmerijo samo h Gospodu, kajti jasno jim je, da druge poti ni. Seveda takega inteligenta takoj popadejo sorodniki in prijatelji, ter poskrbijo, da ga kmalu zapustijo. Kar je velika sreča, kajti zdaj ima dovolj grenkobe sveta tudi sam v sebi, ima pa tudi veliko časa in energije za Gospoda.

Tretja možnost

Tretja možnost je velik greh pol-vernika. Lahko je tudi velika napaka ali nesreča ali napačna odločitev. Nekaj pač, kar je nepopravljivo in se uteha lahko najde samo pri Gospodu. Takrat se, poraženi, vržemo pred Njega in Mu priznamo svojo nemoč ter Ga prosimo za pomoč. In Gospod pride, če smo res iskreni.


Kesanje

Četrta možnost

                                                                                   Foto AP

To je varianta za napihnjene z lažnim ponosom na svojo vero ali položaj v družbi ali Cerkvi ali na 'svojo' dozdevno moč. Vse nas od Boga ločuje tak ali drugačen napuh: včasih je viden, včasih prikrit, včasih pa nezaveden. A dokler je napuh (kar pomeni neko veliko zaupanje v svoje moči, položaj ali znanje), ne moremo srečati Gospoda neposredno. Kajti Gospod prihaja k poraženim od sveta, ki pa so v srcu obdržali eno rožico za Njega.

Tudi pri napuhu moramo torej čakati na svoj poraz. Priti do konca vseh lastnih poskusov, da bi obdržali ali dosegli nek posvetni ali duhovni cilj s svojimi super-sposobnostmi in strahotnimi talenti. Čim prej nam je ta poraz dan, prej imamo možnost, da se resno lotimo osebnega odnosa s Kristusom, ki se začne z iskanjem Gospoda.

Peta možnost

Darovanje cvetja svetemu 
GodAloneSufficeth.com

Peta možnost je primerna tudi za vse prejšnje variante:

- tiste, ki ČAKAJO, da se jim NEKOČ nekje popolnoma zalomi,
- tiste, ki se učijo od prvih in se sami odrečejo sveta ter začno iskati Gospoda,
- tiste, ki so storili nepopravljivi greh, napako, ali doživeli nepopravljivo katastrofo, ter
- tiste, ki so kljub velikim talentom, močem in samozaupanju treščili v zid ter doživeli popoln polom …

Tem prištejmo še peti tip pol-vernika: tisti, ki bi rad služil Božjemu. To so ljudje, ki imajo srce že delno prebujeno, in namesto da nenehno mislijo le na to, kako bi uživali, mislijo na to, kako bi služili. A ne služili le revežem, zapuščenim živalim in naravi, ampak predvsem Božjemu. Božjemu človeku, Cerkvi, razpelu, kapelici, križu; ali pa že kar Jezusu ali sveti Materi osebno … Ti ljudje so, od pol-vernih, v največji milosti pri Gospodu, ker pravzaprav niso več pol-verni. Niso pa še svetniški.

Poznam primere, da so si na tak način celo neverni dobri ljudje zaslužili direktna nebesa takoj po smrti: samo enkrat so bili prijazni z Božjim človekom, in to je bilo dovolj, da so bili deležni največje milosti pri Gospodu: na priprošnjo Božjega človeka, ki je Gospodov osebni služabnik ali prijatelj.

Ja, Gospod včasih odreši tudi ljudi, ki Ga sploh iskali niso, kot piše v Pismu, in je res. Dovolj je, da so z ljubeznijo naklonili nasmeh ali pomoč nekomu, ki je Gospodov osebni sluga. Lahko je to že davno umrli svetnik, ali pa kakšna neznana oseba, ki pa je v skrivnem odvrgla svet in ljubi Gospoda z vsem srcem, vso dušo in vso močjo. To je prva Jezusova zapoved, brez katere je druga Njegova zapoved le posvetna zabloda. Žal se je krščanstvo že od sv. Janeza naprej skoncentriralo predvsem na odrešenje po veri in po služenju svetu, namesto na odrešenje po ljubezni in služenje Svetemu. Morda o tem kaj več drugič, kajti krščanstvo potrebuje prenovo v ljubezni, ker po veri je bilo predvsem starim Hebrejcem mišljeno. Ampak dobro, to ni današnja tema.

