28. Končni korak osebne vere in krščanstva

Prihaja Novi čas. Je že tukaj

Kot vidimo, vera peša in je polna greha. Manjka ji moči v tem svetu materialne iluzornosti. Nesposobna je svetništva. Svetništvo ne more biti umetno ustvarjeno, lahko pa je ponovljeno. Zakaj je današnja vera plitva kljub visokim zvonikom, je jasno, a težko je jasno tistim, ki so blizu. Mnogi od njih ne vidijo samega bistva. Tako je že od začetka: tisti, ki so bili najbolj šolani in na najvišjih položajih, so najbolj zavračali jedro Nauka ali svetništvo aktualnih svetnikov in pri tem argumentirali neke povsem zmotne teologije. Zdaj se to dogaja tudi glede Međugorja, pred tem pa je bitka trajala desetletja ali stoletja pri mnogih drugih svetnikih.

Zato je prišel čas preobrazbe. Začel ga bo en Gospodov drobec. Mnogim bo preprosti Nauk zadnjega koraka poti k Bogu takoj blizu, drugi pa se mu bodo uprli z vsemi štirimi. A čez kratkih 200 let bo končano in sprejeto v celoti.

Mnogo se govori o 'prenovi Cerkve'. A to je neroden izraz, ki že vnaprej omogoča osebno izogibanje. Kot da je Cerkev neka državna inštitucija, neka zidana stavba, ne pa ljudje in Gospod. Gre se torej za končno prenovo Nauka, ki pa ne bo na novo 'prefrajhan', ampak ravno obratno: očiščen bo predstopenj in razkrit, kot ga je objavil že Gospod Jezus, pa vendar tega dandanes nihče ne razume, kako.

Mora to bedni Jona povedati? Današnji evangelij pravi, da je Jožef ubogal Gospoda – tudi vsak Jona Ga mora. Saj zato so Jone? Eden je oznanil zaupanje Gospodu, drugi vero v Gospoda, tretji spreobrnjenje nazaj h Gospodu, četrti Gospodovo Ljubezen in Usmiljenje, peti pravičnost iz vere; zdaj pa bo oznanjena Ljubezen DO Gospoda. Kar nekaj Jon bo rojenih, ki bodo to zadnje Gospodovo oznanjenje klicali v puščavo. A mnogi, ki danes to berete, boste takrat že mrtvi. Upam, da le v telesu, kajti berete prvi.

Smisel postnega časa

Postni čas je, ko se maska umakne srcu in se vzame čas, da se približamo Gospodu. Saj je post samo vaja za smrt, za tragedijo, za bolezen, za invalidnost, za izgubo vsega, za vojne, ki zanesljivo prihajajo. Vse to so stanja, ko se je treba ODREČI stvarem, katerih smo vajeni in so nam všeč. Post je torej priprava na smrt. To je lahko smrt telesa in/ali smrt naše stare osebnosti. Kajti bedni Savel mora umreti, da se lahko rodi sveti Pavel.

Začetek novega časa je: danes

Stari čas je bil pokoravati se Bogu z askezo in strahom, potem je prišel Novi čas, ko je Gospod prišel na Zemljo in je Jezus oznanil Odrešenje po veri Vanj. Pravzaprav je prišel oznanit več od tega, več od vere, in je to tudi oznanil, a so dvomi Postavnih Judov storili, da je v tistem kratkem času prebil predvsem v naporu in znamenjih, ki jih je dajal, da je On res Božji Sin, Bog torej. Ta travma se je nadaljevala pri prvih apostolih, dokler niso raje ušli v svet in se posvetili 'poganom'. A dikcija nagovarjanja dvomečih Judov je ostala. Tako se je krščanstvo rodilo z znamenjem boja za VERO v Jezusa Kristusa. A to ni bil najvišji cilj Gospoda, ko je postal človek. Prišel nas je naučiti nečesa drugega: Nujnosti LJUBEZNI do Njega, do Boga, do Očeta, do Duha. Marko 12,28-34:

Največja zapoved

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in Ga vprašal: »Katera je PRVA OD VSEH ZAPOVEDI?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen Njega, in ljubiti Njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »NISI DALEČ OD BOŽJEGA KRALJESTVA.« In nihče si Ga ni drznil še kaj vprašati.

Današnje krščanstvo ne zna učiti, KAKO Ljubiti Gospoda, svojega Boga. Zato ta problem prepušča redkim svetnikom, samo pa si je izvedlo takšno predstavo: 'Gospoda Ljubimo, če ljubimo ljudi'. In drugega ne zna povedati. Kar pa seveda ni res, kar smo utemeljili že v predhodnih blogih. Starejši kristjan mi pove: »Od vsega tega, kako zelo moramo ljubiti vse ljudi sveta, mi je že malo slabo. Tega Cerkev ni poudarjala in učila nikoli pred tem. Poudarjala je vero v Gospoda, držanje Božjih zapovedi, odpoved in molitev. Ter ljubiti sobrata v Kristusu.«

Poskušati ljubiti vsakega, ki nam pride pred oči, torej v praksi ni mogoče, in je le nekaj tako UMETNEGA kot igranje ponižnosti, če pred tem nismo SPREMENJENI v Ljubezni z Gospodom. Prva zapoved je torej za vedno Prva. Tako so živeli vsi svetniki-mistiki, ki so Gospoda gledali tudi v duhu. Nemogoče je namreč, da Ga ne bi dal na PRVO mesto in Ga Ljubil, če si Ga res srečal. Še na misel ti ne pride, da je ljubezen do ljudi enaka Ljubezni z Gospodom. Je pa lahko en indikator Ljubezni z Gospodom, to pa ja.

