16. Pogovor: še o čudežih ter o molitvi

Tale menih malo prehitro hodi za tiho molitev srca. Lahko pa moli, ko hiti na tržnico po zelenjavo.

slika: splet

Današnji blog sem že napisal, potem pa pomotoma zbrisal, zato bo tokratna varianta nemara krajša.

Minilo je mesec dni in objavljenih je 16 blogov, kar me kar malo čudi – od kod? Vsak zapis zahteva nekaj ur zbranega dela, a ker je bil mesec leden, je bilo več časa za pisanje, četudi morajo nekatere stvari malo potrpeti. Naklikali ste okoli 1800 obiskov, in če jih 300 odštejem kot svoje, ki jih storim ob urejanju bloga, je to še vedno povprečno 50 obiskov na dan. In to kljub nikakršni reklami. Veseli me tudi, da vam tudi daljši zapisi niso odveč, četudi ste menda navajeni le na twitarske naboje. :)  

Bralka se je ponovno oglasila z dobrimi vprašanji, ki spadajo v šolo hoje za Kristusom, zato sem jih vesel. Takole pravi:

Jona zopet si razkril čisto poseben, zanimiv pogled na čudeže. Če sem te prav razumela bi moral biti človek popolnoma predan Bogu, tako rekoč že svetnik, da bi lahko izprosil čudež. Vendar takih ljudi med nami skorajda ni. Kar jih jaz bolje poznam bi samo za enega lahko rekla, da je blizu tega ideala.

Praviš, da takih ljudi med nami ni, a rečeš, da je eden. 30 km naprej pa je drugi. In tako naprej. Torej so.

Kaj ti bodo čudeži, če vero v Gospoda že imaš? Zdaj je na vrsti, da razviješ še LJUBEZEN do Kristusa.

Sv. Pavel je Gospoda prosil za odstranitev 'trna', a mu je Gospod rekel: »Dovolj ti je Moja milost!« (KLIKNI) Ni mu storil uslišanja. Kaj je bil ta trn, si niso na jasnem; morda bolečina ukleščenega živca ali pa težave z omahljivimi člani Cerkve? Čudeži so za zemljo in prve korake v veri, milost pa je za nebesa.

Govoriš o idealu. Torej ne razmišljaš o Gospodu ampak o sebi. Kdor pa kot 'norec' razmišlja le o Njem, je popoln in idealen. Take ima Gospod posebej rad in se jim razodeva. Je bil Savel popoln, ko je norel naokoli in iskal apostole, da jih uniči? Ne, je pa nenehno mislil na Jezusa. Vidiš, četudi brez ljubezni misliš Nanj, so rezultati, kaj šele, če se Ga učiš imeti rad!

Vsakdo lahko doseže takšno popolnost v enem dnevu, v eni minuti. Samo avto naj se ti na glavo postavi in ga neka teža začne stiskati, pa lahko hitro postaneš popolna, če se Gospoda spomniš. V tem je bistvo: mar ni Magdalena izgubila vse od tega sveta in dobila Razodetega? Misli malo več o tem. Seveda pa se gnadi, polni vesele druščine in dobre plače ali penziona ne ljubi na Gospoda misliti, zato se tudi Gospodu ne ljubi takim razodevati.

Večkrat sem slišala zlasti kake pričevalce, ki so pripovedovali, da so imeli videnja bodisi v sanjah, ali pa tudi resnična in po teh videnjih so lahko v trenutku spremenili življenje in začeli živeti v popolni predanosti Bogu. Kaj je vzrok, da Bog to nekaterim tako rekoč podari, drugi se moramo pa zato truditi v potu svojega obraza, pa se nam še lahko zgodi, da te popolnosti ne bomo nikdar dosegli.

Veselijo me te tvoje besede, ker opisujejo popolno spreobrnjenje. Juhuhuuu!

Oprosti, spet govoriš o popolnosti, spet misliš nase, namesto na Gospoda. Tako ni še nihče postal popoln. Popoln si, ko imaš rad Kristusa in delaš tako, da Ga veseliš osebno, ter tako delaš vsako možno minuto. To je popolnost in s takimi Jezus večerja, kot je obljubil. In zajtrkuje in kosi. To lahko doseže vsakdo – kakšen Bog bi pa bil, če ne bi bilo možno, da se vsaka duša reši k Njemu? Saj je to naš edini cilj in edina življenjska naloga! Imaš ti kakšne druge cilje?? Pri svojih 82h letih? In: vsakdo lahko odvrže posvetne vezanosti, saj itak vse zemeljsko enkrat izgubimo. Odmetavati navlako, ki nam škodi pri hoji h Gospodu, je prvi simptom popolnosti. Če pa pri tem mislimo le Nanj, smo že popolni.