Bi pa tu dodal še eno Božjo milost: Gospod včasih odrešuje 'kar tako': četudi Ga kdo ne kliče in četudi neka oseba ni bila dobra do Božjega služabnika ali Cerkve, Gospod kdaj stori, da Božjemu služabniku prišepne: »Blagoslovi to osebo in moli zanjo v Mojem imenu!« Aleluja! Res, Gospod reši kogar On hoče in zakrkne kogar On hoče – da se ga lahko kasneje usmili in ga odreši.

Sklep

Gospod ponuja, poleg opisanih, še mnogo drugih možnosti, da Ga srečamo iz obličja v obličje in smo odrešeni po neposredni Milosti. Še prav posebno Katoliški nauk je najbolj poln teh znanj, če prakso spregledamo. Vse te variante za vnebohod pa zahtevajo nekaj: sebe nazaj postaviti in Gospoda spredaj. In Njegove služabnike pred nas. In jim služiti s kapljicami ljubezni in spoštovanja.

Vse opisane variante torej zahtevajo NAŠ POPOLN SVETNI PORAZ, saj brez tega ne zmoremo Gospoda resno jemati in Ga z vso dušo, srcem, telesom in umom na prvem mestu slaviti in Mu služiti.

Brez tega poraza smo nule. Brez poraza smo mi sami sebi PRVI v življenju – kakšna BEDA! Neverjetno je, kako zelo je današnji zahodni človek zvit in domiseln v taktiki, da ga nikoli nič ne more sesuti do konca. Oblazini se s primernimi prijatelji: obrtniki, sodniki, zdravniki, politiki, in jim nekam leze ter jih služi na zabavah in obletnicah in kosilih, celo njihovim neumnim prijateljem in otrokom se udinja, da bi le imel pomoč pri njih, če bo treba. Zaradi tega sprejema brezbožne državne službe in plače in se druži s komerkoli, ki bi mu lahko olajšal preživetje in tegobe. Z njimi je slinasto osladen in tudi hinavski. Preračunljiv. Včasih ljudje te lastnosti celo cerkvenim ljudem očitajo. Problem pa je v tem, da ta taktika sicer deluje, a le za telo, za dušo pa ne. Ker mi smo večno živeče duše, telo pa je le začasna obleka zanjo.

Je umrl človek, ki je vse življenje za telo skrbel in bil do zadnje sekunde lep in napete kože, a so to kožo, z vsem drugim, čez tri dni že na travo stresli, in žlahta je bila v šoku od te hitre spremembe. Ker pa je ta človek dobro storil Božjemu, je kljub raztrosu odšel v nebesa in se jih veseli, tam pa je dobil obljubljeno novo telo, ki pa je od Duha. In zdaj je svoboden, da se vrača k tistim, ki ga imajo radi od srca in še njih pripravlja za nebesa. Ali ni Gospod usmiljen, ko odreši takega, medtem ko kupi posvečenih nebeška vrata kljub obilnemu pogrebju vidijo le zelo od daleč?

Koga torej Gospod ljubi najbolj? Tiste, ki so se sesuli od sveta in ki Ga ljubijo: Njega ali kakšno Njegovo dušo.

Očiščena duša postane Gospodova duša mladenka in On njen Ženin
Printerest

V prejšnjih blogih sem pisal o Moči delovanja po Svetem Duhu, da so se lahko veliki verniki malo preverili: mnogi so namreč, ki mislijo, da so v Duhu, a od njih ni 'nobene fige', nobenega navdahnjenega velikega dela za Gospodovo slavo. Kajti, če si v Duhu, je Sveti Duh s teboj, On pa je Bog in je brezmejno močan in velik – le kako bi bila lahko Njegova dela potemtakem pičla in drobtiničasta??? No, zaradi tega so se nekateri bralci odvrnili, drugi pa so kot glineni lonci napokali ter začeli izgubljati vero v svoj direkten in zastonjski vnebohod po smrti. Upravičeno. Vendar se prava vera s to izgubo poguma šele začenja, kajti Gospod je vesel, če izgubimo svoj posvetni pogumček in smo pripravljeni sprejeti Njegov Pogum. Kot vidimo, je tega sposoben vsakdo, ki to želi, le nekaj mu mora staro slavo v dim spremeniti, a nekaj lepega mora vendarle v srcu obdržati. 