Jezusova obljuba

Zadnja prenova Cerkve in vere in vsakega posameznika torej prihaja, po Gospodovem načrtu. Današnjemu človeku, ki je ujet v nenehne kratkotrajne minljive svetne zaljubljenosti, vera ne pomeni kaj dosti, kajti glavni čut mu je postal moten razum, ne pa srce. Zato Gospod zanj pripravlja končno zdravilo:

Kot se znaš z očmi zaljubiti v lepe predmete sveta, se POSKUŠAJ zaljubiti v Mojo podobo. Mojo Besedo. Moje Ime. Dovolj je le drobec Mene. Pramen las, prst, les križa. Začetek je enak, konec pa povsem drugačen, kajti ko daješ 'ljubezen' svetu, je to sprevrženost, ko pa daješ Ljubezen Meni, Mi omogočiš, da jo Jaz dam tebi. Končno jo sprejmeš. In to te odreši.

Moja podoba ni le simbol, če Me POSKUŠAŠ Ljubiti, ampak sem to Jaz. Poskušaj, poskušaj in razodel se ti bom!

Vsi Jone imajo neke svoje namene, kljub temu da želijo Gospodu služiti, On pa potem stori tako, da Njega govorijo, kot On želi. Je tudi s tem tako? Ali je heretik? Čas bo pokazal, da je prišel Novi čas. A mnogi stari, ki nimajo mladik, bodo sprva opusteli, ob tem sporočilu.

Vera ni enaka gorečni Ljubezni

Vera v Gospoda in Besedo nas drži nazaj pri grehu, nadeva nam dobrodejno uzdo in nas s tem posredno rešuje pogubljenja. Tudi Svetega Duha Tolažnika-Pomočnika nam omogoči. A svetega Odrešenja le po veri ni tako lahko doživeti. Gospod prav rad osvobaja in ozdravlja, pri Odrešenju pa so Očetovi zahtevki višji:

Če sem Jaz Ljubezen, naj bo tudi moje dete Ljubezen!

KLIKNI 

Kdor veliko Ljubi, mu je torej veliko odpuščeno, kar pa pomeni, da je Spremenjen in Odrešen.

Gospodova izpolnitev Nauka

Nauk je torej popolnjen, izpolnjen, ko duša sprva vsaj POSKUŠA Ljubiti Gospoda, brez prosjačenja zase. Ali mati, ki ljubi dete, prosjači dete ali mu samo daje? Samo daje. Samo dati Ljubezen Gospodu, je lahko, če Ga Ljubimo, takšnega, KOT GA VIDIMO IN SLIŠIMO VSAK DAN: ob cesti, na steni, v kapeli in cerkvi. Slika sicer ni Gospod, kot slišim, a Gospod je lahko najden po Ljubezni videnega. Tudi na spletu se kdaj najdejo ljudje, po sliki, se zaljubijo, in zaživijo skupaj. Enako je z Gospodom, le da je Njegova podoba transcendentna, če se k njej obrnemo kot Njemu osebno. Zato, ko pride do Srečanja, bo to za VEČNO.

Ne vem, kaj je čaščenje, slavljenje, a očitno NI enako duhovni Ljubezni. ČASTITI npr. sliko Jezusa (po sv. Favstini Kowalski) ni enako kot LJUBITI Jezusa na njej. Efekti na duši so zelo drugačni. Kajti čaščenje in slavljenje je še vedno 'uradno'; Ljubiti, četudi le pramen las ali rob Gospodove obleke, pa je intima, prijateljstvo. A če Ljubiš Boga, je to duhovno, če pa 'ljubiš' nekaj od sveta, je to od mesa, zato nam povzroča trpljenje. 

To je Kristusov Evangelij v svoji diamantni, končni izvedbi, za čas, ki prihaja. Jezus je pismouku rekel, četudi je oni le teorijo povedal: »Nisi daleč od Božjega Kraljestva.« Nam pa od danes naprej sporoča:

Poskušaj Me ljubiti. Poskušaj, vsak dan znova. In razodel se ti bom. To je Moja obljuba. Potem ne boš le blizu Kraljestva, ampak bova z Očetom prišla, in bivala pri tebi.

Janez 14,23:

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če Me kdo Ljubi, se bo držal Moje besede in Moj Oče ga bo Ljubil. Prišla Bova k njemu in prebivala pri njem.

Naj sprejme kdor more. Dobro premisli v srcu. Zgodovina kaže, da se Cerkev sprva ne odzove na tak klic, potem se pol škofov jezljivo spunta, teologija se vrže na glavo, izdajo cel kup negativnih mnenj, čas in druga polovica ter 'Kongregacija za nauk vere' pa na koncu spoznajo, da je res. Tokrat bo to trajalo le dvesto let. Kajti čas bo hudo pritisnil. Če današnji človek ni bil rešen po veri do sedaj, ne bo tudi v bodoče. Po Ljubezni do Gospoda pa duša postane 'Kristusov žareči'. 

PS: Gospod ni NIKOLI kak simbol. Kadarkoli rečemo 'Bog', ali Ga naslikamo, vklešemo, zapojemo, je tu Bog osebno - če je le kaj Ljubezni do Njega. Katoliški vernik bo to lahko najhitreje sprejel, protestant pa bo potreboval čas. In Duh Tolažnik bo z njim.

PS2: drugi del tega ključnega bloga se nahaja

TUKAJ, čivk št. 90.