Ampak dobro, bom še nekaj povedal. Poglej, če ima nekdo solidno vero Vanj, je Gospod miren in takšni osebi se ne potrebuje prikazovati, ker je ona dokaj na varnem. Cel kup je takšnih ljudi, ki imajo zgledno vero. Kar se mene tiče, pa spadam v drugo sorto ljudi, ki jim vera ne pomeni nič. Ne morejo imeti vere v topel obrok, če ga dlje časa ne dobijo. Vidiš, to so pa verski reveži, in da se ne izgubijo, se jim Gospod prikaže, razodene, na tak ali drugačen način. Njim ne moreš obljubljati nekih stvari v nedogled, recimo, da se Jezus nekoč spet vrne nazaj – le kaj bi s tem? Čez 800.000 let? Do takrat bo moja duša že živ peklenšček! Hvala lepa za take obljube. Vidiš, takim duševnim revčkom pa se Gospod prikazuje, da jih okrepi in veže Nase. Večji revček si, povoženec, poraženec ali slabovernež, prej Gospoda srečaš. Tudi Savel je bil obupen slabovernež glede Kristusa, pa sta hitro opravila preroditev.

Prvo-opisani, junaški farani solidne vere, so lahko odrešeni takoj po smrti ali malo kasneje, drugi, revčki v veri, ki pa resno jemljejo Jezusove evangelijske nasvete, pa so lahko odrešeni še preden umrejo. Vse to določa Gospod, ki se odziva v skladu z našim odnosom do Njega in v skladu s svojim Načrtom. Enim daruje vero, drugim pa Spoznanje. Oboje je superca. Ni pa čisto isto.

Potem pa so še tretji, ki jih Gospod izbere ne glede na predhodno stanje. On že ve zakaj, a vsakomur, ki se mu razodene, daruje križ, Božji mir in nalogo oznanjevanja. 

                      O molitvi                          

Ker si ta blog začel z molitvijo, prosim, če bi še o molitvi kaj napisal. Jaz zelo težko molim. Ko sem bila še otrok smo v naši družini veliko molili. Med molitvijo sem se zelo dolgočasila in ne vem, ali mi je zato ostal nek odpor do molitve ? Potem v mojem aktivnem življenju nisem prav veliko molila, saj je bilo zmeraj premalo časa. Sedaj pa kar precej molim, vendar mislim, da moja molitev ni veliko vredna, saj mi misli kar naprej uhajajo na stran pota. No trudim se pa, da redno molim, mogoče mi bo Bog to štel v dobro.

Zopet se je kar nabralo vprašanj, upam, da se me ne boš naveličal.

Pozdrav.

Nikoli se te ne naveličam, dokler tako iskreno iščeš. Tvoje vprašanje o molitvi je POPOLNO in po tem vidim, da Gospod želi, da tako vprašaš. Torej je s teboj, zato ne skrbi.

Nikogar ni, ki želi malo več moliti, da se ga ne lotijo dolgočasje, moteče misli in zaspanost. Včasih pridejo še obscenosti. Tudi menihe sem gledal, ki so kinkali med molitvijo. Pa se lotiva napak pri molitvi, ki si jih opisala.

1. Največja napaka je, da mlada duša, začetnik, že na začetku skuša moliti veliko, 'ker tako molijo stare mame in svetniki'. To je pogubno. Tudi maratona ne moreš preteči po dveh tednih vaje. Začeti je potrebno s 15 minutami. Čez nekaj tednov 20 minutami. Pa potem, po dveh, treh mesecih, 30 minutami obenem. Po enem letu 45 minut. Ta čas se mi zdi nekakšna meja. Ko prideš do tu, in si brez vseh težav, ki si jih opisala, je srce že toliko očiščeno materialnih vezanosti, da odtlej hitro napreduješ na eno uro ter potem uro in pol v enem kosu.

2. Drugi problem je izbira molitve. Če moliš npr. očenaš in zdravomarijo, se boš od nenehnega prosjačenja začel dolgočasiti. Nekaterim rožni venec sicer ustreza, druge pa umrtvi. Zato vedi nekaj (Rimljanom 10,13):

In res: Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

Gospodovo sveto ime je Gospod osebno. Zato je to najvišja od vseh molitev. Nobena molitev ni enaka petju ali ponavljanju svetega imena Gospodovega. Če ti bo kdo rekel, da to ni res, ga nemudoma zapusti, kdorkoli je, četudi je dozdevni karizmatik ali svetnik! Zaupaj v Jezusovo ime, prijazno ga poj in to je molitev, ki te nikoli ne uspava. Ker poješ Njemu, ne pa da nenehno nekaj zase prosiš. Kot da bi nekomu kupoval darilo – ali pa sebi. Kupovati darilo sebi je živ dolgčas, če je človek vsaj malo normalen.