PS: Prvi bralci vsakega novega bloga naletijo na največ slovničnih napak v tekstu, ki pa jih – ko stvar prebere še kak bližnji in me opomni – kasneje popravljam. En sam človek ne more vsega opraviti, pa če je še tako 'brihten'. 


13 komentarjev:

  1. Hvala Jona!
    Komentira bom pozneje, doslej sem šele dvakrat prebrala in še nisem uspela vsega premisliti.
    Pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  2. Uf...........tudi danes je težko ! Večkrat sem prebrala in veliko razmišljala, pa se ne najdem v nobeni skupini, ne po slabi, še manj po dobri plati. Najraje bi bila v peti skupini, pa se bojim, da je pri tej želji še precej NAPUHA. Bom čakala na "eno Božjo milost", morda se me GOSPOD USMILI !!!

    Se pa po milimetrih premikam naprej. Pred kakim mesecem sem potožila, da ne morem brati Sv. pisma. Potem sem odkrila Sv. pismo na internetu, tam je tudi rubrika; KAKO PREBRATI SV. PISMO V ENEM LETU. Na to sem se naročila in sedaj mi vsak dan na moj E-naslov pošljejo naloga za tisti dan (približno za 15 minut branja). Pa je prav zanimivo, Sv. pismo me je začelo zanimati. Poleg tega sem še prijateljico, ki je imela enake težave s Sv. pismom, nagovorila, da se je naročila in je tudi prav zadovoljna s tem. Malo sem tudi začela pospravljati "smetje" iz mojega življenja; v soboto zvečer npr............sem na radiu Ognjišče poslušala katehezo o zakonu, ki je bila vrhunsko predstavljena, namesto, da bi gledala smetano EMO v njeni "Angleški" izvedbi. Spat sem šla zelo umirjena in zadovoljna, zato je bila tudi nedelja lepe.
    Pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  3. Me veseli, ker ti gre tako, kot mora iti, če je človek NAKLONJEN. Povedal sem ti, da ne skrbi, ker si svoje že storila. A to boš dokončno razumela ob zadnji uri. Od sedaj naprej pa pazi le, da preveč ne brcaš in suvaš, kot tisti, ki ga je treba iz vode potegniti, pa se 'ne pusti'. Pusti Gospodu, da te vodi naprej. A pri tem upoštevaj, da bo odslej iz tvojega življenja postopoma JEMAL vse, kar je odveč, da Ga najdeš. Tega se ne boj, ampak veseli. Kaj drugi mislijo o tem, naj te ne zanima, ker ne vedo nič o večnosti duše in njenem odnosu s Kristusom.

    Je pa vendarle nujno LJUBEZEN do Boga razviti, to je prvo od prvega. Po kapljicah se razvija - če se prvo kapljico dobi. Drugače so vsa Pisma le teža za možgane. Vidiš, tvoj um se je začel ZANIMATI za Gospoda: poslušati o Njem, govoriti o Njem, brati o Njem, peti o Njem, razmišljati o Njem ... In takoj je Njegov mir pri tebi.

    Ta varianta s 15 min. branja na dan se mi zdi vrhunska za trden začetek.

    Peta točka je služiti Svetemu. Kako boš to izvedla: kaj te najbolj veseli? Kaj ti je najbližje? Petje, cvetje? Pomoč Božjemu služabniku, svetniku, Gospodu, Materi?

    Z branjem Svetega pisma 'na suho' skorajda ni mogoče priti do Gospoda. Ljubezen do Gospoda ti mora najprej nekdo dati v srce. Takih je zelo malo, a jih je veliko v duhu. Ti to imaš in od sedaj naprej iskati Gospoda v Pismu ali kjerkoli drugje, kjer je omenjen - vidiš, to je TO, to je začetek ene velike in večne ljubezni. V primerjavi s katero so vse dosedanje 'ljubezni' samo ena žalostna puščoba.

    Smetje se najhitreje odmetuje z nenehnim ponavljanjem Gospodovega imena. A tako, da ga veseliš, ne kot molilni mlinček.

    Vesel!

    OdgovoriIzbriši
  4. Še to bi dodal: najbrž opaziš, da te 'silim' v aktivnost. Samo čakati na Božjo milost je nekaj kamnu podobnega. Gospod ima rad gorečnost, četudi je štorasta, nerodna ali zabita. Človek se ne sme ukvarjati s samoopazovanjem, koliko je zabit ali nesposoben ali napuhnjen - to smo že itak - ampak kako biti ves čas aktiven v hoji za Kristusom. Hodiš lahko kot plazilec, kot enonogi, kot slepi, kot gluhi ali kot brezglavi, da te le srce vleče naprej kot kakega norca! To pa Gospod rad vidi. Ker vidi, da nenehno misliš Nanj.

    Od tistih, ki pa le čakajo na Njegovo zastonjsko milost, pa kakšnega izberejo Njegovi angeli, z žrebom, v zabavo, če si med odmorom zahočejo nekaj smeha. Po mojem je še na lotu lažje postati milijonar??

    OdgovoriIzbriši
  5. Jona, pozdravljen, hvala za te zapise!
    Včasih (pri Branku) sem se nate malo jezila, ker si bil pogosto tako kritičen. Po premisleku pa sem vedno našla zrna soli.

    Ob tvojem zadnjem zapisu in tudi odgovoru babici se mi postavlja vprašanje. Omenjaš pomoč Božjemu služabniku in "storiti dobro Božjemu". Kaj to konkretno pomeni? Ob služenju Gospodu najprej pomislim na pomoč tistim, ki jih svet odriva, tistim, ki sami odrivajo Boga, da bi ga sprejeli, na pomoč trpečim... Kako storiš dobro Božjemu služabniku, svetniku? Mislim, da je prav delati dobro komurkoli. Nečesa nisem razumela...

    OdgovoriIzbriši
  6. Živjo! Čakal sem to vprašanje. Ker imam delo, morda kdaj kasneje več o tem napišem. Za zdaj pa takole: če imaš npr. rad svojega dobrega soseda, je to najbolje pokazati kar njemu, ne pa njegovi ženi ali psu. Ni enako.

    Ni enako, če služimo alkoholikom po beznicah ali pa človeku, ki je že Gospodov osebni prijatelj.

    Ni enako, če smo prijatelji z direktorjem firme ali pa z zadnjim vratarjem te firme.

    Praviš 'delati dobro komurkoli'. Seveda, delati dobro je eno, imeti ljubezen pa drugo. Ni enako če častiš domačega pujsa v ogradi ali pa svetnika. Ni enako, če delaš dobro muslimanskemu skrajnežu ali pa domači Cerkvi. Ni enako, če delaš dobro zapuščenemu garjavemu mucku, ali pa zapuščenemu vaškemu duhovniku. Ni enako, če si gradiš hišo ali pa Bogu kapelico.

    Nikomur se ne sme delati slabo, a z dobrimi deli se ne pride v nebesa - to je veliiika utvara. Dobra dela služijo predvsem temu, da srce ne postane sovražno, s tem pa lahko razvija duhovno ljubezen, ker ni bolno.

    Jezus ni bil poslan vsem ljudem, ampak tistim, ki jih je Oče določil. Je pa vsem ljudem ponudil Nauk in nebesa. Ni vse enako, to ni 'komunizem'. Tudi na postaji moraš povedati točen kraj destinacije, ni dovolj, da kupiš katerokoli vozovnico in greš kamorkoli. Enako je z nebesi: ne doseže se jih kakorkoli, ampak tako, kot učijo Nauk in patriarhi.

    Jezus je rekel: Hodi za menoj, ne pa hodi za mamo, očetom in ženo in otroki in sosedi in žlahto in prijatelji. A to mnogim kristjanom ni jasno niti 5%. Mislijo, da je enako, če služijo SEBI skozi sorodstvo ali pa če služijo Gospodu. Zato jih pa malo gre tja, kjer smo doma. Vse manj. In zato pride kak Jona naokoli, da o tem govori, če je kdo, ki ni gluh.

    Da končam: če želiš priti v nebesa po najkrajši liniji, razvij ljubezen do Jezusa osebno ali pa do tistih čistih in transcendentnih duš, ki so že popolnoma Njegove. Če ne najdeš nikogar ali pa imaš notranje ovire, potem služi Cerkvi. Če ne moreš služiti Cerkvi, služi razpelu, križu ali kapelici. Če ne moreš, služi Gospodovi podobi doma. Nimaš pojma kako? Odg. je sliki sv. Marije pod peto točko bloga.