                                                                 Moliti z ljubeznijo do Gospoda                                splet

3. Pišeš, da včasih ni bilo časa za molitev. To pa je kriminal za krščene. Hinavščina. Poglej, ker je molitev edina pot Domov in edini način, da si očistimo srca za nebesa, je molitev edini zakon. Molitev svetega Imena. Zdaj pa malo matematike: če se znebiš vseh izletov v letu, vseh zabav, praznovanj, obiskov, koncertov; če daš TV na minimum, na par ur tedensko, če vržeš 'neumni telefon' v smeti, če se znebiš brezbožnih ali praznobožnih prijateljstev in žlahte – potem boš pa že imel dve uri dnevno časa za Boga. Za molitev in kako uro za Božja branja? Se je tako težko znebiti teh smeti? Kaj pa tisti, ki se ponesreči in je invaliden? Ali bo kmalu umrl – a on pa lahko vse odvrže? Odvreči vse te smeti je človeku najbolj naravna stvar na tem svetu, saj vendar ničesar ne nesemo na drugega. Brezbožna ali pol-verna žlahta je le navidezno sorodstvo, naše prvo sorodstvo so Božji ljudje, Božje duše. Tooo je Kristusov Evangeeliiij.

Dve uri dnevno za molitev je MINIMUM in je znak ali si kristjan ali pa le oblečena žaba. Plus branje svetih knjig. Kdor tega noče storiti in išče izgovore, se zaman pritožuje, da se mu Gospod ne razodene. Gospod ni tako poceni in nekaj je le treba pokazati, da nam daruje zastonjsko Milost. Kdor ne izpolni tega minimuma, je podlež, če zahteva, da naj se mu Gospod osebno razodene. Je enak prevratnikom ali kakim sindikalistom, ki zahtevajo enake dohodke tako za pridne kot za lene, tako za pametne kot za neumne. Tudi pri Bogu je treba izpolniti neke osnovne pogoje, od katerih je najpomembnejša ljubezen do Njega. A kako Ga boš ljubil, če so v tvojem srcu želje po smeteh? V tem je problem sprejema sicer zastonjskega Božjega usmiljenja, ki je namenjeno vsem. 

4. Praviš, da se med molitvijo opazuješ, in že preračunavaš, kolikšen naj bi bil izkupiček? Torej sta dva: eden, ki moli, ter njegov ego, ki opazuje. To ni podobno otroku, katerega je nebeško Kraljestvo. Če imaš Gospoda rad, samo Njega gledaš in ne veš, kako moliš. Pojma nimaš ali je dobro ali ni, važno je, da v srcu čutiš toploto in v umu veselje. Vsaj vedrino. Drugo ti ni mar. To je Gospodu zelo všeč, taka molitev. Takoj ti pošlje sladkosti v srce in konec je s suho vero, ki gre le še na trmavo voljo.

5. Bolje je moliti tišje kot glasneje. Včasih Gospod komu pokloni način, da se v tišini najmočneje srečata. A to naj ti bo le najskrivnejša skrivnost in moč, sicer pa je treba večino časa moliti vsaj malo slišno. Kdor pa že kot začetnik le glasno moli in popeva, je izgubljen. Ostane ujet v embalaži in kosmati se bo kmalu z njim mastil. Glasno naj poje le tisti, ki ga je obšel Sveti Duh, ker takrat je težko potiho pivkati. Takrat pa se roke dvigajo k nebu in si kot Veselin Vujović zadnjič na sprejemu v Ljubljani. :) To je stil za zmagovalce. Kdor pa brez Duha dviga roke in skače in popeva, je izgubljen. Izgubljen v pozunanjenem performansu. Gospoda se mora najprej najti v samoti in tihoti, a šepetanju. Vpije pa naj tisti, ki je 'obseden' od Svetega Duha, sicer ga bo razneslo. On pa mora vpiti, ker Duh hoče, da se Kristusa vpije.

                                                                   splet

6. Molitev svetega Imena, tisti dve uri (lahko po kosih), naj bo opravljena tako, da se umaknemo npr. v sobo in se posvetimo le molitvi. Da nam um ne dela opisane zgage, lahko molimo na dva ali tri različne načine, vmes pa počasi hodimo sem in tja ali v krogu, sedimo ali pa ležimo, če ne moremo hoditi ali sedeti. Te male spremembe uspešno preganjajo umsko letargijo. 

Toliko na kratko o molitvi, to je ta revščina. Si bila učiteljica? Vzhajala od državnega kvasa? Dosti družbe in brez finančnih skrbi? Veš, to pa dela šipo med dušo in Gospodom. Ne moremo imeti vse. Kar se Gospoda tiče, je bolje biti tak ali drugačen revček. V tebi je še nekaj ostankov stare klasične visokosti, a s petjem svetega imena 24 ur na dan, bo postopoma vsa izginila. Dve uri dnevno je obveza, lahko je razporejeno na 4x po pol ure ali ena ura in dvakrat po pol ure. A do tu je treba priti POSTOPOMA, kot sem opisal. Ostalo pa kadar le moreš: v kopalnici, pri nezahtevni vožnji, pri preprostih opravilih, hoji, v čakalnici … To ni tako težko, saj to zmore vsak zaljubljenec: misliti na ljubljeno osebo in ponavljati njeno ime. Če pa kdo še nikoli ni bil zaljubljen, je pa problem. Potem bo pa treba na suho vero 'gurati'. A tudi to seveda prinese sad, če le ne misliš na rezultate.

Pa lep pozdrav in srečno potuj naprej.

                                                              splet