    Hitim, pa sem na hitro pisal, da ne čakaš. Ni enako, če se vsak dan svoji prijateljici do tal prikloniš ali pa če se pred Gospodom. Ni enako če njej kavo skuhaš ali pa Gospodu ponudiš ljubečo besedo, molitev, cvet, pesem ... Ni enako; vsaka stvar prinaša POPOLNOMA drugačne rezultate.

    Svetniki sicer v vsakomur vidijo Boga, zato ne obvladajo več RAZLIKOVANJA, in njihovi učenci ali sinovi postanejo barabe, kot sta bila Samuelova. Začetnik na Poti pa potrebuje najprej RAZLIKOVATI, in Gospod Jezus je to najjasneje predstavil - nihče v zgodovini človeštva ni tako jasno predstavil kaj je prav in kaj ni.

    Pa lep pozdrav, le melji naprej, a brez tesnobe, z ljubeznijo.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za obširen odgovor, vendar mi prebuja še večje nerazumevanje. Torej "meljem naprej" :)

      Še vedno mislim, da služim Gospodu, če ljubim svojega bližnjega, kot nas je On ljubil.
      "... Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." (Mt 25,40)

      Jezus nam naroča naj ljubimo tudi svoje sovražnike: (Mt 5,38-48) "... Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? ..." (Pri evangeliju prejšnjo nedeljo)

      Kaj pomeni primerjava med direktorjem firme in zadnjim vratarjem? Jezus se je družil in pomagal "zadnjim vratarjem", direktorje je pa na miru pustil.

      Se strinjam, da lahko delaš dobro, a če ni iz ljubezni, ti nič ne koristi. (1 Kor 13,3) Vendar nisem spraševala po tem. Tudi ne enačim dobrih del s češčenjem (tam, ko si omenjal pujsa...) In še veliko drugih primerjav ne morem sprejeti, ker odvračajo pozornost od zastavljenega vprašanja in mešajo jabolka in hruške.

      Sprašujem o služenju svetim. (Ti v odg. omenjaš celo kapelice...?!)
      Služiti želim Gospodu. Tam, kjer mi daje priložnost in kjer me potrebuje. Od svetih se lahko učim in jim izkazujem naklonjenost, jih častim. Vendar tega ne razumem kot služenje. Tudi križu ali kapelici ne služim, pa čeprav bi jo vsako leto prebarvala in redno nosila tja cvetje. Tudi v tem primeru služim Gospodu: tako, da obnavljam znamenja, ki me spominjajo nanj ali mu s cvetjem izkazujem svojo naklonjenost... To prej razumem kot češčenje.

      In že se mi izpisuje novo vprašanje: razlikovanje med služenjem, češčenjem in molitvijo. Sem mislila, da to razumem...

      Primerjati različna dela služenja pa me spominja na prerekanje apostolov, kdo je največji. (Mr 9,34-35) Današnji evangelij.

      Še to: Večkrat se mi upira kako češčenje (npr. poljubljanje križa v cerkvi ali priklanjanje relikvijam), ker me spominja na malikovanje. Mi je pa čisto ok., če na samem poljubim križ rožnega venca ob koncu molitve in se tako zahvalim Gospodu, za čas, ki sva ga preživela skupaj.

      Upam, da ti uspe me razsvetlit. Nič ne hiti, se učim čakanja. Odgovor vedno pride. Včasih so potrebna leta. (Tako si mi pojasnil tudi glede muslimanov, kar sem se spraševala pred leti, ko sem šla celo Koran brat in ugotovila, da ga sami najbrž ne berejo ali pa so preveč ustrahovani, da bi se kaj spraševali...)
      Jona, hvala!

      L


      Izbriši
  7. Po eno vprašanje je bolje, sicer nikamor ne pridemo, v tej pomladi.

    Prav si napisala Matej 25,40, dodam ti še Matej 10,42:

    "Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila."

    Ne razumeš pa še, kot večina krščanstva, ki se izgublja v današnjici, kdo so "Njegovi mali". Če to razumeš, so ti vrata odprta, kajti postaneš transcendentno Kristusovo bitje.

    No, kdo so ti 'mali'?

    To so Njegovi učenci, ne pa Pigmejci, otročki in reveži in migranti. Jezus otroke in reveže in grešnike ne šteje v 'svoje male', ampak so to tisti, ki so Ga sprejeli kot Odrešenika. In kdor Ga sprejme kot Odrešenika, je v Svetem Duhu (zato imajo npr. Jehove priče problem in v njih nikoli ni zaznati Duha). Ni torej pomembno, iz katere sorte odvržencev kdo prihaja, pomembno je služiti svojemu Odrešeniku z ljubeznijo. Saj smo itak vsi migranti in padleži, zakaj bi nas Gospod posebej imenoval za male? Od teh pa se izluščijo tisti, ki Ga sledijo z LJUBEZNIJO.

    Njegovi mali so torej Njegovi osebni učenci oziroma poklicanci, 'mali' pa jih imenuje zato, ker so z duhom že v Nebeškem kraljestvu, tam pa so najmanjši od svetih, kot sv. Janez Krstnik.

    In zdaj: kdor tem malim dela dobro, jim je naklonjen, jim pomaga, NE BO IZGUBIL SVOJEGA PLAČILA. Kakšno je to plačilo? Nebeško, seveda: takojšen odjem grehov iz duše, takojšno vodstvo Svetega Duha, v 'novem veku' pa življenje v Kraljestvu Gospodovem ali celo v Njegovi palači, 'ki ima veliko soban'.

    Zdaj tole dobro razmisli, brez tesnob, vzemi si nekaj tednov. Do takrat ti več ne odgovarjam, ker tega ni moč samo razumsko dojeti, pa še to je najbrž težko. Razumevanje ti mora dati Sveti Duh, ta pa ga daje le po LJUBEZNI.

    Vem, kdo si :), zato ti pišem iste stvari že dolgo. In če ti bereš odgovore, namenjene Babici, ti morda lahko škodi, kajti ona si je zastavila druga vprašanja, kot tebe tarejo. Se pa na vsa dobi odgovore, če je človek naklonjen in naklonjen.

    Hvala tebi, lep pozdrav.

    PS: Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za Menoj!« Vidiš, tudi tu Jezus reče, da delaj dobro ubogim, a potem jih pusti in hodi za Njim. Tako storiš največje dobro vsemu svetu in svojim bližnjim, čeprav tega spreva ne bodo sprejeli. In tako se postane Njegov mali učenec, in kdor mu stori dobro, je Nebeško kraljstvo tudi zanj domovina.

    Najprej najti živega Jezusa Odrešenika Blagega, in šele potem iti med uboge in jim oznanjati Zdravnika.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, bom premišljevala.

      Sicer se ti prvič oglašam (to je moj tretji komentar). Nimam svojega profila, še računalnika ali pametnega telefona ne, niti fb in podobnih zidov ne spremljam. Tudi Brankov blog samo berem in še nisem komentirala, zato se mi zdi, da me imaš za nekoga drugega :) Ne sodi prehitro :) Se pa prebujam in iščem. Sem namreč izgubljena ovca, ki jo je Gospod pripeljal nazaj k svojim.
      Lepo pomlad!

      L

      Izbriši
  8. Iskrenost je mati odrešenja.
    Odrešenje je SEBE pozabiti in le o Gospodu poslušati in Ga gledati.
    Potem pride, in z Njim Sveti Duh = LJUBEZEN.
    In le po Duhu je doumevanje.

    Ter resnična hvaležnost.

    Lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  9. Vprašanja, ki jih postavlja Anonimni, bi želela postaviti tudi jaz, marsikaj so mi razjasnila zato HVALA !!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Več glav več izve :). Se pa vsakdo končnega dela Poti loteva z nekoliko drugačnim OSEBNIM vprašanjem. To je dokaz iskrenosti, kajti le osebna stiska - ali karkoli - nas vodi naprej, ne le jemanje neke religiozne panaceje na splošno. V nebesa gremo eden po eden, ne trumoma. Če sploh gremo.

      Kdor išče, ta misli na Gospoda. Če pa išče s tako silo, da pri tem nase pozabi, ter si ušesa poveča v slonja, je pa, po besedah svetih patriarhov, dragulj med iskalci. Ta pa najde še preden se tega zaveda. Poznam nekaj ljudi, ki so našli, pa tega ne vedo, a bodo zvedeli, ko pride njihov čas. Da ne le padejo do takrat! Aleluja!

      Izbriši

Komentiranje je zaključeno, blog ostaja iskalcem v študij in blagoslov.

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.